Sobota, 25. 10. 2025, 14.43
3 ure, 40 minut
Načrt za uničenje Slovencev
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,55
Adolf Hitler je po zmagi nad kraljevo Jugoslavijo spomladi 1941 sklenil, da v Evropi ne bo več prostora za slovenski narod.
Čas med letoma 1941 in 1945 je bil za Slovence najbolj nevarno obdobje v zgodovini. In tudi najbolj usodno in krvavo. Na kocki je bilo samo preživetje naroda, saj smo bili tarča odkritih etnocidnih načrtov. Če bi fašistične sile zmagale v drugi svetovni vojni, bi bil slovenski narod zapisan pogubi.
"Najhujše, kar se nam more zgoditi, je, da nas razdele med Nemčijo in Italijo." Tako naj bi po priključitvi Avstrije k nacističnemu nemškemu rajhu leta 1938 zaskrbljeno potožil najpomembnejši predvojni voditelj Slovencev Anton Korošec.
Razkosanje Slovenije leta 1941 in raznarodovanje
Koroščevi največji strahovi so se leta 1941 uresničili: slovensko ozemlje, ki je bilo po prvi svetovni vojni del Jugoslavije, so razkosali na štiri dele. Največja kosa sta vzela Hitlerjeva Nemčija in Mussolinijeva Italija, Prekmurje je dobila Horthyjeva Madžarska, košček slovenskega ozemlja med reko Savo in rečico Bregano pa je dobila Pavelićeva Hrvaška.
Nemci, Madžari in Hrvati so hoteli na svojem delu ozemlja čimprej izpeljati raznarodovanje Slovencev, Italijani, ki so takšno raznarodovalno politiko proti Slovencem neizprosno izvajali po prvi svetovni vojni na Primorskem, pa so se v t. i. Ljubljanski pokrajini odločili za bolj postopno poitalijančevanje. Pozneje je tudi italijanska politika do Slovencev v Ljubljanski pokrajini postala ostrejša – tudi s pobijanjem civilistov, požigi slovenskih vasi in z množičnimi internacijami Slovencev na Rabu.
Neuresničene želje po slovaškem scenariju
Razkosanje slovenskega ozemlja spomladi 1941 je pokazala, kako neutemeljeno je bilo upanje nekaterih v taboru katoliške desnice, da bo Slovencem morda uspelo po koncu Jugoslavije dobiti državo, podobno kot je to marca 1939 uspelo Slovakom, ki so po razkosanju Češkoslovaške po zaslugi Adolfa Hitlerja (ki celotne Slovaške ni želel prepustiti Madžarom) dobili svojo državo.
Vladajoči slovenski katoliški politični tabor se je od leta 1939 naprej znašel v zelo težavnem položaju, skoraj v slepi ulici: moč Hitlerjeve Nemčije, ki ni imela simpatij do Slovencev, je naraščala, v Jugoslaviji pa je prišlo avgusta 1939 do sporazuma med Srbi in Hrvati, kar je zmanjšalo pomen Slovencev v državi. Poleg tega je decembra 1940 umrl nesporni slovenski voditelj Anton Korošec. Na čelu stranke oz. katoliškega političnega tabora ga je nasledil Franc Kulovec (na fotografiji). V iskanju rešilne bilke je 5. aprila skupaj z Miho Krekom v Beogradu obiskal slovaško veleposlaništvo, ker je želel, da bi Nemčija privolila v oblikovanje slovenske države po slovaškem zgledu. Seveda so bila to le prazna upanja, ker v fašistični Evropi ni bilo prostora niti za marionetno in fašizmu naklonjeno slovensko državo. Kulovec je umrl naslednji dan med nemškim bombardiranjem Beograda, Krek pa je odšel v emigracijo v London.
Neodvisno Slovaško je priznalo 27 držav, tudi Velika Britanija, Francija in Sovjetska zveza. Vodil jo je katoliški duhovnik Jozef Tiso, ki ga britanski zgodovinar Mark Mazower opisuje kot divjega antisemita in zagovornik avtoritarne vladavine.
Slovaška kot avtoritarna država, ki so jo vodili duhovniki
Po zgledu nacistične Nemčije in fašistične Italije je Slovaška sprejela protijudovsko zakonodajo. Slovaška je svoje Jude pošiljala v taborišča smrti, ki so jih postavili Nemci na območju okupirane Poljske, prav tako pa je je Slovaška sodelovala pri napadu na Poljsko septembra 1939.
Slovaški sistem pod vodstvom katoliških duhovnikov je bil po Mazowerju bolj avtoritaren kot nacističen. Spet drugi zgodovinarji Tisovo Slovaško opisujejo kot klerikalno fašistično oziroma klerofašistično državo.
Odprava demokracije in enostrankarski sistem
Avtoritarni vodja države je bil duhovnik Tiso, v državi so odpravili demokratične volitve, edina dovoljena stranka je bila katoliška Slovaška ljudska stranka. Nemških svetovalci na Slovaškem so imeli nadzor nad trgovino, gospodarstvom in notranjo politiko.
Fotografije iz obdobja Slovaške, ko jo je vodil Jozef Tiso: na prvi vidimo Jozefa Tiso s skupino svojih privržencev, ki pozdravljajo s fašističnim pozdravom, na drugi srečanja Tisa in Hitlerja, na tretji sojenje Tisu po vojni (obsojen je bil na smrt), na četrti prostore paravojaške Hlinkove garde (vojaške enote vladajoče Slovaške ljudske stranke), na peti pogreb pripadnika Hlinkove garde, ki je leta 1939 padel v spopadu s češkoslovaško policijo, na šesti pripadnice podmladka Hlinkove garde:
Položaj, v katerem smo se znašli Slovenci spomladi 1941, je bil torej v narodnem oziru precej slabši od položaja Slovakov, prav tako je slabši (še zlasti za Slovence, ki so prišli pod Hitlerjevo Nemčijo) tudi od položaja, v katerem so se marca 1939 znašli Čehi po uničenju Češkoslovaške.
Nemški Češko-moravski protektorat
Hitler je na območju, kjer so imeli Čehi večino, torej Češka in Moravska brez delov z Nemci strnjeno poseljenega ozemlja, ustanovil t. i. Češko-moravski protektorat. Čehi so v tem protektoratu obdržali predsednika in vlado, imeli vojsko s sedem tisoč možmi, ki so bili oboroženi samo z lahkim orožjem, in sorazmerno nespremenjeno javno upravo.
Nad vsem tem je bedel v Berlinu imenovan protektor. Ta je imel svoje okrožne vodje, vojaške in policijske enote ter je lahko imenoval in razreševal člane vlade v protektoratu. Etnični Čehi so bili državljani protektorata, ne pa tudi nemški državljani. V Protektoratu je živelo 250 tisoč Nemcev, ki so bili nemški državljani.
Podoben nemški odnos do Poljakov in Slovencev
Morda je bil še najbližje temu, kar so dobili Čehi pod Hitlerjem, status, ki smo ga dobili Slovenci v začetku v t. i. Ljubljanski pokrajini, ki je bila del fašistične Italije. S to razliko, da je ime Protektorata ohranjalo češko narodno ime, v Ljubljanski pokrajini (ime je imela po mestu in ne po Slovencih), pa tudi drugje, Slovenci pa tega nismo imeli. Naše etnično ime je bilo izbrisano.
Na delu nekdanje Češkoslovaške so Nemci leta 1939 ustanovili Češko-moravski protektorat, kjer so imeli Čehi omejeno samoupravo, ki so jo nadzorovali Nemci. Na vrhu nemške strukture oblasti v protektoratu je bil protektor. Septembra 1941 je namestnik protektorja postal esesovski visoki častnik Reinhard Heydrich (na fotografiji), ki pa je dejansko vodil protektorat. Heydrich je prej med drugim organiziral poboje poljskih izobražencev (pomorili je do sto tisoč Poljakov v teh akcijah), velja tudi za arhitekta holokavsta. Heydrich je takoj začel izvajati ostrejšo politiko do češke inteligence in dal pobiti nekaj sto Čehov, nekaj tisoč pa jih deportiral v koncentracijska taborišča. Maja 1942 sta nanj izvedla atentat češka komandosa, ki so ju izurili Britanci. Zaradi posledic atentata je umrl 4. junija. V slogu Dražgoš so se Nemci maščevali za njegovo smrt s pobojem prebivalcev češke vasi Lidice.
Podobno se je zgodilo Poljakom, ki jih je hotela Hitlerjeva Nemčija popolnoma in na hitro izbrisati iz zgodovine. Izbrisano je bilo pod Hitlerjem tudi njihovo etnično ime (ne pozabimo, da je del Poljske zasedla tudi Rdeča armada).
Razkosanje Poljske: del dobijo Sovjeti, del Nemci, ti pa spet razkosajo Poljsko
Dele okupirane Poljske so Nemci pripojili k Rajhu, del, s sedežem v Krakovu, pa je postal t. i. Generalna gubernija. Ime je bilo od pomladi 1940 samo Generalna gubernija, nikakor ne Generalna gubernija Poljska, ker so nacisti iz uporabe načrtno izbrisali ime Poljske. Del gubernije je bila poljska prestolnica Varšava, ki pa so ji Nemci v prihodnje načrtno namenili obrobno vlogo.
Generalno gubernijo je vodil nekdanji Hitlerjev osebni odvetnik Hans Frank. Že v času vojne proti Poljski septembra 1939 so Nemci pobili 50 tisoč Poljakov in sedem tisoč Judov, Frank pa je pozneje vodil množične pomore poljske elite in Judov. V času vojne s Francijo spomladi 1940 so tako "preventivno" zaprli 30 tisoč pripadnikov poljske elite in jih tri tisoč postrelili.
Nemška ostra in trda politika do Poljakov
Poljaki naj bi v Generalni guberniji postali nizko izobražena delovna sila za potrebe Nemcev. Nemci so zato tudi zaprli vse univerze na Poljskem, ker niso želeli visoko izobraženih Poljakov.
Nacist Hans Frank je bil vodja Generalne Gubernije, ki je obsegala del predvojne Poljske. Tu je izvajal izjemno ostro politiko do Poljakov in Judov. Zaradi vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu so ga na nürnberškem procesu obsodili na smrt. Usmrtili so ga oktobra 1946. Na fotografiji: Frank na omenjenem procesu.
Nemci so imeli do Poljakov bolj trdo politiko kot do Čehov tudi zato, ker so se ti med vojno bolj upirali kot Čehi, piše Mazower. Razliko med Generalno gubernijo in Češko-moravskim protektoratom dobro opišejo Frankove besede, ko je ta nekoč obiskal protektorat: "Po Pragi visijo plakati, da je bilo ustreljenih sedem Čehov. Rekel sem si: 'Če bi hotel izobesiti lepak za vsakih sedem ustreljenih Poljakov, vsi gozdovi na Poljskem ne bi zadostovali za proizvodnjo papirja, ki bi ga potrebovali za take lepake'."
Izgoni Poljakov v Generalno gubernijo
Generalna gubernija je bila tudi prostor, kamor so Nemci izganjali Jude in Poljake iz območij, ki so jih pripojili Rajhu. Do marca 1941 so v gubernijo izgnali več kot 408 tisoč Poljakov in Judov. Poljake so izgnali zato, da so v mestih, kot je Gdynia ob Baltskem morju, napravili prostor za baltske Nemce, ki so zapustili baltske države, ko je tja vkorakala sovjetska vojska. V Gdynio, preimenovano v Gotenhafen, je prišlo 17 tisoč baltskih Nemcev, 130 tisoč Poljakov pa je bilo izgnanih.
Decembra 1939 so Poljake izgnali v gubernijo, da bi naredili prostor za Nemcev z vzhoda Poljske oziroma iz Volinije. Prišlo je 128 tisoč Nemcev, 87 tisoč Poljakov pa so na hitro izgnali. Številni Poljaki so zmrznili na vlakih, med njimi številni otroci. Izgnani Poljaki so v gubernijo prišlo dobesedno lačni in bosi. Pozneje so na poljskem območju, ki je bil del Rajha, prišli tudi Nemci iz Besarabije in Bukovine.
Izgoni Slovencev s Štajerske in Gorenjske
Podobno so Nemci leta 1941 zagnali veliko izganjanje Slovencev iz ozemlja, ki je po razkosanju pripadlo rajhu. Nemci so zato, da bi čimprej izvedli etnocid oziroma raznarodovanje Slovencev, želeli izgnati od 220 tisoč do 260 tisoč Slovencev. Načrtovali so izgon ene tretjine slovenskega prebivalstva Spodnje Štajerske in polovica slovenskega prebivalstva Gorenjske.
Hitlerjeva Nemčija je hotela čim prej ponemčiti Slovence na območju, ki ga je zasedla, medtem ko se je Mussolinijeva Italija v Ljubljanski pokrajini odločila za počasnejši pristop. Pozneje je Italija zaostrila politiko do Slovencev v Ljubljanski pokrajini. Mussolini je tako julija 1942 v Gorici dejal: "Pokončati je treba vse moške tega prekletega plemena!" S "prekletim plemenom" je mišljen slovenski narod.
Za razliko od Poljske, kjer so Poljake z enega dela poljskega narodnega ozemlja izganjali na drug del (v Generalno gubernijo), so Nemci Slovence izganjali na neslovenska območja – najprej na Hrvaško, nato v Srbijo.
Nemci zaradi težav izgon le delno uresničijo
Nemške oblasti so izganjale intelektualce, učitelje, duhovnike in priseljence iz leta 1918 (predvsem Slovence, ki so s Primorske pobegnili pred fašizmom). Vsem izgnancem so zaplenili premoženje: s seboj so jim dovolili vzeti le 30 kilogramov osebne prtljage in manjšo količino denarja.
Zaradi razmaha partizanskega odporniškega gibanja in opetekajoče se vojne sreče Nemci so izgon le delno uresničili – izgnanih je bilo okoli 80 tisoč Slovencev, med njimi 20 tisoč otrok, mlajših od deset let. Načrtovali so, da bodo izgone nadaljevali po koncu vojne.
Načrtno naseljevanje Nemcev na izpraznjenih slovenskih domovih
Podobno kot na Poljskem so tudi na slovensko ozemlje, od koder so izganjali Slovence, v okviru ponemčevalnih načrtov na nasilno izpraznjene slovenske domove in kmetije prihajali nemški priseljenci. V prvi vrsti Kočevski Nemci, pa tudi Nemci iz Bukovine, Besarabije, Dobrudže in Južne Tirolske.
Aprila 1941 je Hitlerjeva Nemčija s svojimi zavezniki razkosala Jugoslavijo. Slovensko ozemlje so si razdelile Nemčija, Italija, Madžarska in NDH. Noben okupirani del Slovenije ni bil poimenovan s slovenskim imenom (za razliko od območja Hrvaške, Srbije in Črne gore, kjer so bile politične enote poimenovane po narodih), ker so hoteli okupatorji izvesti proces raznarodovanja Slovencev.
Po kapitulacije Italije leta 1943 so Nemci, ker jim je že pošteno tekla vodo v grlo, iz taktičnih razlogov omilili politiko do Slovencev, zlasti v nekdanji Ljubljanski pokrajini, pa tudi na Primorskem in deloma na Gorenjskem. Tu je prišlo do sodelovanja med Nemci in protikomunističnim taborom (podobno taktiko so leta 1941 Nemci ubrali v Srbiji).
Nemško popuščanje do Slovencev ima jasno mejo
A vseeno Nemci še vedno niso hoteli preveč popuščati Slovencem, tudi tistim protikomunističnim ne – kakšna marionetna država v slogu fašistične oziroma desno avtoritarne Slovaške ni bila nikoli realna možnost. Ljubljanska pokrajina, čeprav je bila skupaj s Primorsko del Operacijske cone Jadransko primorje, je bila formalno še vedno del Italije. Kot je bilo že omenjeno, v fašistični Evropi ni bilo prostora za politično enoto z imenom Slovenija.
Nemški odnos od Slovencev po kapitulaciji Italije je dobro pojasnil koroški gavlajtar Friedrich Rainer: Nacionalizem bodo imeli v prihodnje samo Nemci, slovenski nacionalni občutek pa se bo lahko izražal izključno v smislu ljudske kulture in podeželsko.
Rainerjevo vladanje nad velikim delom Slovencev
Rainer, ki je prihajal iz Avstrije oziroma Koroške (nasploh so bili avstrijski Nemci zelo pomemben del nacističnega gibanja), je bil tudi vodja civilne uprave za Gorenjsko, Mežiško dolino in Jezersko.
Avstrijski nacist Friedrich Rainer, ki je bil rojen v Šentvidu ob Glini na avstrijskem Koroškem, je bil v času nacistične vladavine koroški gavlajter in je po okupaciji Slovenije vodil tudi civilno upravo na Gorenjskem ter na Jezerskem in v Mislinjski dolini. Na Gorenjskem so najprej mislili nacisti izseliti polovico slovenskega prebivalstva, preostale pa čim prej ponemčiti. Po kapitulacije Italije je Rainer prevzel tudi vodenje Operativne cone jadransko primorje, kamor sta spadala Primorska in Ljubljanska pokrajina. Po vojni so ga na Koroškem zajeli britanski vojaki in ga leta 1947 izročili Jugoslaviji, kjer so mu sodili na ga obsodili na smrt.
Septembra 1943 je postal vrhovni komisar v Operacijski coni Jadransko primorje. V Ljubljanski pokrajini je za prefekta postavil Leona Rupnika in spodbudil oblikovanje Slovenskega domobranstva za boj proti partizanom.
Rainer o slovenskih partizanih
Rainer julija 1943 v telegramu šefu SS Heinrichu Himmlerju zapisal, da slovensko prebivalstvo podpira partizane, torej da imajo partizani večinsko podporo med Slovenci.
Naredili smo že primerjavo s položajem Slovakov, Čehov in Poljakov ter Slovencev med drugo svetovno vojno. Poglejmo še primerjavo s Hrvati in Srbi, s katerimi smo leta 1918 ustanovili najprej Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, nato pa Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (leta 1929 preimenovano v Jugoslavijo).
Ustaška (fašistična) Neodvisna država Hrvaška
Hrvati so morali dati Dalmacijo Italiji, Baranjo in Medmurje pa Madžarski. Ustaši Anteja Pavelića so ustanovili fašistično Neodvisno državo Hrvaško (poenostavljeno: preostala Hrvaška ter Bosna in Hercegovina), ki je bila nekakšna skupna marionetna država nacistične Nemčije in fašistične Italije.
Hitler in Mussolini sta na območju Hrvaške ter Bosne in Hercegovine dovolila ustanovitev fašistične Neodvisne države Hrvaške (NDH), ki jo je vodil vodja ustašev Ante Pavelić. Ta je bil prej dolgoletni politični emigrant, ki je imel podporo Mussolinijeve Italije in Horthyjeve Madžarska, pozneje pa se je zbližal z nacistično Nemčijo. Na fotografiji: Pavelić na obisku pri Hitlerju v njegovem Volčjem brlogu v vzhodni Prusiji.
Ustaši so kmalu začeli izvajati genocid nad Srbi na Hrvaškem (skupaj so pobili več kot 300 tisoč Srbov, vse skupaj pa okoli pol miljona ljudi). Med Hrvati je imelo partizansko gibanje največ uspeh med Dalmatinci, nezadovoljnimi, ker so prišli pod Italijane.
Položaj Srbov pod okupatorji
Srbi so bili, kot že omenjeno, tarča ustaške genocidne politike (v delu NDH, ki je bil pod italijanskim nadzorom, je Rim zavrl to genocidno politiko ustašev), po drugi strani pa so srbski četniki izvajala povračilne množične zločine, zlasti nad bosanskimi muslimani. Dele Srbije so dobile Madžarska, Bolgarija in Albanija, ki je bila dejansko italijanski protektorat.
Na preostalem delu Srbije so Nemci organizirali t. i. Območje vojaškega poveljstva v Srbiji (nemško "Gebiet des Militärbefehlshabers in Serbien"), torej so pri Srbih – za razliko od Poljakov ali Slovencev – vsaj na delu ozemlja dopustili srbsko etnično ime.
Srbska marionetna vlada
S trdo roko so Nemci s pomočjo četnikov zatrli partizansko gibanje na območju Srbije (med drugim z množičnim streljanjem talcev), tako da so se morali partizani z Josipom Brozom-Titom na čelu umakniti v BiH. Nemci so nato izvajali politiko sodelovanja s protikomunistični Srbi ter za predsednika srbske vlade postavila generala Milana Nedića. Ta srbska vlada je bila pod nemškim nadzorom.
Na fotografiji vidimo predsednika srbske vlade med drugo svetovno vojno Milana Nedića na srečanju s Hitlerjem. Nacistična Nemčija je na začetku okupacije do Srbov izvajala zelo ostro politiko, nato pa je zaradi taktičnih razlogov začela sodelovati s protikomunističnimi Srbi, kot so bili Milan Nedić, vodja srbskih fašistov Dimitrije Ljotić, pa tudi četniška poveljnika Draže Mihailović in Kosta Pećanac.
Glavni viri za članek:
Mark Mazower, Hitlerjev imperij: nacistična vladavina v okupirani Evropi, Beletrina, Ljubljana 2021.
- Iz knjige so povzeti opisi nacističnega vladanja na Poljskem in Češkem ter politika Tisove Slovaške.
Andrej Rahten, Anton Korošec: Slovenski državnik kraljeve Jugoslavije, Cankarjeva založba, Ljubljana 2022.
- Iz knjige je povzet navedek na začetku članka, ki izraža upravičen strah Antona Korošca o razdelitvi Slovenije med Nemce in Italijane.
Več avtorjev, Na obeh straneh Alp: Slovensko-avstrijska zgodovina, Cankarjeva založba, Ljubljana 2025.
- Iz knjige (gre za poglavje knjige, ki sta ga napisala Arnold Suppan in Bojan Godeša, in ima naslov Avstrijske in slovenske dežele po nacistično vladavino 1938-1945) je med drugim deloma povzet opis nemške politike do Slovencev med drugo svetovno vojno, obisk Kulovca in Kreka na slovaškem veleposlaništvu v Berlinu ter nekateri podatki o Friedrichu Rainerju.
