Sreda, 16. 7. 2025, 19.35
4 ure, 37 minut
To je dan, ko je v resnici začela razpadati Jugoslavija
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,90
Titovi Jugoslaviji je po drugi svetovni vojni uspelo mejo z Italijo potisniti bolj proti zahodu. Italijani, zlasti tisti z desnega političnega spektra, so se s tem seveda težko sprijaznili. To je bil tudi razlog, da so bila pogajanja o Osimskih sporazumih tajna.
Po prvi svetovni vojni je bila jugoslovanska država ustanovljena tudi zaradi strahu pred italijanskim ozemeljskim pohlepom ter kot branik pred nemškim in madžarskim revanšizmom. Ko so vsi ti zunanji dejavniki za obstoj južnoslovanske države odpadli, je tudi država izgubila smisel obstoja. Če je bil v drugi svetovni vojni premagan nemški imperializem in madžarski poskus revizije Trianonskega sporazuma, je bil leta 1977 z Osimskimi sporazumi tudi dokončno rešen ozemeljski spor med Italijo in Jugoslavijo, kar je bilo življenjskega pomena za Slovenijo in Hrvaško.
Za Avstro-Ogrsko oziroma Habsburško monarhijo so velikokrat govorili, da je bil njen smisel obstoja boj proti otomanskemu imperializmu. Ko ni bilo več strahu pred Otomani oziroma Turki, je tudi Habsburška monarhija izgubila svoj smisel obstoja.
Propad habsburškega in otomanskega imperija
Avstro-Ogrska zasedba Bosne in Hercegovine leta 1875 in Balkanske vojne v letih 1912–1913 so Otomanski imperij skoraj popolnoma vrgli iz Evrope. Po Balkanskih vojnah Avstro-Ogrska in Otomansko cesarstvo tudi nista imela več skupne meje.
Pomenljivo je, da sta Habsburško in Otomansko cesarstvo propadla po prvi svetovni vojni.
Strah pred sosednjimi imperializmi kot lepilo Jugoslavije
Jugoslovanska država oziroma Kraljevin Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), od leta 1929 pa Jugoslavija, ni nastala zgolj zaradi notranje želje južnoslovanskih narodov po združitvi, ampak zaradi strahu pred tujimi ozemeljskimi imperializmi. V prvi vrsti gre tukaj za Italijo, ki je želela čim večji kos slovenskega in hrvaškega ozemlja ter velik del na koncu tudi dobila.
Zemljevid sprememb vzhodne meje Italije med letoma 1913 in 1954. Z Osimskimi sporazumi se je Italija sprijaznila z Londonskim sporazumom iz leta 1954 in se tako dokončno odrekla nekdanji coni B Svobodnega tržaškega ozemlja (STO). Predtem je Italija imela mejo, določeno z Londonskim sporazumom iz leta 1954, za začasno.
V ozadju pa je bil, čeprav so bili Nemci in Madžari poraženci prve svetovne vojne, tudi strah pred obnovitvijo nemškega in madžarskega imperializma. Ta strah se je po prihodu Adolfa Hitlerja na oblast izkazal kot upravičen.
Druga svetovna vojna konča nemški in madžarski imperializem
Seveda ne smemo niti mimo strahu Hrvatov, da bi v primeru neustanovitve južnoslovanske države, velik del njihovega ozemlja dobila Kraljevina Srbija.
V drugi svetovni vojni, ki jo lahko gledamo tudi kot veliki spopad med Nemci in Slovani, je bil nemški napadalni in osvajalni imperializem premagan. Konec je bilo tudi madžarskih sanj o obnovitvi meja predtrianonske Madžarske.
Negotovost glede meje z Italijo
Drugače kot v prvi svetovni vojni je bila tokrat na poraženi strani tudi Italija. S pariškim mirovnim sporazumom leta 1947 je uspelo Jugoslaviji (tj. Sloveniji in Hrvaški) mejo z Italijo potisniti veliko bolj proti zahodu. Zunaj Slovenije sta ostala Beneška Slovenija, Nova Gorica in Trst, ki je bil del Svobodnega tržaškega ozemlja (STO).
Osimske sporazume sta v kraju Osimo v bližine Ancone 10. novembra 1975 podpisala takratna zunanja ministra Jugoslavije in Italija Miloš Minić (levo) in Mariano Rumor. Pogajanja o sporazumih, ki so začeli veljati 11. oktobra 1977, so bila tajna. Tajnost je bila razumljiva, saj so Osimski sporazumi zelo razburili italijansko desnico.
STO je bil razdeljen leta 1954 z Londonskim mirovnim sporazumom. S tem je Sloveniji uspelo dobiti izhod na morje. Ostala pa je še ena negotovost: Italija namreč novih mejah po delitvi STO ni jemala kot dokončne, ampak kot začasne.
Italija dokočno prizna mejo z Jugoslavijo
Šele z Osimskimi sporazumi iz leta 1975, ki so stopili v veljavo leta 1977, je Italija dokončno priznala nove meje tudi na območje nekdanjega STO. Ime je sporazum dobil po mestu Osimo blizu Ancone, kjer so ga podpisali predstavniki Italije in Jugoslavije.
Strah pred Italijo po Osimskih sporazumih ni mogel biti več razlog za obstoj Jugoslavije. Ta se je začela po Titovi smrti leta 1980 vse bolj majati in se konec 80. in v začetku 90. let dokončno razdrobila.
