Petek, 24. 9. 2021, 22.43
2 leti, 7 mesecev
Razkrita Titova velika slovenska skrivnost
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
118
Tito se je javno opredeljeval za Hrvata, toda njegova nenavadna oziroma svojevrstna srbohrvaščina je pri naravnih govorcih srbohrvaščine včasih vzbujala pomisleke ter bila podlaga za teorije zarot o lažnem Josipu Brozu - Titu.
O izvoru Josipa Broza - Tita, ki je s trdo roko vladal komunistični Jugoslaviji med letoma 1945 in 1980, se je spletlo veliko za lase privlečenih zgodb. Malo manj znano pa je, da se je rodil v slovensko govoreči vasi in da je bil njegov glavni jezik v otroštvu slovenščina.
Pogoste so zlasti zgodbe o tem, da je pravega Broza, ki se je rodil leta 1892 v Kumrovcu Hrvatu Franju Brozu in Slovenki Mariji Broz (dekliški priimek Javeršek), v poznejših letih zamenjal lažni Broz, ki se je potem vpisal v zgodovino kot komunistični in partizanski vodja Tito.
Dokument NSA o ruskem ali poljskem Titu
Vsaj na prvi pogled je veliko bolj zaupanja vredna teorija o lažnem Brozu, ki jo je v nekem dokumentu ameriške obveščevalne službe NSA iz leta 1977 ali 1978 zapisal neki anonimni jezikoslovec (povezava na dokument NSA z naslovom "Is Yugoslav president Tito really a Yugoslav?").
Ta je preučeval Titov javni govor, ki ga je imel jeseni 1977 (takrat je bil star 85 let, op. p.), in na podlagi glasoslovnih analiz ter Titovih napak pri sklanjanju in spreganju postavil tezo, da Tito ni bil Jugoslovan oziroma da njegov materni jezik ni bila srbohrvaščina, ampak ruščina ali poljščina.
Titovo mehčanje soglasnikov?
Anonimni jezikoslovec, ki je napisal poročilo, trdi, da je bila za Titov govor značilna t. i. palatalizacija soglasnikov. Za zahodne in vzhodne slovanske jezike, ne pa tudi za južnoslovanske (izjema so vzhodnobolgarski govori), je značilna t. i. mehkostna korelacija soglasnikov oziroma ločevanje med mehkimi in trdimi soglasniki. To ločevanje je nastalo po onemitvi praslovanskih šibkih polglasnikov.
Videoposnetek o palatalizaciji (mehčanju) soglasnikov v ruščini:
Tito naj bi pri izgovarjavi srbohrvaških besed, kot so gledište, pogledi, ličnost, politika, kretanje, uporabljal mehke soglasnike: gl’edište, pogl’edi, l’ičnost, pol’itika, kr’etanje (pri palatalizaciji soglasnike pred nekaterimi samoglasniki mehčamo tako, da jezik dvignemo na trdo nebo, podobno kot pri tvorjenju glasu j). A če dokument NSA podrobneje preučimo, se pojavlja veliko vprašanj.
Zamenjava pravega Broza z lažnim po letu 1934?
Teza anonimnega jezikoslovca, da so pravega z lažnim Brozom zamenjali v poznih 30. letih oziroma po letu 1934, ko je Broz po koncu prestajanja zaporne kazni šel v ilegalo in začel strogo konspirativno življenje poklicnega revolucionarja (po letu 1934 je tudi začel uporabljati skrivno ime Tito), sloni na zgodovinsko zelo trhlih temeljih.
Vsebina dokumenta je namreč v nasprotju s preverljivimi in zanesljivimi podatki iz Titovega življenjepisa (na primer s podatki o njegovih stikih s sorodniki po mamini strani v Podsredi), ki bi morali biti znani tudi ameriškim obveščevalcem v drugi polovici 70. let (našli bi jih lahko tudi v javno objavljenih virih).
Strokovnjaki za ruski in poljski jezik zavračajo tezo NSA
Na trhlih temeljih so tudi glasoslovne analize, ki naj bi kazale na Titov poljski ali ruski materni jezik. Po javni objavi dokumenta so trditve ovrgli tudi strokovnjaki za ruski in poljski jezik (na primer v članku za srbski medij Blic leta 2013). Vsekakor lahko rečemo, da pri poslušanju Titovih govorov težko dobiš slušni vtis, da je bil Tito izvirno govorec ruščine ali poljščine.
Videoposnetek Titovega govora v ruščini iz leta 1972 (od 0:35 do 2:21):
Čeprav je več kot jasno, da je pisec poročila imel jezikoslovno znanje in da je obvladal knjižno srbohrvaščino, pa se po drugi strani zdi, da mu niso bile popolnoma jasne podrobne narečne razlike na južnoslovanskem govornem območju med Slovenijo in Makedonijo.
V Kumrovcu se ni govorila srbohrvaščina
Avtor poročila izhaja iz tega, da se na tem območju (Hrvaška, BiH, Črna gora in Srbija) govori izključno (štokavski) srbohrvaški jezik, ki temelji na novoštokavskem narečju osrednjega srbohrvaškega jezikovnega prostora. Ta narečna podlaga je bila v 19. stoletju temelj tako srbske kot hrvaške različice knjižnega jezika, zdaj pa tudi bošnjaške in črnogorske.
Toda Tito se je rodil v Kumrovcu ob reki Sotli, v krajih, kjer se izvirno ni govorila štokavska srbohrvaščina. Hrvaško narečjeslovje govor domačinov v Kumrovcu uvršča znotraj kajkavske narečne skupine, in to v zgornjesotelsko narečje.
Štajerska narečja na hrvaški strani Sotle
Slovensko jezikoslovje pa zadnja leta tudi govore na hrvaški strani Sotle v ozkem pasu od Huma na Sotli na severu do Dubravice in Rozge na jugu uvršča med slovenska narečja. Hum na Sotli in Dubravica sta tudi del Slovenskega lingvističnega atlasa.
Govor Kumrovčanov genetolingvistično spada v kozjansko-bizeljsko narečje, ki je del štajerske narečne skupine (na drugi strani govor Huma na Sotli spada v srednještajersko narečje, tako kot govor Rogatca na drugi strani reke Sotle). Šele ko se pomikamo od Sotle proti vzhodu, se začne območje kajkavskega zgornjesotelskega narečja.
Hrvaško priznanje o slovensko govorečih vaseh
Da se ob Sotli tudi na hrvaški strani govori slovensko, so v 19. stoletju priznavali tudi Hrvati. Novembra 1883 (to je slabo desetletje pred rojstvom Josipa Broza in dve leti po tem, ko sta se poročila Franjo oziroma Franc Broz in Marija oziroma Mica Javeršek) je bil v hrvaškem časopisu Vienac objavljen članek, ki je izpodbijal tezo slovenskega jezikoslovca Frana Miklošiča, da so kajkavci po jeziku Slovenci.
Avtor članka je tudi zapisal: "Uzmite Kranjca ili Štajerca te kajkavca iz srednjega Zagorja (kod Sutle imade u Hrvatskoj nekoliko sela, u kojih se zbilja govori samo slovenski) ili iz Podravine ili Turova Polja, pa slušajte, je li to jedan i isti jezik!" (vir: Marko Zajc, Kje se slovensko neha in hrvaško začne).
Slovenski prevod zgornjega besedila se glasi: "Vzemite Kranjca ali Štajerca ter kajkavca iz osrednjega Zagorja (pri Sotli imate na Hrvaškem nekaj vasi, v katerih se res govori samo slovensko) ali iz Podravine ali Turovega polja (danes Turopolje, op. p.) in poslušajte, ali je to res en in isti jezik!"
Brozovo nepoznavanje srbohrvaščine v otroštvu
Med slovensko govoreče vasi ob Sotli, ki jih brez poimenskega navajanja omenja Vienac, je skorajda zagotovo spadal tudi Kumrovec. Slovenščina tako ni bila materni jezik samo Titove mame, ki je bila doma iz Podsrede, ampak tudi njegovega očeta iz Kumrovca. Slovenščina je bila tako tudi materni jezik Josipa Broza, ki je bil med sorodniki znan tudi kot Joža ali Jože.
Ostareli komunistični avtokrat se v srbohrvaščini, pri kateri ni zaznati vplivov ruščine ali poljščine, spominja svojega otroštva:
Znana je zgodba, da je moral mali Broz ponavljati prvi razred osnovne šole v Kumrovcu, ker ni znal govoriti hrvaščine oziroma srbohrvaščine (Titov prvi učitelj srbohrvaščine je bil neki jetični učitelj iz Like). Razlog za neznanje srbohrvaščine naj bi bilo nekajletno bivanje na slovenski strani Sotle pri dedku Martinu Javeršku.
Stiki z drugimi jeziki
V poznejših letih je seveda Tito prišel v stik z različnimi jeziki, poleg srbohrvaščine tudi z nemščino (predvsem avstrijsko nemščino), češčino in ruščino. Več let je bil vojaški ujetnik v Rusiji, njegova prva žena je bila Rusinja, kot poklicni revolucionar je bil nekajkrat v Sovjetski zvezi, zato ni čudno, da je zlasti pred drugo svetovno vojno uporabljal ruske besede.
Po drugi svetovni vojni je Tito kot voditelj jugoslovanske partijske diktature v javnosti uporabljal izključno srbohrvaščino. Tito seveda ni pozabil slovenščine in jo je razumel, vprašanje pa je, kako jo je govoril v odrasli dobi.
Titove slovenske besede
Je pa zanimiv podatek, ki ga v svoji knjigi Tito navajata hrvaška zgodovinarja Ivo in Slavko Goldstein, da se Tito leta 1944, ko je sestavljal neki telegram, verjetno ni mogel spomniti hrvaških/srbskih besed uvjet ali uslov, zato je napisal slovensko različico – pogoj.
Dokument NSA se pri svoji tezi o lažnem Brozu sklicuje tudi na četniškega vodjo Dražo Mihailovića. Ta se je jeseni 1941 srečal s Titom v Srbiji in naj bi na srečanju dobil vtis, da je Tito Rus. Vprašanje pa je, ali je bil Mihailović res zmotno prepričan, da je Tito Rus, ali pa je namenoma širil napačno informacijo, da bi jugoslovanske komunistične partizane lažje prikazal kot popolnoma podrejene Moskvi.
V nekem dokumentarcu iz 70. let, ko je govoril o svojem dedku in svojem potovanju do Trsta pred prvo svetovno vojno, je Tito tudi uporabljal kratke slovenske stavke, kot so "bom že", "si pa tako neroden" (to naj bi mu rekel dedek, ko mu ni uspelo uloviti polha), "fant, kam pa greš", "ja, pa boš tako šel" (to mu je menda rekel neki slovenski kmet v bližini Trsta).
So pa v dokumentarcu sem ter tja zaznani slovenski vplivi v njegovi srbohrvaščini: na primer u Slovenijo namesto srbohrvaško pravilno u Sloveniju, izsušiu namesto izsušio, rušiu namesto rušio, vrteu namesto vrteo (torej je po slovensko vokaliziral izglasni l pri besedah, kot sta rušil ali vrtel). Morda je celo besedo volio (sl. imel rad) izgovoril kot voliu. Enkrat tudi pravi, da njegova mama "nije htjela iti" (sl. "ni hotela iti"), pravilno knjižno srbohrvaško bi bilo "nije htjela ići".
118