Naj planinska koča
Nedelja, 10. 8. 2025, 4.00
6 ur, 47 minut
Skok v preteklost
Jakob Aljaž v hecu o postavitvi Aljaževega stolpa: Darilo za abrahama
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,11
Pred 130 leti so na Triglavu postavili Aljažev stolp. Dovški župnik Jakob Aljaž si je danes najbolj prepoznaven stolpič v Sloveniji omislil kot planinsko zavetišče v primeru neurij in kot simbolni branik slovenstva.
Sedmega avgusta je minilo natanko 130 let od postavitve Aljaževega stolpa na Triglavu, najvišje ležeče konstrukcije na slovenskih tleh. Samo dejanje, ki je bilo za tiste čase pravi podvig, ima veliko simbolično vrednost, je v intervjuju za Sportal pojasnil zgodovinar Peter Mikša. Kot zanimivost je dodal, da je župnik Aljaž v hecu enkrat izjavil, da si je stolp postavil kot darilo za abrahama. Okrogli jubilej je namreč praznoval dober mesec prej, 6. julija 1895.
Po besedah Petra Mikše, izrednega profesorja na oddelku za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, je dovški župnik Jakob Aljaž želel, da bi majhen stolp na vrhu Triglava služil dvema namenoma: praktičnemu kot planinsko zavetišče in simbolnemu kot branik slovenstva.
Kaj je župnika napeljalo k temu, ni nikjer izrecno zapisal, bilo pa je znano, da ga je prisotnost Nemcev v slovenskih gorah še kako motila. Vse je bilo nemško, le še delavec je bil slovenski, Aljažev pogled povzema Mikša.
Zgodovinar dr. Peter Mikša
Stolp s kredo narisal na tla
Že pozimi leta 1894/1895 je Jakob Aljaž v svoji župnijski sobi na Dovjem kar s kredo na tla narisal podobo stolpa in mu določil dimenzije. Stolp si je zamislil v obliki pokončnega valja s premerom 125 centimetrov, z dvema metroma višine in streho v obliki stožca. Z vrha koničaste strehe naj bi štrlel drog s kositrno zastavo z letnico 1895, je leta 1923 zapisal v Planinskih spominih. Zamislil si je tudi pravokotne line, ki bi služile kot okna in naj bi gledale na vse strani neba.
Izdelavo stolpa, ki ga je Aljaž poimenoval Triglavski stolp, a se ga je kmalu prijelo ime njegovega idejnega očeta, je župnik prepustil prijatelju Antonu Belcu, znanemu kleparju, ki je Aljaževo idejo sprva označil kot norost, nato pa je spremenil svoje mnenje ter ga označil za zanesenjaka in velikega Slovenca ter stolp izdelal brezplačno.
Kot nam je pred leti pripovedoval njegov vnuk Marko Bradač, se je Belec po material za stolp odpravil na Dunaj in naročil prav posebno pločevino. "Ne takšno, ki je za izdelavo strehe, ampak debelejšo, zato, da bi res zdržal dolga leta. Ko ga je izdelal in najprej sestavil na svojem dvorišču, ga je postavil Šentvidčanom na ogled. Vsi so se čudili, kaj ta stavba pomeni," nam je razkril Bradač.
Marko Bradač, vnuk kleparja Antona Belca, ki je izdelal Aljažev stolp.
Stolp so Belec in njegovi pomočniki od Šentvida do Mojstrane prepeljali z vlakom, čez Krmo so ga prenesli s konji, zadnji del poti pa so dele tovorili peš. Vse skupaj jim je vzelo teden dni časa.
"Aljažev stolp so na Triglav znosili po delih, najbolj ozek del, greben, so morali celo zajahati, takrat je bil drugačen, kot je danes. Belec je enega od pomočnikov, ki je nosil najtežji del, v hecu spodbujal, naj zapoje pesem Gledam vrh Triglava, pa ga je zavrnil, češ da trenutno gleda prepad na vrhu Triglava," je še razkril Belčev pravnuk, ki je na svojega slavnega prednika zelo ponosen.
"Pradedek se je izobraževal in potoval po vsej Evropi. Obiskoval je kovinarske delavnice, tovarne, kot zelo dobrega delavca so ga vabili, da je poučeval kleparstvo. Med drugim sem iz njegovega dnevnika razbral, da je obiskal tudi svetovne sejme v Parizu, Londonu … Kot sem razbral iz zgodovine, je zelo mogoče, da je bil v Parizu prav za čas otvoritve Eifflovega stolpa. Zelo rad je hodil v hribe in kot sem še razbral iz njegovega dnevnika, je bil zraven tudi pri gradnji koče na Kredarici in kapele v bližini."
Anton Belec je umrl leta 1940. Imel je 84 let.
Stolp na Triglav znosili po delih
Kako velik podvig je bil takrat transport delov za stolp na višino 2.864 metrov? "Kot vemo, so stolp razdelili na več kosov – vsak naj bi tehtal okoli 20 kilogramov – ki so jih v tednu dni znosili do Staničeve koče," pove dr. Mikša. "Kdo so bili ti ljudje, ni točno znano, vemo pa, da je bil zraven takrat zelo znani mojstranski gorski vodnik Franc Skumavec - Šmerc, drugi pa so bili verjetno ljudje iz Mojstrane, ki so imeli na planinah govedo in so bili vajeni hoditi.
A vseeno, takšna tura v pumparicah, s polento v žepu in eno palico v roki po poteh, ki so bile neprimerljivo težje, kot so danes, ni bila preprosta. Vedeti moramo tudi, da leta 1895, ko so postavili stolp, pot s Kredarice na Triglav, kot jo poznamo danes, še ni obstajala, zato je bil transport zelo zahtevno dejanje za tiste čase. Aljaž je dal pot nadelati šele čez dve leti, leta 1897, in jo dal zavarovati s klini (Triglavski greben, ki je še danes zelo zračen, je dal razstreliti in dal navezati konopljino vrv), da je bil lažje dostopen," se spominja zgodovinar Mikša.
Izjava oskrbnika Dežmanove koče hudo ujezila Aljaža
Skupina z mojstrom Belcem in pomočniki, župnikom Aljažem in gorskim vodnikom Skumavcem je 6. avgusta 1895 prispela do Dežmanove koče, danes Staničevega doma, kjer je takratni oskrbnik koče, ki je bil Slovenec, izrekel znamenite besede: "O, gospod župnik, še sreča, da ste prišli danes, ko je slabo vreme, saj bi v primeru lepega vremena tukaj bili Nemci, ki bi imeli prednost, in lahko bi se zgodilo, da za vas ne bi bilo prostora." Dr. Mikša je pojasnil: "Znano je, da je Aljaža to močno razjezilo."
Aljažev stolp so postavili 7. avgusta 1895, v petih urah, in ga utrdili. "Aljaža takrat ni bilo zraven, saj se je zaradi slabega vremena odločil, da počaka v Staničevi koči, kjer je poslušal razbijanje na Triglavu, a se je očitno že odločil, da bo Nemcem dal vetra, in kmalu kupil parcelo na Kredarici, kjer so že naslednje leto postavili Triglavski dom, ki je še danes najvišje ležeča planinska koča v Sloveniji. Treba je poudariti, da se je Aljaž med iskanjem parcele za planinsko kočo taktično odločil za mesto, ki je simbolno višje od takrat postavljenih nemških planinskih koč. Šlo je za prestiž, za nagajanje. Kredarica je bila in je še najvišje ležeča planinska koča v Sloveniji. Tudi simbolno so Slovenci takrat premagali Nemce," poudarja naš sogovornik.
Prvotna oprema Aljaževega stolpa
V 190 centimetrov visokem Aljaževem stolpu s štirimi okenci so bili trije stolčki, vpisna knjiga, kuhalnik na špirit in triglavska panorama slikarja Marka Pernharta. Stolp je bil opremljen tudi s telegrafom, ki je omogočal komunikacijo s Kredarico in Dovjim.
Stolp in zemljišče na vrhu Triglava je župnik Aljaž podaril Slovenskemu planinskemu društvu, predhodniku Planinske zveze Slovenije. Nekateri Nemci iz Nemško-avstrijskega planinskega društva so si prizadevali, da bi stolp porušili, vendar jim to ni uspelo. Pločevinasti stolp je postal najbolj prepoznaven simbol slovenskega naroda.
V vpisni knjigi prvi vpis že dan po postavitvi stolpa
Uradna otvoritev Aljaževega stolpa je bila 22. avgusta 1895. Na otvoritvi je bil seveda tudi Jakob Aljaž, ki naj bi na prireditvi od sreče objemal stolp in vneto prepeval himno Triglavu Oj, Triglav, moj dom, ki jo je leta 1894 napisal radgonski duhovnik, pesnik in prevajalec Matija Zemljič, pod imenom Slavin, leto pozneje pa je skladbo odkril Aljaž in jo uglasbil.
"Zanimivo je, da je bilo do takrat v vpisno knjigo, ki jo je v stolp postavil Aljaž, vpisanih že precej imen. In prav neverjetno, prvi vpis je zabeležen bil že naslednji dan," izpostavlja Mikša. "Očitno se je razvedelo, kaj se dogaja, in vsi, ki so takrat v planinstvu nekaj veljali, so že bili vpisani v knjigi, kjer se Aljažu zahvaljujejo za 'to super stvar'. To me spominja na Instagram, ko pohitiš na lokacijo, da se pohvališ, da si bil tam," primerjavo s sedanjostjo naveže Mikša.
Župnik Aljaž si je želel, da bi se na Triglav povzpelo čim več Slovencev. "Triglav je slovenska romarska gora in želim si, da bi jo obiskalo čim več Slovencev," besede župnika Aljaža povzema Mikša. "To je tudi razlog, da je v naslednjih letih dal postaviti Triglavski dom na Kredarici in nadelati poti, kot je Tominškova pot, da bi bil Triglav lažje dostopen."
Dvojni pomen Aljaževega stolpa: zavetišče in markiranje prostora
Zgodovinar Mikša poudarja, da ima Aljažev stolp dvojni pomen. "Po eni strani je Aljaž nanj gledal kot čisti planinski navdušenec, ki si želi, da bi planinci na vrhu Triglava imeli zavetišče, nek prostor, kamor bi se lahko umaknili pred nevihto, drugo pa je simbolni pomen oz. markiranje prostora. Tako kot že od pamtiveka naprej človek, ki osvoji novo zemljo, vanjo simbolično zapiči zastavo in označi, markira ozemlje, tako je Aljaž s stolpom markiral prostor. Prvič zato, ker je bil lastnik zemlje, drugič pa je šlo za poudarjanje slovenstva."
"Jakob Aljaž je bil narodni prebuditelj," poudarja dr. Mikša. "In mislim, da mu to premalo pogosto pripisujemo. Simbolna dinamika, ki izhaja iz planinskega boja in Jakoba Aljaža, je vsaj blizu ranga pomembnosti, kot ga v povezavi z narodnim prebuditeljstvom uživajo literati. Župnik Aljaž je namreč postavil zavetišče in slovensko markacijo z napisom Aljažev stolp, ki je prva slovenska beseda, zapisana v tem delu, saj je bilo tam prej vse nemško."
Aljažev stolp se leta 2018 s helikopterjem vrne v dolino na remont
Aljažev stolp, ki je v dobrem stoletju obstoja pridelal kopico površinskih in konstrukcijskih poškodb, so 7. septembra 2018 s helikopterjem prenesli v Mojstrano, od tam pa so ga (po krajšem postanku, ki so ga mnogi izkoristili za fotografski spomin) s tovornjakom odpeljali v Restavratorski center Ljubljana na nadaljnje preiskave.
Stolp se je pozneje preselil na Jesenice, v kovinarsko delavnico podjetja KOV, kjer so najbolj znan stolpič v Sloveniji temeljito obnovili. Na vrh Triglava so ga vrnili oktobra 2018.
Obletnico Aljaževega stolpa bodo obeležili tudi v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani, kjer bodo 30. avgusta odprli doživljajsko razstavo z naslovom Aljažev stolp – simbol ali trofeja.
Preberite še:
