Ko te gore preizkusijo drugače, kot si kdajkoli mislil, da te bodo

Pogled na Cojzovo kočo na Kokrskem sedlu. Foto: osebni arhiv Žige Papeža Zadnje mesece sem na preizkušnji vsak dan. Fizično se počutim pripravljenega. Za mano je ogromno gorskih tekov, dolgih pohodniških dni, intenzivnih intervalnih treningov in kar nekaj nočnih tur, ko sem namesto spanja nabiral "višince" z naglavno lučko.

Zadnji mesec sem večino časa posvetil predvsem ogledu zahtevnejših slovenskih vrhov. Tistih, ki me bodo na transverzali čakali in tudi najbolj psihološko obremenili. Takšnih, kjer kondicija ni dovolj. Kjer mora biti pripravljena predvsem glava. In prav ena takih preizkušenj se je zgodila pred dobrim tednom.

Vse je šlo gladko, dokler ...

Bil sem na ogledu enega najbolj izpostavljenih odsekov Slovenske planinske poti, v Kamniško-Savinjskih Alpah. Prvi dan je šlo vse po načrtih. Osvojil sem Koroško Rinko, nato Skuto in se brez večjih težav spustil do Kokrskega sedla.

Naslednje jutro sem kljub močnim sunkom vetra in megli s Cojzove koče krenil proti Grintovcu. Vse je šlo gladko. A pravi preizkus me je čakal pozneje. Po podoru, ki je zaprl bližnjo povezavo, sem se odpravil čez Mlinarsko sedlo proti Jezerski Kočni, enemu najbolj tehnično zahtevnih vrhov pri nas. Poti tam niso znane po dobrih varovalih, teren je pogosto moker, vreme pa nepredvidljivo. In točno tako je bilo tudi tisti dan.

Prvič v življenju je začutil pristen strah pred višino. Foto: osebni arhiv Žige Papeža Megla se je gostila. Skale so postajale vedno bolj spolzke. A korak je še držal. Glava tudi. Do točke, ko ni več.

Sredi vzpona me je nenadoma zadel močan padec sladkorja – posledica sladkorne bolezni tipa 1. V trenutku sem postal dezorientiran. Pojavile so se halucinacije. Začelo se mi je dozdevati, da sem že padel. Nisem več vedel, kje sem in kako daleč sem sploh prišel.

Prvič v življenju sem začutil pristen strah. Strah pred višino. Glava je odpovedala. Telo je bilo še sposobno, ampak brez usmerjene misli v hribih nimaš nobene možnosti. Nazaj ni šlo. Edina možnost je bila domnevna "alternativna pot", o kateri sem slišal, da je poškodovana.

In takrat sem prvič poklical Gorsko reševalno službo. Ne zato, ker bi bil poškodovan. Ampak zato, ker nisem več znal oceniti, kaj je varno in kaj ne. Reševanje ni bilo potrebno. So me pa reševalci usmerili na južno stran, kjer sem se lahko varno spustil nazaj do Cojzove koče.

Ni vse v vzponih

Opozorilo, da je planinska pot med Dolško Škrbino in Grintovcem začasno zaprta. Foto: osebni arhiv Žige Papeža Vrh Jezerske Kočne je ostal neosvojen. In danes to popolnoma sprejemam. V tistem trenutku ni šlo več za vrh. Šlo je za to, da pridem varno dol. Da ohranim sebe. In da si priznam, da včasih ni vse v vzponih.

To izkušnjo danes delim predvsem kot resno opozorilo. Ker vem, da bo ta moj projekt mnoge spodbudil, da se tudi sami podajo na pot, v hribe, v naravo.

A Slovenska planinska pot ni šala. Ni le pohodna potka. Je 600 kilometrov dolg izziv s 37 tisoč metri vzpona, tehnično zahtevnimi in izpostavljenimi odseki ter psihološkimi preizkušnjami, ki te lahko ujamejo nepripravljenega.

Zato zapišem:

• Tudi močna glava lahko poči.
• Sladkorna bolezen ne izbira trenutka.
• In gore – nikoli niso hec.

Do starta transverzale me loči še dobrih 14 dni. Do takrat bom še analiziral pot, razmislil, kako dodatno poskrbeti za varnost, in predvsem spočil glavo. Ker telo je pripravljeno. Zdaj mora biti pripravljen tudi um.

Preberite tudi:

Sportal Žiga Papež prvi v zgodovini: diabetik, ki bo v 18 dneh sam prehodil Slovensko planinsko pot

Sportal Žiga Papež: Ko bolezen postane pot k osebni zmagi #Spotkast

Sportal Žiga Papež, prvi diabetik, ki je prekolesaril North Cape 4000: Če bi šel še enkrat na pot, bi se tega lotil povsem drugače