Žiga Papež, prvi diabetik, ki je prekolesaril North Cape 4000: Če bi šel še enkrat na pot, bi se tega lotil povsem drugače

31-letni Žiga Papež iz Rateža pri Novem mestu bi po logiki pregovora, da jabolko ne pade daleč od drevesa, moral postati poklicni kolesar – njegov oče Sandi Papež je eden od pionirjev dolenjske kolesarske zgodbe, balkanski prvak, večkratni prvak Jugoslavije in udeleženec olimpijskih iger –, a se je odločil slediti drugačni poti. Že kot otrok se je začel ukvarjati s tenisom in sanjal velike sanje, ki jih je pri 12 letih močno zamajala zdravniška diagnoza – sladkorna bolezen tipa 1. Žiga priznava, da se je soočenju s kronično boleznijo v mladosti izogibal, danes pa ravno v njej vidi svoje poslanstvo. O vzponih in padcih življenja diabetika odkrito govori na svojih socialnih omrežjih, z njo pa je bila povezana tudi njegova ekstremna kolesarska odprava. Julija se je namreč udeležil vzdržljivostne preizkušnje North Cape 4000, ki ga je peljala na štiri tisoč kilometrov dolgo pot iz Italije prek Avstrije, Nemčije, Danske, Švedske in Finske na Norveško, zraven pa je zbiral denar za organizacijo T1 International, ki se ukvarja z bolniki s sladkorno boleznijo v nerazvitih državah. O doživljanju ekstremne preizkušnje, ki jo je prevozil v manj kot 21 dneh, kar je kar 30 ur pod časovnim limitom, je spregovoril tudi za bralce Sportala.

Foto: osebni arhiv Žige Papeža Ko sva se pogovarjala pred vašim odhodom na pot, ste dejali, da imate zaradi sladkorne bolezni in vsega, kar prinaša zraven, kar nekaj skrbi. So se katere od njih uresničile?

Delno. Sam sem namreč zaradi diabetesa glede sladkorja v krvi dokaj strikten in moram priznati, da med turo glede tega ni bilo tako idealno kot v času priprav, ko sem vse naštudiral do potankosti. Takrat sem hrano tehtal, jedel sem kvalitetno hrano, skratka, tudi na kolesu sem točno vedel, koliko kalorij bom pokuril, kakšna bo trasa in predvideval, kako bo s krvim sladkorjem, na turi pa je bilo to precej težje. Za štiri tisoč kilometrov je zelo težko točno vedeti, kaj vse te bo čakalo na progi.

Najtežje je bilo na poti skozi Skandinavijo, kjer bi lahko zunaj jedel samo kebabe, pico, hamburgerje, česar načeloma ne jem. Tako sem hrano včinoma kupoval v trgovinah, da sem lahko vsaj na etiketi prebral, koliko ogljikovih hidratov vsebuje posamezno živilo, kar mi je najpomembnejše. Skratka, sladkor v krvi ni bil najboljši, ni pa bil razlog, da se zaradi tega ne bi mogel regenerirati ali spati, čeprav moram priznati, da je bila občasno kakšna noč res bolj neprespana, saj mi je senzor kar naprej piskal in me opozarjal, da sem preveril sladkor, dodal inzulin in podobno. 

Ste bili fizično dovolj dobro pripravljeni?

Na turo sem se pripravljal pet mesecev in v tem času prevozil osem tisoč kilometrov. Da, ogromno časa sem preživel na kolesu, imel sem zelo dober načrt, pri katerem mi je pomagal tudi moj oče (Sandi Papež, nekdanji vrhunski kolesar, op. a.), tako da sem bil fizično dobro pripravljen, prej bi rekel, da psihološko nisem bil pripravljen na vse ekstreme, ki so me čakali. En dan je na primer vse super, vreme je sončno, počutje krasno in si rečeš, super, grem na polno, sledi pa mu popolnoma drugačen dan, ko si popolnoma izčrpan, za povrh pa še sedem ur dežuje.

Na te ekstreme nisem bil pripravljen in mislim, da ko se prvič podaš na kaj takega, niti ne moreš biti. Za telo je to zelo stresno, to pa seveda močno vpliva tudi na sladkor v krvi. Zanimivi občutki, če bi se poti lotil še enkrat, bi to naredil povsem drugače.

Foto: osebni arhiv Žige Papeža Kaj bi spremenili?

Predvsem to, da sem se prvi teden vozil prehitro. V glavi sem imel, da je časovni limit nekaj izjemno težko dosegljivega, na koncu pa se je izkazalo, da sem imel še ogromno manevrskega prostora. Res pa je, da nikoli ne veš. Lahko bi se zgodilo, da bi prišlo do padca ali da bi presekal gumo, kar, moram potrkati, se mi ni nikoli zgodilo. In potem ure hitro minevajo. Pol dneva takoj mine, to pa je zelo veliko. Zdaj vem, po katerih vatih bi vozil, in bilo bi precej manj težkih trenutkov, ko sem bil povsem uničen in na robu bolezni. Vem, da sem se preveč gnal. Ne moreš devet, deset ur na kolesu vrteti z vati, kot sem doma treniral, ker to dvoje sploh ni mogoče primerjati. Skratka, zagotovo bi šel počasneje in z občutkom, na koncu pa dodajal, če bi videl, da je kriza, in bi me čas preganjal.

Ste imeli prenočišča načrtovana vnaprej?

Ne, kje pa! En večer prej, ko sem približno videl, kje sem, sem po večerji preveril traso za naslednji dan in na podlagi njene zahtevnosti začel iskati prenočišče. Predvsem me je zanimalo, kje so mesta, kjer sem sploh našel koga. Na Švedskem se je na primer dogajalo, da sto kilometrov ob trasi ni bilo ničesar. Bil je tudi en del, kjer je bilo 30 kilometrov makadama in 70 kilometrov asfalta, skupno sto kilometrov, kjer ni bilo niti signala, kaj šele česa drugega. Odločal sem se vsak dan sproti in glede na počutje. Če sem se počutil dobro, sem si zadal, da bom prevozil kak kilometer več, če pa sem se počutil slabše, sem dan prej zaključil.

Se je pa tudi v vašem primeru pokazalo, da kjerkoli na svetu smo, vedno naletimo na Slovence, kajne?

Res je, to je bilo krasno. Ko po več tednih slišiš slovenski jezik in lahko govoriš slovensko, je to res nekaj najlepšega. Na poti sem se trikrat srečal s Slovenci.

Prvo srečanje je bilo takoj, ko sem iz Nemčije s trajektom prišel na Dansko. Slovenci, ki sicer živijo v Kopenhagnu, so me gostili v svoji vikend hišici. Naslednjič je bilo to v Bodnu na severu Švedske tik pred mejo s Finsko, nato pa so me še Novomeščani presenetili na cilju na Severnem rtu. Na družbenih omrežjih so zasledili, da prihajam proti cilju in so svoje potovanje načrtovali tako, da so me pričakali na cilju.

Foto: osebni arhiv Žige Papeža

Ekstremne preizkušnje so vedno velike učiteljice. Ste na poti spoznali kaj novega o sebi? Morda tudi to, kako je biti sam, čeprav ste vseeno imeli nekaj družbe?

Da, čeprav sem veliko kolesaril z nemškim kolesarjem Ralfom, sem veliko časa preživel sam s sabo. Nekako padeš v nek trans, včasih sem imel občutek, kot da sem malo zaspal na kolesu. Zamisliš se, potem pa pogledaš na uro in vidiš, da je minilo več ur, pa se tega sploh ne zavedaš.

Veliko stvari sem se naučil in sam sebi dokazal, kaj zmorem. Predvsem pa sem to dojel skozi besede drugih, predvsem diabetikov, ki so mi rekli, da je noro, česa sem se lotil.

Pred kratkim sem izvedel, da me je nek prijatelj celo prijavil za Guinnessovo knjigo rekordov kot edinega in s tem tudi najhitrejšega diabetika, ki je opravil turo North Cape 4000. Ne vem sicer, kako postopek poteka, vem samo, da so pobudo sprejeli in da bodo sodniki zdaj preverili vse informacije v zvezi z mojo potjo.

No, šele po takih zadevah se začenjam zavedati, da mogoče pa vse skupaj le ni bilo kar mimogrede in nedolžno.

Mogoče sem tudi nekoliko mirnejši. Na poti sem se večkrat znašel v situaciji, ko nisem vedel, kako jo bom izpeljal, ampak sem se kar nekako znašel in zdaj tudi doma lažje obvladujem določene situacije. Ne vem, kako naj opišem, kaj vse sem na kolesu razmišljal, doživljal in občutil, zelo ekstremno je bilo, ampak globoko v sebi zdaj čutim večjo mirnost.

Prevozili ste del Italije, Nemčije, Češke, Dansko, Švedsko, Finsko in Norveško … Kako nevarne so te ceste? Objestni vozniki, divje živali …

Foto: osebni arhiv Žige Papeža Glede na to, da nisem padel, sem jo kar dobro odnesel. Zelo je odvisno in treba je biti zelo previden. Še posebej na Švedskem, kjer so ravne, dolge ceste in ogromno tovornjakov, ki seveda ne zavirajo, ko te vidijo na cesti. Na to se moraš navaditi, še posebej neprijetno je, ko so sunki bočnega vetra in je lahko vse zelo nevarno. Bilo je nekaj situacij, ko sem skoraj padel, in še danes ne vem, kako sem obstal na kolesu. V Sloveniji nisem bil nikoli v taki situaciji, vendar sem se sčasoma navadil.

Bolj ko sem šel na sever, manj je bilo avtomobilov, manj tovornjakov, manj hitrih cest, zadnji del je bil precej miren. Kar pa zadeva divje živali, se je enkrat zgodilo, da sem se moral ob hitrosti 50 kilometrov na uro povsem ustaviti, ker je pred menoj kar naenkrat skupina severnih jelenov prečkala cesto. Lahko bi se zgodilo marsikaj, še posebej, če bi se zasanjal tako, kot sem prej omenil, v napačnem trenutku.

Na Facebooku ste napisali, da si je telo dokaj hitro opomoglo, glava pa je potrebovala precej dlje. Ampak na začetku najinega pogovora ste omenili, da je tudi telo zdaj zahtevalo počitek. Kako je potekalo okrevanje?

Takoj po cilju sem doživel zelo zanimive občutke … Tri dni sem še ostal na Norveškem, ker sem čakal na letalo in sem res lahko počival – prej si 21 dni stalno pod adrenalinom, s ciljem v glavi, fokusom in vsemi pritiski, ki sodijo zraven. Skratka, res je bilo stresno, a se takrat tega mogoče niti nisem zavedal. No, ko pa se je to enkrat končalo in je adrenalin povsem usahnil in šel s sto odstotkov na ničlo, sem bil skoraj malo depresiven in prazen. Brez energije, brez zanosa in s tega vidika mi je bilo težko. Nikoli prej nisem telesa peljal do takih ekstremov in ga potem povsem ugasnil. Zato se mi zdi, da je bila regeneracija težka za moj um … Fizične utrujenosti morda nisem v tolikšni meri čutil zato, ker je bilo zadnje tri dni na poti tako čudovito, bilo je sončno, vedel sem, da se bližam cilju in da sem tudi, če se karkoli zgodi, tako blizu cilju, da ga bom do časovne zapore dosegel in uresničil to, kar sem si zadal. Zato je bilo vse skupaj lažje, noge so se super vrtele, zato sem se bolje počutil tudi na splošno. V teh dneh pa čutim, da se je vse nabralo in da potrebujem počitek. Kar pa seveda ne pomeni, da ne grem še vedno na kolo in teč. Telo sem navadil na napore in ga ne morem povsem ugasniti.

V prejšnjem intervjuju ste mi omenili, da razmišljate o tem, da bi se vsako leto lotili nečesa ekstremnega. Je zdaj že čas za spogledovanje z novim izzivom?

Idej je veliko, tudi ljudje me sprašujejo, kaj bo prihodnje leto, in sem res v skušnjavah. Ne vem še, kaj to bo, mislim pa, da se bom nečesa moral lotiti. Nekaj podobno ekstremnega, še posebej za diabetike. Ne vem, razmišljam o teku, morda o hribolazenju, morda kaj v kombinaciji s kolesarstvom, bom še razmislil. Vsekakor iščem izzive.