Primož Roglič
Tadej Pogačar
Petek, 14. 11. 2025, 4.00
8 ur
Intervju z najboljšo slovensko kolesarko v kategoriji mlajših članic (U23)
Nika Bobnar: Ko je že kazalo, da ne bo nič, me je poklicala neznana švicarska številka
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,01
Najboljša slovenska kolesarka v kategoriji do 23 let Nika Bobnar zadnji dve sezoni nastopa za švicarsko ekipo. Lani za ekipo WCC Team, letos in prihodnjo sezono pa jo bomo spremljali v dresu Nexetisa.
Nika Bobnar je najboljša slovenska kolesarka v kategoriji do 23 let. Dvaindvajsetletnica iz Godešiča pri Škofji Loki, ki jo poleg kolesarskih kvalitet zaznamuje tudi nalezljiv nasmeh in optimizem, se je s kolesarstvom okužila v času epidemije covida. Zelo hitro je ugotovila, da gre za nekaj več kot hobi, da je to pot, na kateri želi graditi svojo prihodnost. Danes je članica švicarske kontinentalne ekipe Nexetis, državna prvakinja med mlajšimi članicami, in študentka dietetike, ki z veliko volje in discipline usklajuje dve zahtevni življenjski poti: športno kariero in študij. Kako se je znašla v Švici in kakšni so njeni cilji za prihodnost?
Nika Bobnar je v otroštvu trenirala atletiko in smučarski tek, med epidemijo covida pa je prvič sedla na cestno kolo in se preprosto zaljubila. Kolesarstvo jo je v trenutku posrkalo vase, ji ponudilo prostor svobode in tekmovalnosti, hkrati pa odprlo vrata v povsem nov svet, v katerem je začela hitro napredovati. V sezonah 2022 in 2023 je vozila za ekipo BTC City Ljubljana Scott, nato pa je predlani naredila pomemben korak v tujino in prestopila v švicarski WCC Team, ki ga vodi in upravlja Mednarodna kolesarska zveza (UCI) skupaj z World Cycling Centrom, kot del prizadevanj za razvoj mladih kolesark z vsega sveta. Lani se je preselila v švicarsko kontinentalno ekipo Nexetis, kjer bo zaupanje upravičevala tudi prihodnjo sezono.
Čeprav je v zadnjih petih letih naredila izjemen razvojni preskok, se zaveda, da je manevrskega prostora za razvoj še veliko. "Mislim, da se v kolesarstvu kar dobro znajdem, vedno pa je prostor za napredek. Imam motivacijo, da se še veliko naučim," pravi državna prvakinja med mlajšimi članicami v kronometru in na cestni dirki, ter študentka drugega letnika dietetike v Izoli.
Nika, kakšna sezona je za vami? Začeli ste zelo spodbudno, s 5. mestom na dirki Umag Classic Ladies …
Res je, sezono sem začela v Umagu, ki je bila obenem tudi prva dirka za našo ekipo, ki je začela delovati v letošnji sezoni. Prvi del sezone ni bil takšen, kot sem si želela. Lani sem evropsko prvenstvo končala zelo visoko, s 7. mestom na cestni dirki, zato sem pričakovala, da bom v tem ritmu nadaljevala. A ni šlo — enostavno nisem našla pravih nog in bila sem precej razočarana, verjetno je bilo preprosto preveč vsega naenkrat. Po premoru in višinskih pripravah z ekipo na prelazu Bernina v Švici, kjer je res čudovito, pa so se stvari obrnile na bolje.
Najboljši občutek sem imela junija na državnem prvenstvu v Celju, kjer sem postala državna prvakinja med mlajšimi članicami tako v kronometru kot na cestni dirki. Zelo lep spomin pa imam tudi na Portugalsko, kjer smo zmagale v skupnem seštevku in osvojile etapo. Mislim, da je bil to za nas vrhunec sezone.
Omenili ste težke trenutke. Kdo vam takrat najbolj pomaga?
Oseba, ki mi že od začetka stoji najbolj ob strani, je Martin Krašek, moj prvi trener, ki mi še danes veliko pomaga. Je nekakšen mentor – vedno natančno ve, kaj reči in kako me usmeriti.
Zadnji dve sezoni vozite za švicarsko ekipo. Lani ste tekmovali za ekipo WCC Team, letos ste prestopili v novoustanovljeno ekipo Nexetis. Kako ste dobili priložnost?
Po sezoni 2023 sem začela intenzivno iskati novo ekipo, saj sem si res želela v tujino — predvsem zaradi priložnosti in boljših pogojev za napredovanje. Na elektronske naslove praktično vseh ženskih ekip sem poslala prošnje: nekaj kontaktov sem našla na spletu, do nekaj direktnih naslovov pa so mi pomagale priti kolesarke, ki jih poznam. To, da so bile pripravljene pomagati mi je ogromno pomenilo in sem jim za to zelo hvaležna.
Ko je že kazalo, da iz tega ne bo nič, me je konec oktobra med predavanjem na fakulteti poklicala neznana švicarska številka. Običajno se na neznane številke iz tujine sploh ne oglašam, a tokrat sem naredila izjemo — in dobro, da sem. Šlo je za povabilo v ekipo.
Bila sem že povsem obupana, prepričana, da se stvar ne bo izšla, zato je bil ta klic res v zadnjem trenutku. Ekipa je bila sicer že sestavljena, a je ena od kolesark odpovedala sodelovanje in tako se je ponudila priložnost zame. Decembra sem za teden dni odpotovala v Švico, da se spoznamo in uredimo vse potrebno, dobile smo tudi opremo in opravile 'bike-fitting', januarja pa sem se za eno leto preselila v Švico.
Letos sem skupaj s trenerko iz prejšnje ekipe prestopila v Nexetis, kjer so pogoji boljši, pa tudi ekipa se mi zdi, da deluje na višjem nivoju. Podpisala sem dvoletno pogodbo, kar mi daje veliko miru — bolj sem lahko sproščena in tudi v sezono bom vstopila precej lažje.
Dirke bodo sicer podobne kot lani, a obenem bo vse drugače, saj prihodnje leto ne bom več nastopala v kategoriji U23, ampak med članicami. Ta korak pomeni tudi, da ne bo več olajševalne okoliščine, ki jo prinaša mlajša kategorija — in prav to me dodatno motivira.
Kakšna ekipa je Nexetis, kakšen je program dirk in kdo so vaše sotekmovalke?
Nexetis je švicarska kontinentalna ekipa, ki ima pravico nastopati na evropskih dirkah 2. kategorije (1.1 in 1.2), kar mi zelo ustreza, saj imam občutek, da na takšnih dirkah najhitreje napredujem in pridobivam izkušnje, tako v taktiki kot v branju dirke. Že letos je bilo super, na vsaki dirki smo imele jasno zastavljeno taktiko, sestanke pred startom in natančen plan, ki smo ga običajno tudi uspešno realizirale. V tej sezoni sem se res ogromno naučila.
Ekipa je zelo mlada, starostni razpon je med 20 in 25 let. Vozimo kolesa znamke Thömus, s katerimi sem zelo zadovoljna. Všeč mi je predvsem to, da v ekipi vsaka dobi svojo priložnost. Na določenih dirkah voziš za svoj rezultat, na določenih pa pomagaš drugim. Nobena nima težav sprejeti svoje vloge in to ustvarja izjemno fer vzdušje v ekipi. Res lepo dihamo skupaj in si pomagamo, kar mi ogromno pomeni.
V ekipi nas je dvanajst, od tega tri Japonke, jaz kot edina Slovenka, ostala dekleta pa prihajajo iz Švice. Večino sezone tekmujemo na evropskih dirkah, ker pa ima ekipa švicarsko licenco, smo letos dobile tudi priložnost za nastop na dveh dirkah svetovne serije v Švici — na Dirki po Švici in na Dirki po Romandiji. Sama sem nastopila v Romandiji, kjer je bila moja vloga povsem jasna: pomagati ekipi.
Ali med sezono živite v Švici?
Lani sem, in sicer v Aiglu, v francosko govorečem delu Švice, tik pod Lozano. Glede na to, da sem živela v zelo pisanem okolju, kjer vsi govorijo angleško, sploh nisem imela občutka, da sem v Švici.
Kar zadeva finančni vidik sem imela veliko srečo, saj je Mednarodna kolesarska zveza pokrila stroške našega bivanja in prehrane, kar je bilo ključno, saj so cene v Švici res visoke. Sama sem velika ljubiteljica kave in najbolj me je šokirala cena kapučina. Šest frankov! Hitro sem se sprijaznila s tem, da bom kavo kuhala kar sama (smeh).
Letos je bilo drugače — ni mi bilo več treba stalno živeti v Švici. Kadar pa sem bila tam zaradi natrpanega urnika, smo z dekleti bivale v Grenchenu, v prostorih Swiss Tenisa, v nemško govorečem delu države.
Kakšni so Švicarji, se spomnite kakšnih zanimivih prepovedi, ki jih je v Švici polno?
Švicarji so izjemno fer in korektni ljudje, in tudi sama v ekipi zelo dobre prijateljice, ki so Švicarke, sem pa ugotovila, da te ne spustijo blizu, dokler ne začutijo in ne dobijo potrditve, da si v redu kot človek.
Kar pa zadeva prepovedi, jih je na primer v skupnih objektih kar nekaj. Najbolj me je presenetila prepoved tuširanja po 22. uri v študentskem domu, kjer sem živela. Zame je bilo to nekaj povsem novega in hkrati smešnega, a popolnoma švicarskega.
Nastopili ste tudi na nekaj slovenskih dirkah. Na Pokalu Tadeja Pogačarja v Komendi ste zmagali, drugi ste bili na VN Pirana … Očitno to, da se udeležujete dirk, kjer vaša ekipa ne nastopa, za ekipo ni problem?
Ne. Sama vedno pravim, da je vsaka dirka boljša kot trening, in tudi v ekipi glede tega nikoli niso imeli pomislekov. Če sem doma in je v Sloveniji organizirana dirka, se mi zdi prav, da se je udeležim. Vem, koliko truda je vloženega v organizacijo, zato imam občutek, da je najmanj, kar lahko storim, to, da pridem na start.
Prihodnje leto vas čaka prestop v kategoriji članic. Ste že razmišljali o ciljih?
Da, po koncu letošnje sezone sem si vzela nekaj časa za analizo in razmislek o tem, kaj bi lahko bilo boljše in kaj lahko spremenim.
Eden glavnih ciljev v prihodnjem letu je osvojiti naslov državne prvakinje ter biti v vrhunski formi oktobra, ko bo v Sloveniji potekalo evropsko prvenstvo. Ne vem še, kakšna bo trasa, ampak že sama misel, da bomo tako veliko tekmovanje gostili doma, je nekaj izjemnega. Mislim, da si nihče od nas ni predstavljal, da bomo evropsko prvenstvo imeli v Sloveniji. Že ko pomislim na to, dobim lep občutek. To priložnost si želim res dobro izkoristiti.
Kako gledate na razvoj ženskega kolesarstva? Kako daleč ali blizu smo trenutku, ko bo na enaki ravni kot moško?
Mislim, da nas do trenutka, ko bosta žensko in moško kolesarstvo na isti ravni, čaka še veliko dela. Prostora za napredek je še vedno dovolj, čeprav je iz leta v leto opazen izjemen razvoj. Ko pogledam nazaj na svoja zadnja štiri leta v kolesarstvu, vidim, koliko se je v tem času spremenilo.
Če bi bil nivo že takrat tako visok, kot je danes, verjetno sploh ne bi mogla priti zraven. Razlika je očitna — na isti dirki, na kateri sem nastopila pred tremi leti, danes vozimo po povsem enaki trasi v povprečju štiri kilometre na uro hitreje.
Napredek seveda ni naključen. Včasih je bilo veliko tekmovalk prisiljenih ob kolesarstvu opravljati še službo, zdaj pa je vse več takšnih, ki se športu lahko posvečajo stoodstotno. Vsaka ima okoli sebe strokoven tim in jasen cilj: napredovati. Ko je možnosti več, ko je podpora večja in ko se delo profesionalizira, gre tudi nivo tekmovanja tako hitro navzgor, da ga je skoraj nemogoče primerjati s preteklostjo.
Preberite še:
