Urška Žigart: To niso bile samo besede. Res verjamejo vame in v to, da si zaslužim priložnost.

Urška, nazadnje smo vas s štartno številko na hrbtu videli sredi avgusta na Dirki po Romandiji. Je trenutno vse posvečeno pripravam na svetovno prvenstvo?

Da, z ekipo smo že zgodaj poleti pripravili načrt, da se bom na prvenstvo pripravljala s treningi in z višinskim šotorom. Načeloma nimam težav iti na dirke neposredno s treninga. Res je, da bi lahko pred prvenstvom nastopila na dirki Ardèche, a ker je časovno preblizu kronometru (21. septembra), se na ta način ne bi mogla dovolj osredotočiti na to disciplino. Poleg tega bi bilo treba spremeniti tudi potovalni načrt za Ruando, zato se za to nisem odločila.

Urška Žigart in Tadej Pogačar sta v četrtek zvečer pripotovala v Kigali v Ruando, na prizorišče svetovnega prvenstva v cestnem kolesarstvu. Včeraj sta se že zapeljala po trasi za kronometer. Foto: Guliverimage

Na kakšnem principu deluje višinski šotor? Predstavljam si, da gre za simulacijo višje nadmorske višine?

V bistvu gre za to, da okoli postelje postaviš ogrodje in generator – midva s Tadejem ga imava v drugi sobi, ker je kar glasen – ter potem napelješ cev, ki spremeni koncentracijo kisika v šotoru. Na ta način se simulira stanje, podobno tistemu na višji nadmorski višini. Saturacija (nasičenost s kisikom, op. a.) je nižja in to je to. Seveda ni isto, kot če si dejansko na višini. Sama šotora ne uporabljam kot nek "boost", da bi bila boljša, ampak predvsem zato, da bom ob prihodu v Kigali že adaptirana na višino.

Ima spanje v višinskem šotoru kakšne negativne stranske učinke, na primer glavobol?

Če bi višino v šotoru nastavila na nadmorsko višino tri tisoč metrov, bi verjetno res čutila posledice. Ampak v mojem primeru ne, ker imam višino nastavljeno tako, kot da bi spala v Kigaliju (prizorišče svetovnega prvenstva na nadmorski višini 1567 metrov, op. a.)

Torej na 1500 metrih?

Jaz sem šla kar na 1800 metrov, da je ziher (smeh).

"Belgija res živi za kolesarstvo in to se čuti tudi v belgijski ekipi. Vsi, ki delajo v ekipi, to počnejo iz čiste ljubezni do športa, in mislim, da se to odraža v prav vsaki podrobnosti pa tudi v rezultatih." Foto: AG Insurance - Soudal

Sezona se počasi bliža koncu, pred vami so še zadnji vrhunci, med drugim tudi svetovno in evropsko prvenstvo, hkrati pa ste že dobro okusili življenje v novi ekipi AG Insurance – Soudal Team. Kako ste se ujeli z ekipo, kako doživljate vzdušje v – si predstavljam – precej belgijskem okolju?

Res je, Belgija res živi za kolesarstvo in to se čuti tudi v belgijski ekipi. Vsi, ki delajo v ekipi, to počnejo iz čiste ljubezni do športa, in mislim, da se to odraža v prav vsaki podrobnosti pa tudi v rezultatih. Če pogledamo samo rast ekipe, vse nastope na letošnjem Giru, Touru, Romandiji in še na nekaterih manjših dirkah … res smo pokazali, da spadamo med pomembnejše, večje ekipe. Vse je zelo dobro organizirano in mislim, da je prav ta predanost kolesarstvu ključ do tega, da nam uspeva.

V moškem kolesarstvu se veliko govori o t. i. marginal gains. Je to težnjo čutiti tudi v ženskem kolesarstvu? Zasledila sem, da imate v vaši ekipi tudi hladilne vzmetnice za lajšanje simptomov menstruacije.

Res je, sama teh vzmetnic nikoli nisem uporabljala, ker jih zaradi kombiniranja moške in ženske ekipe ni vedno dovolj za vse, pa tudi sama nikoli nisem imela teh t. i. hot flashov, ki se lahko pojavijo v času menstruacije. V bistvu pa gre za večji vložek, ki ga položiš pod rjuho. Pomaga kakšne pol ure, a če je to dovolj, da zaspiš, je že to super. Uporabno je tudi, ko ti je vroče ali če ni klimatske naprave.

S Tadejem imava nekaj podobnega doma, ampak tista vzmetnica deluje na vodni sistem, kar ni najbolj praktično za dirke, ker je veliko dela s polnjenjem in praznjenjem. Skratka, vse to je del optimizacije regeneracije. Poskušamo narediti čim več stvari, da je okrevanje čim boljše in da smo naslednji dan spet lahko na najvišjem nivoju. In to je ena izmed takih rešitev.

Na letošnji dirki po Romandiji je z drugim mestom v skupnem seštevku dirke dosegla uspeh kariere. Foto: AG Insurance - Soudal

Eden od razlogov za prestop v ekipo AG Insurance je bil tudi ta, da dobite več priložnosti za dirkanje na svoj rezultat. Ste zadovoljni s ponujenimi priložnostmi?

Da. Že ko smo se lani začeli pogovarjati, sem dobila občutek, da v ekipi res verjamejo vame. Že na prvi dirki sem imela priložnost nastopiti kot "co-liderka" (na Dirki po Združenih arabskih emiratih, op. a.). Res je, da je bilo na začetku leta, ko sem se še privajala na novo vlogo, tega pritiska mogoče malo preveč, ampak skozi sezono sem videla, da to niso bile samo besede, ampak da v ekipi dejansko verjamejo vame in v to, da si zaslužim priložnost.

In ko sem to zaupanje lahko vračala z rezultati, se je pokazalo, da je bila odločitev prava. Pot seveda ni bila lahka, ampak vse, kar smo se dogovorili in kar sem pričakovala, se je uresničilo – pravzaprav še več. Upam, da so tudi oni zadovoljni s tem, kar prinašam ekipi.

Letos ste podrli kar nekaj mejnikov – peto mesto v skupni razvrstitvi Dirke po Švici, deveto na Giru, drugo na Romandiji, kjer ste bili res zelo blizu zmagi. Katero etapo ali dirko bi sami izpostavili kot najpomembnejšo v letošnjem letu?

Bilo je kar nekaj manjših iskric, rezultatsko pa bi izpostavila predvsem Dirko po Romandiji, kjer sem bila posebej ponosna na drugo etapo s ciljem na klanec. Spomnim se, da sem bila povsem mirna, točno sem vedela, kaj je možno in kaj dosegljivo. Nisem bila nervozna, nisem čutila pritiska, ampak sem res uživala.

Veliko mi pomeni tudi prva etapa letošnje Dirke po Švici, kjer sem najprej odpadla, pa sem potem v dolini trdo delala, da sem nadoknadila zaostanek in nato do cilja vozila na polno, celo s krči. Takrat sem prvič začutila, da morda res lahko sledim najboljšim. Da, na ti dve etapi sem najbolj ponosna, na vsako s svojega vidika.

Mama Darja in oče Janko jo od nekdaj spremljata na dirkah. Mama je leta 2022 izgubila boj z rakom. Foto: Grega Valančič/Sportida

Na številnih dirkah vas spremlja tudi oče Janko. Kaj vam pomeni, ko ga zagledate ob trasi z zastavo z vašo podobo, pa čeprav se zaradi narave kolesarskega športa vidita le za nekaj sekund?

Oče zelo rad pride na moje dirke. Zdaj je že našel način, kako to izpeljati s čim manj stresa. Zdaj veva, da tudi če se ne vidiva na startu ali cilju, ni več drame, saj se lahko srečava v hotelu po masaži.

Včasih je dovolj že to, da imam ob sebi znan obraz in da lahko vsaj za trenutek spregovorim v slovenskem jeziku. To res pomaga, saj smo v ekipi večino časa obdani z angleščino in flamščino, čeprav moram reči, da se vsi res trudijo, da je čim več komunikacije v angleščini.

Kar pa zadeva očeta, bi kot najbolj čustven trenutek v letošnji sezoni izpostavila Giro. Zadnji krog zadnje etape je bil namreč speljan po trasi, kjer me je mama nazadnje spremljala na dirki. To je bilo leta 2020 na svetovnem prvenstvu v Imoli.

Spomnim se, da sem, preden sem pripeljala do tistega kroga, vozila povsem zadaj, potočila sem celo par solzic, potem pa sem si rekla: "Okej, zdaj se moram zbrati. Mama bi bila ponosna name." In prav na tistem mestu kot takrat je stal moj oči.

Tisti trenutek, ko sem ga zagledala z zastavo, je bil zame eden najbolj čustvenih v karieri. Prav spomnim se, kako smo se z ekipo uspele prebiti v ospredje in ves krog odpeljale zbrano, natančno, tako kot smo si zamislile, čeprav mi tehnično gledano trasa res ni ustrezala.

Mislim, da bo naslednja dirka, ki si jo bo oče ogledal v živo, evropsko prvenstvo, če bo vse po sreči. Skupaj s Tadejevimi starši naj bi prišli s kamperjem in tega se res zelo veselim.

Žigart bo na svetovnem prvenstvu nastopila v vožnji na čas in na cestni dirki. V obeh disciplinah bo edina slovenska predstavnica. Foto: Guliverimage

Še prej vas čaka svetovno prvenstvo v Kigaliju v Ruandi, kjer boste edina slovenska tekmovalka v kategoriji članic. Kako velik hendikep je to?

Verjetno dosti ljudi ne ve, ampak ko si edini tekmovalec iz ene države, ostaneš tudi brez spremljevalnega vozila. To pomeni, da je v primeru okvare ali defekta dirke zate praktično konec. Poleg tega je lepo, če v skupini vidiš rojakinjo – mogoče da ti poda bidon, da se ti ni treba prerivati na okrepčevalni postaji … zdaj tega ni. Ampak tako je.

Razumem tudi zakaj ju ni (Eugenije Bujak in Špele Kern, ki pred SP nista v idealni formi, so sporočili iz KZS; op. a.), trasa letos ustreza klančarkam, poleg tega je pot do Ruande dolga, potrebno je bilo urediti cepljenje in tudi za zvezo je to velik finančni zalogaj. Ko je prvenstvo tako daleč, vse to pride zraven.

Sportal Urška računa, da se bo v Afriki pokazala njena vzdržljivost, obžaluje pa nekaj

Sama se bom poskušala znajti, čeprav bo verjetno težko uloviti pravi beg, slediti pravim kolesom. Nizozemke imajo šest, sedem odličnih kolesark, enako velja za Francozinje – in katerikoli napad se zgodi, bi mu morala slediti, kar pa seveda ni možno. Upam na nekaj sreče, potem pa bomo videli.

Urška Žigart leta 2015 na predstavitvi profesionalne kolesarske ekipe BTC City Ljubljana. Foto: Nebojša Tejić/STA

V profesionalnem svetu kolesarstva ste prisotni že od leta 2015. Bi rekli, da ste s svojimi rezultati in osebnostjo že prišli do točke, ko vas javnost pozna kot Urško Žigart, kolesarko, ali še vedno čutite, da se vas pogosteje omenja in prepoznava kot zaročenko Tadeja Pogačarja?

Odvisno, koga vprašamo – koliko kdo spremlja žensko kolesarstvo in koliko je kdo Tadejev navijač. Mislim pa, da bo vedno bolj znano to, da sem dekle Tadeja Pogačarja že zato, ker je on prej zaslovel s svojimi rezultati.

Moram reči, da me to v bistvu ne moti, dokler se mi recimo na dirki, če imam slabše noge, kdo ne dere "Pogačar" (smeh). Na dirki imam seveda raje, da navijajo "Urška", torej zame, ampak tudi če na treningu kdo pride mimo in zakliče "O, Pogi", me to ne moti in se mi zdi nekaj povsem normalnega.

Na splošno pa opažam, da se mediji vedno bolj trudijo, da mi dajo priložnost biti "Urška" in za to sem hvaležna. Sem se pa tudi čisto navadila na to, da v medijih piše: "Urška Žigart, profesionalna kolesarka in partnerka Tadeja Pogačarja". Tako ali tako sem zelo ponosna nanj in me to ne moti.

S Tadejem Pogačarjem lani na večeru kolesarskih zvezd v Ljubljani. Foto: Mediaspeed

Ker se želimo v pogovoru osredotočiti na vas, samo še eno vprašanje glede Tadeja: je kakšna njegova lastnost, za katero si kdaj zaželite, da bi jo imeli tudi sami?

Zelo rada bi bila tako stres-free (brezskrbna, op. a.), kot je on. On je tisti, ki ves čas govori, da bo vse v redu, da se bo vse uredilo, medtem ko sem po drugi strani jaz tista, ki včasih še pozno zvečer sedim budna kot sova in razmišljam, kaj vse je treba urediti za naslednji dan.

Mislim pa, da se lepo dopolnjujeva in da sva si vse bolj podobna. Zdaj se tudi Tadej že kdaj spomni, da je treba pravočasno plačati položnice ali da se bodo stvari v hladilniku pokvarile, če nam izklopijo elektriko.

"Zelo rada bi bila tako stres-free (brezskrbna, op. a.), kot je Tadej. On je tisti, ki ves čas govori, da bo vse v redu, da se bo vse uredilo, medtem ko sem po drugi strani jaz tista, ki včasih še pozno zvečer sedim budna kot sova in razmišljam, kaj vse je treba urediti za naslednji dan. Foto: Guliverimage

Enkrat ste izjavili, da je v kolesarstvu več porazov kot uspehov. Kako se spopadate z razočaranji, imate strategijo soočanja s porazi? Se strinjate, da z leti hitreje izplavamo iz občutkov razočaranj, medtem ko je v najstniških letih vsaka stvar katastrofična?

Da. Ravno te dni, ko sem sama doma (pogovor smo opravili v času, ko je Pogačar dirkal v Kanadi, op. a.), sem začela spremljati serijo The Summer I Turned Pretty. Zgodba te popelje nazaj med 16-letnice, v čas kolidža in prve ljubezni, in ko to gledaš, si misliš, pa saj sploh ne vedo, kaj so pravi problemi. Tudi pri svojih mlajših tekmovalkah opažam, kako jih bolj odkrito vrže iz tira, če stvari ne gredo po načrtih.

Mislim, da z leti spoznaš, da kolesarstvo ni vse. Seveda se vsi trudimo in želimo pokazati, kaj zmoremo, a na koncu je najpomembnejše, da si srečen, da si zdrav in da imaš ob sebi družino ter prijatelje. Karierna razočaranja moraš znati sprejeti in se zavedati, da imamo vseeno veliko stvari, ki jih večina ljudi na svetu nima.

Foto: Profimedia

Po letošnjem ženskem Touru je bilo ogromno debat na temo motenj hranjenja, očitkov na račun zmanjšanja telesne teže zmagovalke Pauline Ferrand-Prévot. Kako vi gledate na to? Sami imate izkušnjo z motnjami hranjenja v zgodnji mladosti, kar pomeni, da se zavedate, kdaj je to lahko težava. V eni izjavi ste poudarili, da gre za temo, o kateri je treba čim več govoriti. Se govori dovolj? Se opozarja na to?

Štejem se za srečno, da sem to izkušnjo doživela že prej, preden sem prišla v profesionalno kolesarstvo, tako da zdaj poznam pasti in vem, česa si ne želim in česa nočem. To štejem kot majhno srečo. Lahko rečem, da je bilo v naši ekipi tej temi namenjene več pozornosti, kot sem jo zasledila kadarkoli prej in če pride do težav, se stvari rešujejo neposredno z osebo, nikoli javno.

Mislim, da sem glede tega vedno imela kar srečo z ekipami in okoljem, v katerem sem se znašla. Pri GreenEdgeu (v ekipi BikeExchange in Liv AlUla Jayco, op. a.) je bil vedno poudarek na tem, da je treba jesti dovolj. Nikoli nisem imela občutka, da bi kdorkoli izvajal pritisk, da moramo biti bolj suhe, kot smo.

Se je pa treba zavedati, da noben profesionalni šport ni zdrav – žal tako pač je. Poznam primer kolesarke, ki se je pred časom srečala s sindromom pomanjkanja energije (RED-S), ki ima resne posledice – od zmanjšane kostne gostote, kar pomeni več zlomov ob padcih, do izgube energije, izpadanja las … skratka, telo ob premajhnem vnosu hrane preprosto ne more več normalno delovati. Niti v vsakdanjem življenju, kaj šele v športu, kjer so napori tako ekstremni kot v kolesarstvu.

Nizka teža zmagovalke letošnje Dirke po Franciji Pauline Ferrand-Prévot je spet odprla debato o motnjah hranjenja v kolesarstvu. Foto: Guliverimage

Pa se o tej problematiki in rešitvah govori dovolj?

Mislim, da se o tem govori precej več, še posebej po letošnjem Touru. Osebno mi diskurz glede tega ni bil najbolj všeč, zato ker so se punce obračale druga proti drugi in se mi to ne zdi pravi način.

Včasih je bilo obdobje, ko je veljalo – jej čim več, zdaj pa smo spet v obdobju, ko je v ospredju optimizacija. Po eni strani na dirkah pojemo ogromno sladkorjev, po drugi pa se je izkazalo, da če nimaš dovolj nizke teže, na določenih klancih enostavno ne moreš več slediti konkurenci.

Mislim, da je razlog v tem, da se je kolesarstvo v zadnjih letih zelo specializiralo. Če je pred petimi, šestimi leti Marianne Vos še lahko zmagovala na vseh terenih, so se zdaj razlike precej povečale: kratke klance in sprinte še vedno lahko dobi, na dolgih klancih pa prevladujejo druga imena.

Poleg tega je šport postal veliko bolj profesionalen. Pogodbe dobivajo vse mlajša dekleta, ki so vajena zmagovanja že iz mladinskih kategorij. Ko pridejo med članice, želijo takoj nadaljevati v istem ritmu, pri tem pazijo na vsako podrobnost, in prav tu se pogosto zgodi, da prestopijo mejo med zdravim pristopom in nevarnim pretiravanjem. Zato ni presenetljivo, da smo v zadnjih letih videli več primerov, ko so mlade kolesarke najprej blestele, nato pa povsem zastale, ker telo ni več zmoglo.

Po mojem mnenju je ključno vprašanje, zakaj se nekdo odloči za hujšanje. Pauline, na primer, se je za to odločila, ker se je pripravljala na konkreten cilj – na Dirko po Franciji. Ima 33 let, celo življenje se ukvarja s kolesarstvom in točno je vedela, zakaj to počne. Pri njej ni šlo za obsedenost s hrano ali videzom, ampak za zavestno odločitev, povezano z njenim delom.

Seveda ni prav, da bi vse kolesarke spodbujali, naj delajo enako, je pa res, da so punce zdaj videle, da se za zmago na Touru to morda zahteva.

Kako se bo ta trend razvijal, bomo še videli, osebno pa mislim, da je največ pozornosti treba nameniti mlajšim kategorijam – tistim, ki prestopajo iz mladink med članice. Pomembno jim je razložiti, da je prvih nekaj sezon namenjenih predvsem razvoju, sploh če imajo v ekipi podporo in varno mesto. Najprej se je treba razviti in biti zdrav, šele potem pa razmišljati o optimizaciji na vseh področjih.

Urška Žigart je botra dekliške in ženske ekipe Piha Team, ki sodi pod okrilje Kolesarskega kluba Rog. Foto: Alen Milavec

S tem se lahko lepo naveževa na ekipo, ki nosi vaš vzdevek: Pika Team. Kako ste vpeti v delovanje ekipe, na dogodku v Komendi so vas naslovili kot botro ekipe?

Seveda bi si želela biti bolj vključena, kot sem zdaj. Ampak podobno kot pri Tadeju in njegovi moški ekipi Pogi Team, mislim da naju ne želijo obremenjevati z vsako podrobnostjo. Redno pa sem v stiku z glavnimi ljudmi v ekipi, da vem, kaj se dogaja in kako dekletom kaže na dirkah. Še posebej rada spremljam napredek mlajših kategorij.

Moram priznati, da je graditi nekaj novega res zahtevno, saj je celotna kolesarska industrija trenutno v težavah – sredstva primanjkujejo tudi velikim ekipam. Zato sem toliko bolj hvaležna vsem sponzorjem, ki prepoznajo pomen vlaganja v mlajše kategorije ženskega kolesarstva.

Naša želja je postaviti trdne temelje pri najmlajših in nato postopoma graditi naprej. Veseli me, da se že zdaj kažejo male zvezdice med mlajšimi in starejšimi mladinkami, to mi daje občutek, da smo na pravi poti.

Foto: Prijavim.se

Med absolutnimi talenti slovenskega kolesarstva morava omeniti Marušo Terezo Šerkezi, med drugim mladinsko svetovno prvakinjo v gorskem kolesarstvu. Verjetno jo spremljate, se poznata?

Ne, z Marušo se še nisva spoznali, upam pa, da se bova srečali na letošnjem evropskem prvenstvu (Maruša bo tam nastopila v kategoriji mladink, op. a.). Res sem zelo vesela, da imamo v Sloveniji tako talentirano kolesarko iz mlajše generacije, ki je že zdaj zelo uspešna. Vem, da bo njena prioriteta zaenkrat gorsko kolesarstvo, a prepričana sem, da ima odlične predispozicije tudi za cestne dirke.

Sportal Oče svetovne prvakinje: S prstom se kaže na športnike, ki so v tej zgodbi najmanj krivi

Preberite še:

Sportal Pogačar ali Evenepoel? Italijanski šampion ima favorita.

Sportal Pogačar brez posebnih zahtev, Slovenci bodo v Afriki uživali ob hrani kuharja ekipe UAE

Sportal Zakaj je Primož Roglič prečrtal kronometer na SP? #video

Sportal Pogačar kraljuje, velik padec Rogliča, Slovenije ni več med najboljšimi tremi

Sportal Sašo Filipovski: Všeč mi je, da v Nemčiji vsak opravlja svoj posel in ne vtika nosu v druge