Sobotni intervju
Tadej Pogačar
Sobota, 13. 12. 2025, 4.00
4 minute
Sobotni intervju: Boštjan Kavčnik
Mehanik Tadeja Pogačarja: Včasih mi kdo že med dirko čestita za zmago, pa tega ne maram. Cilj je na ciljni črti in nikjer drugje.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,21
V Sobotnem intervjuju gostimo Boštjana Kavčnika, mehanika ekipe UAE Emirates, ki že od najmlajših kategorij skrbi za brezhibno delovanje koles Tadeja Pogačarja. Fotografija je z letošnje italijanske dirke Strade Bianche, kjer je Pogačar grdo padel, a jo je k sreči odnesel brez posledic.
Boštjan Kavčnik je eden ključnih ljudi v mozaiku uspeha Tadeja Pogačarja. Nekdanji kolesar, danes pa vrhunski mehanik, skrbi za brezhibno delovanje koles prvega zvezdnika svetovnega kolesarstva že od njegovih najmlajših let, zadnje štiri sezone pa to počne tudi na najvišji profesionalni ravni. V obsežnem intervjuju za Sportal je spregovoril o pomenu zaupanja in popolne usklajenosti med kolesarjem in mehanikom ter razkril, kaj se dogaja v ozadju padcev. Med drugim je povedal, po čem si bo najbolj zapomnil izjemno leto 2025, kaj pri Pogačarju najbolj občuduje, dotaknil pa se je tudi mnenja tistih, ki menijo, da so dirke s Pogačarjem zaradi predvidljivega razpleta dolgočasne.
SOBOTNI INTERVJU: Boštjan Kavčnik
Kaj mehaniki počnete v obdobju med sezonama? Kako izgleda vaš off-season?
Odvisno je od dogovora z ekipo. Načeloma v tem obdobju vsi mehaniki sestavljajo kolesa – priprave se običajno začnejo novembra, mi pa smo letos z delom začeli že oktobra. Sam sem z ekipo dogovorjen tako, da večinoma pokrivam dirke, zato zelo malo časa preživim v servisni coni, kjer nastajajo kolesa. Večinoma mi vse pripravijo, jaz pa potem šibam po terenu.
Kavčnik in Pogačar na letošnjem spomeniku Milano-Sanremo.
No, lani je bilo drugače. Ker smo material dobili dokaj pozno, se nas je vseh štirinajst mehanikov ekipe UAE zbralo naenkrat in skupaj smo sestavili celoten vozni park. Sezona 2025 je bila za nas res zahtevna – sestaviti smo morali skoraj 300 koles. Imeli smo tri modele cestnih koles: začeli smo s štirico (Colnago V4Rs), nadaljevali s petico (V5Rs), na koncu pa je prišel še ipsilon (Y1Rs), ki se je najbolj prijel.
Pogi je v sezoni 2025 zamenjal največ koles v svoji karieri, oziroma, sedel je na največ različnih modelih. Trije osnovni modeli, pa potem rumeno kolo, črno, specialno za svetovnega prvaka … vse to seveda pomeni več dela tudi zame (smeh). Vsako kolo mora biti pripravljeno v nulo, res do potankosti. Tadej to pričakuje in, po pravici povedano, si manj kot to niti ne zasluži.
Tadej Pogačar bo danes na medijskem dnevu predstavil svoje načrte za prihodnjo sezono. Je to tudi čas, ko mehaniki izveste, kakšen bo vaš koledar?
Načeloma da. To bo moja peta sezona pri UAE Team Emirates in stvari so danes precej drugačne, kot so bile na začetku. V prvi sezoni sem se moral dokazati – dobesedno. To je pomenilo tudi to, da se sprva sploh nisem smel dotakniti Pogijevega kolesa (smeh).
No, po spletu okoliščin se je tudi to spremenilo. Ko je Tadej imel določene težave, je sam izrazil željo, da želi od tistega dne naprej sodelovati izključno z mano. Da želi, da se njegovega kolesa dotikam samo jaz. Po eni strani je bilo to izjemno priznanje zame, po drugi pa tudi zelo velika odgovornost, pa tudi kakšna dodatna neprespana noč.
Danes je že jasno: koordinator, ki načrtuje naš program, avtomatično ve, da mora na dirke, kjer nastopa Pogi, poslati tudi mene. Najina koledarja sta tako rekoč usklajena, le da je moj delovni obseg še nekoliko širši, saj imam v pogodbi več dni, kot jih ima Tadej v tekmovalnem urniku. Sem sodi tudi vsa logistika, prevozi ... Običajno se na dirko ali priprave odpravim že več dni pred Tadejem, saj je treba pred tem opraviti marsikaj, vsi detajli morajo biti na svojem mestu.
Odgovornost in zaupanje
Omenili ste odgovornost, ki jo čutite pri vašem delu, kaj pa medsebojno zaupanje med kolesarjem in mehanikom?
Zaupanje je izjemno pomembno. Tudi v našem športu seveda obstajajo boljši in slabši mehaniki in res je – nekateri si morda sploh ne zaslužijo delati na tako visoki ravni, kot jo zahteva svetovna serija. Ko se zaupanje med mehanikom in tekmovalcem enkrat poruši, je sodelovanja konec.
Navsezadnje je kolo edini stik, edino orožje, ki ga ima kolesar pod seboj. Če to ne deluje brezhibno, je ogroženo vse – od rezultata do zdravja. In v takem športu lahko že najmanjša napaka pomeni hudo nesrečo.
Na dirki ste običajno v prvem spremljevalnem vozilu. Kako stresno je spremljati dogajanje pred vami? Se lahko vsaj malo sprostite ali iz izkušenj veste, da se ravno takrat, ko se človek preveč sprosti, najpogosteje kaj zgodi?
Vedno moraš biti v stanju pripravljenosti. Tudi v trenutkih, ko se zgodi, da mehanik v avtu enostavno zaspi – tempo in urnik sta takšna, da smo kronično utrujeni. Včasih štartam ob šestih zjutraj, spat pa grem ob polnoči. Včasih je avto edini prostor, kjer lahko za trenutek zapreš oči in zadremaš. In obenem se, seveda, nenehno sprašuješ, ali bo vse v redu. Ta napetost je ves čas prisotna, a z leti, z nabrano kilometrino, se vendarle nekoliko umiri.
Seveda se lahko vedno zgodi kaj nepredvidljivega, tehnika nikoli ni stoodstotna. A moram priznati, da ima Tadej srečo, s tem pa tudi jaz. Letos na primer v celotni sezoni ni imel niti enega defekta, zaradi katerega bi mu moral zamenjati 'feltno' (potrka na les, op. a.).
Nerad to povem na glas, po drugi strani pa je to podatek, na katerega smo lahko ponosni. Govori o odličnih gumah, vrhunskem materialu, dobri opremi, hkrati pa kaže tudi na kolesarjevo motoriko, na njegov občutek za vožnjo.
Med kolesarji so tu ogromne razlike. Nekateri pridejo z ogleda trase s kolesom v takšnem stanju, da se vprašaš, ali so res namenoma iskali vsako lužo (smeh). Medtem ko se drugi vrnejo z brezhibnim kolesom, kot da se sploh ni dotaknil ceste. Tudi glede tega so med kolesarji velike razlike.
Padci, taki in drugačni.
Tadej velja za enega najbolj spretnih kolesarjev v karavani, a tudi njemu se pripetijo napake. Marca je na Strade Bianche grdo padel, na srečo brez hujših posledic. Kako ste vi doživeli ta trenutek?
Mi smo bili v avtu blizu njega, ne pa tik za njim. Najprej je avto s komisarjem, potem nevtralno vozilo, vmes je lahko tudi zdravnik, šele nato pridemo mi. Videli smo, da je padel, in v takih trenutkih ni prostora za paniko. Postopek je jasen: počakaš, da se avto ustavi in šele potem lahko odreagiraš. Bolj ko so voznik, športni direktor in mehanik usklajeni, hitrejša in natančnejša je intervencija.
Iz Kolesarskega kluba Rog, kjer sem dopolnil svojo mehanično polnoletnost, sem bil vajen, da sem vse opravil sam: zamenjal kolo in potisnil kolesarja, medtem ko je športni direktor imel nalogo, da avto ustavi čim bližje kolesarju in ostane za volanom, pripravljen za nadaljevanje. Tak sistem dela mi je ostal v krvi.
From hitting the deck to solo victory 🤯
— Velon CC (@VelonCC) March 8, 2025
Tadej Pogačar delivers a tenacious ride to take his third win at Strade Bianche 💪
___________________
🇮🇹 #StradeBianche pic.twitter.com/RECJxyITaN
Po televiziji je bilo videti precej dramatično … Kako je bilo v živo?
Najprej je treba izpostaviti, da je padel res lepo, pa tudi če se to čudno sliši. Imel je tudi srečo: na tistem delu ceste, kjer je padel, ni bilo ne robnika, ne pločnika, ne prepada. Dobesedno je drsel po podlagi in pristal v trnju. Spomnim se, da mu jih je Urška še par dni pobirala iz kože.
Padci so sestavni del kolesarstva. Ko se zgodijo, ni prostora za čustva – mehaniki smo tam zato, da posredujemo takoj in poskušamo v najkrajšem možnem času rešiti situacijo. Zamenjati kolo, obroč, karkoli je poškodovano … vse mora steči hitro, natančno in brez odvečnih besed. Rezultat in varnost kolesarja sta v takih trenutkih odvisna prav od tega.
Pogačar po padcu na letošnji dirki Strade Bianche.
Nekateri kolesarji, na primer Evenepol, Cavendish, v takih situacijah odreagirajo precej čustveno, jezno, pri Pogačarju tega še nikoli nismo videli. Karakterna lastnost?
Res je, Cavendisha sem na dirki Po Sloveniji na lastne oči videl, kako je ob odstopu vrgel kolo ob tla. Bernhard Eisel ga je poskušal umiriti in pregovoriti, da bo vse v redu, pa ni pomagalo. Takšni trenutki povedo veliko o značaju posameznika.
Tadej je popolno nasprotje. Povsem drug karakter. Če pomislim na vse kolesarje, s katerimi sem v UAE že sodeloval, lahko brez pretiravanja rečem, da sodi med bolj umirjene. V takih trenutkih je zelo pomembno, da ohraniš mirno glavo in se zavedaš, da imaš ob sebi človeka, ki bo zate naredil vse, kar je treba.
To je izjemno pomembno. Takšna varnost, ta občutek, da lahko v kritičnem trenutku popolnoma zaupaš mehaniku ob sebi, močno vpliva na to, kdo si kot tekmovalec. In tu se znova vračava k zaupanju: če sta kolesar in mehanik kompatibilna, če delujeta kot eno, potem stvar preprosto funkcionira.
Zraven ste bili tudi na Liegu leta 2023, ko si je Tadej pri padcu poškodoval zapestje, kar je močno okrnilo njegove priprave na Tour. Kako se spominjate tega padca?
To sta bila dva povsem različna padca. Na Strade Bianche je Tadej napako naredil sam, na Liegu pa je šlo za nesrečo – kolesarju pred njim je razneslo gumo in ga je dobesedno potegnilo s seboj.
Še danes se spomnim prizora, ko je ležal na tleh, lovil sapo in se mu je že na obrazu videlo, da je bil udarec hud. Poskušal je premakniti roko, Matxin (glavni športni direktor pri ekipi UAE, op. a.) mu je čistil dres in ko si je snel čelado, sem vedel, da je konec. Sedel je v rešilca, jaz sem pospravil kolo in čelado, nakar se je vrnil in me vprašal: "Kje je moje kolo?"
Spet sem mu ga pripravil, tokrat rezervnega. Zamenjal je tudi čelado, saj je bila prvotna počena, in se spet usedel na kolo. Odpeljal je še en kilometer, potem pa je moral priznati, da ne bo šlo.
Ko se je usedel v kombi, me je pogledal in vprašal: "Ej, kako je, če si kaj zlomiš?" Rekel sem, da ne vem. "A peče?" je nadaljeval. In dodal: "Po moje sem si nekaj zlomil. Zelo me peče v roki." Rekel je, da še nikoli ni imel nič zlomljenega in da ne ve, kakšen je občutek. Rekel sem mu, da mora najprej na slikanje, šele potem bomo videli, kako in kaj.
Je pa zanimivo, da je, še preden so ga odpeljali, fantom iz ekipe preko radijske postaje naročil, naj z dirko nadaljujejo in naj sledijo Remcu. Povedal jim je, da je zanj dirke konec in da bo zdaj Hirschi (sotekmovalec Marc Hirschi, op. a.) tisti, ki bo skušal doseči rezultat. No, ampak brez Pogija je bilo vse drugače. V tistem trenutku dirka za našo ekipo ni več imela pravega smisla. Ko je Pogi zaključil, tudi ostali niso več zares dirkali.
Kako se je z leti spreminjal in razvijal vajin odnos? Na kakšni relaciji sta s Tadejem?
Mislim, da sva precej povezana. Ves čas smo v stiku, tudi ko gre za načrtovanje sezone. Lep primer je letošnji oktober po Pogi Challengu, ko je bil Tadej dva dneva v Sloveniji in je spontano organiziral kolesarski krog s prijatelji.
Povabil je Žigo Jermana (prijatelja in maserja, op. a.), mene in Hempa (Andreja Hauptmana, op. a.), pa fante iz Pogi Teama, s katerimi so včasih skupaj dirkali – od Ručigaja do Roka Korošca, trenerje … Zbrali smo se pri njem doma, se zapeljali do kluba na kavo in nato pa po drugi strani nazaj. Približno 50 kilometrov, nič pretirano zahtevnega, a ravno toliko, da se sprostiš, nasmejiš, malo poklepetaš in začutiš, zakaj ta šport ljudi tako povezuje.
Kavčnik za Pogačarjeva kolesa skrbi že vse od začetka, od kategorije dečki. "Pozimi sem sestavljal kolesa, jih servisiral. V Rogu še danes hranimo Tadejevo prvo kolo in tisti Gusto, s katerim je zmagal na Tour de l’Avenir, pa tudi njegovo zadnje kolo. Največ mu pomeni kolo, s katerim je letos petkrat štartal in petkrat zmagal – na gorskem kronometru na Touru, na svetovnem in evropskem prvenstvu, na Tre Valli Varesine in na Lombardiji. Sam pa shranim tudi vse njegove številke, s katerimi je zmagal. Vsaka je del zgodovine."
Cilj: zmaga na dirkah Milano–Sanremo in Pariz-Roubaix
Tadej je letos poleti omenil, da že razmišlja o upokojitvi, pozneje je napoved omilil in povedal, da bo dirkal najmanj do konca trenutne pogodbe, to je do leta 2030. Mislite, da je tip človeka, ki se bo umaknil na vrhu?
Mislim, da Tadeja ženejo predvsem tiste dirke, na katerih še ni zmagal. Mislim, da bo o slovesu začel razmišljati šele takrat, ko bo osvojil vse, kar si res želi osvojiti. Na vrhu tega seznama sta Milano–San Remo in Roubaix – ti dve dirki ga najbolj žulita. Pa seveda Vuelta. Ko bo enkrat vse to odkljukal … kdo ve. Čeprav, ko se pogovarjaš z njim in omeni, da tudi v Avstraliji še ni zmagal (smeh) ...
Kje se vam zdi, da so njegove možnosti za zmago večje? Na Milano Sanremu ali Pariz–Roubaixu? Če razmišljava o prihodnji sezoni ...
Mislim, da če bi se vse poklopilo tako, kot se mora, lahko že v prihodnji sezoni zmaga na obeh. Letos je na obeh dirkah naletel na Mathieuja Van der Poela, ko je bil ta v življenjski formi. Če bi bil le dva odstotka slabši, bi bila zgodba povsem drugačna. Razlike so bile izjemno majhne, vsi so vozili na limitu.
Na Milanu–San Remu bomo morali klanec narediti še težji, še hitrejši. Morda je letos manjkal en sam kolesar, morda Isaac Del Toro, ki se je zapletel pod klancem, kdo ve, morda bi bilo z njim drugače, ritem bi bil zagotovo še višji in to je tisto, kar Tadeju odgovarja. Višji ko je ritem, bolj mu leži.
Se vam zdi, da je Tadej opremljen s primernimi psihološkimi orodji za čase, ko več ne bo številka ena?
Mislim, da še ne razmišlja o tem. Seveda vsi vemo, da bo nekoč prišel trenutek, ko se bo pojavil nekdo, ki bo boljši. Tako pač je, povsem logično je, da smo vedno starejši in da iz ozadja prihajajo mlajši. Mislim pa, da je dovolj zrel, da bo znal prepoznati pravi čas za slovo, ko bo ta res prišel.
Trenutno pa razmišlja samo o enem: kako zmagati dirko, ki si jo resnično želi. Načeloma je tako, da na vsako dirko pride s ciljem zmagati. In dokler ima v sebi ta ogenj, o upokojitvi zagotovo ne razmišlja.
Kaj pri njem najbolj občudujete?
Da zmore opraviti vse obveznosti! Toliko stvari, kot jih ima za opraviti v celem letu, je naravnost noro. Če pogledamo samo konec sezone: Pogi Challenge, dogodki, obveznosti … Dokler mu vse to ustreza, je v redu, ko pa bo to začelo postajati breme, potem pa ne bo več v redu. Neverjeten tempo. Vsa čast.
Življenjski slog kolesarskega mehanika
V nasprotju z dolgoročno pogodbo, ki jo ima z UAE Pogačar, imate vi raje kratkoročnejše. Kako to?
Res je, grem iz leta v leto. Nisem človek, ki bi se zavezal za več let. Nekaterim daljša pogodba prinaša občutek varnosti, jaz pa nisem tak tip osebe. Ob takšni zavezi bi se počutil, kot da me je kdo stlačil v zapor. Raje imam svobodo, da se odločam sproti.
Če bom ob koncu sezone zadovoljen in bo ekipa zadovoljna z mano, potem ne vidim razloga, da ne bi nadaljevali. Preprosto je: dokler se dobro počutim v tem okolju in dokler verjamemo drug v drugega, je pot naprej jasna.
Kavčnik v Trevisu pred startom 20. etape Gira 2024.
Glede na to, da ste mehanik najboljšega kolesarja na svetu, najbrž dobivate tudi ponudbe iz drugih ekip?
Se dogaja, še posebej takrat, ko se med ekipami razve, da za prihodnjo sezono še nimaš pogodbe. Pred dvema letoma se mi je to začelo dogajati že marca in takrat ni dosti manjkalo, da bi se znašel pri Jayco AlUli in Luki Mezgecu.
Saj veste, kako je, z mehaniki smo prijatelji, veliko se pogovarjamo, beseda steče … in tako sta mi dva njihova mehanika, ki sta tisto leto cel Tour preživela v avtu, dejala, da bi moral priti na Tour. Prvo leto pri UAE me namreč niso vzeli, ker še nisem imel izpita za tovornjak. In ravno v tistem času sta me tista dva mehanika, ki sta pozneje odšla k Jaycu, začela intenzivno novačiti. Jayco ima res odličen sistem, odlične mehanike, tudi plača bi bila višja (smeh). Ampak na koncu vendarle ni vse v denarju.
Pogačar prvič na radarju
Pogačarja poznate že od otroških let. Ali lahko osveživa spomin na dirko, na kateri ga je športni direktor Matxin prvič opazil na delu? Govorim o Istrski pomladi leta 2017, o etapi s ciljem na Motovunu, kjer je menda takrat 18-letnemu Pogačarju na najtežjem delu vzpona zdrsnil čevelj s pedala, a je kljub temu osvojil tretje mesto. Verjetno ste bili tam, se spomnite, kaj se je takrat zgodilo?
Da. V bistvu so bili krivi slabi blokeji (kovinski ali plastični nastavki, ki jih priviješ na podplat kolesarskega čevlja in omogočajo, da se čevelj zaklene v pedal in izboljšajo prenos moči, saj noga ne drsi in lahko potiskaš ter vlečeš pedal, op. a.) na pedalu.
V KD Rog je bil sistem tak, da smo mehaniki skrbeli izključno za kolo, vse ostalo pa je bila odgovornost kolesarjev. Zato sploh nisem vedel, da ima Tadej tako obrabljene blokeje – in to je bil tudi razlog, zakaj mu je na vzponu na Motovun čevelj zdrsnil s pedala. To je pomenilo, da je lahko le pritiskal na pedal, ni pa ga mogel 'aufzicati'.
Če se to ne bi zgodilo, bi morda že takrat zmagal. Tako pa je končal na tretjem mestu. Treba je tudi poudariti, da se je to zgodilo na izjemno zahtevnem terenu s kockami ... Sam rekreativcem vedno rečem: če imate radi svoje kolo, se na Motovun raje ne vozite (smeh).
"Na kockah 150 metrov do cilja sem želel napasti, pa se mi je odpel čevelj, ki se mi je nato odpel še enkrat 50 metrov do cilja. Malo sem razočaran, ampak vseeno sem lahko zelo zadovoljen."
Izjava Tadeja Pogačarja po etapi na Motovun leta 2017 za Prijavim.se
Matxin je bil takrat skavt pri QuickStepu in je bil na teh dirkah praktično doma. Že Jana Polanca je prišel večkrat pogledat, vedno se je pojavil tam, kjer je čutil potencial. In ko ga je, ga je pozorno spremljal naprej. Na tej dirki so nastopali številni vrhunski kolesarji, od Nilsa Politta, Felixa Großchartnerja, vsi so dirkali na tej dirki. Sam sem bil tam v različnih vlogah – najprej kot kolesar, potem kot mehanik – skupaj kar osemnajst let.
Še danes našemu koordinatorju, ki pri nas sestavlja program, vedno rečem, naj me pošlje na te dirke z mlado ekipo, ker imam ta teren res v malem mezincu. A odgovor je vedno isti: "S tvojimi dnevi moramo varčevati …" (smeh).
Nepozabna sezona 2025
Po čem si boste vi zapomnili sezono 2025? Za vašo ekipo je bila s 97 zmagami rekordna.
Leto si bom zapomnil po gorskem kronometru na Touru (13. etapa: Loudenvielle–Peyragudes, op. a.). To je bil tudi zame velik izziv. Tadej je rekel, da želi imeti kolo na limitu. V bistvu je tako, da vse do zadnjih dveh dni pred etapo sploh nismo vedeli, na katerem kolesu bo štartal. Preigravali smo vse možne scenarije in kombinacije.
Tadej si je traso ogledal že maja, ampak tisti dan je deževalo. Takrat jo je odpeljal z navadnim kolesom in s svojo kozo (kolesom za kronometer), zato smo vse do zadnjega tipali, kakšen tip kolesa bi bil najbolj optimalen.
To mi je ostalo najbolj v spominu – ta negotovost, tehtanje, iskanje popolnega orožja za popoln dan in to, da je potem tudi suvereno zmagal. Tudi to je dokaz, da smo opravili dobro delo. Da je Tadej izbral pravo kolo, pravo orožje za izziv. In da se je ekipa odzvala na pravi način.
Na koncu je zadnja beseda vedno njegova – on pove, kaj si želi, mi pa skušamo to, kar si je zamislil, čim bolje izpeljati. Tisti gorski kronometer ni bil velik izziv le zanj. Bil je velik izziv tudi za nas mehanike. In takšnih dni ne pozabiš.
Kako odgovarjate tistim, ki pravijo, da so dirke s Pogačarjem preveč predvidljive in zato dolgočasne?
S tem se ne strinjam. Dirka se vedno konča na ciljni črti in vsi dobro vemo, kaj vse se lahko zgodi vmes. Tako kot imaš eno leto srečo, ko se ti nič ne pripeti, pride tudi leto s padci – kot na Liegu – in se vse skupaj hitro zavleče ali obrne na glavo. Rezultati se štejejo šele na ciljni črti. Nikoli prej.
Včasih mi kdo že med dirko čestita za zmago, a tega ne maram. Kot rečeno: cilj je na ciljni črti in nikjer drugje. Tisti, ki zmago že vnaprej pripišejo Tadeju, v resnici razbremenijo sebe, saj težo pritiska preložijo nanj.
S čim bi se ukvarjali danes, če vas leta 2004 Gorazd Penko ne bi povabil na kavo in vprašal, ali bi se vrnili v klub kot mehanik?
Težko rečem. Po srednji šoli sem šolanje nadaljeval na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, smer Varstvo pri delu in požarno varstvo – podobno kot Luka Mezgec. Opravil sem dva letnika, vse izpite, potem pa … od trenutka, ko me je Penko povabil na kavo in v službo, nisem šel niti na eno predavanje več, kaj šele na izpit (smeh).
Po izobrazbi sem strojni tehnik, kar mi pri tem delu zelo pomaga, nikoli pa si nisem mislil, da bom postal kolesarski mehanik. Glede na to, da se stvari, ki jih nisem znal, nisem niti lotil, je kar zanimivo pogledati nazaj in videti, kje sem danes.
Preberite še:
