Ema Kozin bo tudi po boksarski karieri ostala borka – borka za pravice

Pozdravljeni, Ema Kozin 2.0, kako ste prestali vrnitev v ring po dveh letih premora? 

"Se mi zdi, da bi najboljša različica Eme to Cecilio lahko premagala." Foto: Alamy Zanimivo je bilo. Po eni strani se ti zdi, kot da malo pozabljaš občutke, kako je tekmovati. Mislila sem, da me bo trema mogoče še bolj stisnila, malo je je bilo, ampak za tekmo je bilo pa v redu. Tudi glede na to, da sem morala Cecilio dolgo čakati, da je prišla v ring. Zdelo se mi je, kot da je preteklo kakšnih deset minut, saj je imela tri vstopne pesmi. Tako da se mi zdi, da sem se kar v redu držala. Sicer pa: ja, lahko bi kakšne stvari izboljšala. Se mi zdi, da bi najboljša različica Eme to Cecilio lahko premagala, ampak navsezadnje mi je bilo najpomembnejše to, da sem zdržala, da sem sploh imela borbo, in to še proti Cecilii, ki je bila res moj idol, ko sem začela s profesionalnim boksom. 

Videla sem tudi, kje pravzaprav sem, saj če dve leti ne tekmuješ, niti nimaš nobene primerjave, kje si v primerjavi z drugimi puncami. Te punce, s katerimi sem imela v teh dveh letih sparinge, tekmujejo v amaterskem boksu, zato niso ponudile prave primerjave, saj je profesionalni boks nekaj povsem drugega.   

Cecilia Braekhus je res legenda ženskega boksa in dvoboj z vami je bil njen poslovilni večer. Vseeno pa je zanimivo, da je bil protokol obrnjen na glavo, nenazadnje ste bili vi branilka naslovov svetovne prvakinje, šlo pa je tudi za čisto resen dvoboj. 

Res je, da. Načeloma bi morala iti ona kot izzivalka prva v ring, potem šele jaz. Ampak so nas prosili za spremembo, pravzaprav je sama to celo zahtevala, ker je bil pač njen zadnji dvoboj. Vse je bilo podrejeno njenemu poslovilnemu šovu.  

Dejali ste, da je imela kar tri pesmi pred vstopom v ring? 

Ja, ja, meni se zdi, da so bile tri (smeh, op. p.). Vem, da je bila ena, potem se je nekaj spremenilo, potem je kar nek raper prišel v ring ... Spraševala sem se, kdo je zdaj to in kje je Cecilia (smeh, op. p.). Menim, da je bilo to do mene malce grdo, sploh ker mi tega prej niso povedali. Saj razumem, da je malo cirkusa, če gre za zadnji dvoboj. Želijo narediti nek spektakel in vse in to razumem, ampak lahko bi mi prej povedali. Ves ta čas sem se namreč v ringu ohlajala, to pa je problem. V garderobi se namreč ogrevaš praktično do zadnje minute, preden greš v ring, potem pa tam samo stojiš 10 ali 15 minut. Ker so potem seveda še vse himne, celoten protokol ... Ja, tisto je bilo kar neprijetno.  

Kot bi šlo za kakšno ekshibicijsko tekmo? 

Da, tako je. 

Katera pa je vaša "walk-in" pesem? 

Ema Kozin je velika ljubiteljica legendarne slovenske skupine Siddharta, njen pevec Tomi Meglič pa je vsesplošni športni navdušenec in tudi Emin navijač. Foto: Osebni arhiv Eme Kozin Jaz imam Thor od Siddharte nekako že ves čas. Sej včasih razmišljam, da bi ga morala zamenjati, ker me tudi druge pesmi podžgejo, ampak ta ima res tako dober, udaren začetek in tudi besedilo mi je všeč. Tako da je ne bom zamenjala. No, vsaj ne, dokler ne najdem neke druge pesmi, pri kateri bi si rekla: Ja, to je to!   

Verjetno tudi na treningih ne gre brez glasbene podlage, kajne?  

Zagotovo imam velikokrat glasbo tudi zjutraj, ko pridem na trening. Ko sva s trenerjem sama, ponavadi poslušava glasbo, ki mi paše tisti dan, ki mi da neko energijo. Na treningu jo skorajda moram imeti, da mi malo preusmeri pozornost in se lahko malo izklopim iz tistega trpljenja (smeh, op. p.). 

Torej, vrnili ste se po dveh letih tekmovalnega premora. Kaj se je z vami dogajalo v tem času?  

Mislim … Bilo je težko, da. Tudi lovili smo se ti dve leti. Ni bilo ravno tako, da bi si rekla: Ema, zdaj ti dve leti ne boš tekmovala. Ne! Jaz sem vsaka dva meseca mislila, da bom imela tekmo. Pripravljala sem se ves čas in to je zelo, zelo utrujajoče. Obenem si ves čas v nekem pričakovanju, na vsake dva, tri mesece pa doživiš veliko razočaranje, ko ne pride do tekme. Profesionalni boks je tak, da nimaš kaj. Nimaš nekih turnirjev, na katere bi se prijavil in preprosto šel, ampak je dejansko zelo na tebi oziroma tvoji ekipi in na drugih puncah, pa njihovih ekipah. Potrebni so dogovori.

Žal pa je tudi tako, da je interesa v ženskem profesionalnem boksu veliko manj kot v moškem. Že ko gledaš razlike v financah, se me komaj preživljamo, nekatere se sploh ne morejo samo z boksom. Da moraš dati vse svoje prihranke oziroma kar dobiš od sponzorjev za tekmo, je kar hudo. Tako da se mi zdi, da je sploh v Evropi zelo veliko pomanjkanje tega interesa oziroma podpore ženskemu boksu. Ne samo da nimaš promotorja, ki bi te financiral, še menedžerji in organizacije postavljajo take visoke cene, da moraš nazadnje njim več plačati, kot na primer nasprotnicam, da bi se borile s teboj. 

Potem je bil avgusta lani še problem z vizo, ko bi se morala boriti s Cecilio. Šele štiri tedne pred tekmo so mi sporočili, da bo v Las Vegasu, postopek za pridobitev delovne vize pa je dolg. Pa konec koncev bi morali oni glede tega v Ameriki postoriti več, kot sem lahko jaz tukaj. Jaz sem bila trikrat na ameriški ambasadi, močno sem se trudila, seveda so mi rekli, da potrebujem neko številko peticije, ki ti jo lahko priskrbi samo "delodajalec" v Ameriki oziroma tisti, ki ti plača. Jasno, vse skupaj je padlo v vodo in to je bilo še eno težko razočaranje. Potem pa še Cecilija reče, da sem se je ustrašila! Pa kaj še! 

Po 15 letih sodelovanja se je razšla s trenerjem in menedžerjem Rudolfom Pavlinom. Foto: Bojan Puhek

Tisto je bilo, se mi zdi, še najtežje razočaranje, ker sem res že čutila … V redu, tekma je, nasprotnico imam, Cecilio imam. Rekla sem si: Joj, moram vse narediti, da jo dobim! Ampak ni bilo v mojih rokah in nisem mogla. Potem je bilo še nekaj potencialnih nasprotnic, tudi ena Britanka. Pa se je govorilo, da borba bo, potem spet ne. Tudi ona je bila že prepričana, da se bova borili, na koncu pa je tako ali tako vse odvisno od denarja in naposled so pri Queensberry promotions (agencija slavnega britanskega boksarskega menedžerja in promotorja Franka Warrena, op. p.)  preprosto rekli, da v tem dvoboju ne vidijo možnosti prihodka, češ da je ona v Veliki Britaniji premalo znana, da bi prodala vstopnice, jaz pa sem tujka in ne bo šlo. To je bilo težko slišati, sploh ko misliš, da si zadel 'jackpot' že s tem, da si sploh dobil pogodbo s Queensberryjem.

Je bila pa to žal takšna naivna pogodba, da njih ni čisto nič obvezovala, da ti najdejo tekmice in organizirajo borbe, sam pa si jih tudi ne moreš, razen če je pod njihovim okriljem. V pogodbi piše, da ti morajo neko količino plačati in potem tudi če se poskušaš sam dogovoriti s kom drugim, ti mora ta plačati ravno toliko, kot želi Queensberry. Seveda sem bila razočarana, tudi nad takratnim trenerjem Rudolfom (Pavlinom, op. p.), da smo tako hitro in neodgovorno podpisali tisto pogodbo, ki je bila zame tako slaba. Potem pa je hotel, da marca podpišem še eno, na hitro – na vsak način v roku 24 ur – z nekim menedžerjem, za katerega sem slišala prvič v življenju. V tej je bila klavzula, da bi bila zame kazen 100 tisoč evrov na leto, če bi želela prekiniti pogodbo z njim v prvih dveh letih, on pa ni imel nobenih obveznosti, koliko tekem moram imeti in kaj mora urediti zame ter da bom boksala do 34. leta. Takrat so pri meni zatulili vsi alarmi. Spoznala sem, da tako naprej ne more več iti, da moram prekiniti.  

Z Redžotom (Redžo Ljutić, trener in lastnik fužinskega kluba Gepard za kickboxing in taekwondo, op. p.) sem hotela še naprej sodelovati, ker je zame kot trener super. Točno ve, kaj meni pri boksu paše in kaj ne. Kakšna tehnika mi leži, kje so moje prednosti in kje slabosti. Zelo veliko časa mi posveti in se mi prilagaja. Tako da mi je super, kar se tega tiče, in tako sem se z njim pogovorila. Rekla sem mu, da želim, da ostane z mano, da sicer ne vem, kako bo zdaj s tekmami, saj po 15 letih dela z nekom, ki je bil na pol trener in na pol menedžer, nič ne veš, kaj bo zdaj. Na srečo mi je na pomoč priskočila še Katja Fašink, kar zadeva menedžerstvo. Ampak je bila tudi ona v tem čista novinka, vse živo je naštudirala, klicala ljudi, da so pomagali. WBF ji je celo dal prvo licenco za žensko menedžerko v boksu na svetu v vsej zgodovini in tudi zato interes zanjo narašča. A si želi zastopati predvsem mene, saj pozna trgovske nemoralne navade uspešnih in manj uspešnih menedžerjev. 

Sodelovanje z Redžem Ljutićem se nadaljuje. Foto: Bojan Puhek

Tako da je bil kar velik preskok, težko obdobje zame, ampak sem takoj začutila, da sem sprejela pravo odločitev in da si nimam ničesar očitati. Tudi če zdaj nimam nobene tekme več ali pa če vse izgubim, se bom boljše počutila, kot če bi tam naivno vztrajala in doživela spet milijon razočaranj. Katja mi vedno reče, da sem že ikona in mi prepušča, da odločam sama o sebi. V tujini nama velikokrat priznajo, da se vidi, kako dobra ekipa sva. Dekleta se želijo odločati sama o sebi, ko vidijo, da se jaz lahko, one pa se ne smejo.

Ko smo dan pred tekmo s Cecilio podpisovali zavarovalni dokument in ko je menedžerka Katja prebrala, da moja družina v primeru moje smrti dobi nekaj deset tisoč evrov, se je za nekaj trenutkov umaknila od mize, ker ni mogla zdržati solz. Boli jo, kot tudi mene, da je smrt boksarke vredna nekaj deset tisoč evrov, moški šampion istega ranga pa bo zavarovan za npr. najmanj milijon. Sama ve, kako hitro pride do trajnih življenjskih poškodb, vedno mi ponavlja, da je zanjo najpomembnejše, da nimam zdravstvenih posledic po borbi. Ona je namreč zaradi premočnega udarca v glavo pred nekaj leti prestala težjo operacijo, kjer so ji zlom desne očesne orbite podložili in sanirali z železom in mrežicami, da lahko vsaj približno še normalno vidi. Zato jo razumem, da je še toliko bolj zaščitniška in da želi zame najprej varnost in zdravje ter šele zatem kariero in šov. Tudi sama bom takšna menedžerka.     

Nekako ste torej spoznali tudi ta malo sumljiv svet profesionalnega boksa?  

Seveda, sem. Tudi zdaj, ko me Katja bolje obvešča o tem, kaj se dogaja in o čem se pogovarjajo … Pove mi vse, kar je zelo redko pri menedžerjih. Ponavadi borec zadnji izve, kakšno pogodbo bo dobil. Njegova edina odločitev je, ali podpiše ali ne. Druge besede skorajda nima, samo ja ali ne, ob tem pa ima še občutek, da bo, če reče ne, vse zavrgel. No, mene Katja sproti obvešča, hkrati me tudi veliko sprašuje in tako skupaj premlevava stvari. Reče mi denimo: Se ti to zdi v redu? To mi je sumljivo, dej še ti preveri, pa poglej to in to. Skupaj potem ugotavljava, kaj je pametno in kaj ne.

Tako da je čisto drugače, rekla mi je celo: Poglej, Ema, tudi če ne greš nikoli več v ring, je meni najpomembnejše, da si zdrava, da si srečna in tudi osvojila si že svetovne naslove, ki jih ni nihče na tem območju Evrope, tako da si ne moreš očitati, da si sredi poti prenehala. Dokler ti želiš, ti bom pomagala te borbe dobiti. To je to.  

To je zelo neobičajno. Ta skrb, namreč.  

Emina nova ekipa, Redžo Ljutić, menedžerka Katja Fašink in "cutman" Markus Schwer Foto: Osebni arhiv Eme Kozin Res je, tega sploh ni. Tudi zdaj na Norveškem so mislili, da je ona moja mama. Zato, ker ji je bilo tako mar, pa zato, ker je tako govorila z mano, se tako obnašala do mene vpričo njih in tako naprej. To se jim je zdelo malo čudno, saj so za menedžerje njihovi borci ponavadi res kot živina. Kar trgujejo s teboj, ti pa sploh veš ne, na koncu ti pa še veliko več denarja poberejo, kot si si mislil. In potem se res sprašuješ, ali jih sploh potrebuješ. Saj po eni strani je dobro zaradi pogajanj, vez, ampak oni se včasih delajo bolj pomembne, kot v resnici so. Govorijo ti, da brez njih ničesar ne moreš. Tako da je res težko najti dobrega menedžerja.

Kakšni so načrti? Na čem delata s Katjo Fašink? 

Konkretno ne morem še ničesar povedati. Smo v pogajanjih. Odkar deluje profesionalna slovenska zveza, mi zelo pomaga. Pod njenim okriljem sem zdaj lahko prvič boksala, spoštujejo me, poskušajo, se pogovarjajo z drugimi, tako da upam, da bo prišlo do borbe. Ko bo potrjena, bom lahko povedala več, ampak pričakujem, da bo to spomladi. 

V vmesnem času bom snemala svoje podcaste z ljudmi, ki jih želim podrobneje predstaviti svojemu občinstvu, pripravila z mojo ekipo Gproduction zametke dokumentarnega filma o meni, z ekipo Karlo Kirri bom še naprej snovala kolekcijo ipd. Imamo polno krasnih načrtov in veselim se tudi stvari, ki niso povezane le s tekmovalnim, adrenalinskim delom.   

Kakšna pa je pri vsem tem vloga organizacij, ki podeljujejo šampionske naslove in pasove – WBC, WBA, WBO, WBF in podobnih? Konec koncev ste bili na Norveškem branilka naslovov svetovne supervelterske prvakinje organizacij WBC in WBO. 

Meni se vsekakor zdi, da igrajo premajhno vlogo. Saj ti nekaj dajo, si njihov prvak in dobiš slavo, ampak po drugi strani pa ne pazijo na 95 odstotkov svojih boksarjev. Ničesar ne nadzorujejo, regulirajo. Šele tam nekje, ko prideš med top 10 ali top 15, si lahko izzivalec, tekmovalec, ki se lahko bori za njihov naslov. In to je vse, kar jih zanima. Postavijo seveda ceno, koliko stane, da pridejo nadzorniki na tekmo, koliko stane branjenje ali napad na naslov. Postavljajo raznorazne pogoje. Potem pa se ti zdi …. Dobro, sama nagrada in blišč sta eno, ampak bi lahko naredili toliko več, kot dejansko storijo. Od nekega monitoringa profesionalnega boksa naprej, kot ga ima denimo združenje amaterskega boksa, ali pa druge organizacije, FIFA in UEFA, na primer.  Oni imajo nadzor nad vsem, tukaj pa je …  Tukaj imaš samo naslove. Če si med najboljšimi 15, se lahko boriš zanje in to je to. Zdi se mi, da ko prideš do neke ravni, da te zaznajo, ti je že tako ali tako lepo in potem oni le še malo dodajo, da ti je malce lepše. Ko pa ti je težko, ti nihče ne pomaga. Jaz bi jih kar malo pokritizirala, saj bi res lahko naredili več. 

"Kar naenkrat so se spomnili, da dekleta celo obstajamo." Foto: Bojan Puhek Torej, veliko manjka, sploh pri dekletih ničesar ne nadzirajo in jim je vseeno za zlorabe vseh vrst, ki so v našem svetu res surove. Pa tudi pri fantih ni dosti drugače. Nobenega nadzora ni nad škodljivim delom menedžerjev, nad trenerji, po drugi strani pa mi je bilo kar smešno, ko je WBC takrat, ko se je začelo govoriti, da bi v profesionalnem boksu tudi za ženske uvedli triminutne runde, zganjal cel cirkus. Pošiljali so maile in razlagali, zakaj je to slaba ideja, zakaj je to nevarno in nesprejemljivo. Kar naenkrat so se spomnili, da dekleta celo obstajamo, seveda ko jim je to prišlo prav za njihovo kampanjo.

Tudi Katjo so zaradi njenega videza novačili, da bi kot ena izmed prvih ženskih menedžerk lahko nastopila tam in tam in tako poskrbela za razpoznavnost žensk v tem poklicu, pa jih je gladko zavrnila, češ da ne bo promovirala organizacij, ki na kakršenkoli način dovoljujejo zlorabo deklet oz. žensk. Povedala jim je za nazaj, kje so pri meni delali napake, izostali v nadzoru in dovolili, da so se sistemske neenakosti poglabljale. Samo izgovarjali so se, da niso vedeli. Računali so, da bo priletela in pozirala zanje, pa so se povsem ušteli. Od Katje in njene mame odvetnice Vesne Fašink, ki mi je v veliko pomoč in podporo, sem se naučila, kako se postaviti z vsem, kar si, za drugo žensko in takšna menedžerka bom svojim naslednicam tudi sama.   

Zdi se, da bolj ko spoznavaš ta svet, več je možnosti, da izgubiš čisto vse navdušenje do tega športa. 

Dejansko velja, da če nimaš resnično rad tega športa, v njem ne moreš vztrajati. V profesionalnem boksu je težko. Povsod. Iz svoje perspektive lahko povem, da če ne maraš dovolj boksa in če ne tekmuješ dovolj rad, raje nehaj. Če misliš, da boš zaslužil neke bajne vsote, se zelo motiš. Tako majhen odstotek ljudi je, ki mu uspe.  Pa še ti so za uspeh res garali. Ni dovolj samo talent. Vsak talent je moral tudi izjemno garati. 

In imeti nekaj sreče, z menedžmentom, očitno. 

Tudi sreče, seveda. Pomembno je že to, v kateri državi se rodiš. Zame bi bilo v Veliki Britaniji ali pa v Ameriki že povsem drugače. Preostali nimamo velikega promotorja, ki bi nas vzel pod svoje okrilje in nas podprl. Na primer v Britaniji je Boxxer tak, ki zelo podpira dekleta, pa se mi zdi, da se je še ta v zadnjem času mogoče malo umiril. Nimajo več toliko tekem. Zdaj pa je zanimivo ... Lahko ga kritiziramo zaradi marsičesa, ampak Jake Paul (razvpiti ameriški youtuber, ki je postal boksar in nedavno premagal ostarelega Mika Tysona, op. p.) ima tudi promocijsko firmo, kjer ima dosti deklet in jih podpira. In to niso vse samo Američanke, ampak sta se nedavno pomerili tudi Katie Taylor (irska profesionalka, op. p.) in Amanda Serrano (portoriška šampionka, op. p.), on pa je poskrbel, da sta dobili spoštovanja vredno vsoto.

Ob vsem tem kdaj obžalujete, da ste zapustili amaterski boks? 

"Če imaš nekaj rad, potem lažje vztrajaš, si bolj motiviran in se ne počutiš, kakor da se zdaj samo preživljaš, ampak dejansko živiš." Foto: Bojan Puhek Po eni strani mogoče ja, ampak če pogledam samo borbo in pravila, mi profesionalni boks veliko bolj leži. Raje imam vojno v ringu kot hitre bitke. Raje tečem na dolge razdalje kot šprinte, če lahko temu tako rečem. V amaterskem boksu bi tudi hitro obupala, ker bi morala imeti normalno življenje, da bi se lahko financirala, in potem je težko hoditi na vse tekme. Kot amaterka sem šla na milijon tekem, milijon dogodkov, na katerih potem sploh nisem imela borbe, ker pač ni bilo nasprotnice. Slovenija je veliko premajhna, če hočeš biti zelo dober amaterski boksar. Sploh pri dekletih, ker nimaš nobene konkurence. Če že imaš kakšno borbo, je to z eno in isto nasprotnico in tako nobena ne napreduje. Zato je treba hoditi v tujino, kar pa stane. 

Vi pa vendarle imate tudi podlago za to "normalno življenje", kajne? Ste diplomirana matematičarka. Kako je s študijem? 

Zdaj ravno zaključujem magisterij. Izpite imam že vse narejene, zdaj pa moram spisati še magistrsko nalogo in to je nekako moj poglavitni načrt za naslednjih devet mesecev. Potem bom lahko aktuarka in če bo treba, se lahko zaposlim, imam dobro službo in delam nekaj, kar me veseli, nekaj s številkami. Če imaš nekaj rad, potem lažje vztrajaš, si bolj motiviran in se ne počutiš, kakor da se zdaj samo preživljaš, ampak dejansko živiš.  Hkrati pa je razbremenitev, da imaš možnost preživetja in nisi odvisen samo od boksa. Zagotovo, to me je podpiralo tudi do zdaj. Če sem doživela neko razočaranje v enem delu življenja, recimo pri boksu, pa obenem naredila en težak izpit na faksu, sem si oddahnila in si rekla: v redu, še vedno imaš to. Če na eni strani padeš, se lahko na drugi dvigneš. To je bilo koristno. Se mi pa zdi, da če imam več stvari za narediti, sem bolj produktivna na obeh področjih in na obeh napredujem. Če bi se posvetila le eni, bi se je najbrž hitreje naveličala, tako pa je bolj raznoliko in s tem bolj zanimivo. 

Koliko pa sta kompatibilni ti dve veščini? Vam matematika lahko pomaga pri boksu? In obratno? 

"Profesionalni boks je dolga razdalja, ne moreš deset rund vztrajati pri eni taktiki. Če je ne bo prebrala nasprotnica, jo bo pa njen kot in ji povedal, kako se prilagoditi." Foto: Bojan Puhek Pri obeh je tako, da ko vidiš problem, moraš imeti idejo, kako se ga boš lotil. Pri boksu moraš sestaviti taktiko, pri matematiki prav tako, ko začneš brati navodila naloge. In potem se moraš biti vmes sposoben prilagoditi. Pri obeh stvareh lahko zafrkneš, se malo obrneš in moraš hitro kaj spremeniti. Pri matematiki nikoli ne vidiš končnega rezultata kar v naprej, veš le, kako se problema lotiti. Vsaj jaz sem takšna.  Že sredi branja navodil pomislim, kaj bi lahko uporabila, ko pa se naloge lotim, poskusim in vidim, ali pelje kam ali ne. Tako je tudi pri boksu. Imaš zastavljeno neko taktiko, neko idejo, ne moreš pa biti prepričan, ali bo tudi izvedljiva, saj se s to osebo nasproti sebe še nisi boril. Taktiko ti lahko pokvari vsaka malenkost, denimo, da ima tekmica pet centimetrov daljši doseg. Eno je namreč, kako jo izmerijo, nekaj drugega pa, kako dejansko meče udarce. In to je težava, s katero se moraš spopasti takoj, spremeniti taktiko že v rundi, skozi borbo se moraš prilagajati. Profesionalni boks je dolga razdalja, ne moreš deset rund vztrajati pri eni taktiki. Če je ne bo prebrala nasprotnica, jo bo pa njen kot in ji povedal, kako se prilagoditi. Pri matematiki je enako, potem ko se ti nekje ustavi, moraš iti korak nazaj in malo popraviti (smeh, op. p.). 

Omenili ste netočne podatke o merah bork, to pa še posebej drži glede teže, o čemer je v teh krogih veliko govora. Vemo, da so v boksu težnostne kategorije, dan pred dvobojem morate biti na tehtnici pod določeno mejo, a v ringu prav nihče ne tehta toliko, kot je na uradnem tehtanju.  

Ja, tehtanje je en dan pred borbo in v 24 urah se lahko marsikaj zgodi. Veliko pomeni že samo to, da lahko malo več pijem in jem. Le dva ali trije obroki in že imam tri kilograme več. Verjamem, da je pri nekaterih borkah razlika še večja. Mislim, da je imela Claressa Shields v ringu pet, šest kilogramov več kot na tehtanju. Tudi izgledala je veliko večja. Smo pa imeli tam dve tehtanji, eno uradno za zaprtimi vrati in nato tri ure kasneje še javno, ki je bilo namenjeno množici, na katerem smo samo stopili na tehtnico, prebrali pa so teže izpred treh ur. In že na tem drugem tehtanju je zgledala veliko večja v rokah. Videlo se je, kako je mišica dobila nazaj vodo, telo se je rehidriralo in že je bila večja na pogled. Meni bi bolj ustrezal ta princip, ki ga imajo v amaterskem boksu, kjer imaš isti dan tehtanje in borbo.  Po tehtanju se tako niti ne moreš nažirati ali početi kakšnih neumnosti, ker ti bo slabo.  

"Moja kariera je že uspešna, ko jo zaključim, bo še uspešnejša, saj bomo s Katjo in ekipo ustvarili menedžment hub tudi za ostale in tako po svojih najboljših močeh ustvarjali boljše in pravičnejše okoliščine vsaj za moje naslednice in naslednike." Foto: Bojan Puhek

To je vsekakor tudi bolj human in zdrav pristop, pri tem lovljenju predpisane teže smo namreč videli že marsikaj, borci na uradnih tehtanjih tudi omedlevajo zaradi dehidracije in stradanja … 

Ampak to je mogoče le v teh profesionalnih borilnih veščinah, v katerih imaš borbo na nekaj mesecev. Tu si še lahko privoščiš te ekstreme, na amaterskih turnirjih pa ti seveda ne moreš v enem tednu petkrat shujšati. Spomnim se, da smo se morali v amaterskem boksu na dan borbe zjutraj stehtati in so nato pogledali, če je vse v redu. Če ni bilo, si bil diskvalificiran.   

Pa ob spoznavanju vseh teh podrobnosti in skrivnosti boksarskega sveta in pa športa nasploh pomislite tudi morda kaj o morebitnem trenerskem delu po tekmovalni karieri?    

Ja, morda zajadram v trenerstvo, mogoče še malo bolj v menedžersko delo. Da lahko malo popravim krivice in poskušam izboljšati razmere za naslednje generacije. Kot trener to sicer lahko dosežeš, ampak lahko vplivaš le na svoje varovance in še to le do določene mere. Oni so lahko zelo dobri, potem jih pa nek menedžer, nek promotor zafrkne in ti ničesar ne moreš, ker si samo trener. Rada bi izboljšala razmere za naslednje generacije, da nekako začnem govoriti o tem, kaj vse je narobe, kaj bi lahko bilo boljše. Saj ne vem, ali bo to delovalo in se bodo stvari popravile ali pa bo vse ostalo isto. Ampak če ne poskusiš, ne boš izvedel. 

Bodo pa te stvari zame lažje po tekmovalni karieri. Če bi zdaj govorila preveč, me bodo obtožili, da sem samo užaljena in se kar nekaj pritožujem. Ampak moja kariera je že uspešna, ko jo zaključim, bo še uspešnejša, saj bomo s Katjo in ekipo ustvarili menedžment hub tudi za ostale in tako po svojih najboljših močeh ustvarjali boljše in pravičnejše okoliščine vsaj za moje naslednice in naslednike.  

Preberite še:

Sportal Cecilia Braekhus premagala Emo Kozin in končala kariero

Sportal Ema Kozin: Želim biti spoštljiva, obenem pa ljudem sporočiti, naj se ne norčujejo iz mene

Sportal Ema Kozin oktobra na Norveškem proti legendi ženskega boksa

Sportal Aleš Brezavšček: Kot trener me je ves čas po malem strah

Sportal Odraščal v letih, ko so imeli alpinisti in gorski reševalci mitski status. In je to postal še sam.

Sportal Tamara Zidanšek je iskreno spregovorila o svojih spremembah