Sobotni intervju
Sobota, 1. 11. 2025, 4.00
9 ur, 1 minuta
Sobotni intervju, Tamara Zidanšek
Tamara Zidanšek je iskreno spregovorila o svojih spremembah
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,06
"Najverjetneje ima večina ljudi problem s tem, da se ne bi komu zamerila ali pa koga užalila, ampak se naučiš skozi leta, da se bo tudi to zgodilo," nam je v zanimivem intervjuju povedala Tamara Zidanšek, ena boljših slovenskih teniških igralk v Sloveniji. Slovenskokonjičanka, ki že nekaj let živi na Obali, se je pred kratkim odločila za pogumen in morda nekoliko nenavaden korak.
Po letih vzponov in padcev je Tamara Zidanšek, slovenska teniška igralka, stopila korak nazaj in se vrnila k teniškim osnovam. Po vseh teh letih je spoznala, da ima dovolj tujih mnenj, neprestanih sprememb in predvsem igranja tenisa, ki ni bil več njen. Naučila se je tudi reči ne. Nekdaj 22. igralka sveta in polfinalistka OP Francije, turnirja za grand slam, nam je v pogovoru iskreno priznala, da se je nekako izgubila med pričakovanji svojih trenerjev in iskanju svojega tenisa.
Danes želi poslušati sebe in v iskanju prave poti proti vrhu svetovnega tenisa, kjer je nekdaj že bila, ji pomaga njen partner Matija. Prav on je bil namreč tisti, ki jo je spodbudil k pomembni odločitvi, ko je začela dvomiti vase in v svojo igro. Zdaj brez trenerjev z velikimi imeni iščeta njeno pravo igro, ki bi jo znova pripeljala med najboljše.
Na družbenih omrežjih je Tamara objavila tudi zapis, kjer je naznanila, da predčasno končuje letošnjo sezono. S tem je v teniških krogih dvignila kar nekaj prahu, saj slovensko žensko reprezentanco novembra čaka nastop na pokalu Billie Jean King. Tamara nam je iz prve roke povedala, ali se bo res pridružila svojim reprezentančnim kolegicam.
Vzela si je svoj prostor.
V svoji zadnji objavi ste zapisali, da je dovolj. Kako naporna je bila za vas letošnja sezona?
Pravzaprav ni bila samo zadnja sezona. Bom rekla, da to traja od leta 2022, ko sem bila 22. igralka na svetu. Potem sem dobila tisti prvi covid in od takrat naprej se mi vse nekako vleče. Nikakor se nisem mogla resetirati in začeti igrati svoj tenis. Vleklo se mi je, da moram narediti to in ono. Vsak, ko je prišel, mi je govoril, kako moram delati. Zase lahko rečem, da sem dovolj strpna oseba in dolgo traja, da imam nečesa dovolj, da mi gre na živce in da sploh rečem ne. Zaradi tega bom vse poskusila, ker mi je zanimivo poskusiti nove stvari. Nekako sem zašla na pot, ko v bistvu nisem niti več igrala svojega tenisa in sem samo poslušala, kako bi ga mogla. Vsi so želeli iti naprej s časom.
Tenis napreduje, je agresivnejši, punce močneje udarjajo. Zase pa lahko rečem, da sem neka "miks" generacija, ko je bila žoga počasnejša in se je bolj gradilo točko. Poleg tega sem bila vzgojena na peščenem igrišču in imam tako igro, da ne udarim na polno prve žoge. Nisem tip igralke, kot sta Arina Sabalenka ali Elena Ribakina, ki so visoke, dobro servirajo, dobro igrajo na prvi udarec in te odpihnejo z igrišča – in v teh zadnjih letih sem se nekako lovila med tema dvema slogoma. Torej iti s časom naprej in se razvijati, s čimer se zelo strinjam, ampak ne za ceno tega, da izgubim svoj tenis. Prav to pa se mi je dogajalo v zadnjih nekaj letih. Iskala sem svoj način in ga nisem našla. Zdaj sem se odločila, da moram postaviti svoj tenis, svoje razmišljanje, svoje znanje, ki ga imam od prej. Ko sem bila majhna, sem bila na srečo teniško dobro vzgojena in na ta način dobila veliko znanja.
Tudi v zadnjih letih sem se veliko dobrih stvari naučila, ampak nisem jih znala povezati s svojim tenisom. Nekako sem si vzela svoj prostor, da s svojo glavo to povežem in da začutim, kaj je moj tenis, ter da se na nek način vrnem k osnovam. V teh štirih ali pet letih sem naučila veliko dobrih stvari. Mogoče v določenih vidikih igre igram bolje kot prej, ampak tega preprosto nisem znala sestaviti, ker smo mogoče delali stvari, v katere nisem zaupala. Če pa delaš nekaj, v kar ne verjameš, je logično, da v težkih trenutkih tega ne boš speljal, ker to ni tvoja narava. Seveda sem imela dobre trenutke, ko se je tenis postavil na svoje mesto. Imela sem nekaj dobrih mesecev, ampak nikoli mi ni uspelo tega obdržati.
"Sam sebi si dolžan, da se postaviš na prvo mesto."
Prej ste omenili, da pri vas kar dolgo traja, da poveste svoje mnenje. Ali danes znate prej reči ne, ste danes bolj odločni?
Trudim se, ampak to je šele v zadnjega pol leta, bom rekla. Zdaj sem odvisna čisto od same sebe. To je moja dolžnost do sebe in poskušam gledati skozi to. Najverjetneje ima večina ljudi problem s tem, da se ne bi komu zamerila ali pa koga užalila, ampak se naučiš skozi leta, da se bo tudi to zgodilo. Sam sebi si dolžan, da se postaviš na prvo mesto.
Zdi se, da ste pri sebi dosegli miselni preobrat in stvari so se vam začele postavljati na svoje mesto. Kaj je tista glavna
razlika, da se stvari spreminjajo na bolje?
Moram povedati, da mi zelo pomagal Matija, moj partner. On je bil prisoten že na zadnjem delu, ko sem delala z Zoranom (Zoran Krajnc, op. p.) in z vsemi trenerji, s katerimi sem sodelovala v zadnjih petih letih. Na nek način je vedel, kaj deluje – in kar je še pomembneje, kaj ne deluje. Pozna me kot osebo in zelo hitro se je naučil, kaj deluje na teniškem igrišču. Zelo dobro opazi stvari. Najbolj mi je pomagal pri zadnjem trenerju, s katerim sem sodelovala. Od trenerja sem vseskozi poslušala, da mentalno ne morem stvari speljati. Na koncu to verjameš, ampak je prišlo tako daleč, da je rekel: "To ni mentalno." Šla sva na igrišče in začela trenirati samo tisto, kar se nama je zdelo res pomembno. Torej, kaj je moj tenis? Imam enega najboljših forehandov, ki mi ga sploh ni uspelo uporabiti.
Šla sva korak za korakom in veliko sva se pogovarjala. Začela sva moje udarce postavljati na mesto in po nekaj treningih sem že začela bolje čutiti žogo. Šla sem na turnir in kar naenkrat sem lahko izpeljala te težke trenutke, ki jih moram izpeljati – zato, ker sem verjela v to, kar delam. On mi je zelo veliko pomagal pri tem, da sem šla v to, torej da sem rekla ne in da trenutno nočem nobenega od trenerjev v narekovajih. Odločila sem se, da grem v to. Že pred dvema letoma sem želela iti v to. Zdaj sem starejša, imam veliko več izkušenj. Zdel se mi je pravi trenutek in moram reči, da mi je Matija zelo pomagal, da mi je nekako uspelo sprejeti, kako razmišljam. Rada imam tenis, rada se vseskozi pogovarjam o tenisu in želim igrati tako, da sem sprejela samo sebe na igrišču.
Se je vaš partner kdaj ukvarjal s tenisom?
Tenis je začel igrati eno leto, preden sva se spoznala, tako da bom rekla, da je bil čisti začetnik. Pet let rekreativno igra in lahko grem z njim na igrišče in malo igram. Sicer imam druge igralce, s katerimi treniram.
Veronika Erjavec ima tudi trenerja, ki nikoli ni profesionalno
"Želim si imeti stvari v svojih rokah in želim vedeti, zakaj delam nekatere stvari."
igral tenisa. Je to nek novi trend ali pač zaupate človeku, ki zelo dobro opazuje teniško igro?
To je pa po mojem mnenju odvisno od vsakega posameznika. Ni odvisno samo od trenerja oziroma osebe, ki ti pomaga, ampak tudi od igralca. Nekateremu je v redu, da mu nekdo vseskozi nekaj govori, kaj mora narediti … Želim imeti občutek nadzora. Nekatere osnovne stvari moraš imeti urejene in to čim bolj preprosto. Ko začnejo trenerji izpostavljati veliko stvari, sem se jaz do zdaj v tem vedno izgubila. Stvari so mi uhajale iz rok in je treba iti nazaj k osnovam ter počasi nadgrajevati.
Če vzamemo za primer Jasmine Paolini. Kaj je ona naredila, kaj je ona spremenila? Nič ni spremenila. Poznam jo od majhnega, ko smo igrali skupaj turnirje. Ona igra isto. Mogoče ima kakšen popravek pri tehniki. Počasi je začela izboljševati stvari in hitreje pobira žogo. V bistvu je nadgradila lepo bazo in potem počasi napredovala. Jaz pa sem imela mogoče občutek, da sem narobe razumela trenerje. Želeli so moj tenis postaviti na glavo, ob tem pa smo zanemarili osnovo. Mogoče sem jaz narobe razumela, ampak na koncu dneva mi je trener tako predstavil, da sem jaz tako razumela. Pomembno je, kako nekomu to predstaviš in kako se določene stvari trenira.
Dejali ste, da si boste po tej sezoni vzeli nekaj več časa. Se boste zdaj kaj drugače pripravljali na novo sezono?
Ne. Vedno sem imela za predsezono idejo, da moram dodati nekaj več in da mora biti vse zelo dobro. V zadnjih nekaj mesecih sem spoznala in začutila, da dejansko ni treba nič spreminjati. En dan je boljši, drug dan je slabši. Doslednost je pomembna in ni treba odkrivati tople vode. Kmalu bom stara 28 let in ne bom obrnila svojega tenisa na glavo, tako da igram, kot igram. Lahko pa še veliko stvari zelo izboljšam. To bo moj cilj v pripravljalnem obdobju – torej nič posebnega.
Največji uspeh je dosegla leta 2021, ko se je prebila v polfinale OP Francije.
Bili ste že 22. igralka na svetu in v svoji karieri ste imeli nekaj izjemnih uspehov. Kako težko se je vračati na vrh, ko se zavedaš, da si tega sposoben in nekako ne gre?
Težko je. Vseskozi imaš idejo in loviš tiste občutke, ki si jih imel. V realnosti pa je treba malo pogledati, kako je v tem trenutku. Ko sem začela igrati tenis, mi je nasproti stala 150. ali 200. igralka na svetu, pa sem si nekako rekla, da bo šlo zlahka. Danes lahko igraš proti 500. igralki na svetu … Vse punce dobro igrajo. Raven tenisa se je spremenila. Vsako tekmo moraš odigrati, da si zaslužiš zmago. To tudi kaže, da je tenis zelo napredoval. Vsak ima svojo zgodbo in lahko rečem, da sem izkusila, kako je bilo, in sem premalokrat ponosna oziroma se ne zavedam, kaj to v bistvu pomeni v tenisu in kako težko je to doseči. Zdaj imam svoje izzive – torej kako se vrniti. Trenutno se ukvarjam s tem, kako sprejeti vse skupaj in kako najti svoj tenis, da se vrnem med najboljših 100 in da bom na koncu dneva uživala v tenisu.
V zadnjem času se veliko govori o prenatrpanem urniku turnirjev. Se tudi vam tako zdi?
Turnirji so zelo neproporcionalno razporejeni. Ko sem jih začela igrati, to je bilo leta 2017 ali 2018, na koncu leta ni bilo turnirjev v Južni Ameriki. Začeli so se prejšnji teden in se igrajo do prvega tedna v decembru. Igralke, ki so uvrščene okrog 80. ali 90. mesta, igrajo te turnirje, ker si morajo zagotoviti točke za OP Avstralije. Drugače jih bodo prehitele druge igralke, ki igrajo te turnirje. Ne moreš kar končati sezone, ker posledično ne moreš normalno začeti naslednje, saj te lahko prehitijo na lestvici. To zagotovo ni v redu.
Česa se igralec najhitreje nasiti na turneji?
Rekla bi, da so najtežji, hkrati pa tudi najlepši del tega športa potovanja. Če bi na koncu sezone potegnila črto in se vprašala, od česa sem najbolj utrujena, bi rekla, da od potovanja. Letala, časovna razlika, navajanje iz tedna v teden. Ni tako lahko. Prav tako se moraš privajati na druge žoge in pogoje ter naslednji dan igrati. Če mene vprašate, je to najtežje.
Kaj vas v teh težkih trenutkih najbolj žene naprej?
V različnih trenutkih različne stvari. Predvsem želja po tem, da najdem svoj tenis, da dobim spet samozavest, ko igram in zmagujem. Želja po izboljševanju same sebe skozi tenis.
Prej ste omenili, da ste sami oziroma vam pomaga vaš partner. Vam pomaga tudi pri organizaciji vsega, kar spada zraven?
Hvala bogu, da imam tukaj na Obali, kamor se vrnem s turnirjev in kjer treniram, kar nekaj dobrih igralcev, s katerimi lahko treniram. Še dobro, da imam to srečo. Da, s partnerjem skupaj delava in tudi načrtujeva. Seveda se pa zavedava, da bo prišel trenutek, ko bom potrebovala pomoč od nekoga. Nič ni še dorečeno, ampak mogoče bom že v tem pripravljalnem obdobju poklicala nekoga, da nama pomaga. A to samo za en teden ali deset dni. Da dobiva ideje, ampak v tem trenutku ne bi nobenega vzela kot trenerja za polni delovni čas. Samo potrebujva nekoga, da nama da kakšne ideje in zagon za naprej. V nadaljevanju pa midva trenirava in postaviva stvari na svoje mesto.
Imate že kakšno ime v mislih?
V stiku sem s trenerjem, ki je v preteklosti že delal z mano. To je Belgijec Carl Maes. Z njimi sem res imela dobro teniško izkušnjo in se nam zdi idealen za desetdnevni projekt. Tudi on ima svoje obveznosti in od njega sem se veliko naučila. Mogoče bomo z njim poskusili.
Kako je z vašimi poškodbami? Kako je z vašo ramo?
Težave z ramo so že mimo. Zadnje leto sem imela težave s kolenom (patelarni tendinitis). Poškodba se vleče že od lanskega oktobra, tako da zdaj traja že eno leto. Ne moreš niti reči, da je poškodba, ampak kar precej boli. Upam, da sem pri koncu s tem.
Kako se sooča z dopinškimi pravili?
Bili ste že 22. igralka na svetu, kako visoko se želite vrniti?
Mislim, da si moram postaviti neke realne cilje. Že nekaj sezon imam cilj, da pridem nazaj med najboljših 100 igralk. To mi je celo uspelo, pa sem potem spet padla ven – in ko mi bo to uspelo, bom naprej postavljala cilje. Hkrati vem, da ko bom enkrat našla svojo igro, vem, kako je biti tam. Vem, kako stvari potekajo in bom poskusila izkoristiti te izkušnje, da me popeljejo še višje, kot pa samo med najboljših sto.
Verjetno je za igralko velika razlika, če je 22. na svetu ali pa zunaj stoterice. Kako se vi s tem soočate?
Težje je. Težje načrtuješ, če si ravno na meji za kvalifikacije turnirjev serije masters, ker nikoli ne veš, ali boš prišel notri ali ne. Vedno je izziv načrtovati. Lažje je, če si okrog 50. ali 60. mesta, ko veš, da si na glavnih turnirjih za grand slam in turnirjih serije masters. Treba se je prilagajati, kar smo vajeni, saj to delamo že od samega začetka kariere.
Kako se soočate z dopinškimi pravili? Večkrat smo slišali, da morate biti igralke in igralci zelo pazljivi, kaj date v svoje telo
Zelo težko je. Mislim, da ko je Roger Federer končal kariero, je rekel, da je najboljša stvar tega, da ne rabi več skrbeti, kaj da vase. Ko gremo v Južno Ameriko, ne smemo jesti rdečega mesa, ker je lahko kontaminirano s steroidi in podobnimi stvarmi. Prav tako noben ne bi pomislil, da ko greš v lekarno in si kupiš razpršilo za nos … preden ga uporabiš, moraš gledati na dopinško listo. Da, kar naporno je, ampak se navadiš, ker je to del tenisa.
Pred dnevi ste objavili, da predčasno končujete sezono. Mnogi so se ob tem vprašali, ali se boste novembra priključili reprezentančni akciji?
Da, zagotovo. Takoj, ko sem objavila zapis, so me klicali novinarji … Meni je bilo kar samoumevno, da bom igrala. Končujem svoj del sezone, kjer se meni štejejo točke za mojo lestvico in da, igrala bom na pokalu BJK.
Tamaro bomo novembra videli igrati v reprezentančnem dresu.
Vodenje reprezentance je prevzela Maša Zec Peškirič. Kar nekaj časa so iskali novega kandidata za to mesto. Kako ste zadovoljni z izborom?
Bila sem v stiku z njo. Osebno je ne poznam, tako da ne morem imeti mnenja. Bomo videli, kako bo. Tudi ona je igrala in bila del ekipe. Mislim, da bo vse v redu in da nas bo dobro vodila.
Že nekaj časa živite v Kopru, kar se vam tudi nekoliko pozna po naglasu. Kako ste se navadili na življenje na Obali?
Ni se težko navaditi na življenje na Obali. Zelo lepo je tukaj. Povsem drug svet od preostale Slovenije in tudi v prihodnje si želim ostati tukaj.
Preberite še:
