Aleš Brezavšček: Kot trener me je ves čas po malem strah

Sportal Vodja panoge alpskih disciplin Matjaž Šarabon: Razmere se dramatično spreminjajo

Aleš Brezavšček je vedno sproščen in brez dlake na jeziku. Foto: Aleš Fevžer S superveleslalomom v Copper Mountainu v Koloradu na ameriški praznik zahvalni dan v četrtek 27. novembra sezono svetovnega pokala začenjajo smučarji v hitrih disciplinah. Od slovenskih alpskih ekip je prav moška za hitre discipline največja in najbolj ambiciozna. Tvorijo jo Miha Hrobat, v prejšnji zimi četrti smukač svetovnega pokala (tri tretja mesta), Nejc Naraločnik, ki se je marca prvič prebil v deseterico, Martin Čater, ki je pred petimi leti že zmagal na smuku, in mladi talent Rok Ažnoh. Drugo sezono jih vodi Aleš Brezavšček. Danes 53-letni Mojstrančan je bil tudi sam tekmovalec, prvi Slovenec s točkami v smuku, ki je najboljšo uvrstitev dosegel v Val d'Iserju leta 1998 (sedmo mesto na smuku). O delu glavnega trenerja in delu z omenjeno četverico je kot vselej odkrito spregovoril za Sportalov sobotni intervju.

Kako drugače človek pričakuje sezone zdaj kot trener, kot pa je bilo pred 30 leti, ko ste bili še tekmovalec?
Je drugače, je drugačen občutek. Kot tekmovalec gledaš povsem drugače na vse skupaj kot pa trener. Kot trener moraš organizirati, moraš opazovati, kako se vozijo, v kakšni formi so. Kot tekmovalec si deležen servisa, kot trener pa ga moraš dajati. Po eni strani je težje, po drugi strani pa se ti ni treba metati dol po tistih kitzbühlih in wengnih, tako da je po tej strani lažje. Ampak psihično bi rekel, da je kar naporno. Jaz imam težavo, no, ne da imam težavo, ampak ker sem bil tekmovalec, vem, kakšni so občutki, kako hitro se smuča, kako si na meji. In zato me je kot trener ves čas po malem strah, da ne bi prišlo do kakšne poškodbe, da ne bi šlo kaj narobe, da si ne bi kakšen od naših fantov kaj naredil. Poškodbe so tiste, ki me najbolj strašijo. 

Vaši fantje so se v zadnjih letih izognili poškodbam. 
Tolažiti se s tem, da že dolgo ni bilo nič, je po eni strani super, da dolgo časa ni bilo nič. Če pa dolgo časa ni bilo nič, pa lahko rečeš: "Pismo, zdaj se bo zagotovo kaj zgodilo". Poskušamo čim varnejše izpeljati treninge. Če so pogoji preveč nevarni, raje ustavim stvar, kot da bi silil z glavo skozi zid.

Aleksander Aamodt Kilde se je na začetku leta 2024 poškodoval v Wengnu. Foto: Guliverimage Je v zadnjih letih več grdih padcev in poškodb ali se nam to samo zdi, ker so nastradali tudi nekateri najboljši, na primer Kilde in Sarazzin? Gre smuk že prek meje?
Z vidika trenerja: zakaj se pravzaprav poškodujemo vrhunski smukači in ne tisti, ki štartajo zadaj ali pa nekje na sredini? Vrhunski smukač se razlikuje od malo slabšega v tem, da je on sposoben v ekstremnih situacijah ekstremno peljati. Se pravi, da tekmuje, forsira, išče stotinke povsod, kjer se le da. In to normalno, je tveganje. Tisti malo slabši se ne počutijo tako suverene, da bi lahko toliko pritiskali kot najboljši. In zaradi tega gredo najboljši včasih  čez mejo in se jim zgodijo kakšne poškodbe. Sarrazinu in Kildeju se je to zgodilo, ker sta šla čez mejo. Tisti na sredini uvrščeni si še ne upajo peljati stoodstotno oziroma iti čez mejo. Nekateri slabši so pa malo slabši smučarji, se pa zato poškodujejo. Tako da če gledaš, kje so poškodbe: ali čisto spredaj ali zadaj, na sredini jih ni. Naši prihajajo v ospredje. Miha je že in zaradi tega me potem skrbi, da ne bi šlo kdaj čez mejo. Če ne greš čez mejo, sicer ne moreš napredovati. Če pa greš čez mejo, se pa toliko prej lahko zgodi kakšna poškodba ali pa kakšna neumnost. 

Miha Hrobat in kolegi so zadovoljni z opravljenim v Čilu. Foto: Aleš Fevžer Torej na treningih bolj preudarno, če so slabši pogoji. Na novinarski konferenci po pripravah v Čilu ste dejali, da letos z vremenom niste imeli toliko sreče kot lani.
Kjerkoli smo trenirali, je najprej padal sneg, potem pa smo se trudili, da smo s treninga izvlekli čim več. To ne pomeni, da smo imeli slabe treninge. Bili so drugačni, kot so bili lani. Lani je bilo bolj trdo, bolj gladko. Letos je bilo več teh malih kroglic, mehkejše je bilo, tako da je bilo potrebno več občutka. Bolj naporno je bilo iskati občutke, kar pa je po eni strani dobro, da v slabših pogojih iščeš idealno vožnjo. Iz tistega, kar nam je dano, vedno skušamo izvleči maksimum.

V Čile ste odšli na dva tritedenska pripravljalna kampa, za kar trdite, da je najboljši recept.
Jaz mislim, da ja. Ker tudi v času drugega Čila v Evropi praktično ni bilo mogoče trenirati hitrih disciplin. Mislim, da bo v bodoče priprave smukačev praktično nemogoče narediti v Evropi. Mislim, da bo postala Južna Amerika kar standard. Zdaj možnost je tri tedne in domov pa še tri tedne. Ali pa štiri tedne v kosu. To je pač stvar dogovora s tekmovalci ali trenerji. Mi smo ponovili recept, ki smo ga imeli od lani. Bil je dober letos. Jaz mislim, da je bilo pametno, da smo tako naredili. Peljejo se dobro, počutijo se v redu, našpičeni so.

In ko ste tri tedne v Čilu na pripravah, si predstavljam, da je v tako mali ekipi, kot je slovenska, delovni dan trenerja od jutra do večera.
Za drugi del Čila smo letos stanovali v hišicah, nismo bili hotelu, ker je pač tam stvar postala tako draga, če si povsem na vrhu smučišča. To bi bil zelo, zelo velik finančni zalogaj. Zato smo bili spodaj v hišicah v kampu. S sabo smo si pripeljali kuharja, da nas je razbremenil. Trenerji gremo zgodaj zjutraj s sanmi gor na progo, še preden se naredi dan. Postavi se proga, naredi trening, pospravi proga, včasih sledi še vožnja z ratrakom, da preveriš, da je v redu steptano. Sledijo še video analize.

Papirologija mu ni preveč ljuba. Foto: Nebojša Tejić/STA Pred odhodom na priprave je tudi veliko logistike, načrtovanja … Kateri del trenerska posla vam je najmanj ljub in kateri najljubši?
Najmanj ljub? Najmanj ljubi so računi in papirologija. (smeh) Najljubši pa zagotovo biti na terenu, ko se fantje dobro vozijo. Tisto je najlepše. Vse ostalo pa pač ni tako fajn.

To sezono je vaša ekipa nekoliko večja, ostali so sicer štirje smučarji, se je pa štab s štirih povečal na šest, kajne?
Tekmovalci so štirje. V smuku lahko nastopijo štirje, na superveleslalomu trije. Tako da je še načrt, da to izboljšamo, da bodo lahko vsi štartali obe disciplini. Kar se pa tiče štaba, sta pa dodatno prišla letos fizioterapevt in še en pomočnik trenerja, tako da imamo dva pomočnika trenerja. Torej glavni trener, dva pomočnika, fizioterapevt in dva serviserja.

Nejc Naraločnik, Martin Čater, Rok Ažnoh in Miha Hrobat tvorijo slovensko moško ekipo za hitre discipline. Njihov glavni trener je Aleš Brezavšček. Foto: Aleš Fevžer

Povejva zdaj nekaj več o tekmovalcih. Miha Hrobat je bil lani četrti smukač in trikrat na stopničkah. Prebil se je med najboljše. Mu bo zdaj lažje ali bo zdaj začutil več pritiska?
Jaz mislim, da je včasih težje braniti stvari, kot pa jih napadati. Miha bi si, glede na to, da zdaj že ve, kam spada, lahko načeloma nakopal ali pa naložil neko breme, da mora, da je treba. Jaz mislim, da je to povsem nepotrebno. Lani je bilo ključno, da je treba smučati tako, kot znaš, in ne tako, kot si želiš. In to je delovalo. Letos je treba dati vso energijo v to, da fantje ne bi začeli v glavi delati računov brez krčmarja. Da kaj bi bilo, če bi bilo? In jaz moram ali pa je treba. Načeloma sta starejša dva že dovolj stara, da sta izkušena, da vesta, kako stvari tečejo. Lani so fantje poskusili in videli, da tako deluje. Jaz srčno upam, da bomo ostali taki, kot smo bili: skromni, veseli vseh rezultatov in da je to to.

Miha Hrobat našpičeno pričakuje prve tekme. Foto: Aleš Fevžer Pri Mihi so zdaj najverjetneje samo še malenkosti, da bi bil lahko še boljši. To se zdi najtežje?
Miha je bil lani prvič v vlogi, da te tudi drugi gledajo, ti drugi sledijo. Prej je bilo vedno tako, da je on sledil in gledal. Zdaj mora on zaupati svoji poti, po kateri je prišel do tam, kjer je. In ostati mora na njej in slediti. Mora biti toliko samozavesten, da verjame vase in verjame v tisto, kar ima, zaradi česar je prišel, kjer je in to mora samo vzdrževati. To je bilo zanj novo, ker so ga kar naenkrat drugi začeli gledati, drugi so začeli tekmovati proti njemu. Ja, nova vloga zanj. Ampak jaz v Miho verjamem. Toliko je že star, izkušen, da so to njegova najlepša leta.

Ima 30 let. To so res za smuk najboljša leta. Se ga lahko zdaj boji tudi sam Marco Odermatt?
Jaz mislim, da se ga je že lani. Mislim, da so ga že lani čakali vsakič, da se je pripeljal dol. Imel je izredno dobre vožnje, tudi v superveleslalomu. Izšlo se mu je sicer šele na koncu leta, a se je pokazal že prvo tekmo v Beaver Creeku, da je tekmovalec za na stopničke tudi v superveleslalomu. Če bo združil smuk in super-g in bo smučal tako, kot zna, lahko marsikaj vidimo. 

Marco Odermatt je v minuli zimi osvojil veliki kristalni globus in tri male (smuk, superveleslalom in veleslalom). Foto: Reuters Je pa zanimivo, kako se v vsaki generaciji najde en tekmovalec, ki je zelo dominanten v več disciplinah. Zdaj je Odermatt, pred je bil Hirscher, pri dekletih Shiffrin. Kako gledate na to? 
Jaz te fante občudujem. Vse te, ki so dominantni v kateremkoli športu, ko postane tako, da vsi tekmujejo proti tebi. Da to zdrži in da mu je to motiv, da ne počepne pri tem, ker postane očitno, da te hočejo vsi premagati. A če si ti samo vase obrnjen, če gledaš samo sebe, kako se boš smučal, te ostale stvari ne motijo, ker so vrhunski rezultati potem samo stranski produkt. To so pač takšni psihični momenti. Ja, super za Odermatta, Shiffrinovo in vse ostale. Ostali in tudi naši pa morajo verjeti vase in peljati svojo zgodbo in biti pošteni do sebe in do drugih, da znajo vse skupaj pripeljati tako daleč, da bi jih potem začeli loviti drugi. 

Martin Čater je poleti zamenjal znamko smuči. Foto: Aleš Fevžer Na drugačni točki je 32-letni Martin Čater. Pred petimi leti zmaga, zadnje tri sezone pa niso bile več tako dobre. Lani se je zdel na trenutke precej potrt. Zdaj je menjal smuči. 
S počutjem ima lahko težave. Če je sneg tak, da mu ustreza, je v redu. Če je malo drugače, pa ima težavo in zelo hitro zamišljen. Mislim, da zdaj tudi on sam ve, da prav ogromno časa več nima, da je treba pokazati vse, kar ima. Če Martin pokaže to, kar zna, lahko tudi pride zelo visoko. To smo do zdaj videli sicer zelo na obroke, ampak letos se mi zdi boljši, kot je bil lani. Tako da srčno upam, da se mu uspe spraviti k sebi in da bo pokazal tako smučarijo, da ga bomo veseli.

Tistemu, ki smučanja ne pozna tako dobro, se morda zdi nenavadno, da lahko že same smuči naredijo tako razliko. 
Saj že navaden turistični smučar občuti, da je smučka zelo trda, da noče v zavoje, da premalo prime. Tekmovalci so pa toliko bolj občutljivi, toliko bolj čutijo vse skupaj. In ja, lahko ga podre taka malenkost, ki jo normalen človek sploh ne čuti. To so taki mikro, mikro, mikro občutki, ki jih dobiš samo z leti in leti na smučeh. Je pa izreden smučar, izreden občutek ima. Jaz samo upam, da se bo spravil na štartu toliko k sebi, da bo pokazal tisto, kar zna.

Nejc Naraločnik optimistično pričakuje novo sezono. V boljšo od prejšnje verjame Martin Čater. Foto: Aleš Fevžer

Nejc Naraločnik se je pri 26 letih marca prvič prebil v deseterico. Sedmi je bil v Kvitfjellu. To je bilo eno lepših presenečenj zime. V novi sezoni še korak naprej?
Ja, to sedmo mesto ter petnajsto mesto na svetovnem prvenstvu. Nejc je naredil korak naprej na terenih, kjer lani praktično ni bil niti slučajno konkurenčen z ostalimi fanti. Je popravil neke stvari v sami tehniki, jih je osvojil, jih čuti, kar je najbolj pomembno. Tako da jaz upam, da bo zdaj, ko je naredil tisti korak, ki je največji in najdaljši – da prideš v trideseterico in da tam obstaneš –, lahko zacvetel. Glede na to, da je toliko motiviran, še mlad, a ima že toliko izkušenj, bi na določenih tekmah lahko dosegel že kar lepe rezultate.

Tudi mladi Rok Ažnoh je bil najhitrejši na kakšnem od treningov. Foto: Aleš Fevžer Najmlajši v vaši ekipi je 23-letni Rok Ažnoh. Njega preboj med trideseterico še čaka, a pravite, da je bil kakšen dan na pripravah, ko je bil on najhitrejši od vaše četverice.
Ja, tudi kaže na treningu, da je enakovreden član cele ekipe. Kar se tiče tekem, je on tam, kjer je bil lani Nejc, torej na robu trideseterice in mora ugrizniti v to kislo jabolko, da se uvrsti v 30 najboljših in tam ostane do konca leta. Res bi bilo vrhunsko videti, da bi bili vsi štirje na koncu leta v prvih 30.

In bo Slovenija postala smukaška velesila?
No, saj sila smo bili že lani. Vele še nismo bili, sila pa smo že bili. (smeh) Če jih bo več, lahko postanemo tudi vele.

Sportal Slovenski smukači so dobili najboljšega trenerja – notranjo konkurenco

Zanimivo se mi je zdelo, ko ste dejali, da je najboljši trener notranja konkurenca v ekipi. Kako se to na treningih najbolj pokaže?
To se najbolje vidi tako, da praktično kot trener samo gledaš, kako se fantje med sabo gledajo, kako si dajejo nasvete, kako drug drugega zafrkavajo. "Zdaj ti bom dal pa dozo, ti bom dal pol sekunde", pa se potem uresniči ali ne. Gre za hec, se spodbujajo med sabo. Ti tega kot trener sam ne moreš narediti. Ne moreš jih tako spodbuditi. Miha je zdaj med petimi najboljših na svetu in da ti takšnega smučarja premagaš na treningu, je velik motiv. Se pravi s tem tudi sebi daš vedeti, da spadaš med prvih pet. In ko na tekmi enemu uspe, potem drugi točno ve, da je tega sposoben, če je bil na treningih pred njim. Zaradi tega je zelo pomembno, da so na treningih konkurenčni, da ni eden dve sekundi spredaj, ostali pa se vlečejo zadaj in si mislijo, da je kakorkoli se odpeljejo dobro, ker tako ali tako ne morejo priti pod dve sekundi. Nam se je zdaj zgodilo, da je bil tudi Miha tretji, četrti na treningu, pa je bil Rok ali Nejc prvi. To je to, kar najbolj vleče. Da imaš ekipo! Da na tekmi ni vsa teža na tebi, ampak so še trije na štartu. Da ne vleče ekipe samo eden, ampak da so vsi dirkalni konji. 

Trener mora biti tudi malo psiholog. Foto: Aleš Fevžer Govorila sva o tekmovalcih. Vsak ima svojo zgodbo. Omenila sva tudi že psiho. Koliko mora biti trener psiholog?
Odvisno, kakor kateri. Martin potrebuje več pogovora, kot ga potrebuje denimo Miha. Nejc rabi drugačen pogovor. Tudi podajanje informacij je od enega do drugega drugačno, ker jih vsak drugače sprejema. Kar recimo rečen Roku, ne rečem nikoli Mihi ali pa povem na drugačen način. Tukaj se gre za to, ali imaš občutek za tekmovalce ali ne. Ne rečem, da ga jaz imam, ampak tako jaz funkcioniram, da je vsak svoj človek, svoj tekmovalec, s svojimi težavami in strahovi. Za vsakega moraš imeti svoj pristop.

Zdite se te sproščen, dobrodušen, preprost človek. Znate kot trener tudi kdaj udariti po mizi, kot se reče?
Načeloma so fantje toliko stari, da vedo, zakaj so tukaj, zakaj delajo. Je povsem drugače, ko delaš z njimi ali če delaš v kakšni mladinski ekipi. Ja, sproščeno načelo imamo v ekipi zato, ker pač vemo, kaj delamo in zakaj delamo. Bili so dokazi, da je bilo prav. Jaz ne vem, zakaj bi bili živčni, če načeloma vemo, kaj počnemo, zakaj in kaj bo to prineslo. Tako da to ne pomeni, da so bo kaj spremenilo, če na prvi tekmi recimo ne bo stopničk ali če bo denimo slabši rezultat. Smučajo se dobro, tako da jaz mislim, da ni bojazni, da fantje ne bi bili zadovoljni s sezono.

S kakšno sezono, s kakšnimi rezultati boste vi zadovoljni?
Jaz bom zadovoljen … To je sicer malo floskula, če rečem, da bom zadovoljen, če bodo peljali tako, kot znajo. To lahko pomeni, da če se peljejo tako, kot znajo, so zelo, zelo visoko. Pa da bodo ostali zdravi čez celo sezono. Miha je v najlepših letih, Martin enako, Nejc prihaja počasi v ta leta, Rok ima še čas. Ta mlada dva imata vsaj še 10 let pred sabo. Prej kot se bosta začela voziti tako, kot je treba, daljšo kariero bosta lahko imela. Saj ni nobene skrivnosti, ne pri njih ne pri nas. Obljubili smo, da moramo, če hočemo izboljšati rezultate, narediti korak naprej, da moramo še več dati od sebe. To velja ne samo za tekmovalce, ampak tudi za nas trenerje. Včasih nas tudi sami tekmovalci prisilijo, da je treba narediti malo več, še malo zraven, še kaj novega. Oni silijo nas, mi pa njih. Tako da smo vsi zaradi ene in iste stvari tu – da bi oni smučali bolje. To je glavni cilj in vsi se moramo podrediti temu. Včasih se moramo mi malo čez ušesa pokriti, včasih oni. 

Na koncu pa za nagrado pridejo stopničke, zmaga, kolajna ...
To je pa potem nagrada za vse, kar smo naredili. Bi bilo krasno!

Miha Hrobat je v minuli zimi trikrat stopil na zmagovalni oder. Foto: Guliverimage To zimo je vodstvo panoge alpsko smučanje za cilj postavilo dve olimpijski kolajni. Zdi se, da je ena mišljena iz vaše ekipe.
S fanti smo zmenjeni. Vemo, da je letos olimpijska sezona. Ni zdaj to, da jo mora doseči kdorkoli od nas, ampak ja, je lahko stranski produkt nekoga, če bo dobro odpeljal. Lahko je zelo visoko, če odpelje tako, kot zna.

Tekmovalci vedno rečejo, da je olimpijska tekma taka kot vsaka druga. Je res tako? Tudi vi ste nastopili na olimpijskih igrah.
Ni povsem tako. Saj tudi trenerji rečemo: pelji se kot na treningu. Ampak je hudič, ko imaš enkrat na sebi štartno številko. Še jaz, ki sem že kar nekaj let ven iz tega, če dam recimo na kolesu ali kjerkoli gor štartno številko, sem drugačen. Ne moreš iz tega, saj si bil tekmovalec. Prav je, da fantje pridejo do take ravni, da ko dajo nase štartno številko, odpeljejo najbolje, kar znajo, brez premisleka, brez kakšnih strahov, z veseljem in da se od dirka najbolje kar zna. To je odlika najboljših. Prej ste omenili Odermatta in Shiffrinovo. Onadva dasta na tekmi največ od sebe. Na treningih se ne peljeta tako, kot se na tekmah. Tukaj je še naša rezerva. Bi bilo lepo, da bi bili tudi mi zraven. Res je, da so samo tri kolajne za vsako tekmo. Ampak mi imamo štiri fante, tako da bilo lepo, če bi vsaj eden dobil kakšno. Bil bi vesel za njih, za njihov trud, konec koncev tudi za nas, za celo Slovenijo. Ampak lepo počasi.

Hermann Maier na olimpijskih igrah v Naganu leta 1998. Foto: Reuters Se še spomnite svojega olimpijskega nastopa v Naganu leta 1998? Na kombinaciji ste bili sedmi, v superveleslalomu 28., smuka pa niste dokončali.
Se spomnim, se spomnim. Padel sem zelo podobno kot Hermann Maier, na istem koncu, na istem skoku. Samo on je bil že Hermann Maier, jaz pa še nisem bil, tako da njega kažejo mene pa ne. (smeh) Saj podoživiš samo tekmo. Lahko tudi fantom kaj svetuješ glede tega. Kot starejši ne pomeni, da si pametnejši, ampak si večkrat kakšno stvar zafrknil in potem lahko svetuješ. V tem je razlika, če si bil tekmovalec tudi sam. Več stvari si zafrknil, tako da lahko več svetuješ. Oni še niso toliko stvari zafrknili, ampak imajo še čas. Bodo z leti tudi kaj zafrknili. (smeh)

Brezavščkovi varovanci lahko postanejo junaki te zime. Sam je pred 30 leti še oral smukaško ledino. Foto: Aleš Fevžer

Prej sva rekla, da so bili Slovenci v minuli sezoni sila, da zdaj lahko postanejo velesila, v vaših časih, v 90-ih letih, je bilo slovensko smučanje predvsem slalom in veleslalom, smukači ste šele orali ledino.
Ja, takrat je bilo na splošno drugače. Bi rekel, da je bil takrat smuk v svojih zlatih časih. Takrat je bilo Avstrijcev na štartu 12, pa Švicarjev 12, Francozov in Italijanov po deset, tudi Kanadčanov. To so bile specialne ekipe, ki so bile zelo velike, z velikimi zvezdniki. Zdaj se je vse skupaj malo spremenilo. Zdaj je postal pomemben veleslalom, superveleslalom in smuk. Niso več samo čisti smukači. Zato je tudi pri nas zelo pomembno, da treniramo precej veleslaloma, da ostanemo konkurenčni zaradi superveleslaloma. Slišali ste fante, da so kar samozavestni tudi glede superveleslaloma. To je verjetno zaradi tega, ker se počutijo boljše med zavoji kot prej. In ja, sila smo, bomo pa videli, kako velika. Proti tisti pred tridesetimi leti je drugače. Zdaj so imeli fantje tudi že opravka z ljudmi, ki so imeli nekaj izkušenj. Takrat, ko smo bili mi na njihovem mestu, smo se pa bolj sami učili. Ni bilo nobenega pred nami, da bi nam lahko svetoval ali kaj povedal pametnega. Takrat smo se učili sami, na svojih napakah. Zdaj pa se najde kakšen, ki je že kakšno stvar zafrknil, pa lahko svetujemo.

Danes imate vi s štirimi tekmovalci največjo ekipo od vseh slovenskih smučarskih. Obratno kot pred 30 let.
Časi so se obrnili. Je bilo pa tako, da so bili ti fantje dve leti nazaj tik pred tem, da jih ukinejo. Je bilo že na tem, da jih ukinejo, da ne bo več smukaške ekipe. No, pa se je obrnilo, da je zdaj tako, kot je. Res je, da Slovenija ima še zmeraj v glavi bolj slalom, veleslalom. Eni so mnogo prehitro prenehali v slalomu. To sami vedo, zakaj. Ampak načeloma je škoda vsakega. Mi smo imeli v Čilu s sabo enega mladega smučarja, Alena Hriberška, ki je pokazal, da je super fant, da je že zelo kandidat za našo ekipo. Bilo bi dobro, da bi se v tehničnih disciplinah nekako izvlekli skozi to krizo, da bi jih bilo več.

Slovenska ekipa gre optimistično v sezono. Foto: Nebojša Tejić/STA Kako velike smučarske nacije gledajo na vašo ekipo?
Lani smo jih zelo presenetili. Švicarji so čakali naše dirkače, sploh Miho, da je prišel v cilj. Ja, gledajo nas, tako radovedno. Lani se je to zgodilo. Letos so že na treningih gledali, ali smo še tu ali je bil samo preblisk. Načeloma je pa tako, da smo vsi ves čas skupaj in se poznamo. 

Omenili ste, da je bila ekipa pred dvema letoma tik pred tem, da se jo ukine. Vi ste jo prevzeli lani aprila. Rezultatska krivulja se je obrnila na bolje. Najverjetneje zdaj lahko rečete, da je bila odločitev, da se vrnete v slovensko smučanje, da zagrizete v to težko delo, dobra. Vam ni žal?
Glede na to, kakšen proračun smo imeli lani, kakšno smo imeli trenersko ekipo, je bilo kar težko. Ampak se je dalo. Prišli smo nazaj, prišli smo zraven najboljših. Letos imamo praktično isti program kot lani. Fantje so starejši, bolj izkušeni. Lahko bi pokazali lepe rezultate. Jaz jim zelo privoščim. Zelo bi bil vesel za njih. Na koncu koncev pa tudi zase. Da ne hodimo zastonj naokrog, da imamo kaj od tega.

Sportal Vladimir Habjan: Jaz sem raziskovalec in zame so gore večni izziv

Sportal Odraščal v letih, ko so imeli alpinisti in gorski reševalci mitski status. In je to postal še sam.