Sobotni intervju
Naj planinska koča
Sobota, 12. 7. 2025, 4.00
1 ura
Sobotni intervju z urednikom Planinskega vestnika
Vladimir Habjan: Jaz sem raziskovalec in zame so gore večni izziv
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,27
Vladimir Habjan v intervjuju za Siol o hribih, pohodništvu, pisanju planinske literature, gorskem reševanju in še čem.
Kot devetletni deček je prehodil večji del Kamniških Alp. "To je bil zame vabljiv skrivnosten svet." Za gore ga je navdušil oče, ki je umrl, ko je imel sam le 12 let. "V gorah sem pogosto iskal stik z očetom. Na tri- in štiritisočakih se mi je zdelo, da sem mu blizu." In gore so postale njegovo življenje, delal je tudi po sto tur na leto in obenem še ustvarjal. Vladimir Habjan je pisec in urednik planinskih vodnikov, dolgoletni urednik Planinskega vestnika in gorski reševalec. Številne planince je navdušil nad brezpotji. "Brezpotje, to je moj skrivni svet, v katerem sem se zares našel." Sredi poletne planinske sezone bi težko našli boljšega sogovornika za pogovor o pohodništvu in gorah.
Vladimir Habjan
Vladimir Habjan je od leta 2001 odgovorni urednik Planinskega vestnika, najstarejše slovenske revije, ki izhaja že 130 let. Je avtor ali soavtor planinskih vodnikov in leposlovja, pa tudi tudi odgovorni urednik Planinske založbe (od leta 2017). Po poklicu je sociolog, a je delal kot novinar. Za gore ga je kot dečka navdušil oče in postale so del njegovega vsakdana. Delal je kot planinski vodnik (več kot 400 vodenih tur), še danes pa je tudi aktivni član Gorske reševalne službe. Čeprav je že v pokoju, pa se ob pogovoru z njim zdi, da dela od jutra do mraka. Življenje hribovca mu je dalo ogromno energije in navdiha.
Vladimir, kje vas bomo sredi poletja bolj verjetno srečali, v gorah ali na morju?
Na morju zanesljivo ne. Pretekli teden sem sicer bil tri dni z vnukinjo na morju, a to je le izjema. Če nisem v gorah, sem pa ob kakšnem jezeru, kjer je gorsko vzdušje.
Kako se je začela vaša ljubezen do hribov, da je ta danes tako vpeta v vaše življenje?
To je posledica očetove vzgoje. Oče je bil hribolazec, vodnik, tudi naravovarstvenik, funkcionar v planinskem društvu Ljubljana Matica. Aktiven je bil tudi na Planinski zvezi v komisiji za varovanje narave. Z družino smo veliko hodili po gorah. V mojih otroških letih smo največ obiskovali Polhograjske Dolomite, ker so nam bili blizu. Stanovali smo v Šiški, od tam sem pogosto hodil na Šišenski hrib, kjer sem imel svoj bivak. V hribih oziroma v naravi sem se vedno dobro počutil. To je bil zame vabljiv skrivnosten svet. S sredogorja smo kmalu nadaljevali v visokogorje. Ko sem bil star devet let, smo obdelali že vse Kamniške Alpe, ko sem imel deset let, pa smo šli že na Triglav. Visokogorje me je zelo pritegnilo.
Na turi na Triglav je bilo nekaj drame. Imel sem slabe čevlje, ki so me ožulili, nihče pa mi ni verjel, vsi so mislili, da pretiravam. V istem dnevu smo šli na Kredarico in potem še na vrh. Med malim in glavnim vrhom Triglava nisem mogel več nadaljevati, imel sem krvave žulje. Oče me je vprašal, ali bi šel lahko sam dol. Seveda, kaj pa je to! In sem šel. A bil sem počasen, in ko sem prišel v kotanjo pod kočo na Kredarici, je bil že mrak. Naenkrat nisem več videl Kredarice, kjer je še malo prej svetila luč. Vsi ljudje so me prehiteli in ostal sem sam v temi. Namesto proti Kredarici sem zavil na Triglavski ledenik. Hodil sem kar dolgo, bil sem že zelo utrujen in zaspan, da sem kar malo zakinkal. Še danes se spomnim teh občutkov. Ko sem si malo odpočil, sem odprl oči in videl luč povsem v drugi smeri, kamor sem bil namenjen. Zgrešil sem za 90 stopinj! V temi brez baterije sem se počasi privlekel do koče. Tam pa je že potekala iskalna akcija. Naslednji dan sem bil že dober in v dveh dneh smo sestopili v Bohinj. Na Triglavu sem bil potem po šestih letih.
Oče je umrl, ko sem imel komaj 12 let. Nadaljeval sem njegovo pot in še danes pohajam po gorah. Ko sem bil star 11 let, sem bil v prvi planinski šoli, potem pa sem opravil še vrsto drugih planinskih šolanj. V gorah sem pogosto iskal stik z očetom. Na tri- in štiritisočakih, kjer se že približaš nebu, se mi je zdelo, da sem mu blizu.
Danes v hribih vidimo otroke, ki radi hodijo, pa take, ki ne, ki jih starši silijo. Lahko otrokom na kakšen način vcepimo ljubezen do pohodništva?
Predstavljam si, da je notranji svet tisti, ki ti odkrije, kako doživljaš naravo in gorski svet. Kakšne misli in zaznave imaš, ko si tam. Te to izpolnjuje, navdušuje, te vabi, ti vzbuja želje, skratka, te vleče, tudi ko je naporno in ti ne gre vse po načrtih. Kajti hribi zahtevajo napor. Ker gre za odrekanje, greš v cono neudobja. Hribi veliko zahtevajo, a tudi dajejo. Če tega zavestno ne sprejmeš, potem v hribih ne boš našel izziva. Čeprav je gorništvo del slovenskega naroda, danes mlade pritegne vse kaj drugega kot pa narava in gorski svet. Prav je, da otrokom hribe vsaj pokažemo, da jih peljemo v naravo, potem je pa na njih, da se sami odločijo. Sam imam tri otroke, pa le eden hodi v hribe. Najmlajšo hčer zanimajo knjige, te pa privlačijo tudi mene. Drugi sin je alpinistični inštruktor. Vsem trem sem hribe razkazal, in kdor je začutil, da so hribi tudi njegov svet, je to pač začutil. Ni bilo nobene prisile. Sicer sem bil v začetku malce razočaran, ker ni bilo takoj odziva, ampak z leti sem se s tem sprijaznil. Je pa dobro, da lahko otroci v planinskih krožkih po šolah na ta način spoznajo hribe.
Zanj so gore večni izziv.
Prehodili ste že tisoč in eno pot, osvojili številne vrhove. Se na katere radi vračate ali vedno iščete nove?
Od Kamniških Alp imam najraje Kočno. To je mogočen hrib. V tej gori je cela vrsta razov in grebenov, več pristopov vodi na vrh, zato me je vedno privlačila, zame je res popoln hrib. Potem mi je všeč svet nad Trento. Tam so krasni hribi, taki z dušo. Denimo veriga Pelcev. Izredno samotni konci. Kar čutiš duh prejšnjih časov. Čutiš živali, naravo. Potem obožujem Loško steno, ki pa je zelo zahtevna. To je res divji svet. Tudi Martuljkova skupina mi je zelo blizu, je pa tehnično zahtevnejša. Pristopi na vrhove so že na pol plezalni vzponi. Od tujih hribov imam najraje Karnijske Alpe. Ker so tako obsežne in jih je nemogoče vse prehoditi. Jaz pa sem raziskovalec in zame so gore večni izziv! Zato raziskujem doline, pristope, poti na vrhove. Pri nas sem bil že skorajda povsod, tam pa se mi še kar odpirajo nove gore.
Prek meje ima najraje Karnijske Alpe.
Med dolinama Cimoliana in Settimana so trije vrhunski vrhovi: Vacalizza, Cima dei Vieres in Turlon. To je totalna divjina. Nobene markirane poti, sami stari prehodi, neobljudene planine, čudovit visokogorski svet, gorski travniki, a tudi zahtevni pristopi. Višji vrhovi, tri-, štiritisočaki, so mi tudi zelo blizu, ampak to so že bolj tehnične poti. Recimo štiritisočak Dent Blanche v soseščini Matterhorna je krasen vrh, ampak za vrh moraš biti že izkušen. Ko enkrat narediš alpinistično šolo, se ti razpon tistega, do kam lahko prideš, neizmerno poveča. Lahko hodiš po brezpotjih, plezalni deli niso več problem, niti sneg, ledeniški svet … Vse to zmoreš in znaš. Ampak meni je še vedno najboljši visokogorski svet, tam okoli 2.500 metrov višine. Tam še čutim narava, da nista le skala ali led. Sem pač bolj romantik.
Pred dvema letoma sta z ženo Ireno Mušič Habjan izdala planinski vodnik po Karnijskih Alpah.
Tudi kot pisec planinskih vodnikov ste postali poznani po brezpotjih. Kaj je glavni čar brezpotij, samotnih poti?
Leta 1991 sem slučajno prvič vstopil v brezpotje. Za dva dni sem šel v Triglavsko pogorje. V koči na Doliču je bil Matičar, s katerim sva se na videz poznala. Rekel je, da se da priti na Debeli vrh čez kraške pode. Pa sem gledal zemljevid. Saj do tja pa ni poti, sem rekel. Kako pa prideš tja? 'Ja, saj se da, moraš slediti možicem,' je rekel. Naslednji dan sem šel tja in sem prišel na Debeli vrh – še vedno imam sliko z vrha – in bilo je fantastično! Odprl se mi je čisto nov svet. Brezpotje, to je moj skrivni svet, v katerem sem se zares našel. V brezpotju sam izbiraš, kje boš hodil. Zame so brezpotja raziskovanje, odkrivanje neznanega, popolna svoboda. Potem sem hodil samo še po brezpotjih, nikoli več me niso zanimale markirane poti.
Vladimir Habjan z navdušenjem razlaga o brezpotjih.
Leta 1997 sem prišel na idejo, da bi napisal vodnik po brezpotjih. Da tisto, kar je bilo meni všeč, v čemer sem sam neizmerno užival, ponudim še drugim. Ko sem pisal svojo zadnjo knjigo, potopis čez Karnijce, sem spoznal, kar mi prej ni bilo povsem jasno, da sem s tem, ko sem delal zase, veliko naredil tudi za druge. Po brezpotjih sem vodil 20 let, pisal sem vodnike, članke, še vedno predavam po vsej Sloveniji. Z leposlovnimi knjigami sem zapisal še svoja novoodkrita občutja, ki jih imam v gorah. Vodnik Brezpotja je trenutno razprodan, ponatisov pa je bila že cela množica. Neverjetno, že 25 let se ta knjiga uspešno prodaja. To pomeni, da ljudje potrebujejo izzive, ljudje se v brezpotjih dobro počutijo, markirane poti jim vedno niso dovolj. Saj niso vsa brezpotja tehnično zahtevna, kakšna so povsem lahka. Meni je vse skupaj dalo veliko zadovoljstvo.
Hribi so postali vaše delo. Pa greste kdaj v hribe samo za dušo ali je že toliko, recimo temu poklicne deformacije, da na vsaki turi razmišljate o članku, knjigi …?
Ko grem v nove konce, še vedno napišem opis. Ker nikoli ne vem, kdaj mi bo prišel prav. V Planinskem vestniku imamo rubriko Z nami na pot in vedno iščemo nove poti. Pred dnevi sem raziskoval gore okrog kraja Forni di Sopra. Opravil sem štiri ture v tistem okolišu, si naredil zabeležke in bom lahko vse to objavil. Res je to neka profesionalna deformacija, da ne grem samo nekam hodit, pač pa si zapomnim teren, si ogledam okolico in si naredim zabeležke. Nisem prav digitalen človek, to mi ne potegne. Ljudje danes pa so zelo digitalni. Včasih mi pišejo za track oziroma gpx za kakšen brezpoten hrib. Vendar jaz nimam tega in so potem mnogi začudeni. Kajti s tracki izgubiš ves čar hoje, raziskovanja, tudi navdušenja nad sabo, ko ti uspe podvig. V hribih moraš uživati, si sam poiskati pot, ne pa da boš le sledil črti na ekranu. S tem zame nisi naredil nič.
"Ko grem v nove konce, še vedno napišem opis." Med pohodi si piše v beležko.
Res si danes nekateri še za markirane poti želijo gpx.
Ravno pred kratkim mi je gornica pisala, če imam gpx za neko turo. Zakaj ga pa potrebuješ, sem jo vprašal. A nisva prišla skupaj. Ona tako in pika. Mogoče se zaradi tega bolj varno počuti. Ne vem, ampak mislim, da so zdaj časi, ko ljudje tako razmišljajo. Moj koncept je pač drugačen. Jaz preberem vse o neki gori in šele potem grem. Prejšnji mesec sem raziskoval goro Monte Chiarescons, nekje bogu za hrbtom. Pozanimal sem se, kakšni so pristopi, kakšne so poti v okolici, preveril zemljevid in se odpravil. In sem vse našel, pa še prav luštna tura je bila. No, v tem uživam ...
Številni nas, ki veliko hodimo v hribe, sprašujejo, kako izbiramo poti, vrhove?
Sam imam seznam ciljev, od naših hribov, Zahodnih Julijcev, čez Karnijce, Dolomite pa do alpskih štiritisočakov. Ves čas imam seznam vrhov, pristopov, krožnih poti, ki me zanimajo. Ko nekaj odkljukam, na seznam vedno pride kaj novega. Imam veliko zemljevidov in stalno iščem nove cilje. Vsak si lahko sam določa cilje, pri tem pa lahko zagotovo pomagajo vodniki, ki jih pišemo. Vsak sebi, svojemu znanju in sposobnostim primerne.
Vladimir Habjan
Si beležite, koliko tur naredite na leto?
Ja, imam že osmi planinski dnevnik in redno pišem cilje in vtise s poti. Včasih sem opravil več kot sto tur na leto, zdaj pa jim imam okoli 50, naredim pa več kolesarskih gorskih tur, tudi v kombinaciji s hojo, česar pred leti nisem prakticiral. Včasih sem hodil vsak konec tedna, pa še med tednom kak popoldne. Zdaj pa grem v poprečju enkrat na teden. Ker sem v pokoju, grem lahko na daljše poti, tudi za nekaj dni skupaj. Tako da sem še vedno aktiven. Za svoja leta se mi zdi, da se gibam zelo veliko. Ko opazujem svojo okolico, vidim, da gibljivost pri starejših postaja kar težava. Jaz vso svojo hribovsko dobo, to je več kot 60 let, nisem imel skorajda nobenih težav z zdravjem. Tu pa tam kakšna boleča kolena, a nobenih zlomov. Le če sem kdaj pretiraval, mi je ponoči razbijalo srce. Gibanje v brezpotju je sicer odlično za telo. Ker si na terenu, ki ni nikoli raven, in ti telo ves čas dela, išče ravnotežje, da ne padeš. Delajo srce, pljuča, skelet. Hodiš, plezaš, se gibaš, s palicami ali pa brez. Ko greš dol, se ti krepi skelet, mišice. Mišični tonus je pri hribovcih zagotovo dober. Le za trebuh ne moreš nič narediti, tam mišice pač popustijo. Ampak če se veliko gibaš, si še vedno fit. Za starejše je to samo dobro. Seveda pa se z leti težavnost tur vse bolj niža …
Koliko se je v zadnjih desetletjih spreminjalo pohodništvo v Sloveniji?
Se je kar spreminjalo. Sam sem bil v gorah že v 60. in 70. letih. V mojih mladih letih je bilo planinstvo množično, veliko ljudi je bilo v hribih, to je bilo priljubljeno. In v hribe smo hodili tudi za več dni. Včasih smo ves dopust preživljali v hribih. Naša družina je šla recimo na Vršič, v kočo na Gozdu in smo bili tam ves teden. To je bil dopust, da smo hodili po hribih. Podobno so danes planinski tabori. Z novo državo v 90. letih se mi zdi, je vse postalo bolj interesno. Tisti, ki so ga zanimali hribi, je hodil. Ni bilo več tako množično. So bili pa v starih časih hribi zelo onesnaženi. A se je z leti to zelo izboljšalo in pred časom praktično v gorah ni bilo več smeti. Zadnjih 30, 20 let so ljudje postali tudi bolj izobraženi, bolje opremljeni. Razvoj je šel v pravo smer, zelo se poudarja varnost.
Potem pa je pred petimi leti vse na glavo postavila korona. Od leta 2020 naprej je v hribih spet ogromno, lahko rečem turistov – ljudi, ki niso hribovsko izobraženi. Ogromno je tudi tujcev, ki ne poznajo naših hribov, ki vidijo le, da ima vrh dva tisoč metrov in mislijo, da to pa ni nič posebnega. Ma kje! Junija je lahko na primer na takih višinah še sneg in ne moreš varno na pot, če si v športnih copatih. Hodijo slabo opremljeni in količina smeti se je spet povečala. Sam tega nisem toliko čutil, ker sem hodil po brezpotju, kjer je manj obiska. Ko grem v Karnijce, ne srečam prav veliko ljudi. Če grem v slovenska brezpotja, bo na poti že kdo, ampak ne bo jih veliko. Še vedno so kotički, kjer imaš popoln mir. Pri nas so nekateri predeli, na primer Kamniške Alpe, pa okrog Triglava, zelo obremenjeni. Obstajajo pa območja, kjer ni obiska. Cilj Planinske zveze je razbremeniti te preveč množične točke in ljudi razporediti tudi po drugih lokacijah.
Pravi, da ne mara negativnosti. Gore pa ti dajo samo dobro.
Občutek imam, da je zaradi objav na družabnih omrežjih, na spletu v hribih v zadnjih letih precej več mladih.
Možno, da je to res, a sam tega ne zaznam, ker ne hodim veliko po markiranih poteh in tudi zato, ker večinoma hodim v gore čez mejo. Res pa je, da je veliko obiskovanja gora le zaradi tega, da se pokažeš, da te drugi vidijo. To je zame popolnoma zgrešeno, a taki so danes trendi.
Sam sicer na družbenih omrežjih vidim več negativnega kot pozitivnega. Gorniški forumi so namreč lahko zavajajoči. Ko nekdo napiše, da na neki turi ni bilo nič posebnega, gre drug tja in potem napiše, da se je skoraj izgubil in da je bilo bolj zahtevno, kot je mislil, da bo. Knjiga – vodnik je v primerjavi s forumi, z opisi na spletu, bistveno bolj objektivna. V Brezpotjih je na primer 70 ciljev, vse je jasno, kje je težko, na katerih mestih, kako naporna je tura, za koga je primerna, kje potrebuješ kakšno opremo, imaš natančne opise … Lahko narediš celo primerjavo med cilji. Kot avtor moraš biti objektiven. Ker imaš veliko izkušenj, ker znaš oceniti, znaš primerjati. Vse to po forumih in tudi na spletu manjka.
Na družabnih omrežjih je tudi preveč negativnosti, česar ne maram, sem pozitiven človek. Zato tudi ne gledam poročil, saj govorijo samo, kaj ni v redu. Gore pa dajo ti nasprotno, cel kup pozitivnih stvari. Lahko postaneš bolj samostojen, odgovoren, se navadiš vztrajnosti, dobiš zaupanje. Hribi ti podobno kot šport dajo šolo za življenje. In znaš ceniti prijateljstvo. Tudi osebnostno lahko napreduješ. Zaradi hribov lahko postaneš boljši človek. Ko si v gorah v kočljivi situaciji, takoj vidiš, na koga se lahko zaneseš. V hribih ni blefiranja. Ko si v steni, ne moreš reči, da jo boš splezal, če tega nisi sposoben. Če kdo blefira, se ne bo dobro izšlo.
Hribi morajo biti doživetja, poudarja.
Danes si mnogi preveč želijo samo nekih dosežkov, merljivih ciljev … Sam zagovarjam to, da so v gorah bolj pomembna doživetja, zgodbe, te dajo spomine. Še posebej moški v zrelih letih so silno mahnjeni na dosežke. 'Sem prišel na vrh v treh urah in 16 minutah in 17 sekundah.' Ja, in kaj si vmes videl, kaj si doživel? Meni je to popolnoma nerazumljivo. Ali pa 300-krat na en in isti vrh. Tu ni nobenega doživetja, je le gola tekmovalnost, mogoče le rekreacija. V družbi je nasploh preveč tekmovalnosti, ni pa sodelovanja. Tega je premalo.
Za vas pa so hribi tudi ustvarjalnost.
Mene je to vedno gnalo. Ne le, da bi prehodil, pač pa da bi nekaj iz vseh teh aktivnosti tudi ustvaril. Ali napisal članek, knjigo, opis, ali predaval, naredil lepo fotografijo, ali pa druge popeljal v lepote gora, cel kup je teh možnosti. Svojo prvo knjigo sem naredil pri sedmih letih. S šivanko mi jo je zvezala mama. Letos izidejo štiri moje knjige. Jaz v tem uživam. Ne potrebujem dosežkov, prehodil in preplezal sem veliko. S knjigo dam lahko ljudem veliko.
Januarja je izšla knjiga Mojstranške veverice.
Omenili ste, kako uspešen je vodnik Brezpotja. Predlani je izšla tudi knjiga o Karnijcih in smo vsi zagrabili za ture v tem pogorju. Pravite, da bodo letos izšle kar štiri vaše knjige.
Prva je izšla že januarja. Knjigo Mojstranške veverice, ki jo je izdala Planinska založba, sem pisal lansko leto. To je zgodovinsko alpinistična knjiga o šestih alpinistih, ki so bili v 60. in 70. letih vrhunski. Dva sta že pokojna, štirje so še živi. V knjigi so poleg mojega besedila tudi njihovi članki in mislim, da je to lep oris tudi za mlade generacije, da vidijo, kako se je včasih plezalo in reševalo. Tudi fantje, o katerih teče beseda, so bili navdušeni nad knjigo. Ogromno predstavitev smo imeli, mislim, da je bil dober projekt. Zdaj za založbo UMco zaključujem potopis sedemdnevnega pohoda po Karnijcih, od zahoda do vzhoda. Prehodil sem 200 kilometrov, opisal to pot, obenem pa opisal še svojo gorniško življenjsko pot. Tik pred izidom je moj deseti vodnik, Kamniško-Savinjske Alpe in Karavanke, s soavtorjem Andražem Poljancem, tudi za Planinsko založbo. Za založbo Chiara sem sodeloval pri knjigi paraolimpijca Darka Đurića. Za naprej pa še ne vem, najprej si moram malo spočiti.
Hribi zanj niso samo hoja, ampak priložnost za ustvarjanje. Napisal je že vrsto vodnikov in leposlovne planinske literature.
Obenem pa ste se še urednik pri Planinski založbi, pa urednik Planinskega vestnika ...
Ja, precej je vsega. Na založbi sem urednik od leta 2017. Vzpostavil sem tri zbirke: vodnike, priročnike in leposlovje. Vodniki izhajajo le še izbirni, včasih smo imeli enciklopedične, torej take, kjer so bile opisane vse ture nekega območja. Tega danes ne počne nihče več. Druga zbirka so priročniki, ki jih izdajamo za vse, ne le za člane planinskih društev. Letos bo izšel priročnik Smučanje v gorah. Izdali smo že Turno smučanje, Osnove planinstva in Osnove plezanja. Naslednje leto je v planu knjiga Kako z otroki v hribe, priročnik za starše. Pripravljamo še Turnokolesarski priročnik. Leposlovje pa je tisto, kar nas najbolj bogati: doživetja, izkušnje, hribovske zgodbe. Te želimo dati bralcem. Sodelujem tudi z drugimi založbami: s Sidarto, Didakto, UMco, Chiaro. Občasno delam tudi za GRS Kamnik, za GRZS, za kamniško planinsko društvo in za Kamniški zbornik. Pri Planinskem vestniku sem že 24 let.
Ko naštevate, kaj vse počnete, človek ne more verjeti, da ste upokojeni!
Meni so se z upokojitvijo res odprle številne možnosti. Prej sem lahko zase delal le popoldne, za praznike ali ob koncih tedna. Zdaj pa zase delam tako, kot sem prej za službo, ves delovnik. Vsak dan vstanem ob petih in ob šestih že krepko delam. Pa potem približno do enih, popoldan pa je malce bolj 'na izi'. Si pa vzamem čas tudi za branje. Delam si seznam, sicer pozabim, kaj sem prebral. Na leto preberem 50 do 60 knjig, ob tem pa pišem še recenzije. Vsakega je treba malo: če bi samo bral, bi se mi zmešalo, če pa bi samo hodil, bi mi noge odpadle (smeh).
Letos so obeležili 130-letnico Planinskega vestnika. Habjan je urednik od leta 2001.
Govorila sva, kako se je čez desetletja spremenilo pohodništvo v Sloveniji, nekaj pa je ostalo: Planinski vestnik. Izhaja že 130 let. In tudi v času, ko številne revije in časopisi umirajo. Kako se je Planinski vestnik lahko obdržal?
Mislim, da smo lahko najbolj hvaležni zaupanju ljudi. Planinska organizacija ima sicer čez 60 tisoč članov, a naročnikov ni niti deset odstotkov, ampak ti, ki so, so planinski organizaciji zvesti. Ti cenijo in podpirajo njen medij. Vestnik še vedno živi, ker ni bil nikoli komercialna revija. Če bi bil, ga ne bi bilo več. V reviji predstavljamo bogato dejavnost Planinske zveze, poleg tega pa imamo še celo vrsto drugih vsebin. Zanimivo je, da je med naročniki Planinskega vestnika 60 odstotkov članov zveze, 40 ne. To pomeni, da ljudi zanimajo gorske teme, tudi če niso člani planinskih društev. Danes so ljudje zelo zahtevni, če ocenijo, da vsebine zanje niso primerne, bodo revijo odpovedali. Zato se v uredništvu zelo trudimo, da bi jih obdržali. Z dobrimi temami, vsebinami, prispevki, fotografijami. Brez ekipnega dela ne bi bilo take revije, kot je zdaj.
Vladimir Habjan
Je pa najverjetneje težko najti nove, mlajše bralce?
Ja, težko jih je najti, ker vsi premalo berejo, usmerjeni so bolj digitalno. Z letošnjim letom smo začeli izdajati e-revijo, da bi se bolj približali novim trendom, pa tudi mladim. Vsebine lahko po novem bereš na tablici, računalniku, telefonu. Na splošno se preveč poudarja šport, rekreacija, kulturni vidik pa je pogosto zapostavljen. A kultura je tista, ki določa, kakšen je narod. Kultura te dvigne, te bogati. In to poskušamo mi, ne le z informativnimi članki, pač z zgodbami, tudi literarnimi. Te vsebine so tiste, ki te navdušijo in dajo veselje do hribov.
Je težko najti vsak mesec nove zgodbe?
Je. Večina bi samo pisala, kje so bili, razne reportaže doma in po svetu. Pravih zgodb je pa vedno manj. Pri Planinski založbi pripravljamo dve izvirni knjigi dveh avtoric. V načrtu imamo zgodbe Mojce Volkar Trobevšek in Mateje Pate. Mojca je začela hoditi v hribe, ker je bil njen oče reševalec. V svojih zgodbah opisuje čas od svojih začetkov, prek alpinistične šole, ki jo je obiskovala, pa do časov, ko hodi v gore s tremi sinovi. Mateja je alpinistična inštruktorica, ki je popisala svoja hribovska doživetja. Možno je, da bomo dobili še kakšnega drugega avtorja, imamo nekaj obljubljenega, a bomo videli, ali bomo res. Izvirne zgodbe je težko dobiti. Nekateri bi radi pisali, pa nimajo kaj povedati ali pa ne znajo. Drugi pa imajo veliko povedati, pa ne pišejo. Veliko delam za to, da privabljam nove in stare avtorje, to delamo tudi pri reviji.
Piše tudi o traparijah, ki jih je počel v hribih.
V vaši prihajajoči knjigi Na samotnih poteh, če je kot avtobiografija, bodo gotovo tudi kakšne nenavadne zgodbe.
Res je, opisal sem jih cel kup, ne pa vseh, saj jih je ogromno, pa vse niti niso za opisati. Ne ker bi bilo tam kaj skrivnostnega, pač pa vsaka tura ni zgodba. Zame so boljše tiste zgodbe, kjer pokažeš tudi svoje napake, šibke točke, ne pa da opišeš le tiste, kjer se prikažeš kot junak, ki ga nikoli ni strah, ki nikoli nima problemov. Vsi smo ranljivi, vsi delamo napake. Ko bralka ali bralec to prebereta, si rečeta: Če se njemu to zgodilo, se lahko tudi meni. Podobne knjige, kot je ta za UMco, še nisem pisal in me prav zanima, kakšen bo odziv na te moje samotne poti …
V knjigi bo sedem dni potepanja po Karnijcih in vsak dan poti opisujete eno od poglavij svojega življenja. Eno je tudi gorsko reševanje.
Res je, peti dan pohoda sem načel temo reševanja. Prvo odmevno akcijo sem doživel leta 1996, ko smo iskali Staneta Belaka-Šraufa in Jasno Bratanič. Na tem reševanju je našo ekipo zasul plaz. Na srečo ni bilo nič hudega, dva smo takoj izkopali. Leta 2003 sem bil pa dva dni, 22. in 23. decembra, na svoji najtežji in najbolj nevarni intervenciji. Ob devetih zvečer v dežju in višje sneženju, smo šli na vrh Grintovca, kjer sta bila dva alpinista, ki nista našla poti dol. Do jutra, po 12 urah, smo vsi prišli v dolino. Ampak v tisti noči je zapadlo 40 centimetrov snega! Plazovi so bili vse okrog nas, nas pa so varovali dobri angeli. Takrat smo prvič uporabili napravo GPS. Res smo imeli srečo. V nekem trenutku na strehi Grintovca je naš inštruktor zavpil: 'Obrnite se, plaz!' Se obrnemo, začnemo korakati v drugo smer, pa je rekel zadnji reševalec: 'Tukaj je tudi plaz!' Potem smo šli samo naravnost gor in čakali, kaj bo ... Toliko je bilo snega, da so se pobočja sama splazila. Da sem to preživel ...
Zanimivih zgodb je bilo še veliko, a vseh ni možno popisati. Doživel sem vse mogoče, vsa možna reševanja, od stenskih, s plazovi, vse možne poškodbe, letos smo iskali še letalo, ki je padlo na Veliko planino. Večkrat se je zgodilo, da sta se naš pes in pes ponesrečenega zavohala, in tako smo ga tudi našli. Pozimi v snegu smo reševali kolesarja ... Decembra se je odpeljal s Kamniškega sedla in padel. S helikopterji sem se prevozil še pa še. Ja, bilo je pestro. Je pa res dober občutek, ko lahko človeku pomagaš. Ko pripelješ nekoga na varno z zavestjo, da si ga rešil, to te res napolni z zadovoljstvom.
Vladimir Habjan je tudi gorski reševalec.
V zadnjih letih se zdi, da je reševanj v gorah vse več, tudi takih nepotrebnih, ali pa zaradi neprimerne opreme in slabih sposobnosti planincev oziroma turistov. Kako gledate na to?
Kakšne akcije so res nepotrebne, ampak mi reševalci nismo sodniki. Mi pridemo, rešujemo, tam ne komentiramo. Če vidiš, da je res kaj hudo napačnega, na lep način poveš, da bilo dobro, če bi imel malo boljše čevlje. Veliko je kriv turizem. Ljudje dobijo informacije na informacijskih birojih, kjer običajno delajo študenti, ki gora ne poznajo dovolj. Ljudje pa sledijo tudi mapy.cz, pa Googlu ... Naši hribi so nizki za visoke Alpe, kar pa ne pomeni, da niso zahtevni. Zato jih mnogi podcenjujejo. Na tri- in štiritisočakih, kjer je ledenik, točno vedo, da je zahtevno. Pri nas si pa mislijo, saj to ne more biti težko, in grejo. Podcenjevanje torej. Potem pa kličejo …
So to večinoma tujci?
Več je tujcev, ja, iz celega sveta, ne le iz Evrope.
Vi sicer bolj zahajate na brezpotja, kjer ni planinskih koč, a Slovenija je vendarle dežela koč. Imamo tradicijo obiskovanja koč, a se v zadnjem obdobju veliko govori, da so številne potrebne obnove, a ni denarja. Kako gledate na to problematiko?
Ljudje postajamo vedno bolj zahtevni. Sam imam veliko izkušenj iz tujine. Tam so ponudbo prilagodili, imajo boljšo ponudbo hrane, tuše … A tam so visoki hribi, več ljudi izkoristi polpenzione. Pri nas so koče bolj za enodnevne izlete, manj je nočitev, kot jih je bilo nekoč. Sam sem povsem zadovoljen, tudi če je bolj skromna ponudba, ričet, jota .... Je pa seveda fino, če greš za več dni, da lahko tudi kje oprhaš. Ko sem lani hodil po Karnijcih, sem v vsaki koči lahko oprhal, kljub temu da je bilo ponekod bolj špartansko.
Društva delujejo na prostovoljni bazi in seveda nimajo dovolj denarja.
Tukaj bi pričakoval podporo države, sicer bodo koče prej ali slej propadle in se zaprle. Ta podpora bi bila zelo zaželena. V tujini je drugače, koče podpirata lokalno okolje, pa tudi država. Podobno kot si v smučarskih središčih pomagajo lokalni prebivalci, hoteli in smučišča ... Pri nas pa je koča bolj sama zase. V Vratih se je, odkar je parkirnina plačljiva, obisk Aljaževega doma zmanjšal. Pa občine to ne zanima prav veliko. V koče je bilo vloženega ogromno prostovoljnega dela. Te po dolinah bodo mogoče preživele, višje gor pa jih bodo začeli zapirali, če jih ne bodo mogli obnavljati. Planinska društva sama nimajo dovolj sredstev za obnovo. Na primer dela na koči na Okrešlju že nekaj časa stojijo. Podobno kot je država finančno podprla obnovo poti, bi lahko tudi koče, potem bi bila perspektiva precej lepša.
Kam greste na naslednjo turo?
Verjetno spet v Karnjice. Je pa zdaj kar vroče, tako da je treba skrbno izbrati cilj, kjer bo pot na severni strani ali še bolje – na zahodni. Da, dopoldne ni tako vroče. Zdaj je čas, ko moraš izbirati lego hriba, kamor greš, podobno kot velja to pozimi. Če boš izbral vzhodno stran, se boš skuril. Čeprav so v visokih gorah nižje temperature, je vseeno lahko hitro prevroče.
