Sobotni intervju
Sobota, 6. 12. 2025, 4.00
2 tedna, 5 dni
Sobotni intervju: Lara Prašnikar
Lara Prašnikar si včasih želi, da bi bila raje moški
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,12
Lara Prašnikar je v Sloveniji izstopala že kot najstnica. V zgodovino športne gimnazije Šiška se je vpisala kot prvo dekle, ki je obiskovalo nogometni razred. Do takrat so ga sestavljali le fantje, nato pa so dobili ambiciozno sošolko, ki jih je umirila, za nameček se je lahko z njimi dokaj enakovredno kosala še na igrišču. Uspeh ni izostal. Že pri 17 letih je odšla v Nemčijo, postala profesionalka, hkrati tudi ena najboljših slovenskih nogometašic. Deset let pozneje piše zgodovino v ZDA.
Vedno manj je Slovencev, ki ne bi poznali Lare Prašnikar. Nenazadnje prihaja iz ene najbolj znanih nogometnih dinastij v Sloveniji in že od mladih nog premika mejnike. Ko je pred tremi meseci opozorila nase z najdražjim prestopom v zgodovini slovenskega nogometa in nemške bundeslige, je njeno ime še toliko bolj odmevalo v nogometnih krogih. Preselila se je v ZDA, njen novi klub Utah Royals pa je za 27-letno Slovenko odštel neverjetnih 550 tisoč evrov! Kako se ima na drugi strani velike luže? V izčrpnem pogovoru nam je pojasnila marsikaj. Tudi manj prijetne zadeve, ki potrjujejo, kako se v ženskem nogometu žal ne cedita med in mleko.
V nogomet se je zaljubila že kot otrok. O njenem razvoju, mladosti in tem, kako se je spopadala s stresnimi izzivi, ko je drezala v zakonitosti navidezno moškega športa, smo se z Laro Prašnikar pogovarjali že pred štirimi leti, tokrat pa smo dali prednost temu, kako se počuti v ZDA. Nenazadnje leto 2025 predstavlja novo leto njenih presežkov. Postala je rekorderka nemške bundeslige in prva Slovenka, ki je zaigrala v ameriški profesionalni nogometni ligi NWSL (National Women's Soccer League). Kot vedno je bila tudi tokrat brez dlake na jeziku. Preprosto noče molčati, ko je govora o razlikah in pomanjkljivostih v svetu ženskega nogometa.
Vse skupaj je šlo tako daleč, da se včasih, ko se pogleda v ogledalo, vpraša, zakaj ni raje moški. Potem bi ji bilo marsikaj prihranjeno, stvari, o katerih lahko mnoge nogometašice na športni poti le sanjajo, bi ji postale samoumevne. Ker pa je ženska, se mora še toliko bolj boriti in dokazovati. A za zdaj ji gre imenitno. Že vrsto let spada med najboljše slovenske nogometašice, kaj kmalu bo v državnem dresu padla tudi čarobna stotica. Kaj vse nam je še povedala gostobesedna slovenska reprezentantka iz Šmartnega ob Paki? Preverite!
Odkar pomni, je bila nogometna žoga vedno v njeni družbi. "Vedno je šla z menoj. Zame niti ni obstajalo kaj drugega. Pa sem se preizkusila tudi v drugih športih in disciplinah, ukvarjala sem se tudi z rokometom, atletiko, plesom, igrala sem klavir, a je vedno prevladala ljubezen do nogometa," se je že kot otrok zaljubila v nogomet, ki je sčasoma prerasel tudi v njeno službo.
Ko smo vas nazadnje povabili pred mikrofon, zgodilo se je pred štirimi leti, ste nam potožili, kako vam določene osebe še vedno pametujejo, da sodite ženske le v kuhinjo. So se stvari na tem področju kaj spremenile?
Žal ne. Takšni primitivci se bodo vedno našli. Ne moremo jim uiti. Čeprav se mi zdi, da je na svetu iz leta v leto prisotno več podpore ženskemu nogometu, se pojav, ko moramo poslušati tako žaljive in po svoje žalostne opazke, očitno ne bo nikoli izkoreninil.
To se mi ne zdi pravično. Zakaj se to dogaja ravno v nogometu? Je edini šport, kjer se nas resnično tako močno primerja z moškimi. To me žalosti, saj bi morali ženski nogomet dojemati povsem drugače. Kot povsem ločeno stvar od moškega nogometa. Ženske ne bomo nikoli imele enakega telesa kot moški, zato bi bilo treba na nas gledati skozi drugačne oči. Zakaj tega ne delajo tudi v odbojki, rokometu ali košarki? To je prav zanimivo.
Morda zaradi tega, ker je nogomet po svoje tradicionalni moški ponos, najbolj pomembna posredna stvar na svetu, o kateri radi razglabljajo od jutra do večera in jo imajo za svojo?
Morda je res kaj na tem, da potem tako posegajo po tem področju. Sploh ko nastopijo naši dobri rezultati. Veliko je ljudi, ki nam tega ne privošči. Slovenci že tako veljamo za narod, kjer težko privoščiš drugemu, da je uspešen. Zato vselej poslušamo neke primerjave. Od tega, kako igramo ženske nogomet, do tega, kakšne so pri nas finance. Ni da ni …
Pa vas to kaj prizadene?
Ne. Živim v svojem svetu. Živim za sebe.
"Še vedno se dogaja, da se najdejo kakšni ljudje, ki te provocirajo in trdijo, kako je ženska samo za v kuhinjo. Da ne bi smela igrati nogometa, ampak ostati doma. Da spada pač tja, nikakor pa ne na igrišče. Očitno nas takšni pogledi še dolgo časa ne bodo zapustili," nam je pojasnila Lara Prašnikar.
Že vrsto let ste ena najbolj prepoznanih slovenskih nogometašic. Ste ambasadorka ženskega nogometa v Sloveniji, prihajate iz znane nogometne dinastije, zato naj bi vaša beseda še toliko bolj štela …
Sem ena redkih igralk v Sloveniji, ki se ne sramuje oziroma je ni strah povedati, kaj bi bilo prav za nas. Kaj bi bilo prav za ženski nogomet v Sloveniji. To bom delala še naprej in opozarjala na stvari, saj vem, da bi si ženski nogomet zaslužil še več. Želim si, da bi se stvari izboljšale. Tako kot bi moralo biti, žal nikoli ne bo. Se pa trudim, da bi se temu vsaj približali.
Najbolj smešno, po svoje pa tudi kruto, je to, da se pri nas niti ne gre za finančne stvari. Ne gre se nam za isti zaslužek. Tega med moškim in ženskim nogometom ne bo nikoli. Gre se nam bolj za druge stvari. Za spanje v normalnem hotelu, nenazadnje tudi za igranje na velikem stadionu, če hočete. Tudi s tem se izkazuje določeno spoštovanje. Ali obratno.
Nedavno smo z reprezentanco odigrale prijateljsko tekmo na Poljskem. Gostovale smo na stadionu, kjer po navadi igrajo moški. Na takšnem objektu, kot ga sploh ni v Sloveniji. Nam pa v Sloveniji ni nikoli dano, da bi igrale v Stožicah. Ali pa v Ljudskem vrtu oziroma na stadionu Z'dežele, če naštejem tri največje stadione. Nikoli. Pa potem poslušaš, kako se gleda le na zaslužek, da so takšni stadioni predragi. Zato nam predlagajo, da raje igramo prijateljske tekme na pomožnem igrišču v Radomljah s postavljenimi tribunami. Ker je pač zastonj. Takšne razlike me res razhudijo. To je grozno. Moškim se ni treba za nič boriti, vse jim je dano, ženske pa se borimo za minimum.
Reprezentančne domače tekme, kar se tiče največjih tekmovanj, igrate tudi na Bonifiki ali pa Fazaneriji. S tem niste zadovoljni? Ni takšna želja igralk?
Kje pa. Saj niso vse igralke v naši izbrani vrsti iz Prekmurja, če smo že pri Fazaneriji. Daleč od tega, takšnih je le nekaj. Bolj me boli to, da igramo prijateljske tekme v Radomljah, ko pa prideš na Poljsko, pa zaigraš na stadionu za 60 tisoč ljudi. To pove veliko o razlikah med državami in tem, koliko kdo vlaga v ženski nogomet. Nekje vidijo smisel tudi v tem, da se prijateljske tekme pač igrajo na največjih stadionih. Gradijo na teh zgodbah. V Sloveniji žal tega ni. Naše igralke zato komaj čakajo, da gredo v tujino, kjer so deležne boljših pogojev kot pri nas.
Za slovensko reprezentanco nastopa že vse od svojega 17. leta.
Vi ste se v tujino odpravili že pri 17 letih, pred nekaj meseci pa ste poskrbeli za odmeven prestop, največji v zgodovini ženskega slovenskega nogometa in nemške bundeslige. Novopečeni delodajalec iz ZDA je za vas klubu Eintracht Frankfurt odštel kar 550 tisoč evrov, kar je znesek, o katerem lahko številni zelo dobri nogometaši v 1. SNL in še kje drugje le sanjajo!
Ta prestop je res odmeval. Pred tem se ni toliko pisalo ali poročalo o meni, nato pa je moja selitev v ZDA kar odmevala. Morda tudi zaradi tega, ker je Benjamin Šeško v podobnem obdobju prestopil k Manchester Unitedu in se je potem vse skupaj začelo potencirati. Kar se tiče ženskega nogometa, je vsekakor dobrodošlo, da so takšne zadeve v medijih nastopane v tako veliki meri.
Tudi v Nemčiji so bili verjetno ponosni na vas, saj ste zrušili rekord nemške ženske bundeslige. Kako je sploh biti rekorderka?
Lepo. Je pa tudi res, da se nate, zlasti če si tujec, kar hitro pozabi. V Nemčiji tega denimo niso obešali na veliki zvon, ker pač nisem Nemka. In če zapustiš bundesligo kot tujka, te hitro pozabijo. V klubu je bilo drugače. Od mene so se lepo poslovili, napravili so kar nekaj objav in mi posvetili tudi video. V klubu so me zelo cenili, žal pa tega ne morem reči za celotno ligo.
Pri Eintrachtu iz Frankfurta je pustila imeniten pečat. V Nemčiji je najprej igrala za Turbine Potsdam (2016–2020), nato pa se preselila v Frankfurt, kjer je igrala do tega poletja, nato pa za rekordnih 550 tisoč evrov prestopila k ameriškemu klubu Utah Royals.
Ne morem reči, da niso cenili mojega nogometnega znanja, a se vseeno dogaja, da v zadnjem obdobju veliko deklet zapušča nemško bundesligo. Včasih se je govorilo, da je bundesliga številka 1 med ženskimi nogometnimi ligami. Nato pa se je močno dvignila angleška, saj jo zaradi izdatne prodaje televizijskih pravic poganja več denarja. Najboljše igralke so zato raje odšle na Otok.
Nemčija se bo tako morala predramiti in nekaj spremeniti. Spoznali so, kako malce zaostajajo za drugimi večjimi ligami, zato naj bi v kratkem začeli vlagati večmilijonske zneske v razvoj bundeslige. Ko so pred dnevi za gostiteljico ženskega Eura 2029 izbrali prav Nemčijo, je v bistvu napočil idealen čas za promocijo ženskega nogometa v tej državi.
To je tudi idealna priložnost, da bi se tam pojavila Slovenija in končno nastopila na velikem tekmovanju.
Trdno verjamem v to. Še pred tem nas čakajo kvalifikacije za SP 2027, kjer nas čaka zelo zahtevna skupina z Nemčijo, Avstrijo in Norveško. Že tako se je težko uvrstiti na svetovno prvenstvo, ker je zelo malo evropskih držav, do Eura 2029 pa verjamem, da bomo kot ekipa še napredovale in rasle. Tako da, če nam ne bo uspelo priti na svetovno prvenstvo, verjamem, da bo tisto drugo …
Tudi Lara Prašnikar je bila del nepozabnega spektakla na lanskoletnem Euru v Nemčiji, kjer si je Slovenija po zaslugi neodločenega rezultata proti poznejši podprvakinji Angliji (0:0) zagotovila zgodovinsko napredovanje v osmino finala.
Kot da bi vam bila Nemčija v tem smislu usojena. Devet let ste preživeli v tej državi, lani pa kot navijačica navdušeno spremljali na delu še Kekovo četo in občutili, kako veliko tekmovanje je Euro.
Bilo je prekrasno. Ogledala sem si tekmo med Slovenijo in Anglijo v Kölnu. Ganilo me je, kako veliko ljudi je zaradi reprezentance pripotovalo v Nemčijo. Uživala sem že pred tekmo na koncertu Siddharte in se večkrat zasanjano povprašala, kako lepo bi bilo, če bi se to kdaj zgodilo tudi meni. Naši ženski reprezentanci. Köln mi je ostal v lepem spominu že od prej, ker sem v bundesligi na tem stadionu zaigrala pred 37 tisoč gledalci in je bilo neponovljivo.
Pa ste nogometašice kaj ljubosumne na moški nogomet?
Ljubosumne? Ne bi rekla ravno ljubosumne. Je pa vedno prisoten ta pogled, kako bi nam bilo bistveno lažje, če bi bile moški. Igralke se že mlade brez denarja odpravljamo v tujino, ko pa moški podpiše prvo pogodbo, ima že nekaj tisoč evrov na računu. Pa daleč od tega, da se igra nogomet samo za denar, a navsezadnje moraš preživeti.
Po koncu kariere lahko rečemo, da je pri ženskah finančno preskrbljen morda le en odstotek igralk. Preskrbljen do te mere, da jim nekaj časa ni treba skrbeti, da bo od kje kapnil kak dodaten denar. Pri moških pa je takšnih bistveno več. Na žalost se zato včasih pogledaš v ogledalo in vprašaš, zakaj ne morem biti moški. Ali pa se vprašaš, zakaj se nisem rodila v kateri izmed večjih držav. A s tem, kar imaš, je treba živeti.
Ena najboljših slovenskih nogometašic se zaradi številnih razlik, ki so prisotne v moškem in ženskem nogometu, večkrat vpraša, zakaj ne more biti moški.
Kaj pa imajo nogometašice v večjih državah?
Bistveno več. Lahko navedem samo bežen primer. V klubu imam soigralko iz Japonske. Na vsako reprezentančno tekmo odpotuje domov v poslovnem razredu, za vse je poskrbljeno. Sama se vračam iz ZDA v ekonomskem razredu, kjer se mi noge skrčijo, potem pa pridem takšna na reprezentančni zbor. Takšne stvari ti dajo misliti. Bog ne daj, da bi ti kdo kaj omogočil.
Vsak dan, ko sem v Sloveniji, se borim s takšnimi stvarmi. Zato bom, ko se vrnem v ZDA, lahko še toliko bolj uživala. Doma je žal treba poskrbeti še za druge stvari, to pa terja od tebe dodatno energijo. Ni prijetno, to te utrudi.
Kako je sploh igrati nogomet v ZDA?
Povsem drugače. V ZDA sploh nisem zaznala kakšnih šovinističnih izjav. Končno lahko uživam v okolju brez primitivizma. V okolju, kjer se počutiš varnega in ti nudi vse za razvoj kot tudi dobro počutje. To pa je tisto, kar sem vrsto let iskala v Evropi in v Sloveniji žal sploh ni dosegljivo. Žalostno, da se o tem pogovarjamo v 21. stoletju, a tako pač je.
36-letna napadalka Alex Morgan spada najboljše ameriške nogometne zvezdnice. Za izbrano vrsto ZDA je zbrala že 215 nastopov. Dvakrat je postala svetovna prvakinja. Nastopa v ligi NWSL za San Diego Wave.
V ligi NWSL se igra drugače kot v Evropi. Nogomet je veliko bolj fizičen in hitrejši. Pozna se tudi, kako priljubljen je ženski nogomet v ZDA. Spada med najbolj priljubljene športe, najboljše ameriške igralke so vse po vrsti zvezdnice, poznane po vsem svetu. Tudi tiste, ki so se že upokojile. Izpostavila bi denimo Megan Rapinoe ali Alex Morgan. Izstopajo tudi zaradi njihovih osebnosti. Tega v Evropi, razen nekaj izjem, denimo Španke Aitane Bonmati (trikratna zaporedna dobitnica Zlate žoge, op. p.), ne doživiš.
Pred kratkim ste se vrnili iz ZDA, saj se je končala vaša prva sezona lige NWSL. Kdaj se bo začela nova?
Najverjetneje konec februarja ali pa v začetku marca. Še čakamo na urnik. Kar pa je najlepše v tej zgodbi, je to, da si bom lahko prvič v karieri privoščila dva meseca zimskih počitnic. In to v Sloveniji. Tu bom tudi za praznike, seveda pa se moram vmes držati navodil in kondicijsko pripravljenost ohranjati na primerni ravni.
Zdaj resnično uživam. Ko sem igrala v Nemčiji, sem lahko pozimi računala le na dva prosta tedna. Včasih še manj, če smo igrali ligo prvakinj.
Odkar prihaja na reprezentančne zbore iz ZDA, po prihodu v domovino kar dolgo čuti "jet lag", začasno motnjo spanja. "Potrebujem vsaj tri dni, da pridem k sebi. Tako se prebujam ob štirih zjutraj in podobno. Takrat moram ostati tiho, da ne zbudim svoje cimre. Zato bi bilo fino, da bi lahko imela vsaka reprezentantka svojo sobo. Tako kot imajo druge reprezentance."
Trenutno sem v fazi počitka. Moram se od vsega, kar se je zgodilo, malce odpočiti. To je bilo zame res posebno leto. Raznovrstno, pestro, po svoje tudi stresno.
Stresno?
Tudi, da. Vendarle sem se odločila za tako velik korak, ki ga ni bilo enostavno sprejeti. Dolgo časa sem razmišljala o tem, ali bi sprejela ponudbo iz ZDA ali ostala v Nemčiji. Veliko je bilo stvari, ki so me utrudile. Zlasti v psihološkem smislu.
Takrat mi je pomagalo veliko prijateljev in prijateljic, odzvala se je tudi družina in mi podajala nasvete. Ni mi bilo lahko, saj sem v Frankfurtu preživela pet lepih let. V Nemčiji sem ustvarila tisto, kar številni morda ne bodo nikoli v karieri. Klubu bom za vedno hvaležna za to obdobje, a sem vendarle začutila, kako je napočil čas za nove izzive. Za prelomnico v moji karieri. Ko je Utah predstavil željo, da si me želi v svoji ekipi, je to pretehtalo.
Njen oče Bojan Prašnikar ni skrival ponosa, ko je njegova hči pred tremi meseci prebila številne mejnike in postala prva Slovenka v najmočnejši ženski nogometni ligi na drugi strani velike luže. Tako sta pozirala Sportalu na domu v Šmartnem ob Paki.
Kaj pa je na vse skupaj dejal vaš oče Bojan Prašnikar?
Nikoli nisem dobila občutka, da bi bil naklonjen moji selitvi v ZDA. Pa ga navsezadnje tudi razumem. Veliko bolj je navezan na Nemčijo, že zaradi svoje kariere. Na začetku mu ni bila všeč ideja. Sprva me je želel prepričati, da bi ostala v Frankfurtu. Verjetno tudi zaradi bližine, saj Amerika predstavlja drugačen, povsem nepoznan svet.
Je pa pri vsem skupaj vendarle ena dobra stvar. Moj bratranec živi v Kanadi. V Torontu. In če se zgodi karkoli, je lahko v nekaj urah z letalom že pri meni. Ko sem prvič prišla v Utah, me je tako pričakal v ZDA in z menoj preživel nekaj dni. To mi je bilo v veliko pomoč.
Kakšen pa je vaš prvi vtis o ženski nogometni ligi NWSL v ZDA? Je to tisto, kar ste si želeli?
Da, všeč mi je. Malce spominja na ligo NBA v košarki ali pa ligo MLS v bejzbolu. Vladajo namreč finančne omejitve, vsak klub ima svoj salary cup, zato so klubi med seboj izenačeni. Nihče ne izstopa do te mere, kot smo tega vajeni v Evropi. Vse je bolj izenačeno. Samo poglejte, kaj se je zgodilo v tej sezoni. Osem najboljših klubov, Utaha ni bilo med njimi, se je uvrstilo v končnico. Po prvem delu je bil najboljši Kansas City, na koncu pa je zmagal Gotham iz New Yorka. Šele osmouvrščena ekipa po prvem delu! Nisem prepričana, da bi se lahko kaj podobnega zgodilo v kateri izmed evropskih lig. Eno leto si tako lahko zadnji, naslednje leto pa lahko že kaj osvojiš.
Domače tekme igra na stadionu America First Field, ki sprejme dobrih 20 tisoč gledalcev. Na njem igra tekme lige MLS Real Salt Lake.
Utah je končal na 12. mestu, a ne skriva velikih ciljev za prihodnost. Zdaj pozorno spremljam in sem v napetem pričakovanju, katere igralke bodo pripeljali v klub. Napovedali so, kako se bomo okrepili, kar me navdaja z optimizmom.
Prvič v karieri torej nastopate v ligi, iz katere sploh ne moreš izpasti. Četudi osvojiš zadnje mesto.
Da. To je res čuden občutek. Lahko bi rekli, da se tu nogomet igra bolj za šov. Če izgubiš kakšno tekmo, niti ne vlada pretirano razočaranje. To me je sprva začudilo. Na kaj takšnega v Evropi pač nisem bila navajena. Je pa po drugi strani lepo videti, kako se vsi skupaj veselimo zmag. Res je lepo.
Odkar sem prišla, v ligi sem skupno zbrala pet nastopov, nam je šlo vse boljše. Pred mojim prihodom je Utah kronično izgubljal, na koncu pa smo osvojili 12. mesto.
Kakšno pa je vzdušje na tekmah?
V ligi sem debitirala na gostovanju v San Franciscu. Tekmo je spremljalo okrog 18 tisoč gledalcev. Navijači so bolj umirjeni, za razliko od Evrope se nikoli s tribun ne sliši kaj grdega. Vedno se te podpira. Vlada drugačna navijaška kultura. Gledalci so zelo glasni, večina je oblečena v drese, veliko je tudi prošenj za avtograme. Lepo je videti, da tako podpirajo šport.
Utahu se je pridružila proti koncu sezone, tako da je v ligi NWSL zbrala le pet nastopov. Nosi številko 9, ki ima v nogometu ogromno težo.
Sem pa na prvi domači tekmi v Salt Lake Cityju doživela nekaj nepojmljivega. Deževalo je kot iz škafa, besnela je prava nevihta. Kar pa v Utahu praviloma skoraj nikoli ne dežuje, klopi za rezervne igralke sploh nimajo strehe. A v klubu glede tega niso ukrenili nič. Bile smo prepuščene dežju. Nismo dobile nobenih dežnikov ali kaj podobnega, ampak smo se lahko le pokrile s kapucami od bunde, in to je bilo to. No, to je bilo povsem različno od tistega, česar sem bila vajena v Evropi (smeh, op. p.)
Veliko lepšo izkušnjo ste doživeli na zadnji tekmi sezone, ko ste proti Washingtonu prvič zaigrali od prve minute in tako postavili še en mejnik slovenskega ženskega nogometa.
Bilo je čudovito, tega sploh nisem pričakovala. Vodstvo kluba mi je po mojem prihodu v ZDA predstavilo načrt, kako me bodo uvajali zelo počasi. To pa zaradi tega, ker se večina igralk, ko pride iz Evrope, zaradi razlik v fizični ravni tekem hitro poškoduje. Vesela sem, da nisem tudi sama okusila te smole.
Sprva so me resnično uvajali zelo počasi, na zadnji tekmi pa se je trener odločil, da mi bo prvič namenil priložnost od prve minute. To je bilo nekaj za mojo dušo. Bilo je povsem drugače, lahko sem zažarela na igrišču. Ko vstopiš s klopi, težko vplivaš na igro, ki ima že svoj tok. Če pa zaigraš od začetka, je marsikaj drugače. Zlasti zaradi tega, ker rada prevzemam odgovornost in vodim igro.
Proti Washingtonu, to je bila zadnja tekma Utaha v nedavno končani sezoni, je vpisala prvo podajo v ligi.
Trener in direktorica kluba sta bila zelo zadovoljna z mojo predstavo. Zmagali smo z 1:0, podala sem za zadetek. Pohvalila sta me, nato pa so se me dotaknile besede trenerja. Vodi nas 30-letni Belgijec Jimmy Coenraets. Še nobeden pred njim mi ni povedal česa takega. Rekel mi je, da delam druge boljše. Moje soigralke. No, to pa je vloga, ki jo zelo rada počnem že vso kariero, a je niso vsi prepoznali. Tako komaj čakam na začetek nove sezone.
Soigralke delate boljše. Torej počnete podobno kot vaš sloviti rojak v ligi NBA, novopečeni dvakratni očka Luka Dončić?
Ja, lahko bi tako rekli (smeh, op. p.). Kar se tiče Luke, se mu moram zelo zahvaliti. Ne bom rekla, da ga v Utahu poznajo prav vsi, saj sem naletela tudi že na ljudi, ki sploh ne spremljajo košarke, a po njegovi zaslugi je Slovenija še kako poznana. Kdorkoli se je pogovarjal z menoj o športu, je takoj vedel zanj. Zelo sem ponosna nanj, da premika mejnike v ZDA in praktično po celem svetu.
Slovenija je tudi zaradi košarkarskega virtuoza Luke Dončića bistveno bolj prepoznavna v ZDA.
Kar se tiče priljubljenosti košarke v Utahu, pa nisem povsem prepričana, da je to okolje tako zelo podvrženo košarki. Moštvo Utah Jazz dosega zadnja leta slabše rezultate v ligi NBA. Bistveno večjega zanimanja je deležen študentski ameriški nogomet. Tekme College Footballa spremlja tudi po 60 tisoč gledalcev.
Kar se tiče športnih spektaklov v Salt Lake Cityju, pa sem si na koledarju že označila poseben dogodek. Videla sem, kako bo prihodnje leto v ligi MLS v Salt Lake Cityju gostoval Inter Miami. Tako bom lahko prvič v življenju videla v živo Lionela Messija. Komaj čakam.
V vaše mesto bo nenazadnje prišel v ligi NBA tudi jezernik Luka Dončić.
Tudi to bo čudovito, saj ga nisem še nikoli spremljala na delu. V klubu so mi že povedali, da so zelo povezani s klubom Jazz, tako da ne bo nikakršnih težav pri tem, da mi zagotovijo vstopnice. Rade volje bom kje blizu parketa navijala za Luko.
V Utahu obožujejo predsednika ZDA Donalda Trumpa in njegovo srčno izbranko, Slovenko Melanio Trump.
Kar se tiče Slovenije, verjetno glede prepoznavnosti izstopa tudi ameriška prva dama. Nekdaj Melanija Knavs, danes Melania Trump.
In še kako! Lahko povem iz prve roke, da so ljudje v zvezni državi Utah zelo naklonjeni predsedniku Donaldu Trumpu. To je še dodaten razlog, da ljudje v teh krajih tako obožujejo Slovence. O Melanii sem se lahko tako naposlušala zgolj čudovitih stvari. Kako lepa in pametna je in tako naprej. Kar se tiče tega, je glede ZDA resnično odvisno, v kateri zvezni državi si. Utah je pač zelo naklonjen Trumpu. Verjetno je kje drugje malce drugače.
Kako je potem biti Slovenka v tem delu ZDA v družbi tako slovitih rojakov in rojakinj?
Krasno. Vedno rada povem, da sem Slovenka. Malce me žalosti, da jim nismo znani zaradi nogometa, ampak drugih področij, a tudi prav.
V Salt Lake Cityju sem drugače že naletela na nekaj Slovencev. Nedavno sem spoznala enega, ki uvaža vino v ZDA. Javilo se mi je še nekaj Slovencev, ki živijo v Utahu, a ravno takrat, ko sem bila na gostovanjih, tako da smo se domenili, kako se bomo srečali ob naslednjih priložnostih. Vedno si rada vzamem prosti čas za druženje z rojaki.
Na zimskih olimpijskih igrah, ki jih je leta 2002 gostil Salt Lake City, so za slovenski vrhunec poskrbeli smučarski skakalci. V postavi Robert Kranjec, Primož Peterka, Damjan Fras in Peter Žonta so na ekipni tekmi osvojili bronasto medaljo.
Pridružili ste se klubu Utah Royals. Mnogi ob omembi zvezne države Utah pomislijo na gore, smučišča, zimske športe in nenazadnje olimpijske igre. Kakšen je sploh Salt Lake City?
Utah ima res ogromno dolino. Prekrasen je. Ima veliko naravnih znamenitosti in čudes. Marsikaj sem že videla, pa sploh še nisem tako dolgo v ZDA.
Nima pa Salt Lake City za razliko od ostalih ameriških velemest tako velikega ''downtowna''. Tako je prisotno manj gneče. Veliko je mirnih in manjših umetnih naselij, blizu pa je tudi Park City s smučišči. Ker je začelo snežiti, že obratujejo. Lepo je tam.
Kakšen vtis je napravil na vas ameriški način življenja?
Hitro sem ugotovila, da potrebujem avto. Nujno. Brez njega si tukaj pečen, saj med kraji vladajo ogromne razdalje. Če ne živiš v središču mesta, ne moreš praktično nikamor peš, javnega prevoza pa skorajda ni. To je nevšečno.
Zmotili so me tudi njihovi davki, ki jih moraš plačevati na vsako stvar. Ko si na blagajni v trgovini, sploh ne veš, koliko boš za kaj plačal. Cene se razlikujejo med seboj, saj jim nabijejo davek. Se mi pa sicer v ZDA ne zdi, da bi bilo dražje kot v Nemčiji. Res je, da je dolar močno padel, tako da vse skupaj težje ocenim, a se zdijo stroški v obeh državah kar podobni.
Salt Lake City, glavno mesto zvezne države Utah, leži na visoki nadmorski višini (1.300 metrov) blizu Velikega slanega jezera.
Si bom pa zagotovo, ko se vrnem v Utah, kupila avto. Z njim bo vse lažje. Avto je v bistvu edina stvar, ki ti je ne zagotovi klub. Za vse ostalo je poskrbljeno. In še več. Dobiš stanovanje, glede prehrane je vse urejeno, všteti so tudi vsi dodatki. Saj je bilo v Frankfurtu podobno, a se mi zdi, da je tu glede organizacije še vse eno stopnjo višje. Tako lahko uživaš in razmišljaš le o nogometu.
Kot da bi dobesedno obveljal naziv vašega kluba. Igrate namreč za Utah Royals, tako da se lahko resnično počutite kraljevsko.
Da (smeh, op. p.). Ženska nogometna ekipa je Utah Royals, tudi moška pa nosi v nazivu ime kralja. V ligi MLS nastopa pod imenom Real Salt Lake. Obe imata v grbu krono. V bistvu spadamo pod isti klub, a z dvema različnima imenoma. To je namerno, saj želijo s tem medije privabiti in nagovoriti na drugačen način. Vse z dobrim namenom.
Spominjam se, kako je bilo v Frankfurtu. Ko tam omeniš besedo Eintracht, seveda vsi takoj pomislijo le na moško ekipo. Ker sta se tako ženski kot moški klub pač imenovala enako. Tu pa, ko rečeš Utah Royals, takoj veš, da je to ženska ekipa. Američani znajo stvari dobro prodati.
Lahko z igranjem v ZDA zaslužite več kot ste pred tem v Nemčiji?
Da, vse je na višji ravni. Tudi to je bil eden izmed razlogov, da sem se odločila na tak korak. Podpora ženskemu nogometu je drugačna, Amerika živi za šport. Športniki smo cenjeni in videni. Zato sem še toliko bolj prepričana, da sem se odločila pravilno.
Hitro sem se privadila tudi na dolga potovanja. Na vsa gostovanja odhajamo z letalom. Na tista bolj oddaljena tudi nekaj dni prej, tako da veliko časa preživimo v hotelih. Tega pred tem nisem poznala. V Nemčiji smo se na vsa gostovanja odpravljali z avtobusom, kar je bilo kar grozno. Vse skupaj se je zavleklo, na avtobusu pa si nisi mogel spočiti nog, tako da so te po dolgih vožnjah kar bolele.
V Nemčiji je bila vajena na gostovanja potovati zgolj z avtobusom, v ZDA pa so razdalje bistveno večje, zato potuje z letalom.
V Nemčiji se je videla razlika. Moška ekipa Eintrachta je vselej odhajala na gostujoče tekme z letalom, me pa z avtobusom. V Evropi se glede tega ne bomo žal nikoli izenačili, ostaja razlika med spoloma. Ženski nogomet pač prinese toliko manj financ, z vidika moškega nogometa pa mu zato ni potrebno namenjati več kot le minimalna sredstva. Tako se delajo razlike pri klubih in reprezentancah. No, tega v ZDA definitivno ni.
Torej ste se znašli v sanjskem okolju za nogometašico?
Resnično. Zelo sem vesela, da sem prišla do tega, da se mi ni potrebno več boriti za vsak cent. Za vsako banalno stvar, ki bi mi morala biti dana. Ko se pogovarjam z moškimi kolegi, ki igrajo profesionalen nogomet, mnogi sploh ne vedo, v kakšnih razmerah moramo igrati. Pri moških se nikoli ne zgodi, da bi nekoga zeblo. Da nima jopice, za katero se je treba boriti. In podobnih primerov je še na tisoče.
V ženskem nogometu so žal v zadnjih letih najbolj odmevale zgodbe, ki niso imele veliko povezave z igranjem nogometa. Največ črnila se je namenjalo incidentu, ki ga je s spornim poljubom na usta španski reprezentantki Jenni Hermoso povzročil zdaj že nekdanji predsednik Španske nogometne zveze Luis Rubiales. Ta je izpostavljala ženski nogomet v luči seksizma. Kako ste to doživljale?
Na žalost se dogajajo tudi takšne stvari. Tudi o tem je treba govoriti. To, kar se je zgodilo s tem poljubom, ni bilo normalno. To je bila poteza, ki je šla definitivno čez rob. O tem smo se igralke veliko pogovarjale in obsojale takšno dejanje. Ljudje, ki počnejo takšne stvari, ne spadajo v nogomet. Ne spadajo niti na ta svet. Veliko stvari, ki niso v redu, se zgodi ženskam. Nato pa se je omenjeni predsednik celo upiral in ni hotel odstopiti …
Luis Rubiales je leta 2023 poskrbel za incident, ki je še kako odmeval po svetu.
Španke imajo sicer zelo posebno ekipo. Vse njihove reprezentantke so vrhunske nogometašice. Lepo jih je gledati. Žal pa je prišlo do zgodbe v zakulisju. Nikoli pa zares ne vidiš, kaj vse se dogaja izven igrišč. S strani klubov ali zvez namreč vedno predstavijo le najboljše, kar se dogaja pri nas, o ostalem pa se ne poroča.
Tudi v Sloveniji je pred leti odmevala afera, ko ste igralke izkazale nezadovoljstvo z nekdanjim selektorjem Borutom Jarcem. Do menjave selektorja je prišlo šele po vašem protestu, ki ste ga javno izpostavile.
To je že preteklost in tega ni treba pogrevati. Je bilo pa prisotno veliko stresa in poguma, da smo vse skupaj speljale. Meni se ni bilo težavno podpisati in izpostaviti, so pa tudi punce, ki jih težje najdeš v javnosti. Vem pa, kako je vsaka punca ob tem primeru zrasla in se naučila nekaj za prihodnost. Vemo, kako se z nami ne sme ravnati. Če se bo še kateri dogajalo kaj podobnega, se bo po tej izkušnji znala odzvati drugače. To so samo stvari, ki te vodijo skozi življenje. Če se že morajo zgoditi, se vsaj iz njih kaj naučiš.
Borut Jarc je leta 2023 zanikal obtožbe, ki so jih navedle njegove varovanke, a tudi odstopil s položaja selektorja.
Od leta 2023 je vaš selektor Saša Kolman. Kako je sodelovati z njim?
Super. Vse je na zelo visoki ravni. Zelo se nam posveča in si za nas vzame veliko časa. Morate vedeti, da je ogromna razlika biti selektor ženske in moške reprezentance. Torej biti Saša Kolman ali pa Matjaž Kek, ko je bil še uradno selektor. Selektor ženske reprezentance ne opravlja tega dela samostojno, ampak ima še dodatno službo na nogometni zvezi (Saša Kolman je tudi strokovni sodelavec za trenerska izobraževanja na NZS, op. p.). Ko sem tako na izobraževanju opravljala licenco, sem sodelovala tudi z njim.
Vemo tudi, kako veliko plačo ima selektor moške reprezentance. Obstaja velika razlika med moško in žensko reprezentanco. Je pa vseeno naš selektor tako tekmovalen, da si vzame čas in dela prekomerno z nami. Pa mu tega ne bi bilo treba.
Se pravi, da se že med igralsko kariero izobražujete tudi trenersko? Jabolko očitno ne pade daleč do drevesa. Boste torej šli po stopinjah svojega očeta Bojana, nekdanjega selektorja Slovenije, zdaj pa predsednika Združenja nogometnih trenerjev Slovenije?
Bomo videli. Kar se tiče mojih želja, vem, da bom po koncu kariere stoodstotno ostala v nogometu. Ali bo to v trenerstvu ali pa čem drugem, še ne vem, je pa lepo, da že med kariero posvečaš pozornost izobraževanju. S pridobivanjem licence sem tako začela pred dvema letoma. Zdaj je v postopku pridobitev B licence. Potem bi rada nadaljevala pot še do višjih licenc.
Lara Prašnikar kot ena izmed nosilk igre slovenske reprezentance zelo dobro sodeluje s selektorjem Sašo Kolmanom.
Glede na to, da ste v preteklosti že premikali mejnike in so po vaši zaslugi na športni gimnaziji v Ljubljani naredili razred za nogometašice, bi se lahko v prihodnosti omislili drznega projekta in postali prva slovenska trenerka, ki bi vodila moško ekipo?
Takšne stvari se že dogajajo po svetu, kar se tiče mene, pa je pred menoj zagotovo najprej še nekaj let igranja. Pozneje bom razmišljala o morebitni trenerski smeri. Če želiš namreč pridobiti A licenco, moraš pred tem že vmes voditi en klub. In tako naprej.
Kmalu boste prebili čarobni mejnik stotih nastopov za slovensko reprezentanco. Zdaj ste že pri številki 90, stari pa komaj 27 let.
Ponosna sem, da je tako. Igranje za reprezentanco me veseli. Ko se predvaja naša himna Zdravljica, vselej dobim solzne oči. Igranje za državni grb ti predstavlja dodaten zagon, zato se veselim tega mejnika.
Vesela pa bi bila tudi, če bi se spremenilo še kaj in bi v prihodnjih kvalifikacijah za SP 2027, kjer bomo prihodnje leto gostile Nemčijo, Norveško in Avstrijo, lahko kakšno tekmo odigrale tudi v Stožicah. Toliko let že igram nogomet, a nisem še nikoli zaigrala v Stožicah. Pa sanjam o tem, to bi bilo res lepo. V to sem se že večkrat prepričala, ko sem spremljala tekme v Ljubljani kot navijačica.
So pa za razliko od vas v Stožicah že igrali številni sodelavci strokovnega štaba, znana imena slovenskega nogometa. Selektorju tako pomagajo tudi nekdanji reprezentanti Matej Mavrič Rožič, Roman Bezjak in Mladen Dabanović.
Vesela sem, da so z nami. Izpostavila bi zlasti vlogo Romana Bezjaka, saj je trener, zadolžen za napad. Tako je v bistvu moj trener. Lepo ga je poslušati, dal nam je veliko koristnih nasvetov. Na treningih rad tudi zaigra z nami. Takrat smo najbolj vesele, če se znajdemo v njegovi ekipi (smeh, op. p.). Pozna se, da še vedno igra nogomet v Avstriji.
Selektorju Saši Kolmanu pri delu pomagajo tudi trije nekdanji slovenski reprezentanti. To so Matej Mavrič Rožič, Roman Bezjak in Mladen Dabanović.
Kar se tiče sodelavcev selektorja, imajo vsi krasen značaj. Zlasti Daba (Mladen Dabanović, op. p.), ki je vedno dobre volje. Vlada pozitivno vzdušje, veliko se pogovarjamo o najrazličnejših stvareh in se trudimo, da jih naredimo čim boljše.
Vesela sem tudi, da se je Matej (Matej Mavrič Rožič, op. p.) vrgel v klubsko delo. V Radomljah mu gre odlično. Delo s puncami ga veseli. Podaja nam svoje znanje in izkušnje, v vsem pa vidi še določen napredek.
Z nami sodeluje tudi Nuša Ladinek, ki je zadolžena za analizo tekmic. Pripravlja nas na nasprotnike, skupaj s fanti pa ustvarja posrečeno ravnotežje strokovnega štaba.
Predsednik Evropske nogometne zveze Aleksander Čeferin vselej rad izpostavlja, kako se iz leta v leto trudijo, da bi ženski nogomet stopil še na višjo raven.
To je res, vseeno pa v Sloveniji ta napredek ni velik. Zlasti v finančnem smislu. Ni dovolj sredstev, ki bi nam bila dana. Uefa resda namenja nekaj sredstev za razvoj ženskega nogometa, a je to za Slovenijo očitno premalo.
Lara Prašnikar upa, da bo enkrat v karieri uresničila otroško željo in s Slovenijo nastopila na velikem tekmovanju. Naslednja priložnost se obeta že prihodnje leto, ko bodo potekale kvalifikacije za SP 2027.
Druge države, ki imajo večje proračune, si lahko privoščijo bistveno več. Pri Nogometni zvezi Sloveniji pa se pozna vsaj cent, zato je prisotno veliko varčevanje.
Saj gre na bolje, tega ne moremo zanikati. Tudi v smislu organizacije gostovanj, hotelov, dnevnic in podobnega, a se vseeno še ne moremo primerjati z drugimi državami, ki so na vrhu.
Čeprav po drugi strani … Slovenija že od nekdaj velja za svojevrstni športni fenomen, saj znajo njeni športniki tudi ob očitnem pomanjkanju osnovnih pogojev posegati visoko v svetovni vrh.
Resnično smo fenomeni. Iz nekega minimuma lahko dosežemo ogromno. Včasih je že kar malce neresnično, kako velika pričakovanja se gojijo do športnikov, v katere se ne vloži kaj prida denarja. V Sloveniji je postal že skoraj normalen pojav, da je najprej potrebno doseči vrhunski dosežek, s katerim opozoriš nase, šele potem pa se bo vložilo v ta šport.
Lara Prašnikar zelo spoštuje delo, odločnost, plemenitost in vrhunske dosežke najboljše športne plezalke na svetu Janje Garnbret.
Poglejte samo primer Janje Garnbret, kaj vse je dosegala sama. Šele takrat pa so se zganili tudi drugi, nato pa so se začeli postavljati plezalni centri. To pa žal ne gre skupaj. Druge države že vlagajo v to, da bodo enkrat nekaj dosegle.
Včasih ste bili ena redkih slovenskih nogometašic, ki si je služila kruh v tujini, zdaj pa je takšnih vse več.
To me veseli. Vsem mladim dekletom, ki prihajajo za menoj, želim vse najboljše. Kdorkoli vpraša za mojo besedo, mu o njih povem najboljše. Želim si, da bi ženski nogomet v Sloveniji še napredoval in da bi reprezentanca začela dosegati še boljše rezultate in se uvrščati na velika tekmovanja. To pa bo mogoče le takrat, ko bodo slovenske reprezentantke igrale v velikih klubih, kjer pa ne smejo biti le številke, ampak tudi nosilke igre in imeti svojo odgovornost.
Vlada zanimanje za vaše reprezentančne soigralke tudi v ZDA?
Zagotovo vlada, je pa po drugi strani res, da so ZDA zelo daleč. Zaradi tega ni vsaka igralka sposobna narediti tega koraka. Nekatere ne gredo niti čez mejo. To je pač odvisno od osebe, koliko sploh želiš vlagati v to.
Bi pa bila zelo vesela, če bi se mi pridružila še katera Slovenka. Liga WSNL je primerna za punce, ki želijo napredovati. Liga te fizično pripravi do maksimuma, potem pa je dosti lažje dajati iz sebe kreativno plat. Moraš pa seveda imeti predhodno dovolj znanja, da to lahko narediš.
Komaj čaka na začetek nove sezone v ZDA, kjer se namerava ustaliti v začetni enajsterici Utah Royals in se s klubom uvrstiti v izločilni del.
Do kdaj vas veže pogodba s klubom Utah Royals?
Še za dve leti.
Pa že razmišljate o tem, kakšna bo vaša kariera po izteku pogodbe?
Nogomet je neke vrste droga. Težko ga zapustiš. Selektor Saša mi je glede moje želje po trenerstvu rekel, naj uživam še čim dlje kot igralka, saj šele potem nastopijo težave. Mislim, da ima prav. Ko si igralka, ti je vse dano. Pa daleč od tega, da bi bil profesionalizem lahek. Nenazadnje pustiš za seboj prijatelje, partnerje, družino. Težko gredo kam s teboj.
Je pa po drugi strani lepo, da se ukvarjaš s tem, kar imaš najraje, in si za to še plačan. To se mi je vedno zdelo super. Zato želim igrati nogomet tako dolgo, dokler bo pač šlo. Rada imam ta šport, povsem se mu predajam.
V vrhunskem ženskem športu nastopijo tudi ovire, ko postanejo aktualna vprašanja, ali je napočil primeren trenutek za snovanje mlade družine. Tiste, ki se odločijo za rojstvo otroka, na ta račun žrtvujejo kar nekaj let športne kariere.
To te dodatno obremenjuje. Ko prideš v taka leta, seveda začneš razmišljati tudi o tem. Pri moških pa ostane vse enako. Tudi če je nogometaš star 20 let in bo postal oče, se mu ne bo nič spremenilo v karieri. Pač, žena bo skrbela za otroka, on pa bo lahko igral še naprej nogomet in imel prosto glavo. Pri ženskah pa je drugače. Če rodiš otroka, si moraš vzeti dve leti premora, poleg tega pa moraš pozneje skrbeti zanj. In to v času kariere, kar ni enostavno. Zato se zelo malo žensk odloči za takšno potezo. Moškim je v tem pogledu bistveno lažje. Sama sem si v karieri delila slačilnico le z eno mlado mamico. Sama o tem, da bi postala mama, še ne razmišljam.
Kondicijsko pripravo v času, ko je doma, opravlja tudi na domačem nogometnem igrišču, postavljenem tik ob družinski hiši Prašnikarjevih v Šmartnem ob Paki, kjer je prve nogometne korake včasih pridobival tudi njen 12 let starejši brat Luka.
Razmišljate morda o tem, da bi kdaj v prihodnosti zaigrali v domačem prvenstvu?
Želja je, a … Zelo rada bi denimo igrala za NK Maribor, če bi kdaj v Ljudskem vrtu ustanovili tudi žensko ekipo. Škoda, da pri nas največji klubi ne ustanavljajo tudi ženskih ekip. Dobro, izmed prvoligašev jih imata Mura in Radomlje, če pa pogledaš Maribor, je skoraj sramotno, da tako velika nogometna institucija nima ženskega kluba. Skrajni čas je, da se naredi kaj na tem področju.
Morda pa žensko ekipo ustanovi Celje, najbolj vroči slovenski klub in jesenski prvak 1. SNL?
Ne bi bilo slabo. Potem bi lahko živela doma in igrala nogomet zelo blizu (smeh, op. p.). Res je lepo živeti v Sloveniji. Ko greš drugod po svetu, šele takrat bolj ceniš, kaj imaš doma.
Bi si pa želela, da bi se pri nas dvignil ženski nogomet. Da bi bila liga zanimiva za igralke. A to bo zelo težko ustvariti. Zato povsem razumem, zakaj vleče mlada dekleta tako hitro v tujino. Doma vladajo katastrofalni pogoji. Financ malodane ni, največji padec pa je prisoten pri puncah, starih 19 ali 20 let, ko začnejo hoditi na fakulteto.
Denarja v ženskem nogometu si žal ne morejo zagotoviti. Zaradi tega niha in upada število mladih igralk, a to povsem razumem. Brez financ je težko načrtovati življenje. Želim si, da bi se to popravilo, a ne najdem odgovora na vprašanje, kako. Sponzorjev, ki bi bili pripravljeni podpirati ženski nogomet v Sloveniji, je žal premalo.
Želi si, da bi ji še naprej služilo zdravje in ne bi nikdar podoživljala pekla, s katerim se soočajo številni nogometaši in nogometašice, ko morajo zaradi resnejših poškodb za dalj časa pozabiti na igranje nogometa.
Ste si, ker se bliža čas božično-novoletnih praznikov, zadali kakšno zaobljubo?
Nisem tako vraževerna oseba, da bi to počela. Si pa lahko le zaželim, da ne bi doživela kakšnih poškodb. Zdi se mi, da prihajam v najboljša nogometna leta. V zadnjem času pa se je v nogometu zgodilo veliko poškodb kolenskih vezi. Veliko preveč. Žal tudi pri ženskah.
V ZDA delajo ogromno na tem, da se to prepreči. Vsak dan smo v fitnesu, opravljamo ogromno vadb izven igrišča. Zato upam, da bom ostala zdrava. In seveda komaj čakam začetek nove sezone.
