Sobotni intervju
Sobota, 20. 12. 2025, 4.00
23 minut
Sobotni intervju: Leja Glojnarič, parašportnica leta 2025
Navdihujoča zgodba o uspehu slovenske parašportnice leta Leje Glojnarič
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,99
Gostja Sobotnega intervjuja je Leja Glojnarič.
Slovenska atletinja Leja Glojnarič je na olimpijadi gluhih v Tokiu, letošnjem največjem tekmovanju za športnike invalide, osvojila tri bronaste medalje (v skoku v višino, teku na 100 metrov z ovirami in sedmeroboju). 23-letna slovenska športnica je s tem postala tudi športnica leta 2025 med invalidi, bila na prireditvi Športnik leta deležna posebnega aplavza, tudi sicer pa vse bolj in bolj opozarja nase.
Medtem ko se Brežice šele dobro zbujajo v nov dan, se ta v pokriti Športni dvorani v največjem naselju v Posavju že dodobra začne za družino Glojnarič, ki živi za atletiko. Leja je na tekmovanjih gluhih športnikov redna dobitnica odličij, sestra Nika pa je v zadnjih letih najboljša slovenska sprinterka na visokih ovirah. Nad obema kot trener bdi oče Iztok, ki uspešno krmari med vlogo očeta in trenerja, ob tem pa ima tudi veliko podporo svoje žene.
Družino Glojnarič je v Lejinih zgodnjih letih pretresla novica, da se je danes 23-letna slovenska atletinja rodila z okvaro sluha oziroma naglušnostjo, ki se iz leta v leto slabša. Kljub številnim oviram in preprekam je 23-letna Posavka ob veliki pomoči in podpori družine odrasla v eno najboljših slovenskih parašportnic, ki podira mejnike na vsakem koraku. "Vedno sem sama sebi govorila, da moram biti ponosna nase, da se ne smem sramovati, da zaradi tega, ker sem naglušna, nisem nič slabša od drugih. Imam slušni aparat in to je vse. Še vedno sem Leja, še vedno sem preprosto dekle," poudarja simpatična in nasmejana 23-letna slovenska športnica.
Na zadnji olimpijadi gluhih je osvojila kar tri bronasta odličja.
Na 25. poletni olimpijadi gluhih v Tokiu je letos kljub poškodbi in bolezni osvojila tri bronaste kolajne, v skoku v višino, teku na 100 metrov z ovirami in sedmeroboju. Na olimpijadi gluhih v Braziliji leta 2022 je navdušila z osvojenima dvema zlatima medaljama, leto pozneje pa je postavila svetovni rekord v mnogoboju in na evropskem prvenstvu na Poljskem osvojila dve zlati kolajni. Leta 2024 je dosegla še en izjemen mejnik, saj je postala prva gluha atletinja z medaljo na balkanskem prvenstvu, kjer je osvojila bron v mnogoboju.
Kako ste?
Počutim se dobro. Ta mesec sicer ne treniram, ker moram zdaj počivati tudi prisilno zaradi poškodb in sem morala vse skupaj malce pustiti ob strani.
V zadnjem obdobju ste dobili ogromno priznanj, nagrad … Kako se počutite na odru, pred mikrofonom ali pa pred foto objektivom?
Iskreno mi to res ne predstavlja nekega veselja, ker sem tudi po naravi oseba, ki se nerada izpostavlja v javnosti in ne maram preveč pozornosti. Tako da vedno, ko stojim na odru, sem bolj živčna kot na vseh tekmah skupaj. Vedno potem tudi razmišljam, ali sem povedala pravilno, pa če sem sploh prav razumela vprašanje … Tako mi vse skupaj povzroča kar precej stresa, a včasih je treba iz cone udobja.
Tudi zdaj nazadnje na Športniku leta sem bila res nervozna, ker sem bila prvič na takšnem dogodku. Tam so bila res velika imena slovenskega športa … A na koncu sem res uživala, ko smo bili vsi na kupu. Tudi odziv občinstva po prejemu priznanja me je presenetil, vsi so mi ploskali, nekateri so celo vstali, tako da sem res uživala v tistih trenutkih.
To je hkrati tudi potrditev za vaše trdo delo, kajne?
Za to sem res hvaležna, ker imam tudi okoli sebe ves čas res ogromno podporo in tudi vsa ta priznanja mi pomenijo res ogromno.
Od rojstva imate okvaro sluha. Kdaj in kako so vam odkrili naglušnost? Kaj se je dogajalo?
Pri dveh letih so ugotovili, da sem naglušna, ker pred tem nisem nič govorila, ničesar nisem slišala. Tako so zatem tudi potem ugotovili, da nekaj ni v redu. Je pa bilo tisto obdobje sploh za mojo družino res težko. Moja mami je zaradi tega tudi pustila službo tako, da se je povsem posvetila meni in mojim potrebam v prvi vrsti tudi glede šole in učenja. Res sva delali veliko, da sem se naučila govora, da zdaj tudi lažje razumem sogovornika. Je pa bilo res težko za vse nas. Mami in vsej družini sem res neizmerno hvaležna, ker sem zaradi njih tu, kjer sem zdaj.
Pri dveh letih so ugotovili, da je naglušna.
Glede na to, da uporabljate tudi slušni aparat, v kolikšni meri zdaj še slišite?
Veliko izgubo sem imela že v mlajših letih, zdaj pa se to postopoma slabša. Vsako leto, ko imam pregled, je vse skupaj za nekaj odstotkov slabše, tako da glede na to, kako si stvari sledijo, bom kmalu gluha ne zgolj naglušna. Na levo uho s slušnim aparatom slišim približno 10 odstotkov, na desno pa praktično brez aparata ne slišim več nič.
To potem vpliva tudi na ravnotežje in ostale zadeve. Včasih s tem nisem imela takšnih težav, ker sem pred nekaj leti nekaj še slišala tudi brez slušnega aparata. S kvarjenjem sluha pa se slabšata tudi ravnotežni organ in zaznavanje prostora. To se potem pri skokih precej pozna. Imela sem to srečo, da v mladosti nisem imela takšne izgube in da sem takrat že trenirala in se navadila na skoke. Zdaj je to večja težava in se pozna. Tisti, ki se rodijo gluhi, gredo takrat iz ničle, se na to navadijo od začetka, sama pa to doživljam zdaj.
Kakšne pa imate spomine na otroštvo?
Seveda so bili tudi lepi trenutki, a ljudje smo narejeni tako, da se bolj spominjamo tistih težkih, slabih trenutkov. Ko sem bila v šoli, so se ljudje ves čas norčevali iz mene, ker nisem znala stvari povedati tako kot oni, tudi oblikovanje stavkov mi je predstavljalo res velik napor. Tako da se ob omembi otroštva na žalost najprej spomnim na to. Kot otrok si želiš samo pripadati nekam in biti enak drugim, pri meni pa tega ni bilo.
Njena najljubša disciplina je skok v višino.
Sta vam potem šport in atletika pomenila tudi nekakšen beg od vsakdana? Kdaj ste se začeli ukvarjati z atletiko?
Zagotovo, v atletiki sem se res našla. V tretjem razredu sta me starša vpisala na tekmovanje v Brežicah, kjer sem na tekmovanju v sedmeroboju osvojila tretje mesto in potem sta se starša odločila, da me vpišeta v Atletski klub Brežice. Takrat smo se iz Sevnice trikrat na teden vozili v Brežice na trening. Potem sem hitro ugotovila, da je atletika res pomemben del mojega življenja in da si želim, da tudi ostane velik del mojega življenja.
Kaj vam je dal šport?
Dal mi je vztrajnost in trmo, sploh pa več samozavesti in tudi to, da se moraš znati spopasti s porazi in izzivi. V športu sem dobila tudi ogromno novih prijateljev, pa tudi gluhih športnikov. Veliko lažje je, ko spoznaš nekoga, ki se spopada s podobnimi težavami kot ti sam. Preden sem šla v zvezo gluhih, sem tekmovala med slišečimi. Tam mi je bilo vedno težko, ker so bili vsi drugačni od mene, bilo mi je nerodno, nisem bila tista Leja, kot sem sicer. Nisem znala pokazati tega, kar sem. Ko sem prišla v zvezo gluhih, pa sem spoznala ljudi, s katerimi smo si bolj podobni, razumemo tegobe eden drugega, kako je biti gluh, pa kakšne težave to potegne za sabo. Takrat sem našla svoj prostor v atletiki.
Šport ji je dal ogromno.
Ljudje se pogosto sprašujemo, zakaj se določene stvari dogajajo prav nam ali pa jih ves čas premlevamo v glavi, tudi narejeni smo tako, da se ves čas tudi nehote primerjamo z drugimi v družbi. Je tudi v vašem primeru tako?
Ja, seveda. Sploh v mlajših letih sem se ves čas spraševala, zakaj moram biti jaz naglušna, zakaj moram biti jaz edina v družini, ki se je srečala z naglušnostjo in potem sem se tudi ves čas spraševala, zakaj moram biti drugačna od ostalih. Nisem razumela, zakaj sem drugačna od slišečih, zakaj se me nekateri izogibajo … Vedno se prikradejo takšne črne misli, a na koncu so stvari takšne, kot so, s tem smo se naučili živeti, čeprav ni lahko.
To potem sploh v mladih letih zelo vpliva tudi na človekovo samopodobo, ki je tudi v športu zelo pomembna. Vedno sem potem sama sebi govorila, da moram biti ponosna nase, da se ne smem sramovati, da zaradi tega, ker sem naglušna, nisem nič slabša od drugih. Imam slušni aparat in to je vse. Še vedno sem Leja, še vedno sem preprosto dekle. Tu je veliko vlogo odigrala tudi moja družina, ki mi je res vedno stala ob strani in mi še vedno. Brez njih ne bi bila tukaj, kjer sem danes.
Sem pa na koncu sama sebi še vedno največji kritik in sovražnik. V športu, ko vidim, da ne dosegam tistega, kar bi si želela, ker imam vedno previsoka pričakovanja, se vedno nekomu zaupam. Ponavadi je mami tista, ki ji povem res vse in me vedno pomiri in mi vedno dobro svetuje. Že od samega začetka mi je vselej govorila, da naj bom ponosna na to, kakšna sem, da ne smem biti tako samokritična. Pri rezultatih pa se vedno da storiti še korak naprej, tudi če se kdaj stvari zalomijo.
Kako pa poteka komunikacija med vami in trenerjem, ki je vaš oče Iztok Glojnarič? Kaj vam predstavlja največje izzive na treningih in tekmah?
Oče včasih pozabi, da sem naglušna in vedno, ko delam določeno vajo, se za mano dere, pa jaz nič ne slišim in potem ugotovi, da mora počakati, da se bom obrnila, da mi pokaže določeno zadevo (smeh, op. p.). Včasih je kar težko, a v atletiki sem res že dolgo, z izjemo nedelje treniram dvakrat na dan, tako da smo že precej uigrani.
Z očetom in trenerjem Iztokom Glojnaričem
Na treningih in tekmah slišečih sicer lahko uporabljamo slušne aparate, na tekmah gluhih pa tega ni, smo vsi brez in vse poteka v tišini, da smo si vsi tudi enakovredni. Tudi z očetom se morava potem temu prilagoditi. Tudi zdaj v Tokiu sem točno vedela, kje stoji in kam moram pogledati, da mi je potem znakovno oziroma z najinimi kretnjami pokazal, kaj in kako.
Koliko vam pomeni, da imate ob sebi ves čas očeta, pa tudi sestro Niko, ki je prav tako atletinja?
Zaradi tega v športu najbolj uživam, ker je oče tisti, ki me najbolje razume. Povem mu lahko res karkoli, vedno me posluša, vedno mi je na voljo, razume tudi, ko imam ženske težave. Vedno me podpira, vedno mi je na voljo in vem, da mi tega neka tuja oseba ne bi mogla nuditi na takšen način. Čeprav mnogi rečejo, da družine ne bi smel mešati v delo, pa je pri meni ravno obratno.
Tudi Nika me ves čas spodbuja, njeni rezultati mi dajejo še večjo motivacijo. Včasih se seveda po sestrsko tudi spričkava, a sva hitro spet najboljši prijateljici in res je odlično biti v takšni ekipi. Zelo sem ponosna tudi nanjo in njene odlične rezultate, ker vem, koliko vlaga in kako trdo dela.
Nika Glojnarič je za Brigito Bukovec druga najhitrejša Slovenka v zgodovini v teku na visokih ovirah.
Na vašem zadnjem velikem tekmovanju na olimpijskih igrah gluhih ste osvojili kar tri bronasta odličja. Glede na izjave pred odhodom in težave s poškodbo tega niste pričakovali, kajne?
Res je. Najprej sva s trenerjem celo razmišljala, da ne bi šla na olimpijado, ker mi gleženj po operaciji še vedno povzroča precej težav. Zato tudi nisem bila prepričana, a na koncu sva rekla, kar bo, pač bo. Rekla sem si, da se bom potrudila po najboljših močeh in bomo videli, kaj se bo izcimilo. Na koncu sem bila precej presenečena, sploh nad tem, da sem v skoku v višino osvojila tretje mesto, čeprav ne z najboljšim možnim rezultatom, a kljub temu sem bila res ponosna nase. Glede sedmeroboja bi lahko bila še veliko boljša, a sem v prvi vrsti ponosna nase, da sem vztrajala do konca in nisem obupala.
V kateri disciplini najbolj uživate?
Skoku v višino, ker to počnem že od malega in mi je res prirastlo k srcu. Vsak dan bi lahko samo skakala pa bi bila srečna (smeh, op. p.).
Kar se tiče sedmeroboja je res zahtevna disciplina, ker dejansko ne moreš v enem tednu trenirati vseh disciplin, tako da potem vedno s trenerjem narediva načrt, katerim disciplinam se bova posvečala več in katerim manj. Vedno potem več treniram discipline, ki mi ne grejo tako dobro oziroma potrebujem zanje več treninga.
Kaj poleg atletike še najraje počnete?
Poleg atletike rada šivam, rišem in se družim z družino in prijatelji.
Omenili ste, da vam zdaj štrene mešajo težave s poškodbo. Verjetno si v prvi vrsti zdaj želite, da bi bile te težave že za vami? Kaj pa za naprej?
Zdaj, ko imam težave z gležnjem predvsem to, da se to čim prej uredi. Čaka me rehabilitacija potem še ena operacija, potem pa upam, da se čim prej vrnem na treninge. Zatem sledijo priprave na naslednjo olimpijado gluhih, ki bo v Grčiji. Še en plus vseh teh tekem so tudi potovanja, ki jih obožujem. Zaenkrat sem se imela do zdaj najboljše v Južni Koreji.
Kar pa se tiče tekmovalnih ciljev, bi rada v sedmeroboju presegla mejo pet tisoč točk, mislim, da je to na naslednji olimpijadi možno, če bom le zdrava. Potem pa, če bo to uspelo, bi se rada bolj usmerila v skok v višino, tek čez ovire in skok v daljino.
Nekaj besed je o svoji hčerki in varovanki Leji povedal Iztok Glojnarič. Ta že celo življenje bdi nad karierama hčerk Nike in Leje, ki nizata izjemne rezultate.
Z Lejo sta poleg odnosa oče-hčerka tudi trener in varovanka. Kakšna je kot hčerka in kakšna kot vaša varovanka?
Zelo preprosta, hkrati pa, ko si zastavi cilje tudi zelo trmasta. Na treningih je zelo delavna, zato temu sledijo tudi rezultati. Žal pa se zdaj že nekaj časa ubadamo s temi poškodbami, kar nas malce oddaljuje od želenih ciljev.
Iztok Glojnarič bdi nad karierama obeh hčerk.
Verjetno je bila njena diagnoza naglušnosti pri njenih dveh letih za celotno družino kar velika preizkušnja?
V bistvu smo precej pozno ugotovili, da je naglušna, tako da je potem žena ostala doma, da smo jo spravili do tega nivoja, da je lahko ostala v osnovni šoli ter normalno delovala, in potem tudi naprej pri šolanju. Temu smo se prilagodili. Zaradi atletike, Leje in Nike smo se iz Sevnice preselili v Brežice, kjer smo najprej živeli v najemu, potem smo dobili občinsko stanovanje, šele zdaj pa smo tudi zaradi vseh teh uspehov lahko kupili hišo.
Koliko vam pomeni, da sta obe hčerki v atletiki, da verjetno bolj razumeta ena drugo in sta si hkrati tudi konkurenca?
To je odlično, ker sta ena drugi vzor. Leja hoče dosegati podobne rezultate kot Nika, Nika pa podobne uspehe kot Leja. Vsaka ima svoje cilje, je pa odlično to na treningih, ker lahko veliko stvari počnemo skupaj.
Kako težko pa je ločiti, da ste obenem družina in hkrati ekipa?
Ko imamo trening, imamo trening. Včasih vprašam kaj tudi ženo, ker je bila prej atletinja, sam zaradi bolezni nisem bil nikoli. Pogosto se pogovarjamo o atletiki. Dekleti sta si precej podobni tudi karakterno, obe precej trmasti, kar je v športu pozitivna stvar. Kljub poškodbam dekleti premagata vse, Nika po poškodbi dosega odlične rezultate, tudi Leja ji sledi, čeprav je bila predlani operirana na kolenu, lani pa je imela težave z gležnjem. Tudi koleno jo še vedno muči, tako da bo leto 2026 namenjeno rehabilitaciji, operirana bo tudi na gležnju, ker ima Mortonov nevrom in ji kosti stiskata živec na stopalu in je to treba sprostiti. To, da sva oče in hčerka je zagotovo prednost, ker točno vem, kdaj se počuti slabo, kdaj ima ženske težave, da se temu prilagodimo in naredimo recimo lažji trening.
"To, da sva oče in hčerka je zagotovo prednost, ker točno vem, kdaj se počuti slabo," o Leji pravi oče Iztok.
Na zadnji olimpijadi gluhih je Leja s tremi odličji res nanizala vrhunske rezultate. Glede na to, da je bila poškodovana in tudi bolna, je vse skupaj vredno še toliko več, kajne?
Bili smo res na meji, da bi celo ostali doma. Moje mnenje je bilo, da raje ne bi šla, Leja pa je vztrajala, da gre. Nastop na olimpijskih igrah ji pomeni tudi zaradi službe, ker mora dobiti medaljo na olimpijskih igrah, da lahko obdrži službo. Pri gluhih je ta kriterij drugačen in cilj je bil, da potem prideva vsaj do enega odličja predvsem v mnogoboju, kjer ima tudi svetovni rekord. Glede na poškodbo sem bil precej skeptičen, a je Leja presenetila vse.
Poleg trenerskega dela ste tudi oče, pa psiholog, zraven imate še službo na Zavodu za šport v Brežicah. Verjetno tudi za vas vse skupaj ni enostavno, kajne?
Ne, ni. So pa v službi precej prilagodljivi, ker smo zaradi tekmovanj in priprav veliko zdoma, tako da sem res hvaležen, da imamo podporo. Tukaj je tudi vsa širša družina, v prvi vrsti pa moja žena, ki nas vse skupaj drži pokonci.
Kaj si želite za prihodnost Leje in njene kariere?
Prvi cilj je, da je zdrava, da je čisto nič ne boli na treningu. To si res želim. Hkrati pa ji res privoščim, da doseže vse, kar si želi. Vem, da je sposobna doseči še veliko več, kot si misli. Je velik talent in tudi trdo dela. Tako kot Nika. Obe vlagata vse, kar imata.
Več iz rubrike Sobotni intervju:
