Sobotni intervju
Sobota, 30. 8. 2025, 4.00
2 minuti
Sobotni intervju: Bojan Prašnikar
Bojan Prašnikar že dolgo ni tako žarel od ponosa
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,43
Bojan Prašnikar je dedek, oče in mož, stik z nogometom pa ohranja prek funkcije predsednika Združenja nogometnih trenerjev Slovenije (ZNTS), kjer se trudi za lepšo prihodnost domačih strategov. Ima bogate izkušnje, s katerimi želi pomagati stanovskim kolegom.
Je starosta slovenskega nogometa. Je legendarni strateg iz Šmartnega ob Paki, ki je premikal mejnike in si ustvaril spoštovanja vredno ime tudi v tujini. Kaj pa počne 72-letni Bojan Prašnikar danes? Obiskali smo ga na njegovem domu in ga ujeli v prav posebni družbi. Bilo je zelo čustveno.
Le kdo ga ne bi poznal na tej strani Alp? Vendarle se je v zgodovino zapisal kot prvi selektor slovenske reprezentance, pa tudi kot tisti, ki je Maribor kot prvi popeljal in vodil v elitni ligi prvakov. To je bila šele senzacija, od katere je minilo že več kot četrt stoletja in ki je še kako odmevala v Evropi! Osvajal je državne naslove tako za Bežigradom kot tudi v Ljudskem vrtu, pozneje pa oral ledino tudi v tujini, slovenskim trenerjem dvigoval prepoznavnost in v močni nemški bundesligi ustvarjal čudeže s "palčkom" iz Cottbusa.
Njegova hčerka Lara Prašnikar že vrsto let slovi kot ena najboljših slovenskih nogometašic. Nogometno dinastijo Prašnikar sestavlja tudi sin Luka, ki je v 1. SNL igral za številne klube (Olimpija, velenjski Rudar, Primorje in Nafta), zdaj pa pri 38 letih kot trener sodeluje z mlajšimi selekcijami Šmartna.
Ko smo ga med tednom obiskali na njegovem domu v Šmartnem ob Paki, nas je sprejel s širokim nasmeškom. V času našega obiska se je namreč čutila posebna toplina. Bilo je čustveno, saj nas je pričakala tudi njegova hčerka Lara Prašnikar. Odštevala je še zadnje ure do odhoda v ZDA, njene nove stopničke v karieri. Evropo zapušča kot rekorderka, saj ni pred tem še nihče nemškemu ženskemu klubu plačal tako ogromne odškodnine, kot jo je Utah Royals za Laro Frankfurtu. Njen oče, še kako zaslužen za to, da je znala izkoristiti talent in si pridobila takšen status, je izžareval ponos. Zato je v pogovoru, v katerem smo se sprehajali skozi njegovo bogato kariero, posvetili pa se tudi večnemu derbiju med Olimpijo in Mariborom ter reprezentanci, večkrat potegnil vzporednice tudi z njeno zgodbo. Misli so pač hitro zatavale na drugo stran mize, kjer je Lara prisluhnila našemu pogovoru. In kdo bi mu zameril? To so vendarle dnevi, ko njegovo srce razbija od očetovskega ponosa.
Bojan Prašnikar na družinskem nogometnem igrišču v Šmartnem ob Paki v zadnjem času največkrat prenaša znanje na petletnega vnuka.
O vaših trenerskih podvigih je bilo že ogromno povedanega, marsikdo pa ne ve, da ste bili pred tem tudi imeniten nogometaš, pravi stroj za zadetke, ki pa se je zaradi študija odločil za nekoliko drugačno pot.
Rad se spominjam tistih let. Ko sem začel obiskovati Fakulteto za šport, sem bil še zelo mlad in vzporedno igral nogomet v Šmartnem ob Paki, nato pa doživel nesrečo. Na eni izmed tekem sem prejel tako neugoden udarec, da mi je počila vranica. Vranico so mi nato odstranili, zdravnik pa mi je napovedal, kako se je s tem moja športna pot že končala.
No, naslednji dan je že malo omilil napoved, a mi je vseeno zabičal, da ne smem imeti šest mesecev nobenih aktivnosti. No, pa se je vendarle zgodilo, da sem nadaljeval z nogometom že pred tem (smeh, op. p.). Vrnil sem se hitreje od napovedi in odigral prvenstveno tekmo z Beltinci. Zmagali smo s 5:0, dosegel pa sem kar štiri zadetke. Takrat me je poklical prodekan fakultete, pisalo se je leto 1976, in mi dejal, kako me želi Olimpija. Sprejel sem ponudbo in igral zanjo, a je bilo vendarle preveč študijskih obveznosti.
Na fakulteti smo imeli denimo vsako leto obvezne vaje iz alpskega smučanja, tako da sem zamudil kar nekaj tekem. Pa sem bil takrat v nogometu kar dober. Tako sem začel razmišljati o vrnitvi v Šmartno. Študijskih obveznosti je bilo vse več. V sklopu zadnjega letnika na fakulteti sem moral opraviti tudi potapljaški tečaj. Brez tega pač nisi mogel diplomirati. Imel sem svoje cilje, zato sem zapustil Olimpijo in se vrnil v Šmartno, tam pa hitro postal trener. Čez dve leti smo postali prvaki Slovenije. Bil sem hkrati igralec in trener, pa tudi najboljši strelec prvenstva. Takšnih stvari, da bi bil danes še kdo v takšni dvojni vlogi, več ne videvaš. Najboljši strelec prvenstva pa sem bil kar trikrat.
Bojan Prašnikar je bil slovenski selektor v treh različnih časovnih obdobij, le malo pa je manjkalo, da bi leta 2003 popeljal Slovenijo na evropsko prvenstvo na Portugalsko. Če bi se dvoboj za Bežigradom med Slovenijo in Hrvaško končal brez zmagovalca, bi na Euro 2004 potovala Prašnikarjeva četa, tako pa so južni sosedje, čeprav so imeli igralca več, z zadetkom v 61. minuti pokvarili veliko slavje v Ljubljani.
Poraja se vprašanje, kaj vse bi lahko še dosegli kot nogometaš, če bi še pozabili na trenerske izzive in ostali dlje časa v napadu Olimpije.
Odločil sem se pač za trenersko kariero. Še kako dobro pa se spominjam, kako mi je pokojni Branko Elsner rad govoril, da je vselej, kadar se ti ponuja priložnost za kaj novega in večjega, treba iti naprej. Takrat ne smeš "cincati", mi je rad govoril. Pri njem sem opravljal trenersko prakso, ko je deloval še v Innsbrucku. Za dva tedna mi je odstopil stanovanje v bloku, sam pa se preselil na stadion. Tako sem lahko živel pri njem in šel na trenersko pot. Usmerjal me je, od njega sem se resnično veliko naučil.
Ko sem se mnogo let pozneje vrnil iz Nemčije, kjer sem vodil Energie Cottbus v bundesligi, mi je rekel, da bom zdaj predaval na fakulteti. Odvrnil sem mu, da tega že ne bom delal, in vse skupaj obrazložil s tem, da tega niti nočem početi, saj bi se lahko z vsemi skregal. To pa zato, ker sem dobro vedel, kako se streže stvarem v tujini, kaj pa imamo mi v Sloveniji. Pri nas bi pač hoteli imeti tako, kot je tukaj, sam pa na to nisem mogel pristati. In mi je rekel, da imam prav.
Takrat je vaše trenersko delo v Nemčiji, bili ste prvi slovenski strateg, ki so mu zaupali vodenje kateregakoli kluba iz petih najmočnejših lig v Evropi, kar odmevalo.
To je bilo res nekaj neverjetnega. Iz majhnega Šmartnega, praktično s tega igrišča, ki ga gledate (sedeli smo na njegovem vrtu, kjer je pogled segal v smer priznane družinske nogometne zelenice, op. p.), sem prišel v bundesligo in tam kot trener preživel dve leti.
Energie iz Cottbusa je prevzel leta 2007, ko je bil v zelo skromni formi in z velikim zaostankom na dnu bundeslige, nato pa mu je uspel ogromen podvig. Postal je prvi Slovenec, ki je vodil klub iz ene izmed petih najmočnejših lig na svetu, ter postal ljubljenec navijačev Cottbusa.
Danes me marsikdo uči, kako je treba početi stvari, sam pa sem vse to izkusil na lastni koži. Tega nisem le videl, ampak to tudi preizkusil. V nogometu sem bil najprej igralec, nato trener, zdaj pa sem funkcionar. Na koncu se lahko pošalim, da nisem bil praktično samo še predsednik Nogometne zveze Slovenije, vse ostalo pa že.
Kaj pa počnete danes?
Sem predsednik Združenja nogometnih trenerjev Slovenije. Ukvarjamo se z različnimi problematikami. Ena izmed njih je ta, da imajo vsi naši mladi trenerji težave. Tako iščemo načine, kako jim pristopiti na pomoč. Poskušali bomo ustvariti program, s pomočjo katerega bi se osem mladih trenerjev še dodatno izobraževalo. Življenje namreč teče naprej in se moraš stalno prilagajati.
Najzanimivejše pa je, da te danes vsi učijo, kako je treba kaj storiti. Mislijo, da znajo vse, a jih rad potem tudi kaj vprašam. Denimo o razmerju, ki vlada pri plačah v nogometu med moškimi in ženskimi. Moški imajo vsaj desetkrat višje. No, potem mi določeni ljudje razlagajo, kako se v nogometu delijo milijoni. Pa jih potem vprašam, ali so kdaj sploh videli milijon. Rečem jim, naj napišejo na papir številko milijon in povejo, do kam so prišli. Do tisoč ali do milijona? (smeh, op. p.)
To govorim tudi zaradi Lare, ki je opravila največji prestop iz nemške lige v svet. Napravila je rekord (v Nemčiji poročajo, kako bo njen zadnji nemški klub Frankfurt od Utaha prejel odškodnino v višini 550 tisoč evrov, op. p.). Na koncu bo ostalo pri tem, da je to dosegel nekdo iz Šmartnega ob Paki.
Lara Prašnikar se je podpisala pod rekordni dosežek, saj bo Utah za njen prestop iz Frankfurta plačal nemškemu klubu kar 550 tisoč evrov, kar je več kot imeniten znesek, vreden omembe tudi v moškem nogometu. Njena ljubezen do nogometa se je začela na domačem igrišču v Šmartnem.
Ko sem sam deloval v Nemčiji, sploh nisem bil predstavljen kot Slovenec. Vedno sem bil Bojan Prašnikar iz Šmartnega ob Paki. Tako je vselej pisalo pri meni. V Nemčiji imajo pač to navado, da zaupajo še kraj, iz katerega prihajaš. Ker je več enakih imen, potem lažje vedo, iz kje je kdo.
Lara v Nemčiji na začetku igrala za 500 evrov
Vaša hči Lara Prašnikar, ki je bila v zadnjih letih večkrat izbrana za najboljšo nogometašico v Sloveniji, je nedavno sprejela odločitev, da bo zapustila Nemčijo in kariero nadaljevala v ZDA. S tem je postavila nov mejnik slovenskega ženskega nogometa.
Kot njen oče dobro vem, kaj vse je bilo treba vložiti v to, da se je to uresničilo. Konec koncev tudi dobro vem, koliko denarja je bilo za to potrebnega. In koliko je bilo odrekanja. Ko je bila stara 15 let, je že odšla od doma. Odšla je v Ljubljano. Ni ji bilo tako enostavno, saj se je odpravila v drugi svet. Postala je prva nogometašica, ki so jo sprejeli v nogometni oddelek Športne gimnazije Šiška. Tam si za vse, kar so ji omogočili, zaslužijo vse pohvale.
Lara Prašnikar bo nogometno kariero nadaljevala na drugi strani velike luže v Salt Lake Cityju.
Glede tega točno veš, kaj je treba narediti, da bi ji lahko nekega dne uspelo. V nogometu pač velja eno pravilo. Če opravljaš stvari slabo, ne moreš ničesar narediti. Iz tega ne more nastati nič. Nič. Če pa vse narediš dobro, obstaja možnost, da se bo tudi končalo dobro. Ponudi se priložnost, vsekakor si bližje uspehu. A nato se ti mora poklopiti še ogromno drugih stvari. Nimaš pa nobene garancije.
Lara je zadnja tri leta spadala med najboljše igralke v nemški prvi ligi. Vse je bilo v redu, nato pa so ji kar naenkrat odstranili štiri modrostne zobe. To je zahtevalo svoj davek. Namesto tekem so bili v ospredju antibiotiki, sezone je bilo skoraj konec, Lara pa se je ob vsem tem obremenjevala.
Pred tem je dosegala ogromno zadetkov, zdaj pa kar naenkrat nič več. Trener je iskal rešitve. Postavil jo je na klop. Ni ji bilo vseeno, ni skrivala nervoze. Nato je dejala trenerju, da se vendarle ne vidi na klopi in da želi igrati. In se je sčasoma tudi vrnila. Kmalu po tem je prišla tekma, na kateri je s Frankfurtom zmagala z 9:0. In to ravno proti njenemu prvemu nemškemu klubu Turbine Potsdam. Lara je dala tri gole, tri pa še pripravila. In počasi je šlo spet na bolje. Počasi.
Za slovensko žensko reprezentanco je pri 27 letih odigrala že 88 tekem in se podpisala pod 48 zadetkov. Njena velika želja je, da bi se lahko v državnem dresu udeležila velikega tekmovanja.
Nauk zgodbe pa je v tem, da sploh ni pomembno, kolikokrat padeš, ampak je pomembnejše, kolikokrat vstaneš. Po vsakem padcu moraš namreč vstati in se boriti naprej. V športu je to malodane nuja.
Ena redkih, ki v svetu športa zmaguje vseskozi, je recimo Nika Prevc. Njen najstarejši brat Peter Prevc je bil že najboljši na svetu, a so potem razmišljali in iskali pot do tega, da bi ga naredili še boljšega. Poskušali so ga narediti še boljšega, a je iz vsega tega prišel ven slabši. Nikjer ni nekih garancij, pravih usmeritev, kako delati, da bi ti lahko uspelo.
Med pohodom na Triglav ali pa na Ojstrico ni še nihče umrl, ko je šel gor. Umrli so takrat, ko so šli dol. Ko pač padeš, moraš znati tudi vstati. Ko je vse lepo v tvojem življenju, je vse fino. Ko pa zadeve niso prijetne, moraš zbrati dovolj moči in se iz dneva v dan boriti.
Kakšen recept pa je vodil Laro Prašnikar do tako uspešne kariere?
Njena prednost je bila ta, da smo pri njej vedeli, katera cesta vodi do uspeha. Nismo še prišli do konca, a smo, če lahko karikiram, nekako vedeli, kako je treba na križišču zaviti desno in nadaljevati po stranskih poteh. Vedeli smo, da ne moreš kar neposredno na avtocesto. Tako se je dogajalo pri njej.
Bojan Prašnikar je izžareval poseben ponos, ko nam je pojasnjeval zgodbe iz kariere svoje hčerke Lare.
Spominjam se, kako je bilo, ko je bila stara še 16 let in smo šli na preizkušnjo v deževni Glasgow. Ko sva se vračala domov, sva odšla nato še v Nemčijo in se pozneje raje dogovorila tam. Uspelo nam je. Ampak kakšna pa je bila pogodba? Danes se ji lahko samo zasmejiš. (Takrat se je v pogovor vključila tudi Lara in dodala: "Moja prva pogodba v bundesligi je znašala 500 evrov, a nisem niti pomislila, da ne bi šla. Takrat me je oče čudno gledal.") Res je. Njena prva plača je znašala 500 evrov, imela pa je še na voljo stanovanje. V Nemčiji se je nato začela plača vsako leto spreminjati in rasti, a se je bilo vseeno težko kar nekaj časa prebijati s 500 evri. Marsikateri "šnicl", če se lahko tako izrazim, smo ji prinesli iz Slovenije, ko smo jo obiskovali. Vse, kar smo želeli, je bilo to, da bi ji pomagali. Njeno stanovanje je bilo tako, da sam ne bi tam stanoval (smeh, op. p), a se je potem vse uredilo.
To je bilo še v klubu Turbine Potsdam, za katerega pa najprej ni mogla igrati, saj še ni dopolnila 18 let. Tako je morala najprej postati polnoletna, da je lahko začela igrati. (Lara je vskočila in pojasnila: "Celotne priprave sem opravila, a na njih le tekla, saj nisem smela igrati prijateljskih tekem.") To so bili njeni prvi koraki, tako da v nogometu ni vse postlano z rožicami. Ni vse tako, da bi kar čakalo nate.
Kako pa je bilo v Nemčiji v vašem primeru? So vas kaj podcenjevali kot slovenskega trenerja?
Sploh ne. Bolj se spominjam, kako so mi nemški novinarji izkazali spoštovanje in celo obiskali Šmartno ob Paki. Srečali smo se pred tekmo Nemčije in Hrvaške na Euru 2008 v Celovcu, nato pa so nadaljevali pot v Šmartno, kjer so se navdušeno slikali pred tablo našega kraja, napravili reportažo o meni in predstavili celo naš vinograd. Ta jih je zelo navdušil. Poprej je veljalo razmišljanje, češ kako prihajam iz nekega Šmartnega, kjer sem siromak in nimam ničesar. Mislim … Na koncu so videli, kje sem doma. Ko te tako spoznajo, te začnejo povsem drugače ceniti.
V zgodovino slovenskega nogometa se je vpisal tudi kot selektor prve izbrane vrste, ki je 3. junija 1992 na krstni tekmi v Tallinnu remizirala z Estonijo z 1:1. Pozneje je od leta 2007 do 2009 vodil Energie Cottbus v nemški bundesligi.
Da bo 22-letni fant rešil Man Utd? To je velika zmota.
Podobno kot je Lara Prašnikar kot nadarjena najstnica slovenskega nogometa podirala mejnike, je to pozneje počel tudi Benjamin Šeško. Tudi on se je kot najstnik hitro podal v tujino, zdaj, ko se je za rekordni znesek pridružil Manchester Unitedu, pa mu ne gre vse po načrtih.
V sredo sva z Laro doma v fotelju gledala poraz njegovega kluba v ligaškem pokalu in debatirala. Pa mi je zaskrbljeno rekla, joj, da se meni kaj takega ne bi zgodilo v ZDA … A v nogometu je vse mogoče. Vse skupaj resnično ni tako enostavno. Res pa je, da je Lara malce izkušenejša in je dala v karieri skozi že nekaj hudih stvari, Šeško pa je določene stvari preskočil.
Kaj lahko povem za Manchester United in Šeška? Včasih sem navijal za United. A takrat je bil še dober. Ko prideš v tak klub, je težko narediti korak naprej. Če pa kdo razmišlja o tem, kako bo od nekod prišel 22-letni fant in rešil United, je to velika zmota. Stvar je v tem, da se je lepo razvijal. To so ugotovili, ko je ostal v Leipzigu. Zanj je bil Leipzig v redu. Ravno septembra bomo imeli na ZNTS seminar, na katerem bo tudi predstavnik trenerske stroke Leipziga. Pojasnjeval nam bo, kako ustvarjajo pri njih mlade igralce. Tako se bomo pogovarjali tudi o Šešku in tem, kako pri nas ustvariti njegove naslednike. Iščejo se pravilne usmeritve. Druga stvar pa je ta, da imajo naši mladi trenerji veliko težav, saj jim primanjkuje znanja.
Benjamin Šeško še čaka na svojo prvo zmago in zadetek v dresu Manchester Uniteda. Nova priložnost se mu obeta danes, ko bo na Old Traffordu gostil Burnley.
Tudi priložnosti ne dobivajo več toliko kot včasih, saj je prisotnih veliko tujih strategov.
Priložnosti ne dobijo, ker jim manjka znanja. Lahko ponudim primer. Če grem voziti reli, moram vedeti, ali bom lahko zvozil progo in pri tem ostal živ. Tu pa greš v akcijo in moraš vedeti, kako boš prišel skozi. Za to pa moraš biti sposoben. Žal pa jim manjka znanja, kar je velika težava.
Poznam kriterije, ki veljajo v tujini in pri nas. Vem, kje so razlike. Nekdo, ki se giblje samo v Sloveniji, teh razlik ne pozna. Pa se lahko potem sprašujemo, zakaj je kateri igralec tekel hitreje od drugega. In ugotovimo, da je tekel hitreje zaradi tega, ker je boljše delal in treniral! Nismo namreč vsi od boga dani, da bi bili vsi svetovni rekorderji. Še zdaleč ne.
Ko gledaš Janjo Garnbret, kaj vse mora delati in koliko trenirati, da je tam, kjer je že nekaj časa … Ali pa Niko Prevc. Ogromno truda je vloženega. Nič ti ni podarjeno. Res pa je, da obstajajo tudi neki geni, ki ti omogočajo, da se razviješ. No, to pa ne pade kar tako z neba.
Nika Prevc je najboljša smučarska skakalka na svetu, z odličnimi nastopi pa razvaja slovenske ljubitelje smučarskih skokov tudi na poletnih tekmah.
Če se torej vrnem k Šešku. Ko ga tako gledaš, kako je igral v sredo v ligaškem pokalu (Manchester United je izpadel proti četrtoligašu Grimsby Townu, Šeško pa je prvič v karieri odigral vso tekmo za rdeče vrage, a si ni priigral resnejše priložnosti, op. p.), si praviš, da je bil v redu. A ni bil v redu. Stvar je v tem, to pa sem tudi hitro ugotovil, ko sem deloval v Nemčiji, da klub ne sme biti odvisen le od posameznih igralcev. Manchester igra vsepovsod, le tam, kjer najbolj boli tekmeca, pa ne. Ravno tam, kjer je Šeško. Šeško pa igra za gol. Nekdo mu mora dobro podati ali pa dobro streljati na gol. In to je to, vse ostalo pa je "larifari".
Ko tako spremljaš tekme njegovega kluba, začneš ugotavljati, da je United brez vsake ideje. Je ekipa, ki ima igralce, ki nekaj znajo, a so brez ideje. Škoda.
Direktor graškega Sturma mu je dal misliti
Angleški malček Grimsby Town, katerega skupna vrednost igralcev je kar 300-krat manjša od tiste, ki jo premore Manchester United, je poskrbel za senzacijo. Predstavlja dokaz, kako lahko majhen premaga velikega. Nekaj podobnega ste še na višji ravni dokazali pred 26 leti, ko ste z Mariborom šokirali bogati Lyon in se uvrstili v ligo prvakov.
Takrat sem vodil Maribor pet let zapored. Imel sem ambicije. Ko sem prišel v Ljudski vrt, sem vztrajal pri tem, da želim priti v ligo prvakov po treh letih. Čeprav smo bili na začetku osmi v slovenski ligi. In smo res. Vsako leto smo bili boljši. Najprej smo izpadli z Bešiktašem, prihodnje leto s PSV Eindhovnom, kjer smo bili le minute oddaljeni od podviga in igrali podaljšek, potem pa nam je le uspelo. Danes se pogovarjamo o konferenčni ligi, ki je tretja najmočnejša liga v Evropi, mi pa smo se takrat borili za ligo prvakov. Za prvo ligo v Evropi. In uspelo nam je priti v skupinski del, tam pa za nameček še zmagati na prvi tekmi, ko smo v Kijevu premagali Dinamo, kar je še danes edina zmaga slovenskega kluba v ligi prvakov.
Maribor je leta 1999 pod vodstvom Bojana Prašnikar pripravil ogromno senzacijo. Najprej je v kvalifikacijah za ligo prvakov izločil belgijski Genk (5:1 in 0:3), nato pa je bil dvakrat boljši od Lyona – v gosteh z 1:0, v Ljudskem vrtu pa z 2:0. Tako se je uvrstil v skupinski del lige prvakov, kjer je v druščini Lazia, Bayerja in kijevskega Dinama osvojil štiri točke.
V tistih časih je bil Maribor v finančni krizi, stadion se je še gradil. Danes je vse drugače, a ne gre. Moramo pa se vprašati, zakaj ne gre. Takrat smo imeli le tri tujce. In to nič kaj eminentne. To so bili Stipe Balajić, Kliton Bozgo in Geri Čipi. K Mariboru so prišli brez vsake odškodnine. Preprosto si jih takrat nismo mogli drugače privoščiti. Vseeno smo s tako ekipo na koncu prišli v ligo prvakov. Ko smo zmagali v Kijevu, je bil Maribor v tistem trenutku celo 11. na evropski klubski lestvici. Premagovali smo vse v slovenskem prvenstvu, prebrodili kvalifikacije in zmagali v ligi prvakov. Nepozabno.
To se počasi pozablja, sam pa se še dobro spomnim prigode iz Monaka, ki mi je dala misliti. Izpadli smo s PSV, naslednji dan pa odšli v Monte Carlo na žreb. Ko smo sedeli v hotelu, je prišel mimo športni direktor graškega Sturma in nas vprašal, zakaj smo tako žalostni. Pa sem mu rekel, da smo izgubili proti PSV. Odvrnil je, da to dobro ve, a nas znova vprašal, ali se je morda zgodilo še kaj drugega. Nato je pojasnil, da nismo v bistvu ničesar izgubili, saj nismo tudi ničesar vložili. "Mi pa vsako leto vložimo milijon, pa nato izgubimo pet milijonov, saj ne gremo naprej," nam je govoril.
Leta 1999, ko smo igrali ligo prvakov, je bilo sprva tako, da sploh ne bi smeli igrati tekem lige prvakov v Mariboru, a so stadion v treh tednih le uredili. Tribune in slačilnice so bile preurejene, tako da se je lahko igrala liga prvakov v Ljudskem vrtu.
Takrat je bil vaš pomočnik Matjaž Kek. Ste že takrat prepoznali, da ima nadarjeno trenersko žilico?
Bil je kapetan ekipe in ravno sklenil kariero. Bil je gonilna sila v ekipi. Na osnovi tega je bilo videti, da razume nogomet, zato sem ga izbral za pomočnika. O njem lahko povem samo dobre stvari. Na koncu se je tudi pokazalo, da je "tapravi". Pa ne le za naše razmere, ampak tudi za marsikje drugje. Je pač "tapravi". Nikjer pa ne piše, da slovenski trenerji ne moremo biti "tapravi".
Matjaž Kek je prve trenerske korake naredil pri Mariboru, kjer je pomagal Bojanu Prašnikarju pri nepozabnih podvigih v Evropi in osvajanju domačih lovorik.
Danes je v slovenski ligi največji problem, da so v klubih z najboljšim igralskim kadrom trenerji iz tujine, ki so pravzaprav vajenci. K nam se prihajajo učit. To pa zato, ker bi, če bi imeli možnosti delati kje drugje, bili raje tam, ker bi računali na boljše pogoje od teh pri nas. Tako finančno kot še drugače.
Ko sem jaz prišel v Nemčijo, prvič v karieri po prihodu nisem vprašal, ali je plača. Ker je pač bila. Ker je bila na računu, pri nas pa se je že znalo tudi dogajati, da po šest mesecev nisem dobil plače.
Janeza Janšo povezal z Angelo Merkel, a ...
Kako pa je bilo glede vašega znanja, ko ste začeli delati v Nemčiji?
Ko sem prišel v Nemčijo, sem mislil, da znam vse. Ko sem prišel v Cottbus, sem najprej pomislil, da bi v klubu ukinil polovico stvari. Ko pa sem malce bolj premislil, sem čez 14 dni videl, da ne bi ničesar ukinil, ker je vse na svojem mestu. In ker se tudi ve, zakaj je kaj v klubu. Nisem pa takrat še vedel, zakaj so sploh te zadeve, ker jih pri nas še ni bilo. Takrat sem se moral hitro učiti. Zelo hitro. V tem sem bil kar uspešen. Pomagal mi je tudi študij. Ko sem ga dokončal, sem dokazal, da se lahko hitro učim in dojemam stvari. To pa je še kako pomembno za današnji nogomet. Da ima igralec možnost za dojemanje stvari. Lara je to imela, nekateri pa tega nimajo. Pridejo do meje, po kateri ne gre več naprej.
Moja trenerska pot v Nemčiji se sicer ni začela najboljše. Ko sem prvič prišel v Cottbus, se še danes spominjam, kako močno je deževalo. Iz Slovenije sem potoval tako dolgo, da sem zamudil prvi trening. Tam je bila zbrana celotna ekipa, a me je zaman čakala. Tako sem prvi trening vodil šele v petek popoldne. Tekma se je igrala v nedeljo, tako da ni bilo najprijetneje, saj nisem poznal niti enega igralca ali osebe v klubu.
Bojan Prašnikar je dvakrat zapored ohranil Energie iz Cottbusa v močni bundesligi.
No, potem pa se je zadeva počasi razvijala, šlo je na bolje. Na koncu je prišlo celo do tega, da sem se udeležil sprejema na razglasitvi naj osebnosti leta v Nemčiji. Šlo je za priznanje za kulturne, politične, gospodarske in športne zadeve. Naš klub je bil med kandidati, tako da smo bili povabljeni na sprejem. Tam sem sedel v drugi vrsti, pred mano pa predsednik Nemčije. Ob prekinitvi se je obrnil k meni in me pozdravil s "Herr Prasnikar". Z menoj je bil takrat tudi klubski predsednik Cottbusa, predsednik pomembne banke za vzhodni del Nemčije, pa mi je nato ljubosumno dejal, poglej, tebe pozna, mene pa ne. Tudi to sem doživel (smeh, op. p.). Bilo je prijetno druženje, na odru nam je pel tudi Udo Jürgens.
No, potem pa sem bil v Nemčiji še kandidat za trenerja leta v bundesligi. Na koncu sva ostala le dva kandidata. Le Ottmar Hitzfeld in jaz. Torej kar strašna konkurenca (smeh, op. p.). On je bil prvak in pokalni zmagovalec z Bayernom, jaz pa sem z Energiejem ostal v ligi. Kdo bo zdaj prvi? Ni težko izbrati, kajne? Ampak že to mi je pomenilo ogromno, da sem se sploh znašel v takšni konkurenci.
Ko ste bili trener Energieja, ste se gibali tudi v eminentnih krogih. Nenazadnje je bila častna predsednica kluba takratna nemška kanclerka Angela Merkel, svojčas ena najpomembnejših političnih figur v Evropi.
Na te lepe čase me še danes rade spominjajo fotografije, ko ji podeljujem dres in rože. Ko sem bil z njo na kosilu in sva se pogovarjala o Sloveniji. Takrat je bil pri nas v Sloveniji predsednik vlade Janez Janša, a ni mogel priti do nje. Ko so me v Nemčiji vprašali, ali imam kakšno željo, sem jim rekel, da bi se rad naš predsednik vlade sestal z Angelo Merkel.
Bojan Prašnikar je tako podelil Angeli Merkel dres Energieja s številko 10.
Tako sem poklical na zunanje ministrstvo, kjer so mi povedali, kako lahko kaj organiziram. Nato so me poklicali še Nemci in me spraševali, kaj zdaj. Zanimalo jih je, kako sestaviti program in pripraviti režim v obdobju, ko je bila Merkel kot častna predsednica kluba dva dni v Cottbusu. No, ravno takrat pa so mi v Sloveniji povedali, kako Janša nima časa. Ko sem to omenil Nemcem, so mislili, da bodo padli skupaj. Da, to so bili zanimivi časi (smeh, op. p.).
NK Maribor izgublja svojo identiteto
V Nemčiji se je takrat dogajalo marsikaj, pestro pa bo vsekakor tudi ta konec tedna v Sloveniji. Nenazadnje se bosta v večnem derbiju v Ljubljani spopadla Olimpija in Maribor, največja slovenska kluba, ki ju odlično poznate, saj ste z obema osvajali lovorike. Boste prišli v Stožice?
Vprašanje, ali bom. Na teh derbijih me najbolj jezi, da je ogromno pirotehnike in podobnih stvari. Potem pa moraš to gledati, kar mi ni všeč. Navadil sem se, da najraje spremljam nogometne tekme v miru. Ko gledaš in uživaš. Tako da je vprašanje, ali bom šel. Čeprav še vedno obstaja možnost.
Komu pa pripisujete več možnosti za uspeh? Olimpija je v rezultatski krizi, za nameček je še bolj utrujena, saj je igrala v četrtek v Armeniji, Maribor pa je lahko spočil svoje adute.
Ko se igra derbi, je vselej težko presoditi, kdo je favorit. Kdo ima sploh kakšno prednost? V derbiju prevladujejo drugačna čustva. Bolj se nanaša vprašanje na to, da bo nastopilo ogromno tujih igralcev, ki niti ne razumejo ali pa vedo, kaj je to večni derbi. Ne vedo, da so to tekme, na katerih prevladuje drugačen naboj. In to ni dobro. Pri obeh klubih se spopadajo s to težavo, saj je zelo malo domačinov. Tudi na klopeh. Maribor bo sicer vodil Slovenec, ki se tega zaveda, tujim strategom pa je to nujno zlo. Derbi bo tako nepredvidljiv. Ker ga vsak nerad izgubi, se bosta temu primerno ekipi podredili. Ena in druga.
''Zanimiv je bil na primer tisti večni derbi za Bežigradom, ko se je v zadnjem krogu sezone 2000/01 odločalo o prvaku. Z Olimpijo smo potrebovali zmago, a je bilo 1:1. Tako nismo bili prvi. Še vedno se spominjam, kako je bil minuto pred koncem na robu kazenskega prostora storjen prekršek nad Cimetom (Sebastjan Cimirotič, op. p.), a sodnik ni piskal. Sodnik (takrat je sodil Drago Kos, op. p) se je odločil drugače. Škoda, ker bi imeli lepo priložnost, da bi dosegli zadetek in postali prvaki,'' se spominja Prašnikar.
Kaj je sploh narobe z Olimpijo, da je v zgolj nekaj mesecih od šampionskega slavja v Stožicah padla v tako resno rezultatsko krizo in ostala brez evropske jeseni?
Če kdo razmišlja, da je mogoče ekipo spremeniti, hkrati pa spremeniti tudi strokovni štab in pri tem pričakovati, da bo vse dobro, je to čista iluzija. Ni možnosti, da ti uspe. Lahko se ti le nekaj posreči ali pa se kaj ustvari, če je odvisno od nasprotnika. Je pa to vedno najtežje doseči prav v nogometu, saj sestavlja ekipo ogromno število igralcev. Lahko jih spraviš skupaj, lahko pa tudi zelo hitro vse skupaj razbiješ. Pri Olimpiji jim to ne uspeva najbolje, tudi pri Mariboru pa obstaja možnost, da bi lahko naredili podobno.
Kako pa ste sprejeli zgodbo o Mariboru kot klubu, ki ga napaja tuji kapital in lahko preživi le z njegovo pomočjo? Ko ste še vodili Maribor, o čem takem ni bilo niti govora.
Maribor je kljub vsemu izjemna specifika. Za ta klub živi celo mesto, cela regija. Sprememba nekega DNK je lahko zelo težka. In to se žal Mariboru dogaja. Maribor dejansko na nek način izgublja svojo identiteto, ki jo je klub gradil dolga desetletja. Ko je bil na vrhu slovenske lige ali pa še prej v prvi ali pa drugi jugoslovanski ligi. Danes bodo morali v klubu marsikaj urediti, da bodo lahko spet šli na vlak, ki jih bo odpeljal v pravo smer.
Pa v vas morda še gori želja, da bi še kdaj sedli na trenerski stolček in opravljali vlogo trenerja?
Nič več. To sem zaključil. Nekaj je … Zanimivo je, da lahko komu kako pomagaš, da pa bi se danes šel take zgodbe, pa res ne. Nikoli več ne bom trener. Lahko pa je kakšna pomoč dobrodošla. Prek nasvetov se da vedno kaj spremeniti.
Bojan Prašnikar je v sezoni 2007/08, ko je čudežno rešil Energie pred izpadom v drugo ligo, v glasovanju za najboljšega trenerja bundeslige zaostal le za slovitim Ottmarjem Hitzfeldom, ki je Bayern popeljal do dvojne krone.
Bi vas torej bolj zanimala vloga svetovalca?
Tudi tega se pri mojih letih ne bi šel več. Ostajajo še kakšne druge možnosti, ki so mi tudi zanimive. Težko mi je kopati v vinogradu, fino pa je piti vino. Če me razumete (smeh, op. p.).
Omenili ste, da ste v nogometu opravljali že toliko različnih vlog, da niste bili skoraj samo še predsednik nogometne zveze. Ste nam morda s tem namignili, kaj je vaš prihodnji cilj?
Ta ideja ni več živa. Vendarle so prisotne starostne omejitve. Ne moreš biti tako star, da opravljaš tako vlogo. Razen če bi prišel kak starejši možakar in bi zamenjal pogoje. Kakšen Donald Trump (smeh, op. p.).
Benjamin Šeško je ključni igralec Slovenije
Radi rečejo, da kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. V tej sezoni bi bilo lahko to še izrazitejše, saj Olimpija in Maribor že močno zaostajata za vodilnim Celjem. Je naslov prvaka za to sezono že oddan?
Celje igra najkonstantnejše v naši ligi. Ima tudi ekipo, ki je sestavljena iz veliko slovenskih igralcev. In to na visoki ravni. Dejansko so v tem trenutku v veliki prednosti pred preostalimi. To je tudi dobro za slovenski nogomet, da Celjani tako dobro igrajo. V vsakem primeru kažejo dobro sliko. Če se druge ekipe ne bodo hitro zbrale, bo Celje ogromen korak pred vsemi.
Albert Riera je s svojim prihodom v Celje usmeril ekipo v zelo pozitivno smer. To mu je treba priznati. Ta ekipa dobro deluje. In za to si velike zasluge lasti prav trener. Veliko je odvisno od trenerja. Ali znaš ali pa ne. Tudi on je na koncu trener, ki nima za sabo pretirano dolge kariere, ampak le nekaj sezon trenerskega dela. Na osnovi tega, ko pridejo težave, pa se vidi kakovost trenerja. Ko pa težav ni, je vse v redu.
Španski strateg Albert Riera je popeljal Celje še drugič zapored v konferenčno ligo, v domačem prvenstvu pa ima po šestih krogih stoodstotni izkupiček in premočno vodi na lestvici.
V Sloveniji imamo drugače kar nekaj nadobudnih mladih trenerjev, ki prehitro izgorijo. Dobivajo priložnosti, ki jih ne izkoristijo. Težava pa je, da imamo v Sloveniji kar nekaj klubov, ki so v tuji lasti, tam pa več pozornosti namenjajo tistim trenerjem, ki jih pač poznajo. To pa so tujci in ne naši slovenski. Na drugi strani imamo veliko tujcev, ki so vprašljivi, kar spet ni dobro za slovenski nogomet. Morali se bomo marsikaj vprašati. Ali je to v redu ali ni? No, zase lahko povem, da meni ni. Je pa približno takšna stvar. Težko se je naučiti voziti avto, če sediš na zadnjem sedežu. Na koncu vedno velja znanje. Znanja, ki ga pridobiš, ti nobeden ne more vzeti, moraš pa se v nogometu dokazovati iz dneva v dan, saj so okrog tebe vsi neučakani.
Vse večja "neučakanost" vlada tudi pred začetkom kvalikacij za SP 2026. Za Slovenijo se bodo začele prihodnji teden. Slovenija bo nastopala v skupini s Švedsko, Švico in Kosovom. Ali kot večkratni nekdanji selektor, ki premore bogate izkušnje, verjamete, da bi lahko posegla po najvišjih mestih in se uvrstila na mundial?
Vedno moraš imeti cilj. To je nuja. Je pa to majhna in zanimiva skupina, saj ni nekega izrazitega favorita. Nenazadnje tudi ni nikogar, ki bi bil obsojen na zadnje mesto. Vsaka tekma bo tako zgodba zase. Vsaka točka bo zelo pomembna, odločala bodo tudi medsebojna srečanja, kar je značilno za majhne skupine, tako da nas čaka res zanimivo tekmovanje, v katerem se bomo lahko iz tekme v tekmo bolj prepričali v naše sposobnosti.
Kar se tiče Matjaža Keka, je pravi mož za ta izziv. Želim mu veliko sreče. Brez sreče je zelo težko v nogometu, moraš pa znati srečo tudi provocirati in jo iskati. Na vsaki tekmi obstajajo realne možnosti, da si uspešen, na koncu pa gre lahko en zadetek v eno ali drugo smer. Kdo ve.
Jeseni bo stiskal pesti za slovensko reprezentanco na domačih tekmah v Stožicah.
Res pa je tudi, da nobena zmaga še ne prinese konca, noben poraz pa še ne pomeni, da boš končal kot zadnji. Vsaka tekma bo zgodba zase.
Začenja se že v petek, 5. septembra, doma proti Švedski, domači navijači pa bodo stiskali pesti, da se klubska kriza Uniteda ne bi kaj preveč poznala na reprezentančnih predstavah Benjamina Šeška.
Šeško je ključni igralec Slovenije. Pomemben je za gol, pomemben je za igro v napadu. Res pa je tudi, da se je zdaj znašel v položaju, kjer ni vse rožnato. Po takšnem transferju so obremenitve velike. Pri 22 letih je treba to upoštevati. Benjamin je na svoji poti, a potrebuje spodbudo. Ima moč, za Slovenijo je za naslednjih deset let izjemno pomemben igralec. Moramo verjeti vanj in ga spodbujati v pozitivnosti.
No, kar se tiče reprezentančnih tekem, pa bom to jesen v vsakem primeru hodil v Stožice. Tako da bomo spremljali in navijali. Se vidimo spet v petek (smeh, op. p.).
