Sobotni intervju
Sobota, 26. 7. 2025, 4.00
1 ura, 48 minut
Sobotni intervju: Živa Remic & Gregor Grad
Živa Remic, atletski fenomen iz Grosuplja: Premagujem samo sebe, če še druge, pa toliko bolje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,35
Mlada tekačica iz Grosuplja Živa Remic in njen trener Gregor Grad pišeta izjemno zgodbo v slovenski atletiki.
Slovenski atletski dragulj Živa Remic bo šele avgusta letos dopolnila 16 let, a že zdaj kot za stavo ruši rekorde mlajših (18 let) in celo starejših (20 let) mladink. Nazadnje ji je to uspelo v torek, ko je na Olimpijskem festivalu evropske mladine v Skopju Sloveniji priborila zlato medaljo v teku na 400 metrov s časom 52,21 sekunde. "Rekordi in zmage so le posledica oziroma nagrada za dobro izveden tek," nam je povedala dijakinja Gimnazije Bežigrad, ki ju z njenim trenerjem Gregorjem Gradom gostimo v tokratnem Sobotnem intervjuju.
Izjemna mlada tekačica iz Grosuplja je v zadnjih dveh letih kot meteor zasijala na atletskem nebu, v tekih na 300, 400, 600, 800 in tisoč metrov podira rekorde kot za stavo, tako v svoji starostni kategoriji, pa tudi v višjih, med mlajšimi in starejšimi mladinkami. Njen trener Gregor Grad, ki je tudi trener Atletskega kluba Olimpija, skrbno bdi nad njenim razvojem, v zadnjem času pa pazi, da njegova varovanka, ki že postaja prava senzacija na evropski in svetovni sceni, ne postane žrtev prevelikih pritiskov in visokoletečih pričakovanj.
S tem bržčas prehudega dela nima, saj Živa Remic sama deluje izjemno prizemljena, obvladana in osredotočena. Veliko bolj kot bi ob njeni starosti pričakovali, a je to v skladu z njenimi izstopajočimi rezultati. V Sloveniji imamo tako nov športni fenomen, deklico, ki kakšnega od rekordov zruši praktično vsakič, ko stopi na tartan. Samo v tej sezoni je nov slovenski mejnik trikrat postavila v teku na 800 metrov in trikrat v teku na 400 metrov, v katerem ima trenutno tretji najboljši izid na svetu v konkurenci do 18 let in enajstega v konkurenci do 20 let.
Jasno je, da je pred njo svetla prihodnost, jasno je, da sanja o največjih tekmovalnih odrih, svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah, a je jasno tudi, kot poudarja Grad, da se nikakor ne sme prehitevati dogodkov. Trener in njegova supernadarjena varovanka imata začrtano pot, razumno in učinkovito. Takšno, ki prinaša rezultate. Postopoma. Je pa pred Živo Remic, Gregorjem Gradom in preostalimi ljubljanskimi atleti in trenerji težko obdobje. In to kar malce presenetljivo. Ob veselju ob začetku gradnje novega atletskega centra v Šiški smo pozabili, da bodo v času gradnje dom izgubili številni ljubljanski atletinje in atleti, tudi Živa Remic.
Živa Remic je na Olimpijskem festivalu evropske mladine v Skopju Sloveniji pritekla zlato kolajno na 400 metrov, ob tem pa postavila nov državni rekord v konkurenci starejših mladink, čeprav je sama še pionirka.
V zadnjih dveh sezonah rekorde podirate kot za stavo, že kar preveč jih je, da bi jih lahko naštevali. Od teh so številni v kategorijah nad vašo, kot denimo ta zadnji v Skopju na Olimpijskem festivalu evropske mladine, kjer ste na 400 metrov z 52,21 sekunde postavili nov slovenski mejnik v kategoriji starejših mladink …
Živa Remic: Lahko samo rečem, da sem vesela, ker mi je uspelo uresničiti glavni cilj letošnje sezone. Se lahko končno malo bolj sprostim. Glavni cilj je bila medalja, zraven pa je prišel še rekord. Torej še toliko bolje.
Je to vaš klasičen pristop k velikim tekmam, da greste po medaljo? Ali se bolj osredotočate nase, na svoj tek, izvedbo …?
Ž. R.: Ne, ne. Ponavadi nista v glavi medalja in rezultat, ampak sem bolj osredotočena na sam tek. Kako bom tekla. Rezultat oziroma medalja je na koncu samo neka posledica oziroma nagrada za dobro izveden tek.
Letos imate v načrtu še eno veliko tekmovanje, že čez slaba dva tedna na evropskem prvenstvu do 20 let v Tampereju na Finskem. Je tudi tam morda cilj medalja?
Ž. R.: Tako bom rekla … Preprosto želim si nastopiti kar se da dobro. Torej, dala bom svoj maksimum in bomo videli, kakšna bosta rezultat in nagrada.
Boste pa tam tekli na 800 metrov, kajne? Že na letošnjem ekipnem evropskem prvenstvu v Mariboru ste dejali, da se vidite predvsem kot osemstometrašica.
Ž. R.: Vedno to trdim in tudi Gregor bi tako rekel, da bom osemstometrašica. Tek na 400 metrov je samo dober pokazatelj hitrosti, ki pa je tudi zelo pomembna v teku na 800 metrov.
Zakaj? Zdi se, kot da atleti ne marate 400 metrov. Šprinterji to dolžino domala sovražijo, za srednjeprogaše je bolj ali manj le odskočna deska. Zakaj je štiristotica tako zapostavljena?
Ž. R.: Meni je zelo všeč. Zame je to odličen tek. Tak kratek in sladek, bi rekla. Mogoče ga nekateri ne marajo, ker te res kar "zakisa", ampak meni je všeč. 800 metrov tudi. Oba sta mi zelo všeč.
Po nekaterih metrikah štiristotica velja celo za enega najzahtevnejših tekov, ker vsebuje oba elementa, šprint in srednje proge ... Štart iz blokov je stresen, po 200 metrih "zakisli", zadnjih sto je boj za preživetje. Usain Bolt jo je denimo naravnost sovražil.
Ž. R.: Da, saj on verjetno tudi ni treniral za 400 metrov. Ne vem, če bi rekla, da je 400 metrov ena najtežjih disciplin. To je tako relativen pojem. Kakor za koga. Ampak da, mogoče je na 800 metrov še več nekih spektrov, za katere moraš trenirati. Bi rekla, da to bolj Gregor ve.
Konec junija je v Mariboru prvič nastopila v članski konkurenci, bila je del slovenske reprezentance, ki si je na ekipnem evropskem prvenstvu priborila napredovanje v najvišjo divizijo.
800 metrov je včasih prav dramatičen tek. Dogaja se vse, borba, prerivanje, včasih blefiranje pa stopnjevanje tempa … Ima skorajda dramaturški lok.
Ž. R.: Taka drama je, da. (smeh, op. p.) In ta naredi to mojo disciplino še toliko zanimivejšo za gledalce, se mi zdi. To pa je zdaj v tem času kar pomembno. Da pritegne gledalce. Meni je tudi všeč.
Tudi vaši vzornici, še sem prav prebral, sta osemstometrašici, slovenska rekorderka Jolanda Čeplak in britanska olimpijska zmagovalka Keely Hodgkinson.
Ž. R.: Hodgkinson je v bistvu kar idol in bi bila tudi sama enkrat rada na takem nivoju kot ona ali pa še boljša.
Gregor, Živa kot pionirka zdaj že drugo leto ruši osebne rekorde, rekorde mlajših in celo starejših mladink. Človek se vpraša, kje so meje?
Gregor Grad: Za začetek bi rad povedal, da na rekorde v bistvu ne gledava. Ti pridejo spontano. Glavno je, da Živa ni pod nobenim stresom. Želim, da uživa v atletiki, ker rada teče. To ji je všeč. Tega si želi. Je tudi izjemno ambiciozna, delavna, marljiva, tako da je v prvem načrtu vedno zmanjšati stres. Torej, da že sam ne izvajam nepotrebnega pritiska z nekimi rezultati in uvrstitvami. To mi ni toliko pomembno, kolikor je pomembno, da tisti dan da svoj optimum. Da naredi, česar je sposobna, in da od sebe vse. To je tisto, kar me veseli, vse ostalo, kar pride, pa je le posledica. Ali, kot je rekla Živa, nagrada. Ti samega rezultata ne moreš izsiliti, ga gradiš skozi leta, in če se zgodi, se zgodi. Včasih se zgodi, včasih se pač ne. Tako da, kar zadeva rekorde, so prišli čisto spontano in so res rezultat oziroma posledica Živinega talenta. Živa opravi ogromno treningov hitrosti in ima še veliko prostora za napredek. In tega napredka se izjemno veselim.
Se pravi, da ne vemo, kje bi utegnile biti Živine meje.
G. G.: Še ne vemo. Bomo videli.
Živa, najbrž je pri vaši športni karieri potrebnega kar precej usklajevanja tudi s šolo. Kako se spopadate s tem?
Ž. R.: V bistvu moram reči, da so se mi v šoli kar pripravljeni prilagajati. Sem zadovoljna. Sodelovanje med profesorjem in športnimi koordinatorji je dobro, je pa na koncu veliko reorganizacije dela. Res moraš biti organiziran, da se lahko potem še ustrezno naučiš vse za šolo. Je kar naporno, ampak se da.
Pa je to vaša naravna osebnostna značilnost? Ta disciplina, osredotočenost. Ali se morate za to kaj posebej potruditi?
Ž. R.: Že od nekdaj sem bila nekako organizirana glede tega odrekanja. To moraš vzeti v zakup. Ukvarjanje z atletiko je bila moja odločitev. Tako sem se sama odločila in s tem moram živeti.
"Zagotovo so olimpijske igre želja vsakega vrhunskega športnika in to velja tudi zame."
Pa imate že kakšne načrte, kako naprej v akademskem smislu? Nameravate študirati?
Ž. R.: Bom, ne vem pa še, kaj. Za zdaj je moj cilj, da sem vrhunska športnica, ampak mislim, da je mogoče vzporedno vseeno šturdirati.
Kaj pa v športnem smislu? Kakšne so vaše sanje, želje? Že v televizijskih reklamah zadnje čase gledamo te simpatične male "pokovce" ob Janji Garnbret, kako sanjajo o olimpijskih igrah. Zagotovo imate tudi vi nekako podobno zastavljene cilje, kajne?
Ž. R.: Da, zagotovo so olimpijske igre želja vsakega vrhunskega športnika in to velja tudi zame. To je eden izmed mojih večjih ciljev, ampak do takrat me na tej poti vsako sezono čakajo drugi majhni cilji. Nič ne bom rekla, katerega leta si želim na OI, ne vem, ker si nočem ustvarjati dodatnega pritiska, ampak enkrat pa zagotovo.
Gregor, bi bil to lahko morda že Los Angeles 2028?
G. G.: Ne bomo nič govorili, ker to je samo ustvarjanje nepotrebnega pritiska. Kot sem rekel, Živa je že tako izjemno stroga do sebe, dosledna pri vseh stvareh, ki jih izpolnjuje do zadnje potankosti. Res jo lahko samo pohvalim in bi bilo z moje strani popolnoma nepotrebno, da bi z nekimi napovedmi vršil pritisk. Šla bova po začrtani poti, ki je postavljena na dolgi rok. In če se zgodi tudi to, se bova tega dodatno veselila. Greva po dolgi poti, nič na silo.
Se pravi, da se povsem zavestno izogibata postavljanju teh rokov?
G. G.: Šele konec avgusta bo dopolnila 16 let in je še premlada, da bi se nanjo vršili kakršnikoli tovrstni pritiski. Že v kasnejši dobi, ko bo Živa starejša in bo že veliko bolj izdelana, pa niti ne toliko fizično kot mentalno, so ti pritiski preveliki, ko športniki govorijo o vseh teh željah in pričakovanjih, kaj šele pri tako mladih otrocih. V bistvu je še v fazi razvoja in pa tudi osebnostne rasti. Vem, da se v javnosti že pojavljajo neka pričakovanja, ko postavlja rekorde. Letvico je že zdaj postavila zelo visoko in potem se vedno nekaj pričakuje. Vsi vedno sprašujejo, če bo naslednjič postavila nov rekord in ali bo tekla pod dvema minutama na 800 metrov že na naslednji tekmi. S tem samo ustvarjajo pritisk in za športnika postane res težko. Ker ga je potem strah, da bo razočaral vse okoli sebe in da bodo ljudje rekli, da je zdaj slab. Ali pa da je nekaj rekel, pa tega ni izpolnil. Res ni ne želim, da bi jo mi obremenjevali s previsokimi pričakovanji, saj si jih že tako ali tako nalaga sama. Še dodatni pritiski so v tej starosti čisto nepotrebni.
Ampak ti "pritiski", ta visoka pričakovanja so bolj ali manj neizogibno dejstvo. To se bo dogajalo in stopnjevalo, to je nenazadnje zanimanje javnosti. Živa, znate ta pritisk, to pozornost vseeno malo odmisliti, da ne vpliva na ljubezen, radost do športa, ki je nujno potrebna, da ste še naprej pripravljeni vlagati ves svoj trud?
Ž. R.: Mislim, da vse to spada zraven. Pritisk in podobno. Jaz na progi tečem sama s sabo, za svoje zadovoljstvo, ki je seveda v veselje tudi trenerju in ekipi. Vem, da tečem zase, ne za druge. Če me drugi podpirajo na tej poti, pa še toliko boljše.
Ste naravno tekmovalen človek? Večina šampionov ima v sebi to izrazito tekmovalnost. Tudi vi radi premagujete tekmice? Ste radi glavni na stezi?
Ž. R.: Da, čeprav sem imela večinoma do zdaj solo teke in v bistvu premagujem samo sebe. Na tekmi sem načeloma bolj osredotočena na svoj tek, ampak če premagujem tudi druge, mi je še toliko bolj všeč.
Ste zelo raznovrstna tekačica, vsaj do zdaj. Kako to, da ste se osredotočili na 800 metrov?
Ž. R.: Ne vem. Všeč mi je, ker je to hiter tek, ampak vseeno ni prekratek. Mislim, da sem preprosto prava za ta tek, da mi ustreza. In tako bi lahko rekel tudi Gregor.
"Opravili smo vsa testiranja in ugotovili, da ima izjemno hitra mišična vlakna, ob tem pa je še neverjetno aerobno, anaerobno vzdržljiva."
G. G.: Če smem tukaj malo dopolniti. Ko je Živa že kot zelo mlada prišla k meni, me je pritegnila njena delovna etika. Že kot desetletna punčka je prišla, se začela ogrevati brez besed, takoj je naredila gimnastične raztezne vaje. Ni prišla tja klepetat. Velikokrat je tako, da se skupinica zbere in izgubil pol ure s klepetanjem, pri njej pa tega ni bilo. Ona si je vzela časa le toliko, da so se lahko pozdravili, lepo, spoštljivo, potem pa je že imela svoj protokol. Ne da bi jo jaz naučil tega, ampak ga je imela sama. Prišla je do mene, vprašala, kaj naj stori, in šla to naredit. Brez besed. In to je delala iz dneva v dan. Takrat je prihajala dvakrat tedensko, vsakič, ko je prišla, je imela isti ritual. Jaz sem ji ga potem dopolnjeval, ampak dejansko je imela tudi delovno disciplino. In to me je najbolj pritegnilo. Potem pa, ko sem videl, da se to dekle nikoli ni utrudilo, sem si rekel: Pa poskusimo, naj odteče en tek. Ona ni bila nič utrujena. Samo gledala je, kaj zdaj. To je to ali kaj? (smeh, op. p.) Ampak dejansko nikoli ni bila utrujena in zato sem užival, dal se jo testirati na fakulteto za šport z različnimi strokovnjaki, s katerimi sodelujem že tako. Opravili smo vsa testiranja in ugotovili, da ima izjemno hitra mišična vlakna, ob tem pa je še neverjetno aerobno, anaerobno vzdržljiva.
Se pravi, da ima sposobnosti dolgoprogašev, ob tem pa še hitra mišična vlakna, tako da teh treningov vzdržljivosti za zdaj še ne izvaja, ker ji je to dano. Ta izjemno zanimiva disciplina 800 metrov je bila nekako logična posledica. Njej je všeč, njena vzornica je Keely Hodgkinson, ki jo je občudovala, in sem rekel, da bova poskusila na 800. Čeprav v mlajših selekcijah te discipline ni, tako da je pravzaprav tekla 300 in tisoč metrov, občasno tudi 600 metrov, ki je tudi disciplina, ki ji je zelo pisana na kožo. Ampak to ni olimpijska disciplina.
Je pa njen trening še vedno zelo usmerjen v hitrost in potovalno hitrost. Ko bo dodana še vzdržljivost, pa se bo pokazalo, kje so tiste meje. Je bila pa to res čisto naravna odločitev. Njej je bilo to všeč. Rekla sva, da glede na to, koliko ima hitrih mišičnih vlaken, ne bova silila na daljše razdalje, sploh v njeni mlajši dobi ne. Če pa si bo kasneje želela iti na daljše, bo seveda imela vse te sposobnosti, da gre lahko tudi nanje. Ampak sam mislim, da je rojena osemstometrašica.
"Bila sem vesela, da sem lahko prvič na neki večji tekmi zastopala Slovenijo in dala svoj maksimum tudi na evropskem ekipnem prvenstvu. Tam nam je uspel ta zgodovinski uspeh."
Pa so vas morda zanimali še kakšni drugi športi? Ali je bil tek in nič drugega?
Ž. R.: Niti ne. Karkoli drugega sem poskusila, se v tistem nisem ravno našla. Že kot majhna sem res rada tekla. Vem, da se to malo čudno sliši, ampak res rada tečem in v tem resnično uživam.
Pa vsaj kot gledalka spremljate kakšne druge športe ali ste tudi v tem pogledu popolnoma potopljeni v atletiko?
Ž. R.: Ne, ne, seveda spremljam tudi kakšne druge športe. Podpiram vse naše športnike, mislim, da so vsi vredni spodbude, navijanja in spoštovanja.
Zdaj ste bili v nekaj mesecih že dvakrat del slovenske reprezentance, junija na ekipnem evropskem prvenstvu v Mariboru, zdaj na olimpijskem festivalu mladih. To je najbrž tudi poseben občutek in stvar ponosa.
Ž. R.: Da, res je dober občutek, da lahko tekmujem za Slovenijo. Bila sem vesela, da sem lahko prvič na neki večji tekmi zastopala Slovenijo in dala svoj maksimum tudi na evropskem ekipnem prvenstvu. Tam nam je uspel ta zgodovinski uspeh.
Tam vas je tekmovalce kar pošteno zdelovala vročina. Kako pa je bilo te dni v Skopju? So to za vas zahtevne razmere? Kako se znajdete v vročini?
Ž. R.: Tukaj je bilo veliko organizacije za samo tekmo. V redu, vročina je en dejavnik, zato smo poskrbeli, da sem se hladila, da nisem bila že pred samim tekom izčrpana zaradi vročine. Drug dejavnik je prehrana. Na takih tekmah, ko nisem doma, imam vseeno urejeno prehrano, za katero skrbi dietetik Leon Bedrač. Res je pomembno, da imam urejeno prehrano pred tekmo za optimalen nastop. Tukaj so mi pomagali starši, ki se jim moram zahvaliti.
Imate kakšen ritual pred tekmo? Kakšno vraževerje, morda?
Ž. R.: Imam neko rutino, ki jo naredim pred samo tekmo, ker imam rada, da je vedno ista, ker sem tako navajena.
Pa se morda spodbujate s kakšno glasbo? Na velikih miting vidimo šprinterje, kako na stadion pridejo s slušalkami na ušesih, potopljeni v svoj svet. Podobno je pri plavanju.
Ž. R.: Ponavadi na ogrevanju za tekmo ne maram glasbe. Da res lahko začutim svoje telo, dihanje, ker se mi zdi, da če imam slušalke v ušesih, nisem čisto prisotna.
Pravite, da imate režim prehranjevanja, dietetiko. To pomeni, da se morate čemu odrekati?
Ž. R.: No, meni to kar ustreza. Že tako, tudi če ne bi bila športnica, mislim, da bi vseeno hotela skrbeti za svoje telo. Da ješ neko zdravo, kvalitetno in uravnoteženo hrano. Seveda pa si lahko privoščiš tudi kaj takšnega, da se posladkaš, "pregrešiš". Ampak tako sem se odločila in tako je.
Gregor, vprašanje za vas. To so sodobne metode in pristopi k treningu, k celovitemu športnemu življenju, z dietetiki in podobnim. Kaj vse ima Živa na voljo, česar recimo pred dvajsetimi leti športnik na tej ravni ni imel?
G. G.: Mislim, da Živa razen teh tehnologij, ki dnevno spremljajo telesna stanja, kaj dosti drugih stvari nima. Sam sem res v ozadju poskusil vzpostaviti sistem, ki omogoča, da za Živo ni treba dvigniti količine treninga. Da lahko ostajamo v tistih okvirih njene starosti in njenega razvoja. In to rešujemo s stvarmi, kot so urejena prehrana, primerna hidracija, fizioterapija in pa odpravljanje telesnih deficitov z različnimi testiranji, na podlagi katerih sestavimo načrt treninga, da se celostno sestavlja telo od notranjega jedra navzven. To po mojem mnenju zelo dobro izvajamo in posledično je Živa tudi letos napredovala. Sama količina treninga se namreč od lanskega leta ni bistveno spremenila. Kot pa je tudi sama rekla, tukaj v Skopju smo se res dobro organizirali, zato gre zahvala vsej ekipi. Z dietetikom Leonom Bedračem smo veliko sedeli, razmišljali, da bi se pripravili na zelo visoke temperature, ki so na koncu res nastopile.
"Lahko naredim le tisto, kar je v moji moči, s preostalim, torej tistim, na kar nimam vpliva, pa se pravzaprav ne morem in ne smem obremenjevati."
Tukaj gre pohvala tudi Olimpijskemu komiteju Slovenije, ker nas je podprl, izpolnil vse naše prošnje, pa Atletski zvezi Slovenije, tudi vodji ekipe in drugim trenerjem v reprezentanci. Skratka iskrena hvala! Brez njihove podpore rezultati ne bi bili taki, kot so zdaj. V času Ofema se je namreč istočasno dogajala še liga prvakov in so nogomet igrali na atletskem stadionu, zato so prireditelji izjemno skrčili program. Živa je imela posledično minimalno časa za regeneracijo med kvalifikacijskim in finalnim tekom, poleg tega so na parametre, ki jih dnevno spremljamo, vplivala tudi vsa potovanja. Glede na razmere je odtekla en zelo dober, odličen tek. Bila je odlično pripravljena, v kvalifikacijah je imela v nogah še boljši rezultat, ampak je bila regeneracija kratka, zato je presenetljivo odlično odtekla tudi v finalu.
Količina treninga, ki ga izvaja Živa, je še vedno na tako nizkem nivoju, da sta dva teka v tako kratkem času kar velik zalogaj. Glede na temperaturo in priložnost Atletske zveze, da lahko teče v Tempereju v Finskem osemsto metrov na evropskem prvenstvu U 20, sva se odločila, da bo v Skopju tekla 400 metrov. Zaradi vročine in zaradi zelo slabih pogojev za izvajanje trenažnega procesa. Tam je samo glavni stadion, kamor lahko prideš le za eno uro na dan. Dva dni praktično nismo smeli hoditi tja zaradi priprave na ligo prvakov in tudi tekme so se izvajale samo v jutranjem času. Zaradi vsega tega torej nismo nastopili v paradni disciplini na tekmovanju. Vedela pa sva, da je v obeh disciplinah glavna favoritinja, in izbrala sva tisto pot, ki je bila glede na pogoje primernejša. Vesela sva, da sva se tako odločila.
Ti pogoji postajajo zahtevni na splošno. Poleti vse pogosteje doživljamo vročinske valove in atletika je poletni, zunanji šport. To bo postalo sploh v vaši generaciji, Živa, stalnica, nekaj, na kar se bo treba navaditi. Kako?
Ž. R.: Na koncu imamo vsa dekleta iste pogoje na tekmi in se s tem v bistvu ne smem preveč obremenjevati na sami tekmi. Lahko pa se pripravim pred tekmo. Torej s hlajenjem, pitjem ledenih vod, izotonika in tako naprej. Lahko naredim le tisto, kar je v moji moči, s preostalim, torej tistim, na kar nimam vpliva, pa se pravzaprav ne morem in ne smem obremenjevati.
Tukaj pa pridejo prav ta sodobna znanja, ki so vam na voljo. Koliko ste sami vpeti v bolj poglobljen, znanstveni pristop k športu?
Ž. R.: To prepuščam svoji ekipi strokovnjakov, ki stoji za mano in ji zaupam. Tako se lahko res osredotočim samo na to, kar moram narediti. Na tek, treniranje, regeneracijo, spanec, hrano in tako naprej. Vse, kar spada v ta paket. Tako da sem lahko čim bolj razbremenjena, kar zadeva te stvari.
Kako imate začrtano nadaljevanje sezone oziroma naslednjo? Kmalu sledi še en vrhunec v Tampereju. Kako pa naprej?
G. G.: Po tekmi na Finskem Živo vsekakor čaka počitek, zaslužen dopust. Dopust je bil pravzaprav dvakrat prestavljen, ker v začetku sploh nismo načrtovali, da bomo šli na ekipno evropsko člansko prvenstvo. To je bilo čisto izven naših načrtov. Enako velja tudi za Finsko. To sta dve veliki tekmi, ki predvsem s psihološkega vidika pobereta veliko energije, zato je to za mlade športnike izjemno naporno. Ko smo dobili zeleno luč, da lahko Živa tekmuje tudi na teh dveh tekmah, sem s težkim srcem sprejel to, da sem moral spremeniti ves sistem treninga. Ampak sem to sprejel, ker Živa vseeno potrebuje izkušnje, kajne? Trenira vsak dan, se odreka vsak dan in si je zaslužila take tekme. Je pa tudi to neka spodbuda za naprej in potrditev njenega dobrega dela, da se vsemu, čemur se odreka, ne odreka zaman.
Zato tudi ni tako veliko tekmovala v letošnji sezoni, sploh v zimskem obdobju. Izkazalo se je, da je bila pravilna odločitev, ko sva naredila daljši premor in zimske sezone sploh ni imela. In kaj potem? Potem pa sledi zaslužen dopust. Upam, da se bo tam spočila. Potem gremo na priprave, ki pa ne bodo tiste klasične priprave, ampak bodo bolj nekakšen uvod v novo sezono. Ker Živa v septembru ne bo tekmovala, sledi daljše obdobje brez tekmovanj in bo tako postopno pripravljalno obdobje. Ne vem, če bomo pozimi sploh tekmovali, tako da se bo lahko spočila. Kot sem rekel, je v fazi razvoja.
Ž. R.: Treningi pa bodo.
G. G.: Da, to zadeva tekmovanja, trenirali bomo pa normalno. Hočem povedati, da bomo poskusili njeno telo najprej spočiti, potem pa nas čakajo veliki izzivi, ker se bo rušil atletski stadion v Ljubljani, tako da za zdaj še ne vemo dobro, kako bomo lahko trenirali. Ogromno je atletov in v Ljubljani je edini stadion, ki nekako v narekovajih rečeno še omogoča izvajanje treningov, Kodeljevo, ki pa je izjemno majhen štadion, nas pa je skoraj tisoč registriranih športnikov.
Potem so tukaj še neregistrirani športniki, mlajši, ki jih je okoli 1.500, in vso to maso je treba nekam "spraviti". In to bo za nas velik izziv.
Na to pa pri vsem veselju ob začetku gradnje Atletskega centra ŽAK nismo pomislili. Človek pozabi, da boste v času gradnje izgubili dom ...
G. G.: Da, dejansko. Ko so plavalcem gradili bazen na Iliriji, niso izgubili nobenega bazena v tem času, nam bodo pa edini atletski center, ki je v Ljubljani, začasno vzeli. In nismo dobili nobenega drugega nadomestnega za ta čas. To bo za nas velik izziv. Saj razumem Mestno občino Ljubljana, da se trudi, ampak pogoji res niso dobri in za tako vrhunsko športnico, kot je Živa, je že v tej mladi starostni kategoriji zahtevno. Ona je gimnazijka na izjemno zahtevni gimnaziji, in kljub temu da ji gre šola res nasproti – profesorji so dobri, s koordinatorji se lahko pogovarjamo, iščemo rešitve –, se ona vseeno ne more vsak dan peljati v Celje ali pa v Novo mesto. Tukaj nas čakajo res veliki izzivi, tako da bomo videli, kako bo.
Začetek gradnje atletskega centra v Šiški je prinesel tudi zaplet.
Le upamo lahko, da se gradnja ne bo preveč zavlekla.
G. G.: Da, glede na to, da bomo kmalu v olimpijski sezoni – to leto 2028 bo prišlo en dva tri – bomo v tem ključnem obdobju brez stadiona in sploh ne bomo imeli pogojev za treninge. Zagotovo ne takšnih, ki so jih vajeni drugi narodi, velike nacije, ki imajo več takih objektov. Problem bo predvsem zima. Mi že za zunaj nimamo pogojev, kaj šele za zimo. Maksimalno se bomo potrudili, da bi zagotovili čim boljše pogoje. Na roko nam gre tudi to, da je Živa izjemno pridna dijakinja. Tukaj govorimo o samih superlativih. Odličnjakinja tudi v šoli, tako da ji gredo zaradi tega tudi v šoli nasproti. Se pravi, maksimalno se bomo potrudili, da bomo omogočili čim boljše pogoje. Bomo pa videli v praksi, kako se bo to izšlo.
Pa da ne bi kdo narobe interpretiral, tega objekta, ki bo zgrajen, se vsi zelo, zelo, zelo veselimo. Z vseh strani pozdravljamo izgradnjo stadiona, ampak to vmesno obdobje … to bo pa težko. Sploh za mlade športnike. Skrbi me, da bodo obupali. Ne bodo mogli trenirati in napredovati in to športniku povzroča stisko.
