prazniki
Četrtek, 25. 12. 2025, 4.00
9 ur, 18 minut
Duhovnik Rok Pogačnik o božiču, veri in upanju
Župnik Rok Pogačnik: Ne pravim, da ne trpim in da ni težko. Ampak težko bi živel lepše in globlje življenje. #foto #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,01
Župnik Rok Pogačnik ni duhovnik, ki bi svojo poklicanost živel zgolj med župnijskimi zidovi. Del študija je opravil na Poljskem, kjer nadaljuje tudi doktorski študij, pomembno izkušnjo pa je pridobil tudi kot kaplan na križarki, kjer je med prazniki skrbel za duhovno življenje delavcev in potnikov z vsega sveta. Pred pol leta je prevzel vodenje župnije Križe, kjer se poleg pastoralnega dela hitro vpenja v vsakdanje življenje kraja. Pri tem mu niso v oporo le ljudje, temveč tudi živali, ki jih ima in ki pogosto, povsem neformalno, odpirajo vrata pogovorom ter ustvarjajo mostove med njim in župljani. V pogovoru pred božičem je za Siol.net odkrito spregovoril o veri kot odnosu, o dvomih, ki spremljajo duhovniško pot, ter o izzivih sodobnega duhovnika, ki želi ostati predvsem to, kar naj bi bil: človek za Boga in človeka.
Pot vas je peljala tudi skozi študij v tujini, natančneje na Poljskem, kjer pripravljate tudi doktorat. Kako vas je to zaznamovalo?
Po treh letih študija v Sloveniji sem tri leta preživel v Opolu, srednje velikem poljskem mestu. Študij na tamkajšnji teološki fakulteti in življenje v semenišču sta bila zame nekakšna odskočna deska v zares odraslo življenje. Ni šlo samo za spoznavanje novih ljudi, nove kulture, novega jezika in skupnosti cerkve, ki diha drugače in malo manj zakompleksano kot v Sloveniji, šlo je za srečanje s samim sabo. Biti daleč od doma, cele mesece z neznanimi ljudmi in v tujem okolju, pa obdobja svete tišine, ki so tam vpisana v urnik dneva … Vse to mi je pomagalo, da sem zares lahko srečal sebe in Boga. In tam sem se, tudi po potrebni izkušnji razočaranja nad institucijo in sabo, odločil, da se bivanjsko postavljam na Jezusovo stran in da bom odgovoril na Božje povabilo. V prvem letniku semenišča je moj sostanovalec na mizo zapisal "Tukaj sem iz ljubezni do Boga". Ko sem to videl, sem v notranjosti zavil z očmi. Očitno sem potreboval še nekaj let, da sem prišel do podobnega sklepa.
"Ljudje hitro ugotovijo, ali smo duhovniki s srcem," je prepričan župnik Rok Pogačnik.
Delovali ste tudi kot kaplan na križarki. Kaj točno to pomeni? Kakšna je vaša izkušnja?
Celotna izkušnja je bila zame veliko presenečenje. Pred nekaj leti me je dva tedna pred božičem poklical prijatelj duhovnik iz Anglije in mi predstavil prošnjo organizacije, ki skrbi za versko življenje mornarjev. Vsako leto ob božiču in veliki noči poskrbijo, da imajo delavci na velikih križarkah, ki ponavadi prihajajo iz držav tretjega sveta in so po več mesecev naenkrat ločeni od doma in družine, dostop do duhovnika vsaj ob največjih praznikih. Ker za eno ladjo niso dobili duhovnika, so se obrnili name. Čez en teden sem bil že na krovu ogromne ladje, ki je naenkrat za dva tedna postala moja mala plavajoča župnija. Tam sem skrbel tako za duhovno življenje delavcev kot tudi potnikov. Zgodba se je ponovila še za veliko noč in še enkrat za božič in lahko rečem, da je bila ena tistih, ki so najbolj utrdile mojo vero.
Doživljal sem, da me ljudje kot duhovnika res potrebujejo. Rad se spominjam delavcev iz Indije, ki so po celodnevni skrbi za goste vsak večer ob enajstih prišli še k sveti maši, pa Filipink, ki so brez zadržkov pred polno jedilnico gostov pristopile in me prosile za blagoslov. Pa nekega visokega moža, ki mi je na veliki četrtek pomagal pri obrednem umivanju nog in ganjen ob misli na Jezusovo ljubezen med tem hlipal kot otrok. Pred nekaj dnevi sta mi hvaležno pisala zakonca, ki sem ju lanski božič spoznal na krovu ogromne Ambience. Ves teden sta hodila k svetim mašam in prihajala na pogovore. Iskrena iskalca. Gospa, ki je bila prej anglikanske vere, je čez nekaj mesecev vstopila v katoliško Cerkev, njen mož pa se je po desetletjih iskanja dal krstiti.
"Neverjetna škoda bi bila, da bi imel Boga na ustnicah, ne pa v srcu," je opozoril Pogačnik.
Župnijo Križe ste prevzeli pred pol leta. Kakšne spremembe so to za vas? Kaj vam je predstavljalo največjo težavo? Kaj morda največji izziv?
Prvič kot duhovnik v nekem kraju delujem samostojno in mi je zaupana skrb za celotno župnijo: za duše, za vse dejavnosti, pa tudi za gospodarsko in upravno plat. Prej sem bil kaplan, odgovornosti in skrbi je bilo manj. Je pa tudi res, da škarje in platno nista bila v mojih rokah. Sprememba je torej velika. Spoznati nove ljudi, vstopiti v njihova življenja, ustvariti ne samo dobre, ampak pravilne odnose, ne popustiti raznim pritiskom, spoznati in pridobiti sodelavce, vse to je veliko več, kot pospraviti svoje stvari v škatlo in jih preseliti na novo lokacijo. Vse je precej lažje, ker je tudi tukaj mnogo dobrih in naklonjenih ljudi, ki mi tako ali drugače pomagajo. Če največjo težavo težko določim, pa brez težav določim izziv: z vsemi obveznostmi in pričakovanji, ki jih prinese služba župnika, želim biti za ljudi predvsem duhovnik, to je tisti, ki je tukaj za to, da bi lahko srečali Boga.
Imate tudi poseben hobi – živali. Koliko in katere živali imate in zakaj so vam tako zelo blizu?
Je danes težko biti duhovnik? Je danes težko živeti duhovniško življenje? Kakšno je vaše mnenje?
Gotovo je težko, ampak se mi zdi, da je danes težko biti tudi človek, zato se ne bom preveč pritoževal. Sicer mi gre to kar dobro, pa se ponavadi po tej poti vsaj zame bolj malo reši. Zato bom povedal nekaj čisto drugega, v kar trdno verjamem: biti duhovnik je en velik privilegij! Toliko srečanj z Bogom in ljudmi, toliko vstopov v njihove zgodbe, toliko resnične bližine in življenjskih izzivov, toliko trenutkov, ko na lastne oči vidim, da Bog tudi prek mojega dela spreminja življenja, ko izkušam toliko tolažbe in luči sredi Zemlje, kjer se zdi žalost človeštva vsak dan večja in tema vse gostejša. Bogu sem neizmerno hvaležen za dar vere in duhovniškega poklica. Težko bi živel lepše in globlje življenje; ne vem, kje bi lahko na vsakem koraku našel toliko svetlobe in razlogov za upanje. Pa ne pravim, da ne trpim in da ni težko. Seveda trpim, vsi trpimo, to je del tega življenja. Ampak je lepo in je vredno.
Kaj je danes po vašem mnenju največji izziv za duhovnike? Kako pristopiti k ljudem v sodobnem, pogosto hitro spreminjajočem se svetu?
Težko bi govoril za druge, ker verjamem, da smo si precej različni, da se zato vsak spopada s svojimi izzivi ter da vsako življenjsko obdobje tudi duhovniku prinese drugačne boje. Se mi pa zdi, da nam je morda vsem skupen en izziv: to je zares živeti vero in biti v odnosu z Bogom. Duhovniki smo na neki način "službeno verni", naše delovanje predpostavlja vero. Se pa zgodi, da ta postane črka na papirju in sistem resnic, program dela in obveznosti, morda celo razlog za uspehe in polnjenje mojega ega, ne pa živ odnos z Bogom, ki me v globino spreminja. Boj, da bi vsak dan slišal Boga, da bi ga vzel resno, da bi mi bil Jezusov evangelij izziv in vera še naprej avantura, je nekaj, kar zahteva stalno čuječnost, veliko iskrenost in notranjo disciplino.
"Vera ne sme postati program in obveznost, ampak odnos z Bogom," je poudaril Pogačnik.
Neverjetna škoda bi bila, da bi imel Boga na ustnicah, ne pa v srcu. Dramatično je, da lahko doživljam uspehe pri svojem duhovniškem delu, pa mi nič ne koristi, če ne dovolim, da Jezus najprej rešuje mene. V tem prepoznavam veliko skušnjavo in nevarnost. Spomnim se starejšega duhovnika, ki nam je na Poljskem v pridigi povedal, da vsak dan moli: "Bog, ne dovoli, da bi zapravil svoje življenje." Meni je jasno, da kadar nisem v Bogu, življenje zapravljam. Kako pa pristopiti k ljudem? K vsakemu osebno in z zavedanjem, da pri tem ne gre za moj projekt, ampak za večjo zgodbo, v kateri sem samo posrednik. Ljudje hitro ugotovijo, ali smo duhovniki s srcem. Hočejo pristnost, hočejo duhovnika, ki zares verjame in se vsaj trudi živeti to, kar oznanja.
"Težko bi živel lepše in globlje življenje – je težko, a je vredno," je dejal Pogačnik.
Ste se kdaj tudi sami znašli v dvomu – v veri, poslanstvu, smislu? Kako se duhovnik sooča z notranjimi vprašanji?
Večkrat. Zame je pomembno predvsem, da imam ljudi, s katerimi se o tem lahko pogovarjam, in ob takih trenutkih preprosto sem. In da se o tem pogovarjam tudi z Bogom, čeprav se morda zdi, da je tiho. Dobro je določiti, zakaj se kriza pojavlja, od kod ta nevihta prihaja. Ko to diagnosticiram, je običajno vse lažje. Tudi zdrava distanca in usmiljenje do sebe ter tista ponižnost, ki mi pove, da sem zmotljiv in krhek človek, pomagajo, da se taka obdobja dobro končajo in da se iz njih nekaj naučim.
Kako pristopite k ljudem, ki iščejo smisel in tolažbo, tudi če niso iz verskega okolja?
Vesel sem, če sami pristopijo, srce poskušam odpreti za vsakogar. Jih pa, žal, premalo iščem in k njim premalo namensko pristopam. Pa toliko jih je, ki bi potrebovali dobro besedo in veselo oznanilo o Bogu, ki mu je mar zanje. Prav to se mi zdi danes stranpot Cerkve, pa tudi moja stranpot: da se v vsem delu in skrbeh prehitro zapremo za svoje štiri stene, skrbeč za tistih nekaj pridnih ovčic, med katerimi se počutimo bolj ali manj fino, svet, ki naj bi mu prinašali življenje, pa ostaja lačen Boga. Nekako upam, da bo moje delo v župniji usposabljalo in navduševalo vernike, da bodo oni šli in prinašali Boga tja, kjer se odvija njihov vsakdan. Zdi se, da je tako pričevanje za marsikoga, ki ni iz verskega okolja, tudi privlačnejše in prepričljivejše kot duhovnikovo.
"Želim biti predvsem tisti, ki ljudem pomaga srečati Boga," je poudaril sogovornik.
Če bi se Jezus rodil danes, kje mislite, da bi se rodil – in komu najprej spregovoril?
Gotovo bi Božji Sin, če bi postal človek danes, enako kot pred dva tisoč leti prišel med najbolj uboge in preproste ljudi. Preprosti pastirji so bili njegovo prvo občinstvo, ko se je rodil v neki votlini blizu Betlehema, in nasploh so ubogi Bogu posebej blizu, zato dvomim, da bi se v letu 2025 odločal kaj drugače. In najbrž bi bili tudi mi presenečeni, kam se je podal. Če želimo zares doživeti božič, dovoliti, da se Bog rodi v nas, kot radi rečemo, se v preprostosti pastirjev skriva nekakšen recept: da bi sprejel Jezusa, moram biti vsaj malo ubog, moram stopiti s piedestala svoje samozadostnosti in mu reči: "Poglej, tak sem. Skrbi imam, nemočen sem, utruja me, da moram pred svetom igrati predstavo moči in uspeha, nimam odgovora na vsa vprašanja in življenje mi občasno res ne gre, še manj ljubezen. Potrebujem Te." Odpreti srce Bogu pomeni stopiti predenj tak, kakršen sem, in dovoliti, da je on odrešenik.
"Tudi dvomi so del poti in niso nujno znamenje, da gre kaj narobe," je pojasnil Pogačnik.
Kako se vi pripravljate na božične praznike? Ali imate kak poseben duhovni ritual ali običaj?
Poskušam, da me delo, ki ga je v teh predprazničnih in prazničnih dneh pač več, ne bi preveč izčrpalo in da bi tudi sam lahko praznoval. Že celoten advent poskušam biti s srcem bolj pri stvari. Tudi lepi adventni običaji mi pomagajo pri tem. V začetku adventa smo imeli zornice. To so svete maše, ki se jih še pred zoro daruje samo v soju sveč in so odsev Božje lepote in so vedno navdihujoče, pa sicer nisem ljubitelj jutranjih ur. Devet dni pred božičem devetdnevnica, pa iskrena sveta spoved – vse to pomaga, da so prazniki lepi. En svoj mali božični ritual res imam; na sveti večer si vzamem pol ure, da v miru, sam in ob prižganih svečah, prisluhnem sijajnemu Oratorio de Noël skladatelja Saint-Saënsa. To je moja božična meditacija in moj molitveni vstop v skrivnost svete noči.
Božič je tudi čas darovanja in medčloveške bližine. Kateri trenutek med prazniki vas osebno najbolj navdihuje?
Pravzaprav glede božiča nimam posebnih pričakovanj, saj je to za duhovnike eden napornejših delov leta in je moje praznovanje bolj v tem, da ga omogočim drugim. Mali Jezus, ki ga vidimo v jaslicah, je edina oseba, ki se je rodila zato, da bi umrla: s tem nas je rešil greha in smrti. To ni preveč romantična misel, ampak božič ni zato, da bi bil romantičen, ampak da bi nas spreminjal. Duhovniki naj bi bili Kristusu podobni v tem umiranju sebi in ob praznikih še posebej čutim, da sem predvsem za druge. Ni pa to brez notranjega veselja in malih presenečenj, ki jih pripravi Bog in za katere poskušam biti odprt. Seveda si želim v dneh po božiču vzeti tudi čas za bližnje in za vse, kar me veseli in ob čemer si odpočijem.
Kaj bi radi sporočili ljudem ob letošnjem božiču?
