Sreda, 24. 12. 2025, 17.13
2 meseca, 2 tedna
Razstava jaslic
Od otroških jaslic do galerijske razstave #foto #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,33
Med razstavljenimi jaslicami Doblehar izpostavlja jaslice Jožeta Plečnika, zasnovane za prodajalno Lectarija družine Freyer na Kongresnem trgu v Ljubljani.
Razstava jaslic v Galeriji Družina ni le jubilejna vrnitev k začetkom galerijskega programa – praznujejo namreč 30 let delovanja – temveč tudi osebna pripoved njenega avtorja in kustosa Andreja Dobleharja, umetnostnega zgodovinarja in etnologa, ki se z jaslicami ukvarja že od otroštva, ko je ob očetovi spodbudi prvič postavljal božične prizore.
"Že kot otrok sem postavljal jaslice, zelo me je spodbujal oče, ki je imel rad praznike in z njimi povezano obredje," pove avtor razstave Andrej Doblehar.
Iz zgodnjega družinskega obredja se je pred približno 20 leti razvilo poglobljeno raziskovalno, zbirateljsko in kustosko delo, ki ga Doblehar že vrsto let uresničuje tudi v sodelovanju z Narodno galerijo v Ljubljani, kjer vsako leto izbere in predstavi jaslice slovenskega umetnika.
"Morda me je najbolj motiviralo prav to presenečenje ob odkritju, koliko arhitektov, kiparjev in slikarjev, ki sodijo v zgodovinski kanon slovenske umetnosti, je naredilo tudi jaslice. Te umetnine navadno odstopajo od standardnih predstav slovenskih jaslic z mahom, zato so še toliko bolj izvirne in zanimive, na primer jaslice arhitekta Jožeta Plečnika," je za Siol.net pojasnil Doblehar.
Jaslice so zelo pomemben del božičnih praznikov, a njihova zgodovina na Slovenskem ni tako dolga kot drugje. Kaj je po vašem mnenju omogočilo, da so jaslice na Slovenskem postale tako razširjen običaj?
Viri pričajo, da so prve jaslice na Slovenskem postavili v 17. stoletju: leta 1641 škof Tomaž Hren v stolnici v Gornjem Gradu in leta 1644 jezuiti v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani, v isti dobi pa je bil po ženskih samostanih razširjen obred zibanja malega voščenega Jezusa v zibki. Govorimo torej o pojavitvi fenomena jaslic z majhnimi premakljivimi figurami, ki se postavijo za božič, in so pomanjšana tridimenzionalna predstavitev božičnega dogodka. Pred tem so verniki ta motiv lahko videli denimo na srednjeveških freskah, znan je pohod in poklon Svetih treh kraljev na severni ladijski steni v cerkvi na Sv. Primožu nad Kamnikom, ali v baroku v slikarskih oziroma kiparskih upodobitvah v oltarjih, npr. v velikem zlatem oltarju cerkve v Crngrobu. Šele v 18. stoletju so se jaslice začele širiti na Slovenskem, najprej po samostanskih in župnijskih cerkvah ter meščanskih domovih, v 19. stoletju tudi na podeželju. Raziskovalci jaslic na Slovenskem, med katerimi je najpomembnejši akademik Niko Kuret, pa pravijo, da je postalo postavljanje jaslic splošno razširjeno šele v času med svetovnima vojnama. Seveda pa je to zelo shematičen kronološki prikaz razvoja jaslic pri nas.
Omenili ste, da so jaslice postale simbol božičnih praznikov in kulturni fenomen. Kakšno vlogo so imele v družbenem in verskem življenju ljudi skozi zgodovino?
Naši generaciji se zdijo jaslice nekaj samo po sebi umevnega, saj niso postavljene samo v cerkvah in po domovih, ampak tudi v javnem prostoru, na številnih razstavah širom po Sloveniji, znamenite so tudi uprizoritve živih jaslic … Takšna javna razširjenost jaslic je bila mogoča od leta 1990 dalje in demokratizacija z možnostjo izražanja verskih simbolov je bila na Slovenskem eden od razlogov za vseprisotnost jaslic v adventnem in božičnem času. Tudi v zgodovini nekatera obdobja niso bila naklonjena jaslicam, tako je recimo v poznem 18. stoletju cesar Jožef II. prepovedal jaslice, kar pa je trajalo le kratek čas. Da odgovorim še na vaše prvo vprašanje – sam mislim, da so jaslice postale tako razširjen pojav zaradi tega, ker so versko tematiko – ki je v nekdanjih časih zaobjela celoten tok leta in življenja ljudi – povezale s kreativnostjo njihovega izdelovanja in postavljanja ter šegami in navadami v intimnem družinskem kontekstu. Zato so postale med ljudmi tako priljubljene.
Češke moderne jaslice iz Prage.
Kakšna je sploh vloga jaslic?
Osrednji namen jaslic je ponazoritev rojstva Jezusa Kristusa in s tem usmeritev vernikom za bolj doživeto praznovanje božičnih praznikov. Zaradi tega so jaslice zares postale simbol božiča, sam praznik pa je bil temelj tudi za nastanek ne samo množice ljudskih šeg in navad, ampak tudi številnih likovnih, literarnih in glasbenih del. Imamo antologijske zbirke slovenskih literarnih del na temo božiča in posnetke božičnih pesmi naših skladateljev. Zato so jaslice prerasle ozek cerkveni kontekst in postale kulturni fenomen. V liturgiki, ki je veda o krščanskem bogoslužju, pa jaslice uvrščajo med ljudske pobožnosti. Rad bi poudaril, da so različne evropske dežele oblikovale svoje značilnosti v postavljanju jaslic – v tipologiji, lokalnih posebnostih, estetskem dojemanju in tudi v časovnem okviru njihovega postavljanja. Slovenija v zgodovinskem kontekstu sodi v širši alpski prostor in z njim deli značilnosti jasličarstva.
Kako ste se vi osebno začeli ukvarjati z jaslicami in kaj vas je motiviralo, da ste se začeli posvečati raziskovanju in zbiranju jaslic?
Že kot otrok sem postavljal jaslice, zelo me je spodbujal oče, ki je imel rad praznike in z njimi povezano obredje. Seveda so bile takrat moje možnosti omejene, pozneje – pred kakšnimi 20 leti – pa sem kot umetnostni zgodovinar in etnolog postal raziskovalec, postavljalec, zbiratelj in kustos razstav jaslic. Že vrsto let sodelujem z Narodno galerijo v Ljubljani, kjer vsako leto izberem ene jaslice slovenskega umetnika in jih predstavim tudi s postavitvijo in predavanjem. Morda me je najbolj motiviralo prav to presenečenje ob odkritju, koliko arhitektov, kiparjev in slikarjev, ki sodijo v zgodovinski kanon slovenske umetnosti, je naredilo tudi jaslice. Te umetnine navadno odstopajo od standardnih predstav slovenskih jaslic z mahom, zato so še toliko bolj izvirne in zanimive, npr. jaslice arhitekta Jožeta Plečnika.
"Želel sem predstaviti tako klasične jaslice, ki združujejo figure in jaslično pokrajino z mahom, kot jaslice, postavljene v vitrino kot muzejski eksponat," pojasni Doblehar.
Kateri je bil vaš prvi kos v zbirki jaslic in kako ste ga pridobili?
Najprej sem v spletnem oglasniku kupil keramične barvne jaslice iz delavnice Konjedic iz Stražišča pri Kranju, kjer je to obrt med svetovnima vojnama začel Franc Konjedic, nadaljeval njegov sin Viktor, danes pa delavnico vodi vnuk Dominik – izdelovanje jaslice v njihovi delavnici povezuje že tri generacije, danes pod imenom ArtKonjedic! Čeprav gre za serijski izdelek in se Niko Kuret v znameniti monografiji Jaslice na Slovenskem iz leta 1981 nad njimi ni pretirano navduševal, so stari kipi iz te delavnice že redki in zato dragoceni, najpomembneje pa je dejstvo, da so ti kipci iz barvane žgane gline skozi 20. stoletje izoblikovali predstavo o videzu jaslic na Slovenskem. Še danes jih hranijo številne družine in cerkve, izdelujejo pa figure različnih dimenzij glede na želje naročnikov.
Kakšne zgodbe, povezane z jaslicami, so vas najbolj zaznamovale v vaši zbirki? Je katera izmed njih posebej osebna za vas?
Na razstavi so obiskovalcem najbolj všeč dvoje jaslice. Prvi sklop so Plečnikove jaslice, božična drevesca, svečniki in sveče, ki jih je arhitekt Jože Plečnik načrtoval za prodajalno svečarskih, medičarskih in obrtnih izdelkov Lectarija v Ljubljani. Gre za najbolj simbolne jaslice v slovenski umetnosti, ki dokazujejo, da je bil Plečnik ob velikih domačih in tujih arhitekturno-urbanističnih realizacijah tudi mojster malih form. Imel sem srečo, da sem dobil dovoljenje za izdelavo replik Plečnikovih božičnih izdelkov, saj sem prijatelj potomcev lastnikov Lectarije, ki je bila po koncu druge svetovne vojne nacionalizirana, danes pa je Plečnikov ambient del stalne zbirke Slovenskega etnografskega muzeja. Druge jaslice, ki vzbujajo pozornost na razstavi, pa so hkrati tudi največje in najstarejše. To so lesene in pobarvane jaslice iz okoli leta 1900, ki izvirajo iz tirolskih ali bavarskih rezbarskih delavnic, kupil pa sem jih na spletni dražbi. Še danes v tem kulturnem prostoru delujejo znamenite rezbarske delavnice, npr. v Val Gardeni, v Münchnu, Brixnu in Innsbrucku pa imajo tudi sijajne muzeje jaslic, ki so prava paša za oči!
Katere jaslice iz vaše zbirke pa bi sicer želeli izpostaviti?
Rad bi izpostavil dva avtorja, ki sta najpomembnejša izdelovalca jaslic v drugi polovici 20. stoletja na Slovenskem, to sta Liza Hribar in Wolfgang Kogler. Liza Hribar je šele v zadnjem obdobju ponovno vstopila v našo kulturno zavest, tudi z mojo strokovno predstavitvijo na razstavi jaslic v Narodni galeriji, njeno prvo javno ljubljansko razstavo v Galeriji Družina, več članki in predavanji; pravkar pa je pri Slovenski matici izšel roman o njej z naslovom Vse je postalo plamen pisateljice Nataše Konc Lorenzutti. Zaradi povojne izključenosti je delala dekorativno malo plastiko iz žgane gline za Dom v Ljubljani in jaslice za zasebne naročnike. Wolfgang Kogler pa je bil menih v kartuziji Pleterje in je znan po razpelih in jaslicah. Za raziskovanje in promocijo njegove dediščine skrbi društvo Zgovorna tišina, ki je menihovo delo predstavilo že na vrsti razstav in v monografiji. Jaslice sta Liza Hribar in Wolfgang Kogler zasnovala bodisi v standardni upodobitvi s posameznimi figurami bodisi v kosu z upodobitvijo celotnega božičnega prizora, so pa danes zelo iskan zbirateljski predmet.
Zakaj ste se odločili, da vključite različne vrste jaslic – od tradicionalnih do modernih – in kako so te raznolike oblike odražale razvoj jasličarske umetnosti skozi stoletja?
Želel sem predstaviti tako klasične jaslice, ki združujejo figure in jaslično pokrajino z mahom, kot jaslice, postavljene v vitrino kot muzejski eksponat. Pri slednjih je poudarek na njihovem likovnem izrazu in estetski celovitosti, tako postavljene jaslice pa izpadejo tudi bolj moderno. Prav veliko modernih jaslic ni na razstavi, morda zaradi tega izstopajo jaslice slikarke Mire Ličen, ki je žanrski figuralni prizor spremenila v stekleni objekt s pozlato. Kot zbiratelj si seveda želim pomembnih avtorjev in njihovih izvirnih jaslic, ampak mi je najbolj pomembna likovna celovitost. Lahko pa rečem, da je v načinu izdelovanja in postavljanja jaslic na eni strani še vedno prevladujoča tradicionalna usmeritev, na drugi pa posamezni primeri avtorskih realizacij znanih imen iz slovenske umetnostne zgodovine.
Doblehar pojasnjuje, da jaslice postavljajo tudi ljudje, ki "niso verni oz. povezani s cerkvijo, in to je tudi dokaz, da so jaslice prerasle ozek religijski okvir".
Jaslice so pogosto predstavljene kot umetniške ali umetnostno obrtne upodobitve. Kako vi kot zbiratelj gledate na njihovo vrednost? Kakšno mesto zasedajo v svetu umetnosti?
Jaslice imajo pomembno zbirateljsko vrednost, saj se jih na bolšjih trgih in v starinarnicah najteže dobi. Zato imajo dragoceni stari primeri tudi visoko ceno, pa še interesentov zanje je veliko. Mnogo je namreč zasebnih zbirateljev, na Brezjah pa deluje Muzej jaslic s stalno razstavo, kjer prav tako želijo dopolnjevati zbirko z dragocenimi eksponati. Prav v okviru tega božjepotnega središča je bil na glavno pobudo danes pokojnega patra Leopolda Grčarja ustanovljen muzej in Društvo ljubiteljev jaslic in s tem se je področje jasličarstva na Slovenskem tudi profesionaliziralo. S stališča umetnostne zgodovine pa so jaslice obroben pojav, ki ne vzbuja takšnega zanimanja raziskovalcev.
Jaslice pogosto postanejo dragocena družinska dediščina. Kaj menite, da je ključno pri ohranjanju teh predmetov skozi generacije?
Sam vedno pravim, da nas jaslice povezujejo z lastnimi spomini na družinska praznovanja božiča in s predniki, zato imajo posebno sentimentalno vrednost in jih ljudje le redko prodajo. Postavljajo jih tudi ljudje, ki niso verni oz. povezani s cerkvijo, in to je tudi dokaz, da so jaslice prerasle ozek religijski okvir. Zaradi zgodovinskega razvoja, pomena v slovenskih šegah in navadah ter kreativnosti pri izdelovanju in postavljanju je bilo jasličarstvo pred leti tudi vpisano v Register nesnovne dediščine Slovenije.
