Sašo Filipovski: Všeč mi je, da v Nemčiji vsak opravlja svoj posel in ne vtika nosu v druge

Sportal "Mislim, da smo igrali dobro, zrelo, Nemci pa niso popuščali"

Sašo Filipovski je na klopi Würzburg Baskets od decembra 2021. Foto: Guliverimage Sašo Filipovski je kot osnovnošolec treniral tako košarko kot rokomet (bil je vratar). S košarko je začel pri Olimpiji, nadaljeval na Ježici, kjer je po končanem študiju na fakulteti za šport začel trenersko kariero. Večje korake v trenerski posel je naredil na prelomu stoletja, ko je bil pomočnik Zmaga Sagadina pri Olimpiji. Pozneje je dvakrat po dve leti tudi sam vodil ljubljanski košarkarski ponos. Dvakrat je bil z Olimpijo državni in pokalni prvak (2004 in 20025). Zdaj že skoraj dve desetletji dela v tujini, od Poljske (dvakrat prvak s Turowom) do Rusije, Turčije (pokalni zmagovalec) in Monaka, eno sezono je vodil tudi beograjski Partizan.

Filipovski se je kalil pod vodstvom Zmaga Sagadina. Foto: Sportida Od decembra 2021 pa je na klopi malega nemškega prvoligaša iz Würzburga, od koder sta doma Dirk Nowitzki in Maxi Kleber. Tega je rešil izpada iz prve lige ter ga v tretji in četrti sezoni popeljal v polfinale nemške lige. V obeh je bil njegov igralec MVP. Pa imajo le 14. proračun lige. Zaigrali so tudi v Fibini ligi prvakov. Na poti na Poljsko, kjer so v teh dneh na krajših pripravah za sezono 2025/2026, smo se z njim pogovarjali o njegovem delu v Nemčiji, kako se to razlikuje od vsega, česar je bil vajen dotlej, o vzponu nemške klubske in reprezentančne košarke ter o dogajanju na letošnjem EuroBasketu. Pozna kar nekaj košarkarjev, ki se še borijo za kolajne, Teemuja Rannikka in Sasuja Salina je treniral v Olimpiji, Sehmusa Hazerja, Furkana Korkmaza in Ercana Osmanija v Banvitu iz Bandirme.

Sašo, začenjate peto sezono na klopi Würzburga, očitno ste se dobro ustalili tako v mestu na severu Bavarske kot v klubu?
Nemčija mi ustreza v smislu discipline, nevmešavanja, da pustijo ljudi, da opravljajo svoj posel. To mi je všeč, da v Nemčiji vsak opravlja svoj posel in ne vtika nosu v druge zadeve. Vsak odgovorno opravlja svoje stvari. Po drugi strani pa, ko kje kaj zaškriplje, je pa težko izbrati ekipni duh, da nekdo naredi za nekoga nekaj dodatnega. To je pa minus. A meni ta mentaliteta, delavnost ustreza. In tako bo to moja peta sezona. Ko sem prišel, je bil klub pred izpadom. Decembra so imeli samo dve zmagi, bili so zadnji na lestvici. Sprejel sem ta izziv. Človek v življenju dobi določene priložnosti in mislim, da je prav, da včasih izkoristimo, kar nam je ponujeno. Ker nič ne pride kar tako. Vse se zgodi  z določenim razlogom in včasih je treba sprejeti izzive. 

Zadovoljen sem. Iz leta v leto smo rasli. Klub me je sprejel zelo dobro. Zelo se trudijo, da napredujejo. Sprejeli so mojo vizijo in način dela. Sam do sebe sem zahteven. Če sem zahteven do sebe, sem zahteven tudi do ljudi, ki delajo v klubu. In oni so to sprejeli. Klub je zrastel, od določenih amaterskih stvari smo šli v profesionalizem. Kondicijski trener je postal profesionalec. Nismo imeli "team managerja", zdaj je ta profesionalec. Danes imamo dva fizioterapevta in zunanje sodelavce, ki pridejo pomagat. Snemamo treninge, imamo sobo za sestanke, regeneracija je veliko močnejša, kot je bila. Potovanja so vse boljša in boljša. Igralci dobivajo boljša stanovanja, boljše avtomobile. Pogodbe so šle navzgor. Tudi ljudje v managementu in v marketingu se izredno trudijo. In klub je v primerjavi s tistim letom, ko sem prišel, danes kot noč in dan. Vesel sem, da so bili ljudje pripravljeni, da se spremenijo. Ljudje niso vedno pripravljeni na spremembe. Naša narava je, da spreminjamo druge za svojo srečo. A je treba začeti pri sebi. 

Filipovski je govoril o različni mentaliteti Nemcev in narodov z Balkana. Foto: Guliverimage Uprava kluba torej pusti, da delate, je potrpežljiva, imate čas. To je nekaj, česar v slovenskem športu in na celotnem Balkanu nismo vajeni.
Poglejmo miselnost Balkana. Že Trismegistus je rekel, kar je znotraj, tako je zunaj. Ljudje na Balkanu so ves čas v nekih vojnah, govorim o osebnih vojnah. Afere, teorije zarote. Mi smo mojstri na Balkanu, da iz miši delamo slona v vsakem trenutku. Ni čudno, da so bile vse vojne povezane za Balkan. Ampak ker so vojne znotraj samega človeka. Ljudje vsakodnevno iščejo, kdo je proti njim, iščejo neke teorije zarote. Izmišljajo si navideznega nasprotnika, ker nimajo notranjega miru. Poglejte Srbijo. To je ves čas. To ni samo Zvezda/Partizan. Zdaj jih imajo tudi študenti, upokojenci, levi in desni. Ves čas so neke vojne. Ljudje sedijo v lokalih in samo razmišljajo, zakaj se je to zgodilo, kako bi koga prelisičili in kdo je s kom v vojni. 

Sašo Filipovski je Partizan vodil v sezoni 2020/2021. Foto: Sportida Po eni strani bi lahko rekli, da imamo bojevito naravnanost. Tam so borci. A tisti, ki se bojujejo, se bojujejo tudi proti sebi. Torej, veliko je tistih, ki sami sebe streljajo. In to je tudi razlog, da Zvezda in Partizan v evroligi ne moreta nečesa narediti. Pa imata dovolj denarja in vsega. Ampak problem je ta miselnost, da ni tega miru. Srbija je imela na evropskem prvenstvu sanjsko ekipo. Ampak ves čas se je nekaj pisalo. Da se Zvezdaši in Partizanovi košarkarji ne marajo, nenehno je bilo prisotno neko nezadovoljstvo, ki ustvarja nemir. Ekipa pa potrebuje mir, da trdo dela in da se nihče ne vmešava v posel.

Zelo pomembna je osredotočenost, kam usmeriš energijo. Le tako pride do rezultata. Če je ta energija razpršena in če se ne moreš fokusirati, potem ni rezultata. Dokaz tega so na primer Gruzijci, ki so bili presenečenje evropskega prvenstva. Pa poglejmo Fince! Finci se ukvarjajo samo s pozitivno energijo. Imajo željo, vsi dihajo kot eno. Ni nobene negativne energije. Evforija je, celotna družba jih podpira, navijajo za njih in tako pride do pozitivnih rezultatov. Enako je v Nemčiji, ker tu ni mentalitete, da iščejo zdrahe, teorije zarot, neke težave, kjer jih ni. Imajo veliko kakovost, imajo široko klop, imajo igralce, ki znajo igrati. Ampak predvsem imajo mir. Na primer selektor je bolan. Vse druge države in druge reprezentance so se ukvarjale z boleznijo trenerja, samo nemška reprezentanca se ni ukvarjala s tem. To je dokaz in pokazatelj tega, da če ti želiš doseči določen rezultat, moraš imeti bojevito naravnanost in pravo energijo, da lahko ustvariš rezultat in da imaš dovolj miru, da se lahko osredotočiš nase in da to izpelješ.

Würzburg je dvakrat popeljal do polfinala nemške lige. Foto: Guliverimage Je mir ključni dejavnik, da ste v klubu naredili tak preskok, od 12. in 11. mesta v prvih dveh sezonah do tega, da ste bili zdaj dvakrat polfinalist nemške lige?
Preskok je prišel v moji glavi. Kot mlad se želiš pokazati in dokazati, da lahko plavaš proti toku, da lahko "lulaš proti vetru". Ampak si potem polulan. Jaz sem prišel do tega, da se zavedam svojega znanja, svojih izkušenj in investicij v sebe skozi toliko let. In jasno mi je, da preprosto moraš najti sredino, kjer imaš dovolj miru, da lahko pokažeš, kar znaš. Da ta energija ustvarjanja ne odteka. In to sem enkrat že našel in se je ponovilo. To sem imel tudi na Poljskem, v Turowu je bil rezultat isti. Iz nič smo prišli do finalnega turnirja EuroCupa v Torinu. V Bandirmi smo prišli do največjega rezultata. Bil je tak družinski klub, a zelo dobro vzdušje in nam je uspelo osvojiti pokalno tekmovanje med evroligaši in hkrati igrati finale lige prvakov. Pa marsikdo niti ne ve, kje Bandirma je. To se je ponovilo tudi z Zielono Goro. Se pravi, kjer sem imel mir, kjer sem imel možnost ustvarjanja, sem lahko ustvarjal. 

V klubih, kjer so pa ves čas afere, neka podtikanja, kjer je nemir med igralci, da se igralci ne morejo osredotočiti, kjer sami ustvarjajo težave, kjer jih ni, tam je pa težko. Na primer v Partizanu se je Rade Zagorac zelo dvignil. Ko je bil v reprezentanci, je nato slabo odigral. In vsi so ga napadali in se je vrnil iz reprezentance povsem odsoten, brez vsake možnosti, da karkoli odigra. V športu je potrebnih veliko, veliko stvari, veliko truda, da nekaj zgradiš. A te legokocke so rahle. In ena mala stvar je dovolj, da vse uniči. In sem šel raje tja, kjer lahko uživam v tem, kar delam. Da lahko sam izbiram štab, ne da mi ga drugi postavljajo, ne da pripelješ lahko enega, tam pa imaš tri, ki ti za hrbtom kopljejo. Če sem jaz šef strokovnega štaba, potem šef postavlja svoje sodelavce, ne da ti drugi postavljajo sodelavce in da ti drugi pripeljejo igralce, da ti menedžerji sestavljajo ekipo, da grejo oni do predsednika in da se jemljejo provizije. Šport je v glavnem umazan posel. Danes igralci, tudi agenti postajajo pametnejši in dajejo igralce v tiste sredine, kjer lahko igralec napreduje, kjer lahko dobro dela, kjer je dobro servisiran. In enako je tudi s trenerji. Se učimo, učimo se iz trpljenja.

Jhivvan Jackson, MVP pretekle sezone nemške lige. Foto: Guliverimage Poleg obeh polfinalnih nastopov v nemški ligi je potrditev za dobro delo tudi to, da ste imeli v obeh sezonah tudi najbolj koristnega igralca lige, lani Otis Livingston in letos Jhivvan Jackson.
Igrali smo tudi v ligi prvakov in prišli med najboljših 16. V Nemčiji smo prišli do končnice, do polfinala. V obeh sezonah smo imeli tudi MVP in najboljšega strelca, zadnjo sezono smo imeli tudi najboljšega obrambnega igralca. Dobro delo se kaže. Kaže se tudi s tem, da je mladi 18-letni Hannes Steinbach dobil priložnost, jo izkoristil in podpisal milijonsko pogodbo. Vsako tekmo smo imeli razprodano dvorano. Imamo tudi ogromno skavtov na tekmah. Steinbach bo v naslednjih letih zagotovo nosilec nemške reprezentance in je brez dvoma NBA-talent. Na vseh področjih nam je s kakovostnim delom uspelo doseči dober rezultat, kar pa seveda ni samo moja zasluga, ampak imam ob sebi ljudi, ki sem jih izbral. In nam je uspelo ustvariti dobro ekipno delo. Pako Šćekić, ki je vrsto let delal z evroligaškimi igralci, je kondicijski trener. Tukaj je tudi Dejan Mihevec, iz Poljske Marcin Wit, v štabu je še Krešimir Lončar. Imamo zelo dobro vzdušje, imamo dobro delovno ozračje. Ekipo pustijo pri miru in ustvarjamo, delamo. Ne more eden, ki je potnik v avionu, kričati in kritizirati pilota, kako vozi, kako bi moral voziti. Če si kupil karto, ne pomeni, da si ti pilot. Sedi tam in bodi tiho. To je poanta. Danes pa vsi mislijo, da imajo pravico do glasu. A v Nemčiji je drugače. Ve se, kdo plača. Ve se, kdo je za kaj odgovoren. Ne more bit potnik pilot. To je bistvo.

Hannes Steinbach je za Würzburg zaigral pri 18 letih. Foto: Guliverimage Steinbach je zdaj odšel na ameriški kolidž.
Tako je, podpisal je milijonsko pogodbo. Mislim, da je to dobra pot. Gre za izredno nadarjenega in pametnega fanta, ki ve, da mora iti korak za korakom. Ker vseeno mora še malo napredovati fizično, mora pa tudi sprejeti ameriško kulturo. Ker ni enaka kot evropska, sploh pa ne kot nemška. On mora to malo doživeti, izkusiti to tekmovalnost in te ameriške posebnosti. Da se prilagodi ameriški mentaliteti in da potem poskusi z ligo NBA. Ti moraš biti dovolj zrel, da prideš v NBA. Mislim, da je naredil pametno potezo.

Za vas je pa po drugi strani to dodaten izziv: drugo leto zapored je odšel MVP, mladi Steinbach, tudi Zac Seljaas je prestopil v evroligaša Asval. Z vidika proračuna ste še vedno mali nemški klub, nimate niti milijona za prvo ekipo, kajne?
V življenju je zelo pomembno, da človek ve, kje je. Ne moreš imeti previsokih apetitov glede na svoje zmožnosti. Vsak se mora zavedati svojih potencialov, kajti preveliko breme ni dobro. Vemo sicer, da diamanti nastajajo v pritiskih, ampak nastajajo v optimalnih pritiskih. Veliko diamantov pa je uničenih, če je pritisk prevelik, in se zdrobijo v prah. Klub se zaveda, da imamo štirinajsti proračun lige. Vse je čisto, vse je transparentno. Glavni direktor odgovarja s svojim premoženjem in zaporom. Karkoli se zgodi v klubu, on odgovarja. Tukaj ne more nekdo priti zraven, da si jemlje provizije, ker odgovarjaš pred zakonom. V nemški ligi ni veliko balkanizma v smislu tega, da se ti lahko vmešavaš. Danes vemo, da so vsi menedžerji, malo pa je tistih, ki ustvarjajo. V Nemčiji hvala bogu tega ni veliko. Klub se zaveda in tudi jaz, da je naša usoda taka, da moramo ustvarjati. Iz nič moramo ustvarjati dobre produkte, ki še vedno niso NBA-produkti, ampak ustvarili smo denimo tudi evroligaškega igralca. Zac Selljas je prišel iz druge lige, v enem letu je postal kapetan, nosilec in danes je v Asvelu. To je pokazatelj dobrega dela, na katerega sem seveda ponosen in vesel. Ampak nihče pa ne leti. To je pa tudi pomembno. Poglejmo na primer Primorsko, bila je prvak, pa ne obstaja več.

Bilo je veliko klubov v Evropi, ki so postali uspešni z dobrim delom, a potem niso zdržali. Za svojo stabilnost moraš znati zdržati uspeh in moraš znati zdržati tudi neuspeh. Se pravi, če te ponese evforija ali pa če postaneš pameten, če spustiš v klub ljudi, ki mešetarijo, ki samo svoj lonček postavljajo, potem sledi propad. Enako je tudi, ko trdo delaš in ni rezultatov. Če je tako, je depresija, takoj problemi, potem pa nimaš miru in ne moreš preboleti krize. A vsaka ekipa, da postane močna in da ljudje napredujejo, mora prestati krize. In če se v krizi takoj vse ruši, potem ne moreš ustvariti ničesar. Oba pola sta pomembna, da se uravnotežita, da se pride do rezultata. Da, jaz ustvarjam s 14. proračunom, delamo igralce, ne moremo podpisati igralcev za več let, niti ne moremo pripeljati nikogar dobrega z vidika izkušenj. Ampak imamo neizkušene potenciale in z njimi delamo. Sem kot profesor v osnovni šoli.

Zaca Seljaasa je Filipovski našel v drugi nemški ligi, zdaj je iz Würzburga prestopil v evroligaša Asvel. Foto: Guliverimage

Je torej polfinale zgornji doseg za Würzburg? Kakšne so ambicije kluba?
V klubu so tako realni, da vedo, kaj lahko s štirinajstim proračunom. Klub je bil pred izpadom, so trepetali in se vsako leto borili za obstanek v ligi. Zdaj si želijo dolgoročno stabilnost. Da smo ves čas konkurenčni, da se borimo za play-in v nemški ligi. Se pravi, da se s 14. proračunom boriš za prvo deseterico po rednem delu in da se obenem osredotočaš na proces. Klub se ne ukvarja samo z rezultatom, ampak želimo več prodanih kart, želimo boljšo dvorano, želimo boljše drese, želimo boljši servis za igralce, boljše fizioterapevte, boljše trenerje za mlade kategorije, dvorano za mlade, po šolah vse boljše trenerje, da bi imeli čim večjo bazo. Klub se torej ukvarja s procesom in to je prava pot. Rezultat je vedno posledica nekega dobrega dela in čistega fokusa. Pomembno je, da je klub na realnih tleh. Vodstvo uživa v sadovih dela, dobili so darilo, da lahko igramo Evropo s takim proračunom in da imamo polno dvorano. Da, dobili bomo novo dvorano. Projekt je potrjen, politika je vse sprejela, potrdila in dvorana se bo začela graditi. Petnajst let se je o tem govorilo, ampak zdaj se je to premaknilo naprej.

Zdaj imate dvorano za tri tisoč ljudi?
Dvorana je majhna, stara, sprejme maksimalno tri tisoč ljudi s stojišči vred. Würzburg potrebuje novo dvorano, ne samo za šport, ampak tudi za kulturo in za kulturne prireditve. Ker ljudje tu imajo radi kulturo in imajo radi šport in imajo radi kakovostno življenje. Nemci so pripravljeni za dobre produkte plačati. Navsezadnje ne bi bilo BMW, Mercedesa in Audija, če ne bi želeli kakovosti.

Za zdaj imajo še malo dvorano za tri tisoč ljudi, a je stalno polna. Nemci košarko spremljajo glasno, celotne družine. Foto: Guliverimage

Kakšna pa je navijaška kultura na košarkarskih tekmah v Nemčiji? Sam sem bil pred leti na tekmi v Bambergu: majhna dvorana, polna do zadnjega kotička, družine, bobni, športno navijanje od začetka do konca. Povsem drugačen način kot na Balkanu.
Seveda je kultura navijanja na višji ravni. Boljša kot je kultura v družbi, boljša je kultura navijanja. Če je družba bolj prostaška, imaš več prostaških navijačev. Šport je odraz družbe in dejstvo je, da so tukaj navijači veliko bolj kulturni, veliko bolj prijazni, spoštljivi, manj žaljivi. Vsak človek ima čustva. A Nemci niso narod, ki močno izraža svoja čustva. Ko so bili Nemci svetovni prvaki, se je zbralo tisoč ljudi, medtem ko so bili Latvijci četrti, pa je prišlo na sprejem, ne vem, sto tisoč ljudi. To je ena taka velika razlika. Po eni strani ni prevelike evforije, po drugi strani tudi ni depresije in je večji mir za delo. Ampak moram povedati, da so v zadnjih letih dvorane polne, navijanje je glasno, vsi podpirajo svoje, nosijo drese. 

Ne le uspešnost, tudi priljubljenost košarke v Nemčiji raste, a še vedno se ne more primerjati s priljubljenostjo nogometa ali biatlona.
Nemčija je imela dva evroligaša. Zdaj se je to sicer spremenilo, ker je Albi padel proračun in niso bili več konkurenčni. V Evroligi ostaja samo še Bayern. Ampak da, v Nemčiji je neka košarkarska evforija. Čedalje več je navijačev, čedalje več dvoran, tudi druga liga je vse močnejša, ima več ekip, ki investirajo, ki so bolj organizirane. Košarka napreduje, čeprav je Nemčija še vedno nogometna država. In nogomet je na prvem mestu. A smo vse več na televiziji, v časopisih, se pravi novinarji košarko čedalje več pokrivajo, tudi sponzorje vse bolj zanima investicija v te produkte. Tako da je tudi liga bogatejša. Za to so zaslužni reprezentanca in klubi, ki predstavljajo Nemčijo v Evropi. V prejšnji sezoni je bilo v Evropi deset klubov iz Nemčije, se pravi v evroligi, eurocupu, ligi prvakov in Fibinem pokalu. To je tudi pokazatelj kakovosti.

Filipovski dela v mestu, kjer se je rodil Dirk Nowitzki. Foto: Guliverimage

Še dve desetletji nazaj je bil Dirk Nowitzki in potem dolgo nikogar iz nemške košarke v svetovnem vrhu. Zdaj je nemška reprezentanca svetovni prvak, med štirimi tudi na letošnjem EuroBasketu. Kje so ključni razlogi za vzpon nemške reprezentance, da ima danes toliko kakovostnih košarkarjev? Poleg teh desetih klubov, ki igrajo v Evropi, pa miru, ki ga imate v klubih pri delu.
Prva stvar je njihova morfologija. Nemci so po naravi visoki, močni. Ne samo Nemci, tudi Nemke. Na cesti vidiš ogromno visokih, močnih fantov in deklet. Že kot narod so morfološko močni. Po drugi strani so izredno disciplinirani za šport. Potencial je pomemben, ampak disciplina poje potencial. Oni imajo potencial. Ker pa imajo še disciplino, lahko zelo veliko dosežejo. Poleg tega je Nemčija zelo velika država. Mi v Sloveniji veliko bolje delamo s tistim, kar imamo, kot v Nemčiji. V Nemčiji je veliko staršev trenerjev. Ker primanjkuje trenerjev v mlajših kategorijah. Tukaj starši ljubiteljsko delajo. Tukaj je veliko prostovoljcev in delo ni tako sistematično kakor v Sloveniji. V Sloveniji smo eksperti pri delu z mladimi v primerjavi z Nemčijo. Ampak njih je zelo veliko, so morfološko takšni, kakršni so, in pride še vedno do takih produktov, ki igrajo v Evropi, igrajo v NBA, igrajo v drugih državah. In zaradi tega ima nemška reprezentanca zelo dolgo klop. In ti fantje so vsi atleti, so izredno hitri, izredno čvrsti, izredno gibljivi. In vse to vpliva na to, da ima Nemčija dobro reprezentanco. Če pa bi se dvignila še kakovost dela – v Sloveniji se dela veliko bolj sistematično kot v Nemčiji, ker ima Nemčija manj strokovnjakov –, bi bilo še več uspehov.

Dirk Nowitzki leta 2003 v domačem Würzburgu. Foto: Guliverimage Omenil sem Nowitzkega. On prihaja prav iz Würzburga. Ima v mestu mitski status, se govori o njem?
Da, njegovo ime je zelo prisotno tukaj v Würzburgu. Tudi Maxi Kleber je iz Würzburga. Nowitzki tudi pomaga klubu. On je vsekakor veliko ime. Ljudje so ponosni nanj. Predstavlja to mesto, tako kot Maxi. Težko je, da se te ljudje tu zapomnijo, ampak ko si te zapomnijo, te pa ne pozabijo tako zlahka. To je tudi njihova značilnost. Recimo iz tenisa Steffi Graf, pa iz nogometa Gerd Müller, tukaj se ljudje radi spominjajo uspehov iz preteklosti. Radi imajo spomine, radi imajo šport. Ko postaneš zvezda, te spoštujejo. Čeprav Nowitzki ne živi v Nemčiji, je tu ikona.

Pristopijo denimo na ulici ljudje do vas, vaših igralcev? Kje na Balkanu bi trenerju hitro začeli soliti pamet.
Pristopijo, a pristopijo kulturno. Pristopijo z besedami: "Dober dan, oprostite, lahko zmotim?" Spoštujejo individualnost. Tu v Nemčiji se zvezdnik lahko z dosti več svobode sprehaja, kot je to recimo na Balkanu ali v Grčiji ali v Turčiji, kjer je narod bolj ognjevit. Tukaj so manj strastni s tega vidika. Prepoznajo ljudi, ampak spoštujejo zasebnost. Veliko bolj so sramežljivi, ampak so spoštljivi. Pridejo, fotografirajo se.

Nikola Jokić in Alperen Sengun Foto: Reuters Že na začetku pogovora ste malo omenili letošnji EuroBasket, pa da rečeva še kaj na to temo. Kako kot trener gledate tekme? Najbrž ne tako, da uživate v košarki, ampak jih sproti analizirate, morda iščete kake nove ideje za akcije …
Res je, res veliko gledam. Vsak trener, vsaka reprezentanca na EuroBasketu prinese nekaj novega. Ti nimaš veliko časa za pripravo. Taktično moraš biti zelo ozek, a zelo dober. To pomeni, da moraš izbrati res prave stvari. In moraš res igrati tisto, kar je uspešno in kar je učinkovito. Vsaka država, vsak trener je prinesel nekaj svojega. Recimo Džikić je z Gruzijo prinesel nekaj svojega, Shengelia denimo igra in kot branilec in kot zunanji igralec. Turčija ima to novo modo centrskih organizatorjev igre. Kot je tudi Jokić. Ko sem bil trener v Bandirmi, je bil Sengun, ki mu pravijo "baby Jokić", tam v mladinskih kategorijah. Hazer, Korkmaz in Osmani pa so bili takrat moji igralci. Košarka gre v smeri spretnosti, da centri niso samo tisti, ki imajo višino in težo, ampak imajo spretnost podajanja, spretnost meta od daleč, spretnost prodornosti levo in desno. Takih igralcev je čedalje več, ne samo na poziciji štiri, tudi na poziciji pet. Čedalje več je tudi ostrostrelcev. Poglejte Finsko. Finska ima tudi take centre, ki so gibljivi, ki lahko mečejo za tri. Da daš na takem prvenstvu, ko je poraz lahko usoden, 17 trojk, je nekaj neverjetnega.

Videti je bilo torej veliko lepih stvari, čeprav trenerji niso imeli veliko časa za priprave. Vidi se, da gre košarka v smer tega, da je čedalje več univerzalnih igralcev. Vsak igralec mora imeti sposobnosti organizatorja igre in strelca. Da ne govorim o obrambi. Vsi lahko igrajo več pozicij, prevzema se lahko. Če pogledate nemško reprezentanco, vsak lahko vsakega čuva.

Sašo Filipovski je za Sportal delil tudi nekaj svojih vtisov o letošnjem EuroBasketu. Foto: Guliverimage

Finska ga je navdušila z ekipnim duhom. Foto: Guliverimage So torej to reprezentance – Gruzija, Turčija, Finska –, ki so vas najbolj navdušile?
Vsaka ima nekaj specifičnega, kar me je navdušilo. Pri Gruziji me je navdušilo, kako centri igrajo, centri ustvarjajo, sodelujejo. Ekipni duh Finske je fantastičen. Ta ekipni duh, bojevitost in hkrati hladnost, to je neverjetno. Kako so povezani! Ne vidiš mahanja in grdih pogledov med njimi, tudi če nekdo naredi napako. To je neverjetno, ta ekipni duh. Kako se podpirajo! Oni so me navdušili s tega vidika. 

Španci so me navdušili s tem, da jim je uspelo z menjavo generacije. Na Balkanu bi jih že postrelili, tam pa so potrpežljivi. Vedo, da je zdaj menjava generacije. Mladim so dali priložnost, igrajo. Če ima Finska enega 18-letnika, v španski reprezentanci igrata dva 18-letnika. Španija ima prihodnost in bodo imeli v naslednjih letih odlične igralce in nosilce. 

In Nemčija, jasno. Poznam njihovo miselnost, vem, kako delajo. Tam je pa disciplina dvanajstih igralcev. Obst bo sedel na klopi in ne bo nič mahal z rokami in krilil. Ko ga daš v drugi četrtini v igro, bo v petih minutah odigral, kot da je v prvi minuti. To so vojaki, daš jih noter in on bo dal vse od sebe. So spoštljivi drug do drugega in bodo garali in ne bodo odnehali. Nemška miselnost ne odneha. Oni so recimo s Portugalci in z nami slabo igrali, a kljub temu niso odnehali, do samega konca niso odnehali in so prišli do preobrata. Tudi z malo sreče. Jaz sem navijaški, ampak imeli so kar nekaj vetra v hrbet, nekaj sreče s temi trojkami. Ampak sreča spremlja hrabre, kjer je dobra energija, in so šli zasluženo naprej. 

Turki imajo veliko talenta, imajo trenerja, ki zna razgreti. So mladi igralci, a že nekaj časa igrajo skupaj. Kot sem rekel, poznam jih iz Bandirme, zdaj pa so tu nosilci. Imajo tudi Larkina, ki ga trener pozna iz Efesa. Kar pa zadeva preostale, zagotovo je tudi Italija pokazala neko kakovost. Tudi oni so bili prepoznavni.

Srbi so izpadli v osmini finala. Foto: Guliverimage Razočaranje turnirja pa so Srbi. Kaj lahko poveste o njih?
Srbi kot Srbi. Sami sebi so največji nasprotnik. Oni niso igrali proti nasprotniku, oni so igrali bolj proti sebi. Ves čas neke teorije zarote, neke težave. Po porazu pa se klasično vedno iščejo krivice in krivci. Energija ni bila prava. Ni bilo dovolj miru, da bi lahko pokazali svojo kakovost, kljub temu da imajo svetovnega MVP in igralce, ki so nosilci v evroligi. To je še en dokaz tega, da niso pomembne pogodbe, niti ne največje kakovosti igralcev, ampak ekipa. Ekipa je tista, ki je pomembna, in Finska je to pokazala.

Slovenija je tri četrtine proti Nemčiji vodila. Foto: Reuters Glede na to, kako je Nemčija odigrala prve štiri tekme prvenstva, se ji je Slovenija v četrtfinalu zelo dobro upirala. 
Jaz sem navijal za Slovenijo. Ima sedem igralcev brez izkušenj, dogaja se menjava generacije. Vsekakor je četrtfinale zelo velik uspeh. Igrali smo zelo dobro. Jasno, da nisem bil zadovoljen z določenimi sodniškimi odločitvami, kot je bila peta osebna napaka Omića. Pa da ne govorim trojka iz korakov v zadnji četrtini in tehnična napaka Dončića in tako naprej. So bile določene stvari, ki mi niso bile všeč. Mislim, da smo igrali dobro, zrelo, Nemci pa niso popuščali. V košarki vedno pride do padca, pride do krize in tista kriza je ključna, ali se bo ekipa povezala ali se bo zrušila. V takih trenutkih se nekatere ekipe zrušijo, nekatere se dvignejo. Nemci imajo to miselnost, da ne popuščajo, da se povežejo in da ne odnehajo do konca.

Filipovski je pohvalil igro Slovenije v četrtfinalu. Foto: Guliverimage Mislim, da smo odigrali izvrstno, taktično zrelo, čeprav so Nemci pritiskali, rezali, igrali agresivno na Dončiću. Mogoče se tega na televiziji ne vidi, dokler se ne izkusi na lastni koži, kako so Nemci hitri, kako so fizični, atletski. Vseeno smo bili ob prenosu žoge izvrstni, nismo izgubili veliko žog. Igrali smo taktično, zelo enostavno in zelo pametno. Žal pa so dosegli tisti dve nori trojki in tudi sreča je bila na strani Nemcev. Nikakor pa ne bi rekel, da so bili bolj kakovostni. Dobri sta bili obe ekipi. Če bi se Slovenija uvrstila naprej, se ne bi nezasluženo.

Luko Dončića pozna še iz časov, ko je brisal parket v Tivoliju. Foto: Guliverimage Končajva še z nekaj vašimi razmišljanji o Luki Dončiću. Še naprej ga občuduje ves svet. Vi ga že dolgo poznate.
Ko sem bil trener Olimpije, je Luka Dončić brisal parket. On je bil eden tistih, ki se je javil. Čeprav je dajal 30, 40 točk v mlajših kategorijah. Tako rad ima košarko. To je nekaj neverjetnega. Tak se rodi zelo redko, da je tako zaljubljen v šport, v košarko. Poleg tega pa ima dobre gene. Jaz vam bom povedal, da je bil njegov oče enak talent. Luka ima dobre gene. Njegova mama je bila svetovna prvakinja v plesu. Tudi njegova pot je bila pravilna. Imel je dobre trenerje v mladih kategorijah, izbral je Real Madrid, kjer je imel dobre mentorje, ki so ga učili, ki so ga spoštovali. In ta njegova pot je obrodila sadove. 

Jaz sem vesel, da ima pravo dekle. Redko se zgodi, da ti je žena prva ljubezen. To je tudi neka kakovost. Imamo zares izvrstnega igralca, izvrstnega mladega človeka, ki je specifičen in ki veliko daje. Njemu ni težko podariti in ostati in podpisati in odgovoriti na vprašanja. To se na rodi vsak dan in to moramo spoštovati in ceniti. Jaz sem ponosen, da je iz moje države in da zastopa Slovenijo. Gre za igralca svetovnega kova in moramo biti ponosni in se mu klanjati.

Sportal Bojan Prašnikar že dolgo ni tako žarel od ponosa