Druga kariera
Nedelja, 10. 9. 2023, 18.36
6 mesecev, 2 tedna
Druga kariera (326.): Sandi Papež
Človek, ki je poskrbel za prvo kolesarsko evforijo v Novem mestu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,30
Sandi Papež je ena od legend novomeškega kolesasrskega kluba, ki je tudi po tekmovalni karieri ostal močno vpet v njegovo delovanje.
"Na Glavnem trgu v Novem mestu ne prej ne kasneje ni bilo toliko ljudi. Ko sem zmagal, so čisto ponoreli," se je leta 1985 in svoje zmage na balkanskem prvenstvu spomnil danes 58-letni nekdanji kolesar Sandi Papež. Bil je eden od pionirjev dolenjske kolesarske zgodbe in prav tako kot številni njegovi nekdanji sotekmovalci iz močne profesionalne ekipe Krka Telekom še vedno močno vpet v novomeški kolesarski klub. V tujino kljub ponudbam ni odšel nikoli, ostal je zvest matičnemu klubu. In kaj počne danes?
Sandi Papež je še en v vrsti dolenjskih kolesarskih pionirjev, ki so novomeškemu klubu pomagali do statusa, ki ga ima danes. Adria Mobil je danes bržčas vodilni slovenski kolesarski klub in valilnica talentov, a ni bilo vedno tako. Starejša in bolj uveljavljena sta bila Rog in Sava, s tekmovalci, kot so Papež, Bogdan Fink, Srečko Glivar, Jože Smole, Jure Robič in Kamen Stančev pa so začeli v začetku 70 let prejšnjega stoletja imenitno zgodbo pisati tudi v dolenjski prestolnici.
"Zdaj je veliko lažje, ko imamo Pogačarja in Rogliča"
Sandi Papež je tekmovalno kariero sklenil leta 2002 kot petnajstkratni državni prvak, dvakratni zmagovalec dirke po Jugoslaviji, balkanski in mediteranski prvak, leta 1988 v Seulu pa je Jugoslavijo zastopal tudi na olimpijskih igrah. Po karieri je tako kot številni njegovi sodobniki ostal vpet v novomeški klub.
"Ko sem končal kariero, sem delal z mladimi, najprej z mlajšimi člani v kolesarskem klubu Adria, kasneje pa sem prevzel najnižjo kategorijo, se pravi dečki, to so fantje od deset do 13 let. Obenem pa sem začel organizirati tudi prireditve za njih. Tekme, saj sem vedel, da lahko edino na takšen način mladino pridobiš. Zdaj je veliko lažje, ko imamo Pogačarja in Rogliča. Zaradi njiju je veliko lažje, kot je bilo prej," nam je povedal v svojem rodnem Ratežu.
Anekdota iz tekmovalnih dni. O prigodi s trenerjem Janezom Jagodicem:
Trenerstvo je opustil, morda le začasno.
Trenerstvo je nato, morda tudi samo začasno, opustil in vodenje mladinskega pogona v Adrii predal Srečku Glivarju. "Pred kakšnimi petimi leti sem se malce umaknil, ne čisto, ampak precej. Nekako se človek nasiči vsega, vikendi trpijo, družino zanemarjaš. To je bilo sicer že med kolesarsko kariero, po njej pa zaradi trenerstva še bolj, doma je bilo zaradi moje nenehne odsotnosti kar nekaj slabe volje. Ko so bili moji otroci še majhni, je bila to kar težava, vse je padlo na mojo ženo. Pa še hišo sva gradila. Otroci so imeli vsi svoje neke krožke, tukaj, kjer živimo, v radiju sedmih kilometrov ni nekega javnega prevoza in je bila žena bolj ali manj taksist. Sin je precej uspešno treniral tenis in je zdaj, ko je odrasel, trener v Ljubljani, srednja punca, ki je zdaj noseča, je trenirala ples, ta mala pa atletiko. Za ženo je bilo kar naporno in sem ji zelo hvaležen, da me je podpirala in opravila veliko dela, ki bi padlo name. Ampak za otroke se je izteklo v redu, vsi so doštudirali, vsi so zaposleni. To je velika nagrada za starša, da vidiš, da si jih spravil na pravo pot. Je pa bilo naporno."
Tudi Papežev sin je znan na slovenski športni sceni, leta 2017 je v Planici na prav poseben način bodril Petra Prevca. "S tem ga je hotel povzdigniti, mu izraziti podporo v času, ko so je bil naš skakalni šampion v javnosti deležen številnih kritiik," se zanimivega dogodka spominja nekdanji kolesarski as.
Skrbi za velodrom, ki ga je februarja zrušil sneg
Zdaj ima več časa, a ga še vedno zmanjkuje, pravi. "Sodelujem pri vseh teh prireditvah, ki jih organizira Adria, od manjših dirk, kot je VN Adrie, do velikih, kot je dirka Po Sloveniji, pa še svoj vaški klub imamo, bolj rekreativni, bolj za to, da se malo družimo, a vseeno organiziramo dve tekmi za dečke. Prihodnost je v mladih in z njimi je treba ogromno delati." Ob tem je zaposlen tudi na Zavodu za šport Novo mesto, odgovoren je za velodrom v Češči vasi in za vse, kar se kolesarstva tiče. Streho velodroma, t. i. balon je v prejšnji zimi zrušil sneg, kar je bil hud udarec za kolesarje kot tudi za atlete, ki so tam trenirali v najhladnejših mesecih. Z velikimi napori so imeniten objekt obnovili.
Danes skrbi za velodrom v Češči vasi.
"Ja, februarja je težak in moker sneg zrušil balon, to je bila katastrofa. Nekdo bi moral iti gor in skidati, ampak to ni bilo mogoče," se spominja tedanjega šoka. A so jo odnesli srečno, dogodek pa je sploh v luči kasnejših, veliko hujših, vremenskih ujm in nedavnih grozljivih poplav veliko manj grozljiv. Stanje na velodromu je zdaj že skoraj takšno kot pred zrušenjem, pravi. "Steza je le še manjša težava, na njej že trenirajo Čehi. Le malo me je strah, kaj bo zdaj, ko je velodrom spet pod streho. Skrbi me, kako bo les reagiral na vlago. Za zdaj kaže dobro, nekaj desk bo treba zamenjati, a to bom že sam. Deske je tako ali tako treba ves čas obnavljati. Za zdaj kaže super in moram kar potrkati po lesu. Zdaj čakamo še na novo atletsko opremo, te se je veliko poškodovalo. V balonu so trenirali tudi atleti, imajo stezo za vse tekaške discipline, trenirajo lahko tudi skok v višino, skok ob palici, met krogle … Imamo še kar nekaj dela."
Velika pridobitev za slovensko kolesarstvo
Pokriti velodrom je bil velika pridobitev za dolenjsko in na sploh slovensko kolesarstvo, nam še pove gost današnje Druge kariere. "To je bila izjemna pridobitev, seveda. Saj ste videli, da smo že po nekaj letih dobili medaljo s piste (na evropskem prvenstvu mlajših kategorij v Andaii na Portugalskem je bronasto odličje osvojil 16-letni Žak Eržen, op. p.). Fantje so res dobri in res se pozna. Trenerjem pista tudi izjemno pomaga pri delu. Cestno in dirkalno kolesarstvo se dopolnjujeta. Na stezi lahko otroke naučiš tehnike, veliko bolj lahko nadzoruješ kolesarjenje, saj jih imaš ves čas na očeh. Kot trener se lahko osredotočiš na hitrost, aerodinamiko, popravljaš pozicije … To je res odlična priprava. Je pa res, da je to predvsem za sprinterje, a imajo lahko tudi ostali koristi. Starte denimo, pa testiraš jih lahko, saj ni zunanjih vplivov, ni vetra in dobiš realne številke. Na cesti je teh ne moreš dobiti, ko sem jih testiral na kronometru zunaj, je bil enkrat veter v hrbet, enkrat s strani, enkrat v prsa, nato pride še kakšen avto ... Na velodromu pa teh motenj ni."
"Mladine danes res ne manjka"
Za nameček mladina tudi izjemno uživa na stezi. "Najprej jih je malo strah, potem pa se navadijo. Komaj čakajo te treninge na stezi. To je za trenerja najlepše. Naši imajo treninge dvakrat na teden, prihajajo pa kolesarji iz cele Slovenije. Tudi Kolesarska zveza Slovenije sodeluje pri tem, klubom plačuje termine, zato je velodrom praktično ves čas zaseden." V Sloveniji je kolesarstvo trenutno v razcvetu. Za to sta v veliki meri odgovorna naša največja zvezdnika Tadej Pogačar in Primož Roglič. "Ja, vsi bi bili radi Pogačar ali Roglič kot Luka Dončić v košarki. Mladine danes res ne manjka," se smeji Papežu, a še ne tako dolgo nazaj je bilo drugače.
Mladino je tudi sam novačil po osnovnih šolah okoli Novega mesta, se spominja. "Ko sem začel delati z mladimi v Adrii, tam okoli leta 2005, sem jih imel šest. Do konca trenerskega dela se prišel do številke 35, danes pa jih je še veliko več. Novačil sem jih po šolah, hodil sem pomagat pri določenih teoretičnih in praktičnih vidikih teh kolesarskih izpitov, ki jih tako ali tako morajo opraviti domala vsi šolarji. Malo sem predaval, pa jim pri praktični vožnji na poligonih svetoval, na kaj morajo biti pozorni, kaj se dogaja v prometu in tako naprej. Ob tem pa sem bil pozoren, če kateri kaže kakšno posebno veselje do kolesarjenja in jih motiviral s kakšnimi majicami, bidoni. Tako sem jih potem tudi povabil v klub, če je kakšnega zanimalo in odziv je bil kar dober."
Tadej Pogačar in Primož Roglič sta največja krivca za slovensko nadvušenje nad kolesarstvom.
Kako prepoznati novega Pogačarja ali Rogliča v konkurenci 12-letnikov?
"Težko, jaz si take sodbe ne bi upal podati. Še za Tadeja, denimo, pa sem bil selektor za mlade reprezentance v njegovem času in je prvič mladinski državni prvak postal pri nas v Gabrju, ne bi upal reči. Rog je imel takrat pet, šest kandidatov za stopničke in mi smo bili izjemno veseli, da nam se je uspelo uvrstiti na stopničke. Tadej je bil v Rogu šele četrti, peti v tisti generaciji, redko je prišel med prve tri. Tudi mi smo se morali pošteno boriti, Rog pa je imel izjemno močno generacijo. Ampak je na koncu le Tadeju uspel preboj. Zdaj vidim, zakaj je prišel tako daleč. On se je moral ves čas boriti, bil je majhen, preostali njegovi vrstniki pa so se hitreje potegnili. In te razlike so pri otrocih te starosti lahko ogromne, nekateri se razvijejo prej, drugi kasneje. Že meseci rojstva znotraj generacije lahko pomenijo dramatično razliko, en je rojen februarja en decembra, to je skoraj leto razlike, pa dirkata v isti kategoriji. Te razlike so orjaške. Redko pa fantje, ki dozorijo prej, uspejo. Izjemi sta denimo Simon Špilak in Grega Bole, ki sta pri dečkih vse kategorije pobirala in končala pri profijih. To je redkost, večinoma takšnim ne uspe. Tadej pa je ves čas borbal, ves čas lovil večje in močnejše od sebe, boril se je že v svojem klubu. Prišel sem do tega sklepa, da razvoj potem počasi izenačuje te fante, medtem ko se enim ustavi, jih drobni počasi dohajajo. V nekem trenutku takšni, kot je bil Tadej, niti zraven ne morejo priti, kmalu pa začnejo zmagovati. In to ima velik psihološki vpliv. Tisti, ki je ves čas zmagoval, ne more dojeti, kaj se dogaja, kako zdaj izgublja proti nekomu, s katerim je še pred kratkim lahko pometal, sprašuje se, kaj dela narobe, izgubi motivacijo in zagnanost. Otroci še niso sposobni dojeti, da je to normalen razvoj. Tisti, ki pa pozneje dozori, pa je še toliko bolj motiviran, ko začne premagovati večje. Ta moment je lahko ključen in zato v klubih rabimo tudi psihologe.
Kolesarsko evforijo je treba izkoristiti
Zdaj upa, da bo kolesarsko evforijo znala izkoristiti tudi Kolesarska zveza Slovenije in pomagala oživiti nekaj nekoč pomembnih klubov v zapostavljenih središčih Slovenije. "Pogrešam klub v Mariboru. Ko sem začel s kolesarstvom, je bil mariborski Branik pojem, na tistem koncu manjka kolesarsko središče. Lenart in Ptuj se nekaj trudita, ampak bi moral zaživeti tudi mariborski klub, tako mesto si ga zasluži. V Gorici se nekako pobirajo, so začeli delati, Rog in Adria delata odlično z mladinskimi pogoni, Sava malo manj, ampak brca. Morda bi bilo dobro, če bi zveza pomagala nekaterim klubom, ki so nekoč že bili uspešni. Vsaj s trenerji. Že to bi bilo ogromno. Da bi trenerja plačali, kar niti ni tako velik strošek. Tako bi morda spet zaživeli."
V kolesarstvo zašel naključno
Sam se je v kolesarstvu znašel naključno. "To je klasična zgodba. Začel je starejši brat, mislim, da zaradi soseda, enega starejšega gospoda, ki je tudi treniral. On je v kolesarstvo potegnil mojega brata, ta pa še mene. Zanimivo je bilo že zato, ker si takrat dobil kolo v klubu, kar je bila velika stvar. Zdaj je to samoumevno, takrat pa smo imeli eno kolo pri hiši. V klubu pa si dobil dres in specialko. O Rogovih specialkah smo takrat otroci samo sanjali. V klubu pa so ti to omogočili. Kolo, ki si ga dobil, sicer ni bilo novo, kot je navada danes, ta kolesa smo si predajali, zato pa smo zanje morali tudi lepo skrbeti. S tem so nas naučili tudi odgovornosti, pa reda in discipline, seveda. Za tisto kolo si odgovarjal. Naučil sem se, da če lepo skrbiš za kolo, te ne bo na cesti pustilo na cedilu. Trenerji so nas naučili, da smo kolo očistili, ga podmazali, pregledali, če je vse v redu, po potrebi zamenjali gume, čeprav jih je bilo tedaj zelo težko dobiti. Iztrošene tabularje smo vedno lahko zamenjali z malo manj obrabljenimi, boljšimi, čeprav ne novimi. S kolesom si dihal in če si zanj skrbel, te je le redko pustilo na cedilu." Ta odnos je poskušal prenesti tudi na svoje mlade varovance.
"S kolesom si dihal in če si zanj skrbel, te je le redko pustilo na cedilu."
Oral ledino na Dolenjskem
Njegov prvi klub je bil Kolesarsko društvo Novoteks, leta 1972 ustanovljen novomeški klub, kasneje Krka in danes Adria Mobil. "Nekaj sem se naučil od trenerjev, ogromno pa tudi sam. Tukaj na Dolenjskem sem bil eden tistih, ki so orali ledino. Boril sem se s Savo, Rogom, Metalkomercem iz Beograda, to so bili stari močni klubi, jaz pa sem moral ogromno preizkusiti na lastni koži. To znanje, ki so ga oni že imeli, sem moral jaz sam dobiti," se spominja začetkov v mladem novomeškem klubu. Sprva kolesarji v okolju niso bili najbolje sprejeti, še dodaja: "Ko sem se začel preganjati s kolesom tu okoli, so me kmetje zmerjali in mi vpili: Pa kaj se tukaj s kolesom voziš, na njivo pojdi delat! Kaj je s tabo? In mi kazali, da sem malo čez les. Kamionom na cesti sem paral živce, ker so morali zavirati in tako naprej. Kolesarske kulture ni bilo, kolesarji smo bili nadloga."
Mnenje se je počasi spreminjalo, v podeželskem okolju pa še vedno obstaja nekaj zakoreninjenih tabujev, še ugotavlja. "Ljubljana in velika mesta so nekaj drugega, tam se ljudje sami ukvarjajo z rekreacijo, na podeželju pa imajo ljudje kmetije in imajo do športa drugačen odnos. Ampak šport ni enak delu, pri športu si spočiješ glavo, to je nekaj drugega kot tisto, kar moraš delati." Tudi zato je ponosen na program Novomeškega zavoda za šport, ki je v Sloveniji redkost. To so delavske športne igre. "S temi poskušamo ta odnos do športa spremeniti, ideja pa je, da se delavce malo motivira za šport. V programu imamo zajetih več športov, odbojko, košarko, nogomet. Tudi kolesarstvo sem porinil v program in tega je čedalje več. In se je začelo premikati, ljudje se dobro odzivajo in vse bolj razumejo šport. Še ne dolgo nazaj me je skrbelo, ko sva šla z ženo na Gorjance, da bi me srečal kakšen kmet in mi očital, pa kaj se ti nebodigratreba sprehajaš tukaj kar sredi tedna. Delat pojdi. No, to se spreminja, zdaj jaz na pohodih srečujem tudi takšne kmete."
Veliko navdušenje nad balkanskimi igrami
Prav zaradi tega odklonilnega odnosa do športa so mu v izjemno lepem spominu ostale balkanske igre iz leta 1985, ko je postal tudi balkanski prvak na cestni dirki. "Prav zato sem bil tako fasciniran, ko je tedaj, leta 1985 prišlo toliko ljudi gledati kolesarsko dirko. Balkanijada je bila nekaj posebnega. Prvič sem postal balkanski prvak, v spominu pa mi je ostala tudi zaradi gledanosti. Tu ob progi je bilo ljudi nenormalno, pa takrat kolesarstvo ni bilo razvito, vsaj tukaj na Dolenjskem ne. Ljudi je pritegnilo, ker tukaj ni bilo kakšne prve lige, ne v nogometu, košarki, rokometu … Vse to je bilo druga liga in zato ne tako zanimivo, ta balkanijada pa je bil velik športni dogodek in ljudje so se nenormalno dobro odzvali. Prišli so pogledat, kaj to sploh je, ko pa sem zmagal, pa so čisto ponoreli. Mislim, da še nikoli prej niti po tem ni bilo toliko ljudi na Glavnem trgu. Še zdaj srečujem ljudi iz Brežic, Sevnice, celo iz Celja, ki so bili takrat tukaj in videli mojo zmago."
"Še zdaj srečujem ljudi iz Brežic, Sevnice, celo iz Celja, ki so bili takrat tukaj in videli mojo zmago."
Olimpijske igre so dogodek zase
Drugi dogodek, ki ga ne bo nikoli pozabil, pa so bile olimpijske igre v Seulu leta 1988. "O, ja, olimpijada pa je dogodek zase. Tam pa srečuješ športnike iz celega sveta, takšne, ki si jih prej samo po televiziji videl. V Seulu sem srečal Carla Lewisa v menzi. Tam si srečeval vse svetovnem športne zvezde, vsi so bili tam, le ameriški košarkarji so bili v svojem hotelu, čeprav tam še niso bili ti profesionalci iz lige NBA. Zvezde si srečeval povsod, v parku, na poti na tekmovališča, v olimpijski vasi …" Na treningu pa je spoznal tudi manj bleščečo stran Seula, glavnega mesta Južne Koreje, ki je bila tedaj šele porajajoči se gospodarski čudež.
"Nekako sem se s kolesom izmuznil policiji in zapustil olimpijsko vas. To je bilo strogo prepovedano, tam smo bili ves čas pod nadzorom lokalne policije, ta je bila na vsakem koraku. No, jaz sem se ji izmuznil, se odpeljal na trening in se tudi zgubil v Seulu. Potem sem našel enega taksista, ki mi je pokazal pot nazaj do olimpijske vasi, peljal sem za njim. Do takrat sem videl samo blišč v Seulu, odkar smo prišli, so nas vozili samo po lepih predelih, tudi na treningih smo vozili v špalirju varnostnikov, dan in noč so stražili, ob cesti so zasadili rože, krasno je bilo, na tem svojem treningu pa sem prišel do obrobja Seula in videl, da ni bilo vse tako bleščeče. Prišel sem v barakarsko naselje in tam sem malo začutil, kako je bilo, kako je izgledalo to, kar so hoteli skriti pred svetom."
Razočaranje nad selektorjem jugoslovanske reprezentance
V Seulu je nastopil na 100-kilometrskem ekipnem kronometru in z Valterjem Bončo, Robertom Šebenikom in Jožetom Smolejem zasedel 15. mesto. Progo so odpeljali v dveh urah, petih minutah in 35 sekundah. "Dober rezultat smo dosegli. So nam pa dali neko kazen, ker so nas eni ujeli, pa smo domnevno preblizu za njimi vozili in izkoriščali zavetrje. Pribili so nam 30 sekund ali nekaj takega." Na posamični cestni dirki ni dobil priložnosti. Še danes je jezen in razočaran.
"Po pravici povedano, jaz sem bil takrat zelo dober, bil sem v načrtu, da bom vozil ekipno in posamezno. Proga mi je zelo ustrezala, ni bilo nekih težkih dolgih klancev, cesta je bila lepa in široka, zato ni bil tak problem, kot je bil po navadi na svetovnih prvenstvih, ko se je s starta na progo zapodilo 200 tekmovalcev. Takrat so se dogajali padci. No, jaz sem mislil, da bom vozil in me selektor Cvjetko Bilić (nekdanji hrvaški kolesar) ni uvrstil v ekipo. Poleg Valterja Bonče je po tistem znanem ključu, da je treba zastopati vse republike Jugoslavije, priložnost dal Rajku Čubriću in Miću Brkoviću. Valter si je mesto zaslužil, ker je bil dober, jaz pa sem bil tako razočaran, da si dirke niti ogledal nisem. Selektor se mi je tako zameril, tiste dva, ki sta bila slabša od mene, je uvrstil v ekipo. Bil sem tako potrt, da sem hotel kar oditi domov, pa nisem smel, saj sem bil rezerva. Ni me pustil."
"Bil sem tako potrt, da sem hotel kar oditi domov, pa nisem smel, saj sem bil rezerva. Ni me pustil."
Edina črna pika ...
V Papeževi karieri pa je tudi črna pika. Leta 1997 je padel na dopinški kontroli in prejel dveletno prepoved dirkanja. "Ja, to me preganja," priznava. Kaj se je zgodilo? "Kot sem že omenil prej, kako smo znanje nabirali sami s preizkušanjem stvari na lastni koži. No, kot vrhunski športnik pač iščeš vse načine, se posvečaš še tako majhnim podrobnostim, da bi napredoval za drobec. Mi pa svoj čas nismo imeli nobene podkovanosti niti kakšnega strokovnega vodstva, bili smo bolj ali manj prepuščeni sami sebi. In smo poskušali z vsemi mogočimi prehranskimi dodatki. In na takšen način pač zlahka zafrkneš. In ko zafrkneš, te dobijo, kolesarstvo je namreč pod takim nadzorom, da preprosto ne moreš uiti. Tudi če imaš navaden prehlad, moraš zelo paziti, kakšna zdravila jemati, takrat nismo imeli ljudi, ki bi nam pomagali, zdaj imajo ekipe zdravnike, ki skrbijo, da ni tovrstnih težav. Če je koga, je to najbolj bolelo mene. Mene tukaj vsi poznajo in meni je bilo težko ljudem pogledati v oči, najraje bi se pogreznil v zemljo. Še sam ne vem, kaj in kje sem naredil narobe. Ne vem. Dodatke si lahko kupoval zunaj in očitno sem kupil nekaj prepovedanega. Črna pika pa ostane za vedno."
Preberite še:
