Pot Gregorja Krušiča, ki ni bila preprosta

"Odkar pomnim, sta bila rumena žoga in leseni lopar stalna spremljevalca mojega otroštva." Foto: Aleš Fevžer

Bili ste profesionalni teniški igralec. Kako ste zašli v ta šport?
Praktično sem igral od rojstva do dvajsetega leta, če se malo pošalim. To pa zato, ker je moj oče, še preden sem začel igrati tenis, kot nekdanji profesionalni športnik in državni reprezentant v jugoslovanski košarki že vnaprej odločil, da bo njegov sin postal teniški igralec. Moja prva fotografija prikazuje mene kot novorojenca z belim loparjem Kawasaki ob sebi. Lahko bi rekel, da je bila moja usoda zapisana že pred rojstvom. Odkar pomnim, sta bila rumena žoga in leseni lopar stalna spremljevalca mojega otroštva. Vztrajal sem do dvajsetega leta, ko sem bil 590. na ATP lestvici med posamezniki in 360. ATP v dvojicah, nato pa sem se odločil za akademsko kariero.

Lahko na kratko opišete, kakšni so bili teniški časi v vaši igralni karieri? Je bilo težko uspeti? Ali je bilo v Sloveniji dovolj trenerskega znanja?
Tega se dobro spomnim. Pogojev na samem začetku praktično ni bilo. Pozimi ni bilo niti ene teniške dvorane. Trenirali smo na Gospodarskem razstavišču, kjer so bile luči in strop visoki le 3,5 metra. Tako nizko, da si moral dobesedno meriti med lučmi, če si želel žogico poslati višje.

Pozimi smo se vozili v Poreč in na Lošinj, kjer smo kot otroci zapolnili zimske tedne s treningi. Igrali smo tudi v športni dvorani študentskega naselja v Rožni dolini na lesenem parketu. Tam smo kot otroci preživeli veliko časa. To je bilo to.

Kar zadeva trenerje, je bilo znanje še dokaj v povojih. Takrat so bili prisotni Beno Rupert in Peter Breskvar z DIF ter nekonvencionalni Drago Kvas, za njimi pa Aleš Filipčič, Igor Rorič, Gregor Sok in Zoran Krajnc. Kasneje so pomembno vlogo pri razvoju mlajših generacij prevzeli tudi Marko Por, Blaž Trupej in Žiga Janškovec. Prav oni so nato začeli intenzivneje delati z zlato generacijo, v kateri sta rezultatsko prednjačila Aljaž Bedene in Grega Žemlja.

Kaj je bil potem razlog, da ste končali svojo športno kariero?
Razlog ponovno izhaja iz tistega, kar sem omenil že na začetku. Da je bila to bolj očetova želja kot moja. Danes lahko to jasno povem, saj že vrsto let delam nekaj, v kar sem resnično zaljubljen, in zato vem, kaj pomeni, ko nekaj delaš s strastjo. Ko pride dobra ideja, se mi naježi koža. Z veseljem komaj čakam naslednji dan, tega občutka pa se iz svoje profesionalne teniške kariere, razen ob turnirskih zmagah, ne spomnim.

Z Andrejem Kraševcem sta bila najboljša mladinca na svetu v dvojicah. Foto: Aleš Fevžer

Potem vam ni bilo težko postaviti loparja v kot?
Bilo mi je zelo težko. Pa ne zaradi sebe, temveč zaradi okolice. V mladinski konkurenci sem skupaj z drugimi reprezentanti izražal potencial, da bi postal eden izmed najboljših sto igralcev na svetu, kar še danes velja za velik uspeh v tenisu. A ker v tem nisem zares užival, sem zadnji dve leti kariere ves čas razmišljal, kako bom svojo odločitev najprej razložil doma, predvsem očetu.

V to obdobje so bili vključeni tudi Mima Jaušovec, Boris Breskvar in takratni predsednik Goran Ivkovič. Moram povedati, da so me na Teniški zvezi podpirali. Zastavili smo nov program, našla so se tudi finančna sredstva, vendar sem sam pri sebi že čutil in vedel … Nekaj je enostavno "počilo". Počilo v smislu, da zdaj pa je res dovolj.

Preprosto začutiš, da so potovanja pretežka, konkurenca premočna, pritiski preveliki in da na koncu tunela ni luči. Vsi okoli tebe sicer govorijo, pišejo, rišejo … Rezultati so bili, z Andrejem Kraševcem sva bila prva mladinca na svetu v dvojicah, ampak ni bilo trdnih temeljev, na katerih bi lahko gradil in verjel v prihodnost. Zato sem se odločil za akademsko pot.

Torej ste se po koncu kariere posvetili študiju?
V vmesnem času sem potreboval premor od vsega skupaj, zato sem kratek čas poučeval tenis v teniškem klubu Benč Sport, za kar sem lastniku Benu Rupertu zelo hvaležen. Zelo korektno so me vključili v delo s svojimi tekmovalci in ustrezno plačevali. Ob tem pa sem prav vsak konec tedna, brez izjeme, poučeval v Avstriji, v Celovcu, in igral v petih različnih teniških ligah.

Vse to je imelo velik smisel z vidika financ. S tem denarjem sem si namreč kupil drugo stanovanje. Prvo mi je uspelo kupiti že prej, ko sem še treniral, igral in redno varčeval. To je bilo moje zaledje, ki mi je omogočilo, da sem lahko kasneje odšel v Ameriko in si tam sam financiral življenje.

Kje natančno ste študirali?
Šel sem v ZDA, na Havaje, kjer sem igral za tamkajšnjo univerzo Hawaii Pacific University. Imel sem plačano šolnino, knjige … Skratka vse, kar je bilo povezano s študijem, treningi in potovanji. Ne pa tudi stroškov za življenje, torej stanovanje in prehrano. Od staršev tega nisem več pričakoval, da mi omogočijo, zato sem si to financiral z najemninami od svojih stanovanj. Na Havajih sem bil dve leti, nato pa sem študij nadaljeval še dve leti v Londonu na London Metropolitan University.

"Na koncu sem povsem mirno, z jasnim občutkom v sebi sprejel odločitev in šel svojo pot." Foto: Aleš Fevžer Nekako je iz vaše zgodbe razbrati, da ste se morali že zelo mladi znajti?
Pri šestnajstih letih sem šel v tujino, vendar to ni bila moja odločitev, temveč odločitev okolice. Kot sem že prej omenil, pri nas takrat ni bilo pravih pogojev, sam pa sem bil že globoko na profesionalni poti. To je bilo obdobje, ko sem veliko razmišljal o prihodnosti in notranje hitro dozoreval.

Še danes imam dnevnik iz tistega časa, kamor sem si zapisoval vrednote, želje, materialna pričakovanja, predvsem pa zavedanje čustev, notranje konflikte, vzorce razmišljanja ter razmisleke o lastni identiteti in osebni rasti. S tem sem se na neki način samostojno izobraževal in miselno preusmerjal v bolj uravnoteženo osebo, saj je težko doumeti, kako globoko šport, še posebej na profesionalni ravni, preoblikuje posameznika, če te poti ni izkusil sam. Na koncu sem povsem mirno, z jasnim občutkom v sebi sprejel odločitev in šel svojo pot.

Kaj je potem sledilo po končanem študiju in končani športni poti?
Že od dvanajstega leta sem vedel, da bom deloval v poslu. Svoj prvi osnovni poslovni načrt sem naredil pri dvanajstih letih. Šlo je za pasje zavetišče in ta načrt imam še danes shranjen v dnevniku. Vsa moja generacija po očetovi strani je bila vpeta v poslovni svet, zato je bila ta usmeritev nekako vedno v meni. Očeta sem tudi ves čas spremljal, ki je bil je pionir uvedbe bankomatov v Sloveniji .

Ker sem bil že od malega veliko v tujini, me je zanimalo mednarodno poslovanje. Odkar pomnim, sem vedel, da želim delati nekaj na tem področju. In skozi leta sem vse bolj verjel, da bom nekoč deloval v kakšnem skladu zasebnega ali tveganega finančnega kapitala, kjer bi prevzemal odgovornost za upravljanje zahtevnih kriznih poslovnih primerov. Prav zato sem se tudi med študijem usmeril v mednarodno poslovanje, ker me je to že od nekdaj zanimalo.

Kako vas je potem pot pripeljala do Tenisa Slovenija, kjer ste že zelo mladi prevzeli direktorsko mesto?
Velika prelomnica v mojem življenju se je zgodila pri sedemindvajsetih letih, ko je umrl moj oče. Takrat sem prevzel podjetje, ki se je ukvarjalo z bankomati. Šlo je za zelo kompleksen posel, ki je čez noč padel name. To je bila resna prelomnica v mojem življenju. Doma smo se odločili, da bom podjetje prevzel jaz, kar me je osebnostno in življenjsko močno streznilo. Dve ali tri leta nisem stopil iz pisarne, brez dopustov, brez prostega časa. A prav ta izkušnja me je poslovno izjemno izoblikovala. Lahko rečem, da je bila to pozitivna posledica sicer velike družinske tragedije.

Leta 2007 sem ob tem prevzel tudi zastopstvo za Babolat, kjer sem se prvič srečal z Markom Umbergerjem in delovanjem Tenisa Slovenija. Zanje sem pripravil finančni in marketinški načrt. Na podlagi tega me je leta 2012 Marko Umberger povabil na sestanek, kjer mi je predlagal, da prevzamem direktorsko mesto Teniške zveze Slovenije.

Ste takoj sprejeli to ponudbo? Kot zelo mlad je prevzel direktorsko funkcijo Tenis Slovenija in na tem mestu ostal kar 13 let. Foto: Aleš Fevžer
Laskalo mi je, vendar sem se dobro zavedal, v kakšnem stanju je bila Teniška zveza in da bi to pomenilo delo s polnim delovnim časom oziroma da to delo zahteva celega človeka. Malo pred tem smo prodali podjetje, ki se je ukvarjalo z bankomati. A razlog za prodajo ni bila teniška zveza. Podjetje smo prodali neodvisno od tega, jaz pa sem še nekaj časa sodeloval v tem poslu.

V Babolat sem postavil novega vodjo podjetja, ki naj bi vodil posle naprej. Na ta način sem se lahko postopoma pripravil na prevzem funkcije. Potreboval sem približno mesec dni za razmislek, kako bi vse skupaj izpeljal. Jeseni leta 2012 sem formalno postal vodja pisarne, neformalno pa sem že opravljal funkcijo direktorja. Star sem bil 34 let, kar je za takšno funkcijo malo.

Ste si kdaj mislili, da boste na tem mestu vztrajali 13 let?
Zagotovo ne, sem si pa to želel. Takrat se je pravzaprav začelo drugo obdobje tega, v čemer sem resnično užival. Prvo obdobje je bilo povezano z Babolatom. Bankomate sem podedoval in v tem ostal predvsem zaradi odgovornosti do zaposlenih ter zaradi lepega prihodka, a to ni bil moj osebni navdih.

Babolat mi je pravzaprav prinesel prve neprespane noči, vendar sem imel pravo željo. Teniška zveza pa je bila še bolj posebna. V prvih letih nismo ne spali, ne jedli, samo garali in delali. Dobesedno. Res je bila prisotna močna želja po usmeritvi v pravo smer. Skupaj s predsednikom Umbergerjem in ekipo smo visoko zavihali rokave in do leta 2017 nam je uspelo sanirati zvezo.

Foto: Bojan Puhek

Kaj vas je v teh letih najbolj zaznamovalo na Tenisu Slovenija? Je bil to morda uspeh slovenskih igralk na pokalu Billie Jean King (BJK), ko so se uvrstile v polfinale?
Mene pokal Billie Jean King zagotovo ni zaznamoval. Lepo je videti ta uspeh, vsi, ki smo bili del tega, smo bili navdušeni, a osebno sem imel bolj slabe izkušnje. Glavni razlog so bile predvsem zahteve in pričakovanja s finančnega vidika, saj je bil prihodek zveze skoraj milijon evrov. Ne le sodelujoči, temveč tudi predstavniki klubov, trenerji, komisije, sveti, številni igralci ter predvsem njihovi starši so bili prepričani, da ta denar pripada njim, Vse očitke in pritiske pa sem moral kot direktor prevzeti osebno.

Osebno me je najbolj zaznamoval ATP Challenger leta 2013. Zakaj? Ker je bilo takrat vse še v povojih. Nismo imeli skoraj nobene prepoznavnosti, financ je bilo malo, a smo se vseeno odločili za nekaj, kar je pomenilo veliko prelomnico za Tenis Slovenija. To je bil začetek naše uvrstitve na mednarodni zemljevid in začetek resnega marketinga Tenisa Slovenija, na podlagi česar smo potem veliko zgradili.

To je bila prava raketna znanost. Bil sem pod velikim pritiskom, to se je poznalo tudi na zdravju. Prva tri leta je bilo težko. A prav ta trud in rast sta prinesla finančne vire za potrebe prej omenjene sanacije, rast marketinga, boljšo podobo in mednarodno uveljavitev. Na tem smo gradili kredibilnost na nacionalnem in mednarodnem parketu, ki ga notranji teniški krog očitno ni videl. S poslovnega vidika smo odprli velika vrata. Zato mi je ta izkušnja ostala globoko v spominu, ker sem bil osebno zelo vpet v ta proces.

Foto: Bojan Puhek Verjetno je marsikdo potrkal na vaša vrata z različnimi zahtevami in željami. Kako ste se kot direktor soočali s tem?
Kolikor smo na eni strani rasli na vseh področjih, nam je to na drugi strani začelo rezati vejo. Nisem znal vedno pravilno komunicirati, predvsem v povezavi z rastjo kapitala. Takrat smo zaradi vseh preostalih projektov in aktivnosti, povezanimi z njimi, skočili s proračuna okoli 800 ali 900 tisoč evrov na dva milijona evrov, če prištejemo še sredstva za BJK, celo na tri milijone evrov.

Že pred uspehom na BJK, torej v letih 2022, 2023 in 2024, so bila to najtežja leta v moji karieri na Tenisu Slovenija. Namesto da bi bili ljudje zadovoljni z rastjo, se je dogajalo ravno nasprotno. Apetiti so se tako drastično povečali in nemogoče je bilo ugoditi vsem.

Je bil to morda tudi eden izmed razlogov, da ste se umaknili ali pa iskali nove izzive?
Definitivno je bil eden izmed razlogov, saj je bilo zelo težko. Prenašati pritiske in včasih celo grožnje. Dejstvo je, da starši in klubi zelo veliko investirajo v tenis, predvsem starši. To je neizpodbitno dejstvo, marsikdo je ves čas na robu. Nobena skrivnost ni, da povprečna sezona stane med 50 in 80 tisoč evrov, kar je zelo težko zbrati. Zato seveda iščejo vsako najmanjšo priložnost in prav to so opazili tudi pri zvezi, kjer je bil proračun v porastu.

A naši kriteriji za razdeljevanje sredstev so bili zelo jasni, ko so bili apetiti večji od teh, pa je bilo včasih res težko razložiti. Očitno mi kdaj tudi ni uspelo prepričati že prepričanih.

Leta 2022 jim je v Portorož uspelo povabiti teniško zvezdnico Emmo Raducanu. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Ste Tenis Slovenija pustili v dobrih rokah in dobri kondiciji?

Zagotovo je Tenis Slovenija v dobri kondiciji. Večino ekipe dobro poznam. Še posebej pa bi rad pohvalil novega predsednika Damjana Kralja, ki ga izjemno cenim. Po Marku Umbergerju in Andreju Slaparju, ki sta prav tako ogromno prispevala k rasti Tenisa Slovenija, je on odličen predsednik. Z njim na čelu je Tenis Slovenija vsekakor v dobrih rokah.

Kaj danes pravzaprav počnete, ste še vedno povezani s tenisom?
Osebno sem zelo povezan s tenisom. Vsak drugi dan, če nisem na službeni poti, igram tenis od sedmih do osmih zjutraj. Poslovno pa sem se v zadnjih dveh letih, ko sem začutil željo po odhodu iz Tenisa Slovenija, začel še intenzivneje ukvarjati z mednarodnim okoljem, kjer sem imel izjemno podporo. Tukaj se moram zahvaliti Tenisu Slovenija za podporo na področju političnega dogajanja, Andreju Slaparju, Damjanu Kralju in predvsem Miranu Kraševcu, ki so mi pomagali tlakovati pot.

Tako sem lahko prestopil na evropsko teniško zvezo (Tennis Europe). To je bil projekt zadnjih dveh let in pol, v okviru katerega smo leta 2024 organizirali tudi volilno skupščino Evropske teniške zveze v Portorožu. Vse to je bil glavni vzrok, da sem že naslednji dan po zaključku zadnjega tretjega mandata na Tenisu Slovenija, torej 31. marca, začel delati na Tennis Europe kot poslovni in komercialni direktor.

Pri Tennis Europe je prevzel precej veliko odgovornosti. Foto: Bojan Puhek

In kaj je dejansko vaše delo?
Skrbim predvsem za tisti del, ki mu na Tennis Europe rečemo eksterni. Direktor zveze ima v pristojnosti kadre, administracijo in finance, jaz pa pokrivam vse, kar je zunanje. Torej pripravo nove strategije Tennis Europe, sodelovanje z ITF (Mednarodna teniška zveza), kontinentalnimi zvezami in teniškimi agencijami, kot so IMG, Tennium, Oczagon, ki v veliki meri vodijo teniški svet in so zelo pomembne. Odgovoren sem za vse nacionalne zveze Tennis Europe, torej za vseh 50 članic, kakor tudi za organizaciji ATP in WTA. To vključuje komunikacijo, vzpostavljanje odnosov in pomoč. Prav tako sem odgovoren za razvoj novih projektov in ustvarjanje dodatnih virov prihodkov.

Zdi se, da ste stopili na zelo široko področje. Prej ste omenjali pritiske, ki ste jih imeli na Tenisu Slovenija. Kako je s pritiski na vašem novem delovnem mestu?
Pritiski so zdaj sto proti nič. Če jih je bilo prej sto, jih zdaj praktično ni. Čeprav sem to pričakoval, saj sem veliko delal v tujini, pa tolikšne – recimo temu kulturne razlike – vseeno nisem pričakoval.

To seveda ne pomeni, da lahko "spiš". Cilji so jasni. Odgovoren sem na primer za pripravo strategije Tennis Europe 2025–2030, iz katere se plete tudi marketinško-komercialna strategija za potrebe trženja, projekt z agencijo, v kateri je vključen eden najboljših svetovnih teniških igralcev, nov izobraževalni program Tennis Europe za mlade teniške igralce skupaj s Fundacijo Novaka Djokoviča. Na podlagi tega je jasno, kaj je treba doseči v določenem obdobju. To je treba potem zagovarjati, o tem se moramo pogovarjati in prilagajati. Vse je precej bolj umirjeno, vnaprej jasno, razširjeno, poglobljeno in strateško. Z manj nepotrebnih obveznosti in z več osredotočenosti.

Še danes si dovili sanjati velike sanje. Foto: Bojan Puhek

Je kdo od Slovencev pred vami že zasedal mesto v mednarodnih teniških vodah?
Do zdaj ni bilo še nobenega Slovenca na profesionalni funkciji izven Slovenije v mednarodni teniški instituciji. Bilo nas je okoli osem na različnih delovnih komitejih, kar je prostovoljno delo in nima tolikšnega vpliva.

Šele dobro ste nastopili novo funkcijo, a vendarle, kje se vidite v bližnji ali daljni prihodnosti?
Ko je postalo znano, da sem na trgu, so začele prihajati zelo različne ponudbe, povezane s tenisom. Od agencij, do organizatorjev večjih teniških turnirjev, tehnoloških podjetij, ki delujejo v tenisu. A najbolj mi je srce zaigralo ob pogovorih z ITF in Tennis Europe. Predvsem zato, ker želim biti vpet v življenje svojih treh odraščajočih otrok, sem se odločil za ponudbo, ki mi omogoča, da delam iz Slovenije, in priznam, da sem zelo zadovoljen in izpolnjen. A dovolim si sanjati velike sanje, verjamem, da to ni moja zadnja poslovna vloga.

Preberite še:

Sportal Obetaven nogometaš, ki je uspešen družinski posel zamenjal za družbena omrežja

Sportal Ana Kobal Philp: Odhod v ZDA je bil šok, a hkrati najboljša odločitev v mojem življenju

Sportal Nekdanji moštveni kolegi Rogliča in Pogačarja: Kdo je danes Pogijev maser, vodja laboratorija, triatlonec …