Druga kariera
Nedelja, 7. 12. 2025, 4.00
10 ur, 2 minuti
Druga kariera (441.): Primož Sulič
Primož Sulič je že pri 19 letih končal kariero in našel novo poslanstvo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,32
Vztraja zato, da bodo mladi v športu bolj izobraženi in da se bodo tudi ob koncu športne kariere čim bolj znašli.
"Kako sem lahko vse to prestal," se je spraševal Primož Sulič, nekdanji vrhunski slovenski športnik, ki je svojo uspešno kariero končal veliko prekmalu. Danes je še vedno povezan s športom, ampak na nekoliko drugačen način in poudarja, da se pri svojem delu še vedno uči.
Primož Sulič je svojo športno pot končal veliko prekmalu. Že pri devetnajstih letih se je odločil, da ima dovolj. Raje se je posvetil študiju in nato svoji drugi karieri. Kljub temu da je kariero končal že kot najstnik, se je v njegovi vitrini nabralo kar nekaj uspehov z največjih tekmovanj. Zbiral je medalje tako na svetovnih, kot tudi evropskih prvenstvih. Leta 1994 je bil športnik Primorske, leta 1996 pa je bil dobitnik Bloudkove plakete.
Danes, skoraj tri desetletja pozneje, vodi športne programe v Ajdovščini in na ta način ostaja tesno povezan s športom, a z druge perspektive. Sam opravlja delo, ob katerem se še vedno uči in ob katerem vseskozi ostaja samoiniciativen. Uživa v svojem delu, a ob tem razkriva tudi malce temnejšo plat svojega dela. Ob našem pogovoru je izkoristil priložnost in predvsem za dobro mladih v športu povedal, da si strokovnjaki in politika občasno stojijo nasproti.
Iz skoraj uro dolgega pogovora je bilo moč razbrati, da Primožu niti malo ni vseeno, kaj se dogaja na področju športa in posledično z mladimi v športu. Z njegovo železno voljo, ki jo je dobil v športu, vztraja. Vztraja zato, da bodo mladi v športu bolj izobraženi in da se bodo tudi ob koncu športne kariere čim bolj znašli. Tisto, kar je tudi sam pri sebi najbolj pogrešal. Na koncu je mladim dal še koristen nasvet.
Že zelo mlad ste dosegali vrhunske rezultate, potem pa ste že pri 19 letih končali športno kariero. Pravzaprav sploh še niste bili na vrhuncu svoje športne poti. Zakaj ste se odločili, da se tako kmalu umaknete z vrhunskega športa?
Prvi razlog je bila poškodba hrbta. Drugi razlog je bila skrb za nadaljnjo pot, predvsem z vidika študija in potem poklica naprej. Težko sem vse skupaj usklajeval. Glede na vse skupaj sem se potem raje posvetil študiju in končal fakulteto za šport.
Je odločitev, da boste tako kmalu končali kariero, prišla postopoma ali ste jo na hitro sprejeli?
Bom rekel, da sem se kar hitro odločil. Želel sem čim prej zaključiti zgodbo in čim prej zaključiti študij.
Ste se težko odločili za ta korak, ste imeli kakšno krizo?
Ta odločitev je prišla predvsem zaradi zagotavljanja varne prihodnosti. V kajaku ni zaslužka in s tem posledično ni nobene garancije za neko finančno zanesljivost. Da, bila je kriza. Predvsem je bila kriza v smislu, da je bilo pomanjkanje fizičnega napora, ki sem ga nadomestil z drugo športno aktivnostjo in še danes imam podoben ritem. Se pravi, da pri svojih 48 letih še vedno potrebujem trening oziroma težjo fizično aktivnost. S tem lahko obdržim svoj ritem dela in normalno življenje.
Kako danes gledate na vrhunski šport?
Kot gladiatorstvo. Včasih se sprašujem, kako sem lahko vse to prestal. Res je, da sem bil trideset let mlajši, ampak bitka za rezultat je neizprosna. Po drugi strani pa vidim, da je šport identifikacija našega naroda. Danes gledam, da je tudi vrhunski šport magnet za izvajanje oziroma za popularizacijo športa in posledično vpliva na življenjski slog Slovencev, ki je dober v primerjavi z ostalimi državami v Evropski uniji. Lahko smo ponosni, da imamo zdravstveno stanje zaradi športnega udejstvovanja kar na visoki ravni.
Kje ste se potem znašli po končanem študiju?
Že med študijem sem poskušal razne športe oziroma imel priložnost učiti različne športe. Poleg kajaka tudi smučanje in predvsem tek na smučeh ter plavanje. Za tem sem se znašel v gospodarski dejavnosti in že med študijem oziroma med diplomo sem se ukvarjal z upravljanjem športnih objektov. Torej upravljanje fitnes centra. To je bil prvi prehod v realno življenje. Ko pravzaprav spoznaš, da šport ni samo fizična aktivnost, ampak da je za izvajanje njegove aktivnosti kar kompleksno ozadje. Torej upravljanje športne infrastrukture. To delo sem opravljal dobro leto, potem pa me je pot vodila na Zavod za šport v Ajdovščini.
Torej ste šli iz pedagoškega dela v gospodarsko dejavnost. Je bil za vas težek prehod?
Meni je bilo kar težko. Prehod iz pedagoškega področja, ki ga učijo na fakulteti za šport, na področje upravljanja objektov ali pa gospodarske in javne dejavnosti, je popolnoma drugačen. Potreboval sem kar nekaj let, da sem se tega sploh naučil. Kar zadeva mentorje, bi želel poudariti, da so moji mentorji vsi, s katerimi sem kadarkoli sodeloval in s katerimi sodelujem še danes. Verjamem, da je najpomembnejši učni proces tisti, ki izhaja iz lastne radovednosti, pripravljenosti za učenje in samoiniciativnosti, saj prav to omogoča stalno osebno in strokovno rast.
Če ste bili kot športnik navajeni trenirati in počivati. Kako je danes videti vaš dan kot vodja športnih programov v športnem zavodu Ajdovščina, kakšne so vaše ključne naloge?
Ključne naloge so pridobivanje javnih sredstev za izvajanje športnih programov, upravljanje javne infrastrukture v smislu zagotavljanja pogojev športnim društvom za izvajanje dejavnosti v bazenih, športnih dvoranah, nogometnih stadionih, fitnesu. Skrbim, da so po eni strani objekti zasedeni z uporabniki in po drugi strani skrbimo, da so objekti izpravni. Pomembna naloga je tudi usklajevanje izdelave meril za sofinanciranje športnih programov, kjer povezujem javno sfero (občina, javni zavodi) ter civilno sfero (športna društva). S tem zagotavljam preglednost, strokovnost in pravično razdelitev sredstev, ki omogočajo razvoj kakovostnih športnih programov v lokalnem okolju.
Zanimivo je tudi, da gostite številne klubske ekipe, ki hodijo k vam na priprave. Kako se uspete prilagoditi različnim potrebam, kot so recimo rekreativci in vrhunske ekipe oziroma vrhunski športniki?
Vsaka ekipa pride na priprave na neko določeno infrastrukturo. Naša specifika je ta, da je večina časa uporabe objekta zasedena iz strani domačih društev, se pravi športa, ki se izvaja v lokalni skupnosti. Določeni termini, ki so na voljo predvsem v času počitnic, kot je to poletje, jesen ali zima, dajemo na voljo tudi ostalim vrhunskim ekipam.
V čem menite, da je Ajdovščina kot lokacija za športne klube prednost. Kaj po vašem mnenju je tisto, da se klubi odločijo priti k vam?
Prednost je v komunikaciji z uporabnikom, prijaznost in pa zadoščanje specifičnih potreb. Smo fleksibilni in smo pripravljeni zagotavljati različnim zahtevam izvajalcem, ki pridejo na priprave in seveda raznolika športna infrastruktura.
Glede na to, da ste bili sami nekdaj vrhunski športnik in da imate danes stike z vrhunskimi športniki, vas kdo še prepozna?
Odvisno. Nekateri da, nekateri pač ne. Tudi direktor sam je bil vpet v vrhunski šport. Bil je tudi sam igralec nogometnega kluba Primorje. Oba imava občutek, kako dojemati nekoga, ki pride na priprave. Kakšne so njihove zahteve in kakšna so pričakovanja?
Zdi se, da uživate v svojem delu in službi. Pa vendarle, je kaj negativnega pri vašem delu?
Da. Največji izziv je vmešavanje politike v šport. Politika bi morala delovati v korist javnega dobra, vendar se včasih zgodi, da politični interesi preglasijo strokovne potrebe športa. Podobno se dogaja tudi na drugih področjih. V zdravstvu, kulturi in številnih javnih institucijah, kjer politični vpliv pogosto ni koristen in lahko upočasni razvoj.
V športu si strokovnjaki in politika občasno stojimo nasproti, saj imata oba sistema različne poglede na prioritete. Kljub temu pa je treba poudariti, da pri nas še vedno obstaja dovolj dialoga, da se na koncu poišče skupni jezik. Običajno uspemo najti rešitve, ki zadovoljijo tako strokovne kot politične kriterije, čeprav bi bilo za napredek športa zelo pomembno, da ima stroka več avtonomije in odločilne teže pri dolgoročnem načrtovanju.
Verjetno veliko delujete z otroki in mladino. Koliko je za vas kot nekdanjega športnika pomembno, da vključujete mlade v šport?
Vključevanje mladih v šport je ključno predvsem z vzgojnega vidika, saj šport oblikuje delovne navade, krepi disciplino, spodbuja socialne veščine ter ustvarja zdrave življenjske navade. Gre za področje, ki ga na dolgi rok nikakor ne smemo zanemarjati ali prepuščati podplačanim kadrom oziroma prostovoljcem, saj zahteva strokovno, stabilno in sistemsko podporo.
Tokrat bi izkoristil priložnost za kritičen razmislek o sodelovanju med civilno sfero in vladnim sektorjem na državni ravni. Nevladne organizacije, ki bi morale aktivno posredovati predloge in opozarjati na ključne izzive, so pogosto premalo odzivne in ne zaznavajo dejanskih potreb na lokalni ravni. Zdi se, kot da se ključni akterji izogibajo oblikovanju konkretnih rešitev, procesi pa tečejo prepočasi. Veliko se govori, premalo pa se dejansko ukrepa.
Posledica takšnega stanja je, da država šele po desetih letih objavi razpis za občinske panožne športne šole in to konec leta 2025 za izvajanje v letu 2025, kar je povsem neusklajeno s potrebami večine občin. Občinske panožne športne šole so namreč eden ključnih vzvodov za profesionalizacijo trenerjev, saj omogočajo kombinacijo sofinanciranja države in občin ter s tem ustvarjajo stabilnejše pogoje za dolgoročno strokovno delo v klubih.
Za mlade bi moralo biti v športu najpomembnejše to, da profesionaliziramo strokovne kadre, ki z njimi delajo. Govorimo o celoletnih programih, kjer mora biti delo strokovno najbolj podprto, sistematično povezano in visoko kakovostno izvedeno.
Kateri pa je vaš sanjski projekt, ki bi ga radi v prihodnosti uresničili?
Ojoj, več sanjskih projektov je. Kot sem že omenil, je povečanje športne infrastrukture v občini, se pravi večnamenska dvorana, ki bi precej izboljšala pogoje za delo v športu, druga je profesionalizacija strokovnega kadra, kot tretje pa lahko omenim, da smo ustanovili nevladno organizacijo, ki dela na mednarodnih projektih Erasmus+ Sport.
Tukaj imamo več projektov. En projekt je finančno opismenjevanje športnikov, ki se ga lahko razširi tudi na mednarodno področje. In ta program bi lahko marsikateremu športniku olajšal prehod v drugo kariero. Ker če bi jaz vedel vse to, kar bi vedel pri tridesetih letih, bi verjetno imel malo več privarčevanega denarja oziroma bi si lahko zagotovil boljšo podlago za zrela leta ali pa recimo starost.
To je uspeh tudi na mednarodnih projektih, se pravi pri kandidaturi mednarodnih projektov. Na tem področju se še vedno učimo in pridobivamo znanje. Vsako leto je kakšno izobraževanje na to temo in ves čas se učimo.
Omenili ste finančno opismenjevanje športnikov. Ste tudi sami to pogrešali, ko ste končali to kariero?
Najbolj sem pogrešal, da mi nobena institucija ni dala tega znanja. Se pravi, na kakšen način upravljati z denarjem, ne glede na višino prihodka. Torej za postopno graditev prihodnosti. Vse preveč je razmišljanja na ad hoc. Rekel bi, da človek predvsem precenjuje potencial enega leta in podcenjuje potencial desetih let. Ker vedno se neki projekti in neke zgodbe gradijo na dolgi rok. Prav to izkušnjo bi skozi Erasmus+ rad prenesel tudi na mednarodno raven. Lansko leto smo za ta projekt kandidirali v konzorciju s štirimi partnerji, a nismo bili uspešni. Poleg tega imamo več projektov, ki so ravno tako zanimivi. Če se lahko malo pohvalim, smo izdali knjigo prav z naslova Erasmus+ projekta. In to je razvoj koordinacije športnikov.
Delo v Ajdovščini opravljate že 20 let. Kako ste čez vsa ta leta videli razcvet Ajdovščine?
To ocenjujem kot zelo pozitivno delo lokalne skupnosti. Zagotovo vpliva na vse segmente življenja v Ajdovščini. Tudi na zasedenost športnih objektov in pravzaprav tudi ta razvoj samega mesta. Zaradi tega je še bolj zahteven način upravljanja športne infrastrukture. Vedno več je povpraševanja, ne samo uporabnikov iz občine, ampak tudi drugih uporabnikov za prihod v Ajdovščino in bivanje tukaj.
Si po dolgih letih delovanja v Ajdovščini puščate odprta vrata za nove službe in izzive?
Da, vrata so vedno odprta. V sklopu pridobivanja novih znanj je tudi še kakšna ambicija za naslednja leta.
Koliko vam je tekmovanje v športu pomagalo pri današnjem delu?
Šport je tisti, ki ti da železno voljo. Da vztrajaš pri implementaciji obstoječih stvari in hkrati, da si zanimiv z vsako letno ponudbo, programi, vzdrževanjem infrastrukture in nenazadnje tudi sodelovanja s strokovnim kadrom, ki naše programe izvajajo.
Se danes še kdaj usedete v čoln?
Žal ne. Aktivnost v čolnu nadomestim z aktivnostjo na kolesu in aktivnostih na trail tekih. To je moj hobi in na ta način nabiram energijo, da lahko sedim pred računalnikom. Da imam inspiracijo za pisanje in ustvarjanje. Ker je včasih v mojem delu tudi nekaj ustvarjanja.
Kakšno pa je vaše sporočilo mladim?
Moje sporočilo je, naj bo šport njihov sestavni del življenja. Gibalna aktivnost mora biti prisotna v življenju. Ali je to tekmovalni šport ali ne, je to izbira mladih. Vsekakor pa, da kombinirajo aktivnosti športa in naj se izobražujejo celo življenje.
Preberite še:
