Druga kariera
Nedelja, 30. 11. 2025, 4.00
8 ur, 39 minut
Druga kariera (440.): Boris Margeta
Boris Margeta: OI v Sydneyju presenečenje, Pariz vrhunec kariere
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,00
Gost tokratne Druge kariere je mednarodni vaterpolski sodnik Boris Margeta.
Tokratni gost rubrike Druga kariera je nekdanji vaterpolist, zdaj pa že vrsto let priznani vaterpolski sodnik in v zadnjih letih tudi predsednik Svetovne vaterpolske sodniške organizacije (WWRA) Boris Margeta. Udeleženec že kar šestih olimpijskih iger je svoj sodniški debi na igrah pod petimi krogi nepričakovano dočakal zdaj že davnega leta 2000 v Sydneyju, na zadnjih igrah v Parizu preteklo leto pa doživel tudi vrhunec svoje sodniške kariere, v kateri je sodil veliko število finalov raznih reprezentančnih prvenstev in tudi najmočnejših evropskih klubskih tekmovanj. Leta 2022 pa je po dolgih letih končno dočakal tudi to, da na prvenstvu ni imel vloge nevtralnega sodnika, saj se je po kar 16 sušnih letih na prvenstvo najboljših na stari celini zavihtela tudi slovenska vaterpolska reprezentanca.
Pot Borisa Margete v športu se je sicer začela v plavalnih vodah, nato pa je, kot mnogi v tistih časih, na pobudo legendarnega kranjskega trenerja Rada Čermelja presedlal v vaterpolske vode, kjer vztraja še danes. Ohranja pa tudi stik s plavanjem, kjer prav tako deluje kot sodnik, za to, da je bolj kot ne večino časa na ali ob bazenu, pa sta poskrbeli hčerki Sara in Ana, ki sta prav tako zašli v plavalne vode. Zadnja v njih vztraja še zdaj.
Vaterpolsko kariero je sicer sklenil dokaj kmalu, saj mu ob vpisu na fakulteto ni uspelo več združevati treningov dvakrat dnevno, študija, pa tudi sojenja in trenerskega dela: "Prvi vpisu na strojno fakulteto sem uvidel, da dvakrat dnevno ne morem več trenirati, tako da sem iskal možnosti, kako naprej, ker sem imel res rad ta šport. Med študijem sem nato postal trener v Ljubljani in tudi sodnik. Sojenje me je vedno veselilo, možje v belem ob robu bazena, ki so v mojih časih sodili še z zastavicami, so me vedno impresionirali. Za 11. rojstni dan mi je oče v Italiji kupil zastavico, tako da sem potem kot otrok spremljal tekme po televiziji (Jugoslavija je bila v tistih časih v vrhu vaterpola) in jih zraven tudi sodil."
Že kot otroka ga je zanimalo sojenje.
Rado Čermelj je razlog, da je še danes vpet v vaterpolo
Kot že omenjeno, se je preizkušal tudi v trenerskih vodah ter med trenerskim delom in sojenjem potegnil številne vzporednice: "Iz osebnih izkušenj lahko povem, da mi je trenersko delo ogromno pomagalo pri sodniški karieri. Trener, ki je vsak dan ob bazenu, ima nek svoj pogled na ta šport in tudi na pravila. Morda je bila ravno to tudi moja prednost, saj sem vsakodnevno kot trener hkrati treniral sojenje, obenem pa spoznal tudi drug, trenerski pogled na vse skupaj." Poudaril je še, da je želja vsakega trenerja seveda zmaga, naloga sodnika pa čim bolje soditi. Dodal je, da se sodniki pogosto ne zavedajo, kako njihov nastop, obnašanje in kakovost sojenja vplivajo na ekipo ali trenerja, ter poudaril, da je ravno trenersko delo tisto, ki mu je tudi kot sodniku na srečanjih pomagalo zgraditi dobre odnose s trenerji."
Ob vsem skupaj seveda ni šlo brez omembe Rada Čermelja, ki je nekoč povedal, da so trenerji najboljši sodniki, čemur je tudi sam v veliki večini pritrdil. V isti sapi pa je poudaril, da je ravno Rado razlog, da je tako sam kot številni drugi še danes vpet v vaterpolo: "Če hočeš biti dober sodnik, moraš trenirati ne glede na to, da v vaterpolu nismo profesionalci, da imamo vsi svoje službe, svoje družine. Če hočeš biti sodnik na najvišji ravni, to ne more biti hobi, ampak je to v bistvu zaposlitev. Sočasno seveda z vsemi preostalimi obveznostmi, brez treninga, enako kot igralci, enako kot trenerji, sodnik ne more biti dober sodnik."
Olimpijski debi v Sydneyju, vrhunec v Parizu
Sodil je številna finala velikih tekem, med drugim tudi na obeh zadnjih EP leta 2022 in 2024.
Posebno prelomnico v njegovi sodniški karieri je predstavljalo leto 2000, ko je še kot mlad sodnik pri zgolj 27-letih dobil priložnost soditi na največjem svetovnem odru – olimpijskih igrah v Sydneyju. Zanj je bila to nepozabna izkušnja in hkrati veliko presenečenje, saj je bil le eden izmed redkih nevtralnih sodnikov, večina je namreč, kot je v vaterpolu v praksi, prihajala iz držav udeleženk vaterpolskega turnirja: "Cilj vsakega športnika so olimpijske igre. Zame morajo biti tudi sodniki športniki in sanje so se mi uresničile. Bila je res čudovita izkušnja, hkrati pa sem od Juan Antonia Samarancha prejel tudi diplomo za najmlajšega sodnika na turnirju."
Na olimpijskih igrah je nato sodeloval še petkrat, zaradi družinskih zadev je izpustil zgolj tiste v Tokiu leta 2021. Najbolj so se mu v spomin vtisnile tiste leta 2016 v Rio de Janeiru, vrhunec svoje sodniške kariere pa je dočakal lani v Parizu: "Najljubša olimpijada mi je bila tista v Riu. Kot prvo je bila neznanka tako iz varnostnih kot organizacijskih razlogov. Težko bi rekel, da je kaj zares funkcioniralo, a gostoljubnost in možnost improvizacije sta na koncu dala zelo dober rezultat. S kariernega vidika pa sem najvišje postavljal igre v Parizu. Vse do takrat namreč nisem sodil moškega finala. Ženskega sem na primer že leta 2004 v Atenah. Poleg tega pa je bilo v Franciji organizacijsko res izjemno – najbolje do zdaj, pa ne samo vaterpolski turnir."
Napaka v Londonu prelomnica v karieri
Dogodek, ki je močno zaznamoval njegovo sodniško kariero, pa se je zgodil na OI leta 2012 v Londonu, ki jih je zapustil predčasno. Na tekmi med Španijo in Hrvaško namreč ni priznal zadetka, ki se je kasneje izkazal za regularnega, in s tem vplival na razplet skupinskega dela tekmovanja: "Ta dogodek je absolutno vplival na mojo nadaljnjo kariero. Razumem zahteve trenerjev, igralcev, funkcionarjev, da smo sodniki nezmotljivi, a žal ni tako. Smo samo ljudje in delamo napake. Globoko dvomim, da katerikoli sodnik napako naredi namerno, sploh na največjih tekmovanjih. Leta 2012 še ni bilo sistema Var in žal sem sprejel napačno odločitev, ki je vplivala na končni rezultat. Situacija je bila mejna, vratar je žogo še potopil in zadetka nisem priznal."
Špancem na tekmi skupinskega dela proti Hrvaški ni priznal zadetka, ki je vplival na razplet skupine. Na fotografiji skupaj s takratnim selektorjem Španije Rafaelom Aguilarjem, ob protestih zadnjega po koncu omenjenega srečanja.
Priznal je tudi, da bi to lahko bil celo konec njegove sodniške kariere, a se je ob podpori žene odločil vztrajati in v svetu vaterpola pomembno vlogo opravlja še danes: "Ob takem dogodku se seveda pojavijo dvomi o tvoji kakovosti in o tem, ali je sploh vredno vztrajati. Brez podpore žene Mateje verjetno ne bi vztrajal, tako pa sem se odločil, da nadaljujem. V glavi sem imel tisti moto, da ni pomembno pasti, ampak nazaj vstati in biti še boljši. Sojenja sem se nato lotil še bolj zavzeto in če zdaj pogledam nazaj, lahko rečem le hvala bogu, da sem se tako odločil."
Danes deluje med drugim tudi kot predsednik svetovne sodniške organizacije, mnoge obveznosti pa mu ob tem, da so vaterpolski sodniki amaterji, vzamejo ogromno časa. Dodaja, da je to seveda ogromna čast, sploh glede na to, da prihaja iz majhne države, in poudarja, da je brez podpore službe in družine vse skupaj preprosto nemogoče. Zato je tudi hvaležen svojemu delodajalcu, Zavarovalnici Triglav, kjer v "pravi" drugi karieri dela kot informatik, saj mu omogočajo, da se lahko ukvarja s sojenjem ter da številne odsotnosti z dela in potovanja po Evropi in občasno tudi širše ne predstavljajo ovire. Hvaležen je še, da ga hkrati na tej poti tudi spremljajo in podpirajo.
V Splitu so tekle solze
Slovenskega vaterpola zaradi potopa bivše vaterpolske zveze kar nekaj časa ni bilo na reprezentančnem zemljevidu. Najprej so se na evropska prvenstva pod novo Zvezo vaterpolskih društev Slovenije nekajkrat uvrstile mlajše reprezentančne selekcije, leta 2022 v Splitu pa smo po sušnih 16 letih na druženju najboljših evropskih reprezentanc v Splitu ponovno lahko spremljali tudi Slovenijo. Ob tem, da na velikem tekmovanju ni imel vloge nevtralnega sodnika, so ga prevzela tudi prav posebna čustva: "Roko na srce, meni so ob predvajanju slovenske himne pritekle tudi solze. Izredno sem bil in sem ponosen na to, da smo bili ponovno zraven. Nisem pristaš kritik, kako je vedno vse narobe. Trenutno imamo na klopi vrhunskega strokovnjaka Mirka Vičevića in smo na pravi poti. Delamo dobro, letos smo na primer organizirali tudi EP do 16 let v Ljubljani, na novem bazenu Ilirija. Uspel nam je prekrasen dogodek z močnimi reprezentancami."
Slovenija je leta 2022 nastopila na EP v Splitu. Tja se je vrnila po dolgih 16 letih.
Vaterpolo kot šport velja takega, kjer so spremembe pravil že skorajda stalnica. Kot je povedal naš sogovornik, pa se vse skupaj dogaja v luči tega, da je šport privlačnejši za gledalce, atraktivnejši, z več zadetki ipd. Poleg tega se je končno izenačila tudi velikost ženskega in moškega igrišča. Tako za igralce kot tudi sodnike pa to pomeni več akcije, več sprejemanja odločitev in na koncu veliko vlogo igrata zbranost in pripravljenost, saj se je na primer za kar od 30 do 40 odstotkov povečalo tako povprečno število napadov kot zadetkov na srečanje.
"Vsak šport je pomemben"
Na OI v Londonu je še pogrešal sistem Var, ki bi mu takrat pomagal. Var je v zadnjih letih postal stalnica tudi v vaterpolu.
Tako kot se kariera športnikov izteče, pa se izteče tudi kariera sodnika. V vaterpolu je pogosto praksa, da nadaljujejo nato med delegati ali kontrolorji sojenja. Margeta priznava, da ga verjetno čaka nekaj podobnega, a rajši bi se usmeril v predavateljske vode: "To je neka naravna pot. Nekateri gredo med funkcionarje, nekateri med delegate. Verjetno me čaka podobno, a sam bi se raje bolj posvetil izobraževanju sodnikov, predavanjem. Že zdaj kandidati pri meni opravljajo izpite za mednarodne sodnike in nasploh me bolj vleče v to smer kot pa med tiste, ki sojenje ocenjujejo."
Za konec se je ozrl še k mladim, tako na splošno v športu kot tudi tistim, ki se odločijo za poklic sodnika: "Vaterpolo je prekrasen šport. Ja pa vsak šport pomemben, vsakega spoštujem in moti me, da nekateri delijo športe na bolj in manj pomembne. Za tistega, ki trenira, igra, je njegov šport najpomembnejši in ni lepšega, kot videti veliko nadobudnih otrok, pa naj bo to na bazenu, stadionu ali v dvorani. Šport je krasna stvar in mislim, da moramo otroke usmerjati vanj. Pri sodnikih pa je malce drugače. Imeti moraš debelo kožo in se znati spoprijeti s kritikami. Običajno je tako, da je za poraz kriv sodnik. Za zmago na srečo ne. Na splošno pa ti sojenje da ogromno izkušenj, tako dobrih kot slabih, nauči te dela v timu in tega, kako pomembno je sprejemati odločitve. Hkrati pa ti ob tem da samozavest in zmožnost prevzemanja odločitev za svoja dejanja, česar dostikrat pri današnji mladini nekako manjka."
