Nik Zupančič: Smo mojstri improvizacije. Pri nas je vse obrnjeno na glavo.

Za dolgoletnega hokejista, tudi jugoslovanskega in slovenskega reprezentanta, Nika Zupančiča, ki je igralsko opremo odložil v kot šele pri 42 letih, je bil prehod v trenerstvo naravna pot. V tej je prepletal tako klubske kot reprezentančne trenerske zadolžitve. Dolga leta je bil del štaba reprezentance – kot pomočnik in kot selektor –, zadnjih osem sezon pa deluje na klubski ravni.

Poleti se je vrnil na Jesenice – železarje, ki so pred tekmovalnim obdobjem ostali brez glavnega sponzorja, vodi četrtič –, a kaj hitro spoznal, da lepih časov, kljub nekaterim obljubam, ni na obzorju. "Seveda si želim dela v urejenem okolju, a nekako mi za zdaj to ne uspeva," nam je dejal pred tednom, ko smo ga v Drugi karieri izprašali o trenerstvu, ki je zanj postal način življenja.

Nik, ko ste konec septembra z Jesenicami gostovali v Ljubljani, je Anže Pogačar dejal, da je stanje katastrofalno, da delujete amatersko, sami pa ste med drugim dodali: "Trenutno imamo najnižji proračun, mislim, nimamo ga. Smo kot nočna liga. Sliši se grozno. Ne veš, kaj bi sploh rekel, nimam pravih besed. Neke obljube so, a se nič ne premika." Se je v zadnjem mesecu vsaj kaj spremenilo, je šlo kaj na bolje z organizacijskega vidika, ste prejeli kaj denarja? (Pogovarjali smo se pred tednom dni.)
Odvisno, kaj vzamemo pod spremembe. Ne morem reči, da se ni povsem nič spremenilo, a govorimo o premikih, kot je na primer ta, da smo dobili drese. Pa morda je prišla kakšna oprema. Kot vem, je bilo nekaj poplačevanja za nazaj, a ne me držati za besedo, saj za finance nisem pravi naslov. Sam sem dobil nekaj, da so se pokrili stroški.

Kar se tiče organizacije kluba, je slabo. Moramo vedeti, da je tu le Anže (Pogačar, op. a.) in to je to. On je za vse. Za avtobus, za vstopnice, za iskanje kakšnega majhnega sponzorja, za hrano ... Za na dolgi rok, za 44 ali 46 tekem, ki jih imamo, je to premalo. Ni fizioterapevta in drugih stvari, ki so nujne. Ni predsednika, ni uprave.

Torej se v tem času, odkar so na voljo vodstvene funkcije, nihče ni oglasil?
Po mojem vedenju ne. Bilo je nekaj takih, kako naj jim sploh rečem, več ali manj je šlo za to, da se je kdo šalil, da bo pripeljal milijone. Takšne stvari so brezvezne. Bolje, da ob takih klicih kar ugasneš telefon, saj se s takimi ljudmi nimaš kaj pogovarjati. Vsi vemo, da iz teh milijonov ne bo nič. Ne vem, kaj se takim ljudem sploh plete po glavi.

"Odvisno, kaj vzamemo pod spremembe. Ne morem reči, da se ni povsem nič spremenilo, a govorimo o premikih, kot je na primer ta, da smo dobili drese." Foto: Matias Demšar

Razpoloženje v ekipi tudi zaradi položaja verjetno še bolj niha iz tedna v teden, kot bi morda v urejenem okolju. Bi rekli, da morate biti kot trener zaradi položaja še bolj v vlogi psihologa, da morate bolj paziti, kako se lotevate stvari?
Zagotovo zelo niha. Moj način vodenja je že v osnovi tak, da dam veliko poudarka na to. Najtežje je vseskozi dvigovati ekipo, a moraš jo držati gor psihološko, kar je težko, če stvari v klubu niso urejene.

Sem pa tak človek, da kljub položaju zahtevam, da dajejo vse od sebe, so resni, osredotočeni. Večkrat ponavljam, da je treba biti osredotočen vseh 60 minut tekme, da mora biti glava pripravljena od prve minute. 

Sem namreč mnenja, da če si se odločil, da boš zraven, če si stopil na led, morajo določeni standardi biti. Tako jaz kot igralci imamo odgovornost. Pa ne le do sebe, temveč jo imaš še do 20 drugih ljudi, saj smo se, ko smo bili na točki, ali bomo sploh igrali, odločili, da bomo vztrajali. Če si se tako odločil, moraš vztrajati. Ne moreš se en teden iti, naslednji teden pa reči, da se tega ne bi več šel. To tudi nekaj pove o tvojem karakterju.

Seveda pa je težko, sam bi rekel, da starejši ko sem, težje je. Zahtevno je tudi za fante, ki se trudijo. Moramo vedeti, da imamo veliko mladih, ki še niso igrali na taki ravni. Nekateri so pokazali, da lahko igrajo na tej ravni, a ti mladi, ki igrajo že za 'dvajsetico', imajo res veliko tekem, tu je še šola. Vse to je treba pri sestavi ekipe upoštevati.

"Po vseh izkušnjah, ki jih imam, ne morem reči, da so spremembe na Jesenicah na vidiku. Že v preteklosti so bile težave, a si imel v rokah vsaj neko pogodbo. Tukaj pogodbe ni in se ni mogoče na nič opreti, na noben dokument." Foto: Aleš Fevžer Se je vaša vztrajnost glede na to, da nekih večjih premikov ni bilo, v zadnjem mesecu zamajala? 
Ne morem reči ravno zamajala. Sam sem bolj pristaš nekih dolgoročnih projektov, saj pravega smisla, da nekaj delaš iz meseca v mesec, pa čeprav vidiš, da se ne bo nič spremenilo, ni. In po pravici povedano, po vseh izkušnjah, ki jih imam, ne morem reči, da so spremembe na Jesenicah na vidiku. Če bi to rekel, bi se slepil ali pa zlagal.

Žal ne vidim, da bi to sezono speljali, potem pa bi se naslednjo res lotili nekega projekta, ker ni nobenih pokazateljev za to. Ena stvar so govorice, drugo pa realna slika, v kateri ne vidim, da bi klub toliko zrasel, da bo čez nekaj mesecev lahko šel na kakšno drugo raven, saj se nič ne premika, pa tudi ni nekih indicev, da bi se. 

V prvi vrsti vztrajam zaradi fantov in tudi zato, kot sem prej rekel, če sem se nekaj odločil, moram to speljati. Res pa je, da na tak način v večnost ne vem, če bi lahko šlo. To pa težko rečem.

A rekli ste, da ste človek za dolgoročne projekte, tukaj pa teh ne vidite.
Da, ampak kaj pa naj naredim? Lahko bi zdaj rekel, da se ne grem. A kako bi to izpadlo? To bi veliko povedalo o meni kot o človeku. Ne vem. Očitno sem tako 'nor' ali kako bi temu rekel. Moral bi pogledati v slovar, kako se reče takemu človeku, ali pa morda kar ustvariti nov têrmin. Ljudje verjetno govorijo, kaj je s tem "butlom", da se gre to. In tem ljudem ne morem nič zameriti. 

Je to vaša najzahtevnejša trenerska epizoda?
Večkrat sem že rekel, da so bile v Sloveniji ali pa še prej v Jugoslaviji že težave, a vedno je bilo tako, da si imel vsaj nekaj v rokah, neko pogodbo. Tukaj pa pogodbe ni, tukaj se ni mogoče na nič opreti, na noben dokument.

Delujete na besedo?
Dobesedno na besedo. Kar se tega tiče, ni normalno, ne.

Pa se vam zdi to bolj normalno, kot da bi se stvari začele z ničle? 
Lahko drugo leto začneš z ničle, ampak s kom boš pa začel, kaj pa bodo potem ti fantje zdaj? Sedem mesecev sedeli in čakali na drugo leto? Težko je kaj pametnega odgovoriti na to vprašanje.

Saj sploh ni ljudi, ki bi se tega lotili. Večinoma so zgolj obljube. Toliko sem že star, v hokeju sem že več kot 50 let, tako da sem videl že vse in verjamem bolj malo stvarem, dokler ne vidim, da so se res zgodile. 

Tuji trenerji trenutnega položaja na Jesenicah ne bi razumeli, pravi. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Dolga desetletja ste v hokeju, desetletje in pol v trenerskih vodah. Katera hokejska lekcija vam trenutno najbolj koristi?
V tej situaciji mi najbolj pomaga, da sem od tu (Slovenija, op. a.) doma, saj tujci tega položaja ne morejo razumeti. Tukaj v tem trenutku ne more delovati noben tujec, ni možnosti. Če ne razumeš celotne zgodbe, zakaj je, kot je, v takem položaju ne moreš delovati. Vprašajte Cooperja (trener Olimpije Ben Cooper, op. a.), zakaj nismo igrali tekme z Olimpijo na Jesenicah. On tega ne more kar tako razumeti.

Pri nas pa se stvari, ki jih tujci težko razumejo, dogajajo vsakodnevno, vsak dan improviziramo. Mi smo bili in smo mojstri improvizacije. Pri nas je vse obrnjeno na glavo. Res dolgo sem v hokeju, pa kakšnega velikega premika nisem doživel. In ga najverjetneje tudi ne bom.

Mi že z infrastrukturo zamujamo. Samo malo pogledamo prek meje, pa vidimo, kako drugače je tam. Mi smo tako zadaj, da ... Se pa tu krog zavrti spet nazaj k financam. Te so seveda osnova.

Več iz rubrike Druga kariera

Preden je pristal v trenerstvu, je dve leti prodajal športno opremo: "Prav prijetno je bilo. Zapreš trgovino in si konec z delovnikom, ni tako kot tu, ko še dolgo v večer, noč razmišljaš o hokeju." Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Je bil prehod v trenerstvo za vas naravna pot ali ste imeli še kakšne druge ambicije? 
Imel sem 'smolo', da sem vlekel kariero 26 let in končal šele pri 42 letih, tako da sem zamudil deset let trenerstva. Trenerji pogosto začnejo malo po 30. letu, gredo skozi različne faze, so najprej pri mladih, pa nato med člani ... Jaz pa sem precej hitro padel v člane, v trenerstvo na zvezi, kot pomočnik trenerja Kopitarju (Matjažu Kopitarju, op. a.). A to me ni zmotilo, saj sem imel toliko let izkušenj iz igralske kariere. Že proti koncu igralske kariere me je zanimalo, kako in zakaj se kaj dela.

Pred tem pa sem dve leti delal v trgovini v Formi pri Juretu Koširju, prodajal sem stvari. To je bila moja prva služba po koncu kariere. Nikoli mi ni bilo izpod časti prodajati pancarjev in smuči. Prav prijetno je bilo. Zapreš trgovino in si konec z delovnikom, ni tako kot tu, ko še dolgo v večer, noč razmišljaš o hokeju. 

Ravno to. Veliko nekdanjih športnikov, ki so se podali v trenerske vode, jasno pove, da je trenerska precej zahtevnejša od igralske, da gre za način življenja. Kakšen je vaš pogled?
Uf, trenerstvo ... To ti mora res predstavljati strast, to moraš res imeti rad. Če tega nimaš rad, no, saj se tudi meni zgodi, da ga kdaj nimam rad, ne bom se lagal, saj pride trenutek, ko ga nimaš rad, a v osnovi ti mora biti strast, da si lahko v tem.

Da si dober igralec, ni garancija, da boš dober trener. Daleč od tega. Tudi nekdo, ki sploh ni igral, je lahko odličen trener. Ti je pa seveda to, če si igral na neki ravni, lahko v veliko pomoč. To pa zagotovo, saj imaš občutke, ki jih tisti, ki igralske kariere niso dali skozi, nimajo. Te šole ti nihče ne more dati. Lahko imaš narejenih deset DIF-ov (Fakulteta za šport, op. a.), a tisti občutek v določenih situacijah ti manjka. Ne rečem pa, da ne potrebuješ izobrazbe s tega področja. Jaz se vsak dan naučim nekaj novega.

Priznava, da težko odmisli hokej: "Tukaj sem zelo slab." Foto: Grega Valančič/Sportida

Kot trenerju ti hokej "brni" po glavi 24 ur na dan, kar zna biti včasih zelo slabo. Kot igralec skrbiš zase, za svojo prehrano, spanje ipd., na treningu ti drugi povedo, kaj boš delal, po treningu pa spet skrbiš zase, regeneracijo, prehrano. Trenerja pa po treningu čaka video, analiza tekmeca, ukvarjanje s tem, kdo lahko igra, kdo ne, kako boš sestavil vse skupaj. Tega je lahko včasih preveč. Sem in tja moraš znati izklopiti. 

Pa znate? Kako odmislite hokej?
Tukaj sem zelo slab. Težko izklopim. Morda, če se usedem na kolo, ampak to ni vedno mogoče. Hokej mi pomeni res veliko. Pogosto me "posrka" vase, da mi žena velikokrat, ko zvečer sediva, reče: "Pa dobro, boš že nehal razmišljati o tem?" Nekako se vedno tako odvije, da ne moreš iz tega ven. 

To je največja razlika med igralcem in trenerjem. Toliko hokeja, kot se trenerjem vrti po glavi, se igralcem nikoli ne. 

Zato pa moraš tudi paziti – tega sem se naučil z leti –, da včasih od igralca ne moreš zahtevati nekaj, kar je tebi povsem jasno. Ker tebi je jasno, saj si pogledal tri tekme na dan, hokejist pa ne gleda treh tekem na dan, saj ima še drugo življenje, ne samo hokej. Stvari moraš prilagoditi njegovemu znanju in ravni, potem pa ga počasi učiti. Enega lažje česa naučiš, druge težje, tretjih morda sploh ne moreš.

"Obradović je dobro rekel, da so tudi druge stvari, da so tudi knjige, šola, da ni vse za vsakega. Nekdo pač morda ni za šport." Foto: Grega Valančič/Sportida In tu je Obradović (košarkarski trener Željko Obradović, op. a.) dobro rekel, da so tudi druge stvari, da so tudi knjige, šola, da ni vse za vsakega. Nekdo pač morda ni za šport. In s tem ni nič narobe.

Mene zmoti, ko nekdo ne vrača spoštovanja, ne kaže spoštovanja do igre. Če se trudiš in narediš napako, jo bomo že popravili. Če pa še vedno delaš stvari po svoje po tem, ko sem ti že 20-krat povedal isto stvar, pa morda ne razumeš. In če ne razumeš, so tudi druge stvari v življenju, saj ne obstaja samo hokej. 

Od katerega nekdanjega trenerja ste se naučili največ, morda od njega v svoje trenerstvo vnesli kakšno stvar?
Največ sem se naučil od slabih trenerjev, saj tam vidiš, kaj ne deluje (smeh, op. a.). Sicer pa sem se največ naučil od Ralpha Kruegerja, Karija Savolainena, predvsem o tem, kako voditi, kako sestaviti ekipo, če seveda imaš to možnost, kar je bilo v okoljih, v katerih sem deloval, velikokrat težko. Še najlažje je bilo to v reprezentanci. Ko smo bili vsi zdravi, je bilo najlepše.  Od Ralpha Kruegerja, pod vodstvom katerega so s soigralci Feldkircha leta 1998 nenadejano postali evropski klubski prvaki, se je naučil veliko. Foto: Getty Images

Ko ste ravno omenili bolj pozitivne stvari. Kdaj vam je bilo kot trenerju najlepše?
Minsk (olimpijske kvalifikacije leta 2016, ko so se Slovenci drugič zapored uvrstili na olimpijske igre, op. a.) je bil zagotovo ena mojih najboljših trenerskih izkušenj. Zaradi poškodbe je manjkal le David Rodman, vsi drugi v najboljših letih so bili tam, z Anžetom Kopitarjem na čelu. Takrat je bilo res lepo delati, slačilnica je bila "poštimana".

Ko pogledam nazaj, smo bili organizacijsko kot zveza podhranjeni. No, pa saj smo že 15 let, vedno smo podhranjeni. V našem trenerskem štabu smo bili trije, še Gaber Glavič in Aleš Burnik, Belorusi pa so imeli v štabu 14 ljudi.

Uvrstili smo se na olimpijske igre, a želim povedati, da bi se morale stvari nadgraditi, vendar se ne. Zmoti me, da si potem rečeš, saj je tudi s toliko ljudmi mogoče. Kolikokrat pa morda ravno zaradi tega ni šlo? Na vsake toliko časa nam potem nekaj uspe, a nadgradi se ne. Morali bi imeti več ljudi na zvezi. Podobno je na Jesenicah. Iz tega razloga sem že nekajkrat šel od tu, saj nekaj narediš, nato pa padeš nekaj stopnic nižje, namesto da bi nadgradil.

In sva spet pri denarju.
Da, saj vem, pri osnovi.

Reprezentančna akcija v Minsku, kjer je leta 2016 kot selektor vodil reprezentanco do druge uvrstitve na olimpijskih igrah, je ena njegovih najboljših trenerskih izkušenj, pravi. Foto: Rok Srakar/HZS

Koliko ste se v tem desetletju in pol kot trener spremenili? 
Kot trener si se prisiljen spremeniti že zaradi novih generacij. Športniki danes povsem drugače gledajo na stvari. Zmoti me, ko igralci nimajo spoštovanja ali odgovornosti. Danes je tako, da bi vsi vse, a ne gre tako. Sploh v športu ne. V športu ni demokracije, če želiš biti na neki ravni in biti tekmovalen. 

Pri ekipnem športu, v katerem je v ekipi 25 ljudi, ne morejo vsi vsega. Eni so v določenih elementih boljši, drugi slabši, ti pa potrebuješ vse.

Kot trenerju mi je najpomembneje, da dam vsakomur vedeti, da je del celote. Če vsak kupi zgodbo, če se vsak tega zaveda, je super. A pri teh generacijah je ogromno nekega pogovarjanja: "Jaz bi to, jaz bi ono." Redko kdo pa se pri tem pogleda v ogledalo in se vpraša, ali je tega sploh sposoben ali je pet boljših v ekipi. Tudi če je pet boljših od tebe, ni nič narobe, tudi tebe potrebujemo v določenih situacijah, a najprej si moraš to priznati, sprejeti in delati po najboljših močeh.

V kolikšni meri bi rekli, da vam uspeva, da varovanci ponotranijo, sprejmejo vloge, ki ste jim jih namenili?
Včasih mi, včasih tudi ne. Nikoli nisem bil pristaš pristopa, da bi vpil, vedno sem deloval bolj na način: "Dajmo se učiti." 

Lažje je to na najvišji ravni, ker so tam res tisti, ki hočejo in vedo, za kaj gre, tudi če si tretji center, veš, zakaj si tretji center, nisi užaljen ... A jaz to sprejemam kot del našega posla. Je pa treba včasih malo dvigniti glas in reči, da tako je in ne bo drugače. Šef je en, ne more biti deset šefov, saj potem nastane kaos.

"Seveda si želim dela v urejenem okolju, a nekako mi za zdaj to ne uspeva." Foto: Peter Podobnik/Sportida

Kakšne so vaše trenerske ambicije za prihodnost?
V hokeju mi je res lepo, rad pa bi izbral nekaj, za kar bi videl, da ima smisel. Če bi se, govorim hipotetično, zgodilo, da bi me kdo kontaktiral, se moram vprašati, v kakšnem položaju sem. Bom ostal tukaj, ker bi rad pomagal, ali naj odidem tja, da bom lahko živel od svojega dela?

Seveda si želim dela v urejenem okolju, a nekako mi za zdaj to ne uspeva.

Zakaj menite, da vam ne?
Očitno nekaj delam narobe (smeh, op. a.). Je pa tako, da se, ko nekam grem, predam temu, imam pa tudi določene zahteve. Nisem tisti, ki bo kimal. Lahko me plačaš, ne moreš pa me kupiti.

Če sem nekje trener, predvidevam, da me je nekdo vzel, ker mi zaupa in ve, da imam neko znanje. Jaz delam z ekipo tako, kot jaz mislim, da je prav. Ne dopuščam vmešavanja v vodenje ekipe. Lahko pa imava z nadrejenim kadarkoli pogovor na štiri oči. 

So se na Poljskem vmešavali?
Ne, tam sem imel stvari kar urejene. Pa tudi, če se je kaj pokazalo v tej smeri, sem bil precej oster. Tudi na račun tega, da sem morda tvegal, da bi me zamenjali. A sem vztrajal pri svojem, kar se je pokazalo za dobro potezo, saj smo na koncu osvojili naslov prvaka.

Med letoma 2019 in 2024 (z enosezonskim premorom) je deloval kot glavni trener poljskega prvoligaša Unia Oswiecim, s katerim se je med drugim veselil naslova poljskega prvaka in superpokalne lovorike. Klub je zaigral tudi v ligi prvakov. Foto: Reuters

Na začetku smo sicer imeli kakšne borbe, a delujem tako, kot sem povedal, drugače pri meni ne gre. Stvari, ki se tičejo slačilnice, ekipe, bom razčiščeval jaz. Slačilnica je moja stvar. Če kdo misli, da kot trener ne zmoreš, pa te lahko odpusti.

Končajva z vašim videnjem prihodnosti slovenskega klubskega hokeja.
Menim, da se bo mladina vedno ukvarjala s hokejem, a članskega hokeja na ravni profesionalne lige ICE ne vidim prav veliko. Na Jesenicah ne vidim, da bi lahko zlezli na to raven, saj se že toliko let pogovarjamo o tem, ampak se ni zgodilo nič. Upam, da si bom čez nekaj let, če bom spet bral ta intervju, lahko rekel, da sem se motil. A za zdaj ne vidim te možnosti.

Največjo težavo vidim pri fantih, starih 19, 20 let, ki so na prehodu. Oni zaradi tega, ker naša klubska scena trpi, ne bodo imeli kje igrati. Tukaj vedno izpostavim primer Avstrije. Toliko star Avstrijec bo vedno našel nek prostor. Ali bo igral v Alpski ligi ali pa bo igral v tretji, četrti "furi" v ligi ICE, saj imajo tam toliko več možnosti, da se ukvarjajo s hokejem in dobijo nekje priložnost.

Preberite še:

Sportal Nejc Vidmar si prizadeva, da bi svet spremenil na lepše

Sportal Anže Berčič je kmalu po koncu kariere poprijel za delo #video

Sportal Andreja Holsedl: Včasih nam ni bilo treba živeti na družbenih omrežjih

Sportal Jaromir Jagr, čudežni deček iz Kladna, ki po 37 letih še ni odložil hokejske opreme

Sportal Olimpija po loteriji končala zmagovito serijo Celovca, Tičarjevi ugnali prvaka

Sportal Jeseničani visoko premagali Triglavane