Druga kariera
Nedelja, 19. 10. 2025, 4.00
3 minute
Druga kariera (434.)
Andreja Holsedl: Včasih nam ni bilo treba živeti na družbenih omrežjih
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,51
V rubriki Druga kariera gostimo Andrejo Holsedl, nekdanjo kolesarko, ki je drugo kariero ustvarila kot športna psihologinja.
"Ne morem reči, da karkoli obžalujem, niti si ničesar ne očitam. Če bi imela možnost kaj popraviti, bi popravila samo tisto, česar nisem naredila – ne tistega, kar sem," je v intervjuju za Sportal poudarila nekdanja kolesarka Andreja Holsedl, ki je ljubezen do športa in psihologije združila v poklic športne psihologinje, v katerem neizmerno uživa. V izčrpnem intervjuju za Sportal je spregovorila o svoji poti od aktivne športnice do športne psihologinje. Izpostavila je izzive in prelomne trenutke, s katerimi se je srečevala med športno kariero in pri prehodu v novo življenjsko vlogo, ter opozorila na pomembnost psihološkega dela v športu in na spremembe, ki so jih prinesla digitalni svet in družbena omrežja v vsakdanje življenje športnikov. Pojasnila je tudi, zakaj ji ni žal niti ene ure treninga niti ene solze, potočene zaradi športa.
Andreja Holsedl, nekdanja cestna kolesarka, danes športna psihologinja, je ena tistih sogovornic, s katerimi bi lahko klepetal ure in ure, pa ne zmanjka tem za pogovor.
Športna pot 36-letne, v Ljubljani živeče Prekmurke, se je začela precej spontano, iz radovednosti, pa tudi zaradi vpliva starejšega brata, ki je prvi zavil na asfaltne ceste. "Kot družina smo bili vedno zelo športni," se spominja. "Veliko smo smučali, kar je za Prekmurce, kjer je najbližje smučišče uro in pol stran, že kar dosežek. Igrala sem tudi odbojko, potem pa me je brat navdušil še za kolesarstvo. Poskusila sem in vztrajala."
Vztrajnost je beseda, ki jo najbolje opiše. Devet let tekmovanj, treningov, padcev, vzponov in tistih nevidnih ur garanja, ki jih vidi le športnik sam. Prve kilometre je nabirala v Kolesarskem klubu Tropovci v Prekmurju, pozneje pa se je kalila še v hrvaški Loboriki in italijanskem klubu Alfonsina Caam Corse. Zadnja sezona, 2012/2013, je pomenila konec tekmovalne poti, a hkrati začetek nove zgodbe. Leta 2013 je uspešno končala študij psihologije in se podala na pot športne psihologinje. Z izkušnjami nekdanje športnice pomaga drugim razumeti, da uspeh ni le medalja, temveč tudi osebna rast, zavedanje sebe in zmožnost soočanja s pritiski.
Pravi, da ne obžalujem niti ene ure treninga, niti ene pretočene solze. "Vse to mi je pomagalo, da danes bolje razumem druge in sebe." V pogovoru z Andrejo Holsedl smo se dotaknili ne le njene kolesarske zgodbe, ampak tudi vprašanj o pasteh vrhunskega športa in o vsem, kar ti šport lahko da, tudi in predvsem takrat, ko ne govorimo o zmagah in medaljah.
"Danes je na kolesih neprimerljivo več deklet in žensk kot nekoč. Ko to opazujem, me, priznam, kar malo potegne, saj imam občutek, da se je zgodila prava kolesarska revolucija."
Žensko kolesarstvo nekoč in danes
Andreja, ali glede na izjemen napredek ženskega kolesarstva v zadnjih letih kdaj pomislite, da bi bilo lepo živeti in tekmovati v današnji dobi kolesarstva? Razlika med nekoč in danes je namreč ogromna.
Res je, razlika je ogromna, največja prav v številčnosti. Danes je na kolesih neprimerljivo več deklet in žensk kot nekoč. Ko to opazujem, me, priznam, kar malo potegne, saj imam občutek, da se je zgodila prava kolesarska revolucija. Skoraj vse moje prijateljice so zdaj bolj ali manj redno na kolesu, medtem ko sama tega ne počnem več tako pogosto.
Ko sem začela, so bile ženske na kolesih prava redkost. Spomnim se, da sem skoraj ves čas trenirala in tekmovala s fanti, druge izbire niti ni bilo. Šele pozneje, morda v drugi polovici kariere, sem spoznala, da obstajajo tudi dekleta, ki resno kolesarijo, da obstajajo ženske ekipe in sistem, ki jim omogoča, da tekmujejo na enakovredni ravni.
"Spomnim se, da sem skoraj ves čas trenirala in tekmovala s fanti, druge izbire niti ni bilo. Šele pozneje, morda v drugi polovici kariere, sem spoznala, da obstajajo tudi dekleta, ki resno kolesarijo, da obstajajo ženske ekipe in sistem, ki jim omogoča, da tekmujejo na enakovredni ravni."
Najverjetneje je razlika tudi glede ravni profesionalizma. Danes je kolesarstvo že od zgodnjih najstniških let "full time job".
Res je, ampak to se ni kaj dosti spremenilo. Že v mojih časih je bilo treba v kolesarstvo vložiti ogromno, ne samo časa, ampak tudi energije in sredstev. Dirke so bile tako zahtevne, da je bil včasih cilj že samo dokončati dirko, kaj šele doseči dober rezultat. Na domačih tleh smo tekmovale predvsem z mladinci, kar je bil en nivo, potem pa smo v Italiji spoznale povsem drug nivo, saj smo tam tekmovale s profesionalkami in preskok je bil res ogromen.
Zato me toliko bolj veseli, ko danes vidim, da je v kolesarstvu toliko mladih deklet in da imajo okoli sebe podporno okolje, skupino istomislečih, s katerimi lahko delijo, kako jim je šlo na treningu in dirkah, kako se počutijo. To je tisto, kar sem sama takrat najbolj pogrešala – občutek pripadnosti, skupnosti.
"Ne morem reči, da karkoli obžalujem, niti si ničesar ne očitam. Če bi imela možnost kaj popraviti, bi popravila samo tisto, česar nisem naredila – ne tistega, kar sem."
Združitev dveh ljubezni - športa in psihologije
Se kdaj zalotite, da razmišljate, kako bi bilo, če bi takrat vedeli toliko o psihološki pripravi, kot veste danes?
Da in ne. Pri meni je bil sprva povsem v ospredju šport – vse se je vrtelo okoli treningov, tekmovanj in rezultatov. Potem pa sem se v tretjem letniku srednje šole nepričakovano navdušila nad psihologijo. Takrat sem začutila, da je to to. Sem zelo empatična, rada poslušam ljudi in jih poskušam razumeti, zato sem hitro vedela, da je to nekaj, kar si želim početi tudi poklicno.
Na koncu mi je nekako uspelo združiti oboje – šport in psihologijo. Kolesarstvo me je spremljalo ves čas študija, kar ni bilo lahko. Bilo je naporno, usklajevanje vsega je zahtevalo ogromno truda, discipline in odrekanja, a kljub temu mi ni žal prav ničesar. Ne morem reči, da karkoli obžalujem, niti si ničesar ne očitam. Če bi imela možnost kaj popraviti, bi popravila samo tisto, česar nisem naredila – ne tistega, kar sem.
Prve kilometre na kolesu na Andreja nabirala v Kolesarskem klubu Tropovci v Prekmurju, pozneje pa se je kalila še v hrvaški Loboriki in italijanskem klubu Alfonsina Caam Corse.
Na primer?
Včasih sem se preveč obremenjevala s tem, kaj bodo rekli drugi, ali pa sem si premalo upala – nisem bila dovolj pogumna, da bi šla v beg, da bi tvegala, presegla sebe. A po drugi strani – ničesar, kar sem storila, ne bi spremenila.
Ko sem zaključila svojo športno pot, sem bila povsem pomirjena. Vem, da sem dala vse od sebe, da sem iztisnila svoj maksimum. Šport me je ogromno naučil in mi dal orodja, ki jih danes uporabljam pri delu s športniki. Že v času športne kariere sem začela sodelovati s športnim psihologom, zato to izkušnjo zdaj zelo dobro razumem tudi z druge strani.
Je bilo sodelovanje s športnim psihologom takrat redkost?
Najverjetneje redkeje kot danes, a so se tudi že takrat nekateri športniki odločali za podporo športnega psihologa. Sama sem sodelovala z Alešem Vičičem, ki sem ga spoznala na enem izmed izvenštudijskih predavanj, in takoj se mi je zdelo, da bi mu lahko zaupala.
Tako sva najprej sodelovala v času moje športne kariere – kar mi je pomagalo, da sem bolje razumela sebe, svoje odzive in način razmišljanja pod pritiskom. Kasneje sva se dogovorila, da sodelovanje nadaljujeva tudi kot psihologa, saj sem pri njem opravljala prakso in kasneje tudi nekaj let delala pod mentorstvom. To je bila specializacija, ki je športni psihologi uradno nimamo, a mislim, da je nujno potrebna, preden stopiš na lastno pot. Lahko rečem, da je Aleš oseba, ki je na meni pustila velik pečat – tako v športnem kot v psihološkem smislu.
"Danes športni svet veliko bolj sprejema vlogo športne psihologije kot nekoč. Zdi se mi, da se je v zadnjih letih zgodil velik premik v razmišljanju. Danes se skoraj vsak zaveda, da je "glava" izjemno pomemben del športne zgodbe in da se tudi na tem področju da ogromno narediti."
Odnos do športne psihologije
Odnos do športnih psihologov se je v zadnjih letih močno spremenil, se strinjate? Sodelovanje s psihologom ni znak šibkosti.
Da, mislim, da danes športni svet veliko bolj sprejema vlogo športne psihologije kot nekoč. Zdi se mi, da se je v zadnjih letih zgodil velik premik v razmišljanju. Danes se skoraj vsak zaveda, da je "glava" izjemno pomemben del športne zgodbe in da se tudi na tem področju da ogromno narediti.
Včasih ni bilo tako. Takrat so bili še trenerji, ki so odkrito rekli: "To je za slabiče, to je za tiste, ki niso dovolj dobri." "Športni psiholog ne razume športa." "To je brezveze, nič ne pomaga." "Dovolj je samo trenirati." "Ali si ali nisi, psiholog nič ne more ..." Takšnih predsodkov je bilo pred leti kar veliko, dandanes tega skorajda ni več. Mislim, da bi morali z lupo iskati nekoga, ki bi še vedno trdil, da je psihologija nekaj nepomembnega.
Večina trenerjev, športnikov in staršev je danes zelo odprtih. Razumejo, da je psihološki vidik del celote, ki ga sami ne morejo povsem obvladati in so se pripravljeni obrniti na strokovnjaka.
"Športni psihologi nismo čarodeji, nimamo čarobne palice, s katero bi čez noč spremenili razmišljanje ali navade. Veliko je odvisno od športnika samega, od njegove želje, odprtosti in pripravljenosti na delo na sebi."
V športu namreč govorimo o štirih ključnih pripravljalnih stebrih: fizičnem, tehničnem, taktičnem in psihološkem. In ravno psihološki del je tisti, ki vpliva na vse druge.
Če športnik ni samozavesten, trpi tehnika. Če ni zbran, odpove taktika. Če ni motiviran, tudi telesna priprava ne bo takšna, kot bi morala biti. Torej športnik lahko naredi vse, kar je v njegovi moči na vseh treh področij, a če na psihološkem ne bo, svoje pripravljenosti na tekmi ne bo zmogel pokazati. Športniki se danes tega zavedajo veliko bolj kot nekoč.
A kljub temu ne moremo trditi, da mora vsak športnik k psihologu, mora pa poskrbeti za psihološko pripravljenost. Pomembno je, da vsak športnik najde pristop, ki mu ustreza, in strokovnjaka, s katerim lahko vzpostavi zaupanje. Ključno pa je tudi to, da je pripravljen nekaj spreminjati. Športni psihologi nismo čarodeji, nimamo čarobne palice, s katero bi čez noč spremenili razmišljanje ali navade. Veliko je odvisno od športnika samega, od njegove želje, odprtosti in pripravljenosti na delo na sebi.
In tega, da se zaveda, da je to tek na dolge proge, da se za olimpijske igre pripravlja cel cikel, ne samo zadnji mesec.
Da, točno tako kot pri vseh drugih oblikah priprav – ne moremo pričakovati, da bomo po enem tednu dela ali po enem samem srečanju doživeli drastične spremembe. Psihološka priprava je dolgoročen proces, kjer gradimo trdne temelje, ne pa nekaj, kar na hitro vodi do vrhunskih rezultatov. Zgodi se, da kdaj pride do t. i. kriznih intervencij, a te so bolj izjema in rezervirane za zelo specifične in zahtevne situacije.
"Druga raven sodelovanja pa je takrat, ko trener pomoč poišče zase. To je po mojem mnenju še korak naprej, saj pokaže veliko zrelost in samorefleksijo."
Kako pogosto vašo pomoč poiščejo trenerji? Misim zase, ne za športnika.
Da, tudi oni vse pogosteje poiščejo pomoč športnega psihologa, vendar v različnih vlogah. Najpogosteje pridejo z nami v stik, ko z nami že sodeluje njihov športnik, seveda pod pogojem, da ta to dovoli. V takšnih primerih sodelovanje poteka v obliki izmenjave informacij, saj trener športnika najbolje pozna iz vsakodnevnega dela, mi pa mu lahko pomagamo bolje razumeti, kaj se z njim dogaja in kako se z njim učinkoviteje pogovarjati, ga motivirati ali podpirati. Na ta način vsi "obdelujemo isti vrtiček" in delamo v isto smer, kar je idealno.
Druga raven sodelovanja pa je takrat, ko trener pomoč poišče zase. To je po mojem mnenju še korak naprej, saj pokaže veliko zrelost in samorefleksijo. Takrat gre pogosto za vprašanja, povezana z vodenjem ekipe, načinom komunikacije, odzivanjem v stresnih situacijah, ravnovesjem med podporo in zahtevnostjo, nagrajevanjem in kaznovanjem. Takšne individualne obravnave so najpogostejše pri vrhunskih trenerjih, predvsem v ekipnih športih, kjer je delo z ljudmi še toliko kompleksnejše. Tako kot pri športnikih tudi delo s trenerji ne vključuje samo športnih problematik, temveč tudi delo na drugih pomembnih področjih njihovega življenja.
Športna kariera v času brez pritiska družbenih omrežij
Če se vrneva h kolesarstvu. Včasih se zdi, da za nekoga, ki poleg kolesarstva, ki je časovno dokaj potraten šport, obiskuje še šolo, enostavno ni dovolj ur v dnevu. Kako ste vi doživljali to obdobje?
Mislim, da smo imeli takrat veliko prednost, in sicer v tem, da nam ni bilo treba živeti na družbenih omrežjih. Takrat to preprosto še ni bilo tako prisotno, niti ni obstajala potreba, da si ves čas "tam", da spremljaš druge ali da objavljaš svoje dosežke.
Danes je drugače, za športnike je to skoraj obvezno, to je del celotne podobe in kariere. Če bi se nam temu uspelo vsaj malo izogniti, sem prepričana, da bi vsak dan pridobili vsaj štiri dodatne ure časa dnevno.
Mislim, da če si dovolj organiziran in discipliniran, je vse mogoče uskladiti. Še posebej pri individualnih športih, kot je kolesarstvo, pa čeprav je na tekmah to ekipni šport.
To pomeni, da sem si lahko svoj urnik popolnoma prilagodila – da sem šla na primer na predavanja, potem na trening, se vrnila in nadaljevala študij. Edini večji izziv so bila potovanja v Italijo, saj sem na dirke odhajala že v četrtek ali petek, potem pa sem po koncu vikenda spet hitela nazaj na fakulteto. Kolikor sem lahko, sem tudi delala različna študentska dela, da sem zaslužila nekaj svojega denarja.
Če zdaj pogledam nazaj, sem se takrat res veliko obremenjevala zaradi nepomembnih stvari, a danes na to gledam drugače. Ko nekaj delaš z veseljem in notranjo motivacijo, ni tako naporno, kot se v tistem trenutku zdi. Kolesarstvo zame nikoli ni bilo obveznost. Vedno je bilo del mene, nekaj, kar sem rada počela.
Omenili ste časovno potratnost uporabe družbenih omrežij. Kakšen je vaš nasvet glede tega, kako to težavo omiliti?
Na tem področju se res intenzivno trudimo, še posebej pri delu z mladimi športniki. Prvo pravilo, ki ga vedno poudarim, je zelo preprosto, pred tekmo telefon odloži. Telefon je v tistem trenutku samo motnja, ne pomoč. Pomembno je tudi, da izklopimo obvestila, ker nas vsak zvok, vsako obvestilo na telefonu nehote vrže iz fokusa.
Mlade učimo, da si postavijo časovne omejitve za uporabo telefona, da odstranijo aplikacije, ki jim jemljejo največ pozornosti, in da si določijo, kdaj in koliko časa so lahko na telefonu. Gre za učenje samonadzora, kar je v dobi nenehne digitalne stimulacije izjemno težko, a nujno.
Zelo spodbujam tudi iskanje alternativnih, pristnih oblik druženja – pogovor v živo, aktivnosti, kjer telefon preprosto ni potreben.
Skratka, vnašamo veliko nadzora in strukture, saj mlajši preprosto še nimajo razvitih mehanizmov, da bi sami znali nadzorovati svojo uporabo tehnologije. Zato tudi stremimo k temu, da otroci nimajo telefonov, saj še niso sposobni nadzorovati sami sebe.
Prehod v drugo kariero
Športno kariero ste končali pri 23 letih. Kako težaven je bil prehod v drugo kariero? Kako ste prišli do točke, ko ste se morali odločiti za eno stvar?
Ko danes pogledam nazaj, se mi zdi, da je bila ta odločitev povsem logična, skoraj samoumevna. Ni bilo veliko razmišljanja – stvari so se kar postavile na svoje mesto. A takrat, v tistem trenutku je bilo vse prej kot enostavno. Vsako poglavje, v katerega vložiš toliko časa, energije in čustev, je težko zapreti, tudi če veš, da je to razumsko prava odločitev.
Takrat sem bila na prelomnici. Zaključevala sem študij psihologije, hkrati sem bila poškodovana in nisem imela kluba za naslednjo sezono. Vse okoliščine so nekako kazale v isto smer, da je čas, da naredim korak naprej. Že takrat sem tudi delala, pridobivala izkušnje pod mentorstvom in vse bolj čutila, da me področje psihologije resnično privlači. Videla sem priložnost za novo pot, ki me je vlekla na podoben način kot nekoč šport.
Diplomirala sem hitro, brez absolventa in se takoj zaposlila, zato je bil prehod precej mehkejši, kot bi bil sicer. A kljub temu se zelo dobro spomnim tistega občutka praznine, ko sem prvič dojela, da tekmovanj, treningov in vsega tistega ritma ne bo več. Bilo je težko, čustveno zelo zahtevno obdobje.
Vendar vem, da sem se odločila prav. Že takrat sem se zavedala, da moje predispozicije za vrhunski šport niso bile idealne, da bi dosegla res najvišjo raven, po drugi strani pa sem se zavedala, da so moje predispozicije za to, da postanem vrhunska športna psihologinja, precej boljše. Enostavno sem si takrat rekla, da se želim preizkusiti še na nekem drugem področju.
"Dejstvo, da sem gradila tudi druge plati sebe – da sem študirala, da sem imela še druge interese –, mi je pozneje izjemno pomagalo, tako v življenju kot v karieri."
Bi bila pa najverjetneje ta odločitev v primeru vrhunskih rezultatov precej težja? Nekateri vrhunski športniki imajo pri tem prehodu res velike težave, predvsem psihične.
Mislim, da je glavni problem v tem, da številni športniki svojo identiteto zgradijo izjemno ozko, okoli ene same vloge, vloge športnika. Vse stavijo na šport, vse karte položijo na isto mizo. In ko se ta del njihovega življenja konča, pogosto ostanejo brez občutka, kdo sploh so brez tekmovanj, treningov in rezultatov.
Sama tega nisem naredila in vem, da me je prav to rešilo. Dejstvo, da sem gradila tudi druge plati sebe – da sem študirala, da sem imela še druge interese –, mi je pozneje izjemno pomagalo, tako v življenju kot v karieri. Če bi bila osredotočena samo na šport, bi bil prehod zagotovo veliko težji. Takrat se namreč podre samozavest, zmanjka strategij za spoprijemanje s stresom in nenadoma se znajdeš v praznini.
Ko je šport tvoja edina identiteta, se ob koncu kariere pojavi vprašanje: če nisem več športnik – kdo sem potem? In žal veliko športnikov na to vprašanje odgovori: "Potem sem nihče." To je najnevarnejši trenutek zaključevanja kariere, ko ugotoviš, da nimaš drugih stvari, ljudi ali spretnosti, na katere bi se lahko oprl.
Zato je izjemno pomembno, da se o tem začne razmišljati že prej. Druga kariera se ne začne po zadnji tekmi, začne se graditi že med športno potjo. To ne pomeni, da moraš biti razpršen ali da ne moreš biti stoodstotno predan športu, ampak gre za to, da pametno razpolagaš s časom, da se zavedaš, da športna kariera ne bo trajala večno. Lahko se konča nenadoma, zaradi poškodbe ali pa povsem naravno, ko pride čas za nov korak. In če si na to pripravljen, je ta prehod veliko mirnejši, zrelejši in bolj zdrav.
"Mislim, da nas bo vse, kar danes prehitevamo, slej ko prej dohitelo in kaznovalo. To se kaže tudi v obliki velikega osipa v mladinskem športu. Otroci so preprosto prezgodaj utrujeni in nasičeni – od treningov, pričakovanj, vlaganja energije in časa, ki ga športu namenjajo že mnogo prej, kot bi bilo zdravo."
V enem od predavanj ste rekli, da ni pametno, če stojiš samo na eni nogi, ker kaj če se ta noga polomi …
Da, točno to, to se mi zdi zelo pomembno. Nobena vloga v življenju, ki ji namenjamo sto odstotkov časa in truda, ni zdrava – športnik je več kot samo športnik.
Ste sami prišli do teh spoznanj ali so vas starši seznanjali s tem, da je pomembno, da počnete še kaj drugega?
Mislim, da so imeli pri tem velik vpliv tudi moji starši. Že od malega so me spodbujali, da preizkušam različne stvari, da ne ostanem ujeta samo v en šport ali eno dejavnost. Ko sem bila še kolesarka, sem poleg kolesarstva počela marsikaj drugega, zato sem vedela, da bom po koncu kolesarske kariere imela možnosti, da počnem še kaj drugega.
Lahko na primer poučujem smučanje, saj sem tudi učiteljica smučanja in me to delo zelo veseli. Pravzaprav sem si s tem pustila odprta vrata, da se lahko odločim, v katero smer se bom podala, kar mi je dalo velik občutek svobode.
Najverjetneje sem bila tudi tako vzgojena, da je pomembno imeti več spretnosti in znanj, ki te izpolnjujejo, da si neodvisen in da lahko sam izbiraš, kaj želiš početi v življenju, ne pa da te okoliščine potiskajo v nekaj, kar ti ni blizu. Pri tem mi je veliko pomagalo tudi sodelovanje s športnim psihologom.
"Že od malega so me starši spodbujali, da preizkušam različne stvari, da ne ostanem ujeta samo v en šport ali eno dejavnost. Ko sem bila še kolesarka, sem poleg kolesarstva počela marsikaj drugega, zato sem vedela, da bom po koncu kolesarske kariere imela možnosti, da počnem še kaj drugega."
Je veliko športnikov, ki so vašo pomoč poiskali ravno v tem primeru, pri poskusu omilitve prehoda iz športne v "civilno" kariero?
To se res zgodi zelo redko. Praviloma je tako, da športniki, s katerimi sodelujemo že dlje časa, prej ali slej sami in ponavadi zelo previdno in postopoma odprejo to temo. Ko začutijo zaupanje in varno okolje, začnejo razmišljati tudi o tem, kaj bo po koncu kariere.
Da pa bi nekdo prišel k meni prvič prav z namenom, da bi razrešil dilemo o koncu kariere, se skoraj ne dogaja. To je tema, ki jo športniki pogosto odrivajo stran, dokler res ne pride do trenutka, ko se morajo z njo soočiti. In žal, ko se to zgodi, je pogosto že prepozno za miren in načrtovan prehod.
Da bi športniki po koncu kariere, ko se že znajdejo v težavah, aktivno poiskali psihološko pomoč – tega pri nas praktično ni. Takrat je, žal, veliko večja verjetnost, da bodo poskušali težave omiliti na druge načine – z alkoholom, drogami, pobegi v različne zasvojenosti. In ravno zato je tako pomembno, da se o tem začne govoriti in delati že med kariero, ko je še čas, da se prehod pripravi, ne pa šele, ko nastane kriza.
V kateri starostni skupini športniki začnejo sodelovati s športnimi psihologi?
Sama sodelujem izključno s športniki, starimi 15 let ali več. Zakaj? Ker verjamem, da do tega obdobja otrok še ne bi smel biti izpostavljen preveč specializiranemu treningu – ne fizično ne psihološko. Mlajši do tega starostnega obdobja še nimajo razvite sposobnosti, da bi se učinkovito soočali z obremenitvami, ki jih prinaša vrhunski šport, niti še ne zmorejo reflektirati svojega notranjega sveta na način, ki bi omogočal resen psihološki proces.
Okoli 15. leta pa se stvari začnejo spreminjati. Takrat mladostnik že pridobi večji uvid vase, zna govoriti o svojih občutkih, o tem, kaj doživlja, in kar je še pomembneje, zna tudi spreminjati svoje vedenje. Postane nekoliko bolj kritičen do sebe in svojega okolja, kar je ključna podlaga za učinkovito delo na psihološkem področju.
Zato večinoma k meni prihajajo ravno športniki v tem obdobju, na prehodu iz osnovne v srednjo šolo, torej tisti, ki so v kolesarskem svetu nekje med mlajšimi in starejšimi mladinci. Prav ta leta so zelo občutljiva, saj se povečajo zahteve na vseh področjih: v šoli, v športu in predvsem znotraj njih samih. Pričakovanja rastejo, ambicije so večje, hkrati pa je to obdobje, ko se osebnost še oblikuje. Druga velika skupina mojih športnikov pa so že zreli, vrhunski športniki, kjer pa so tudi tematike dela nekoliko drugačne.
Zgodnja profesionalizacija v športu
Kako gledate na vse zgodnejšo profesionalizacijo v športu? Da danes v kolesarstvu že mladinci živijo kot profesionalci?
Mislim, da nas bo vse, kar danes prehitevamo, slej ko prej dohitelo in kaznovalo. To se kaže tudi v obliki velikega osipa v mladinskem športu. Otroci so preprosto prezgodaj utrujeni in nasičeni – od treningov, pričakovanj, vlaganja energije in časa, ki ga športu namenjajo že mnogo prej, kot bi bilo zdravo.
Druga, še resnejša plat tega problema pa je vpliv na duševno zdravje. Ko otroke prezgodaj potisnemo v sistem zahtev in pritiska, se začnejo pojavljati posledice, ki jih ne moremo več spregledati: anksiozna in depresivna simptomatika, težave s spanjem, motnje hranjenja, samopoškodbeno vedenje … Veliko teh stisk je lahko tudi posledica pretiravanja, prehitre specializacije in pomanjkanja prostora za otroštvo.
"Ko otroke prezgodaj potisnemo v sistem zahtev in pritiska, se začnejo pojavljati posledice, ki jih ne moremo več spregledati: anksiozna in depresivna simptomatika, težave s spanjem, motnje hranjenja, samopoškodbeno vedenje … Veliko teh stisk je lahko tudi posledica pretiravanja, prehitre specializacije in pomanjkanja prostora za otroštvo."
Otrok v zgodnjih najstniških letih preprosto še ni zrel, da bi se znal samostojno spopadati s takšnimi psihološkimi obremenitvami. To moramo upoštevati, če želimo dolgoročno ohraniti zdrave in stabilne športnike – in predvsem zdrave ljudi. Vse, kar se gradi prezgodaj, se bo kasneje nekje pokazalo. In to ne le pri športnih rezultatih, ampak tudi v življenju.
Pozitivne lekcije športa
Kljub temu tudi sami poudarjate, da ima šport izjemno veliko koristnih posledic. Na enem od predavanj ste povedali, da vam kljub temu, da v športu niste bili tako uspešni, kot bi želeli, ni žal niti ene ure treninga, niti ene solze zaradi športa.
Res je, ničesar ne obžalujem, šport mi je dal ogromno. Če začnem naštevati, bi začela z vztrajnostjo in zavedanjem, da zmorem iti čez svoje meje – čeprav danes vem, da to ni vedno prav in da ima tudi svojo ceno. A skozi to sem spoznala sebe. Spoznala sem, kje so moje meje, koliko prenesem, kaj me motivira in kaj me ustavi.
Šport me je naučil samodiscipline, odgovornosti in spoštovanja do same sebe. Tudi samozaupanje pride iz teh izkušenj – iz tistih trenutkov, ko misliš, da ne zmoreš več, vendar ti vseeno uspe. In to občutenje te spremlja tudi pozneje, v vsakdanjem življenju.
Naučil me je tudi, da se je za pomembne stvari treba včasih odreči udobju in da brez tveganja ni napredka. Verjamem, da če ne bi bila športnica, se verjetno nikoli ne bi odločila za poklic športne psihologinje. Prav šport mi je dal pogum, da sem tvegala, da sem poskusila ustvariti svojo kariero na področju, kjer uspeh ni bil zagotovljen, saj službe za športne psihologe ne obstajajo.
Športniki mislijo, da je pomemben samo rezultat, vendar to ne drži. Rezultat je nekaj, kar pozabiš, vse drugo, vse tisto, kar sem zdaj naštela – vztrajnost, disciplina, pogum, sposobnost soočanja z neuspehom –, pa so življenjske veščine, ki jih šport nosi s sabo. In prav te so tiste, ki ti kasneje pomagajo, da znaš stati trdno na tleh tudi takrat, ko se življenje ne odvija po načrtih.
"Športniki mislijo, da je pomemben samo rezultat, vendar to ne drži. Rezultat je nekaj, kar pozabiš, vse drugo, – vztrajnost, disciplina, pogum, sposobnost soočanja z neuspehom –, pa so življenjske veščine, ki jih šport nosi s sabo. In prav te so tiste, ki ti kasneje pomagajo, da znaš stati trdno na tleh tudi takrat, ko se življenje ne odvija po načrtih."
Pa mladi športniki te besede razumejo?
Mislim, da danes športniki vse bolje razumejo, da je rezultat pravzaprav le posledica vsega, kar delaš na dolgi rok, in da ni vedno odvisen samo od tebe. To je ena najtežjih lekcij v športu.
Pod našim nadzorom so priprave: kako treniramo, kako skrbimo za telo, kako razmišljamo, kako se soočamo s stresom in kako pristopimo k tekmi. To so stvari, na katere imamo vpliv, medtem ko rezultat ni v celoti v naših rokah.
Na štartu nisi sam – tam je še 200 drugih športnikov, vsak z enakim ciljem, s svojim načrtom, svojo formo in svojimi okoliščinami. In zato rezultat nikoli ne more biti stoodstotno pod tvojim nadzorom.
Zato športnike učimo, da ločujejo med cilji, ki so pod njihovim nadzorom, in tistimi, ki niso. Da ne merijo svoje vrednosti po uvrstitvi ali času, ampak po tem, kako dobro so izpeljali tisto, kar so lahko nadzorovali – svojo pripravo, osredotočenost, pristop. To mlajši športniki sami še težko razumejo, zato je to ena ključnih stvari, ki jih moramo učiti: da ni vedno bistveno, kje si pristal na lestvici, ampak kaj si naredil, da si tja prišel.
"Na kolo grem tu in tam, bolj za užitek kot za trening. Vedno pravim, da sem svoje kilometre na lastni pogon že oddelala, zato zdaj vozim le še električno kolo."
Si danes še kdaj zaželite, da bi si pripeli štartno številko in se pomerili s konkurenco? Morda na kakšni rekreativni prireditvi?
Niti malo ne, zdaj izbiram športe, kjer se zavedam svojega telesa, kjer ne grem čisto čez mejo. Rada grem v fitnes, hodim v hribe, na pilates ali jogo, pozimi smučam … Na kolo grem tu in tam, bolj za užitek kot za trening. Vedno pravim, da sem svoje kilometre na lastni pogon že oddelala, zato zdaj vozim le še električno kolo (smeh, op. p.). Občasno si ga sposodim in mi je lepo. Še vedno uživam na kolesu, ni pa to nekaj, kar bi počela redno.
Preberite še:
