Tadej Pogačar
Petek, 17. 4. 2026, 4.00
4 ure, 56 minut
Intervju z Andyjem McGrathom, avtorjem biografije o Tadeju Pogačarju
Britanec, ki je napisal biografijo Pogačarja: Resnica je preprosta: drugega Tadeja ne bo #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,00
Britanski novinar Andy McGrath je napisal biografsko knjigo z naslovom Tadej Pogačar: Neustavljiv, ki je pred kratkim pri Mladinski knjigi izšla v slovenskem prevodu.
Ko je nagrajeni britanski novinar Andy McGrath leta 2019 na dirki po Algarveju prvič intervjuval takrat komaj 20-letnega Tadeja Pogačarja, si ni predstavljal, da bo nekaj let pozneje o njem napisal prvo pravo biografijo. Danes priznava, da tudi sam takrat ni slutil, da gleda prihodnjega velikana svetovnega kolesarstva. V pogovoru za Sportal je avtor knjige Tadej Pogačar: Neustavljiv, ki je pravkar izšla tudi v slovenskem prevodu, med drugim spregovoril o tem, zakaj meni, da je Pogačar globalno podcenjen, zakaj ga bo športni svet čez nekaj let bolj cenil kot danes, kako je z distance doživljal razdeljenost Slovencev po dramatičnem preobratu na Dirki po Franciji leta 2020 in zakaj meni, da drugega Tadeja Pogačarja preprosto ne bo.
Andy McGrath je britanski športni novinar in pisatelj, specializiran za kolesarstvo. Dolga leta je poročal za Cycling Weekly in bil urednik revije Rouleur, danes pa kot freelance sodeluje z uglednimi mediji, kot so The Guardian, The Telegraph in Financial Times. Velja za enega vidnejših sodobnih glasov v kolesarskem novinarstvu, znan po poglobljenih zgodbah in razumevanju širšega konteksta športa. Je tudi avtor več odmevnih knjig, med drugim biografije belgijske kolesarske zvezde Franka Vandenbrouckeja in britanskega šampiona Toma Simpsona (Bird on the Wire), ki je leta 2017 prejela nagrado William Hill za športno knjigo leta.
INTERVJU: Andy McGrath
Ste bili presenečeni, da ste prvi napisali biografsko knjigo o Tadeju Pogačarju in da se tega ni lotil nihče v Sloveniji?
Da, bil sem kar malo presenečen. Navsezadnje govorimo o najboljšem kolesarju na svetu, in to že lep čas. Zadnje štiri, pet let, če smo povsem realni.
Z založbo (Bloomsbury, op. a.) smo se za knjigo dogovorili decembra 2024, istega leta, ko je Tadej osvojil svojo tretjo Dirko po Franciji in na izjemno impresiven način postal še svetovni prvak. Po mojem mnenju je bila to celo njegova najbolj veličastna zmaga doslej, glede na zgoščenost konkurence. Takrat sem si rekel: "Prav, to je zanimivo."
Slovenski prevod biografske knjige o Tadeju Pogačarju je izšel pri Mladinski knjigi.
Na Amazonu sicer obstaja nekaj knjig o njem, ki jih je ustvarila umetna inteligenca, a to je povsem druga zgodba za kak drug dan, v to se zdaj ne bi spuščal.
Hitro mi je postalo jasno, da je to zgodba, ki jo svet mora slišati. Zgodba, ki jo kolesarski svet želi slišati in ki je preprosto še ni bilo. Iskreno, če bi bil Tadej Belgijec, bi svojo biografijo verjetno dobil že po prvi zmagi na spomeniku, zagotovo pa po prvi zmagi na Touru.
S tem ne kritiziram Slovenije, nikakor. Gre preprosto za drugačno mentaliteto. Mislim, da je pri vas manj pritiska, ki ga številne države nalagajo svojim športnikom. In iskreno? To se mi zdi tudi zelo zdravo.
1. Prvo srečanje s Pogačarjem: Bil je še otrok
Prvi intervju s Tadejem Pogačarjem ste opravili leta 2019 na dirki po Algarveju, kjer je dosegel svojo prvo zmago med profesionalci. V knjigi ste zapisali, da takrat niti pomislili niste na to, da bi lahko postal tako vrhunski kolesar, kot je danes. Kakšen vtis je naredil na vas ob vajinem prvem srečanju?
Bil je pravzaprav še otrok. Res. No, saj ima to srečo, da je tudi danes še vedno videti zelo mlad, a takrat je bilo zanj vse povsem novo. Tudi zame je bilo vse skupaj precej preprosto. Tadej je vodil na dirki, predstavnik za odnose z javnostmi pri UAE pa je brez komplikacij privolil, da opraviva intervju, in to kar na nekem dvorišču.
Prvi intervju Pogačarja za Sportal (marec 2019)
Spomnim se, da je z avtobusa prišel povsem sproščen, v trenirki, popolnoma miren. Mislim, da je bil tudi sam presenečen. Pravzaprav imam občutek, da je zadnjih sedem let nenehno nekoliko presenečen nad vsem, kar se mu dogaja. Presenečen nad tem, kar se je zgodilo na Portugalskem, presenečen, da je po kronometru prevzel vodstvo. Mislim, da tisto leto sploh ni veliko vozil kronometrskega kolesa.
Spomnim se predvsem tega, da je bil zelo prijeten sogovornik. Njegova angleščina takrat še ni bila na ravni, kot je danes, in intervju ni bil posebej karizmatičen, zato sem posnetek pozneje celo izbrisal. Na srečo sem ga prej v celoti pretipkal.
Priznam pa, da si takrat niti približno nisem mislil, da ga bom nekoč še potreboval. Nisem si predstavljal, da bom čez štiri ali pet let pisal knjigo o njem.
Pogačar leta 2019 na sprejemu v Komendi, kamor se je vrnil kot zmagovalec Dirke po Algarveju. Tam smo ga prvič gostili v naši stalni rubriki Sobotni intervju.
Zame je bil takrat predvsem zmagovalec dirke Tour de l’Avenir, kar je sicer velik dosežek, a po drugi strani smo videli že veliko zmagovalcev te dirke, ki pozneje v profesionalnem kolesarstvu niso naredili skoraj ničesar. Takrat je bil profesionalec komaj dva meseca, sam pa sem v tej zgodbi videl predvsem zanimiv zorni kot: mlad fant, ki premaguje velika imena WorldToura. Pri tem je bila to šele njegova druga ali tretja dirka med profesionalci.
Bil pa je to lep uvod in za knjigo izjemno dragocen trenutek. Lahko bi rekli, da sem imel precej sreče.
2. Kaj se je pri Pogačarju najbolj spremenilo
Če primerjate Tadeja danes z najstnikom, ki ste ga spremljali v Algarveju, kaj se vam zdi njegova največja sprememba?
Po eni strani nič bistvenega, že takrat je bil miren in zbran in danes je prav tak. Njegova notranja umirjenost je ostala.
Sam sicer nisem bil na Touru leta 2020, a če pogledate njegove izjave po zmagi na kronometru na La Planche des Belles Filles, na tisti znameniti tiskovni konferenci, je bilo jasno, kako zelo ga je vse skupaj preplavilo. Mislim, da je dejal nekaj v smislu: "To je zame preveliko. Ta tiskovna konferenca je prevelika zame. Jaz sem samo fant iz Slovenije, z dvema sestrama in bratom … In ne vem, kaj naj rečem."
Danes zagotovo ve, kaj povedati. Postal je veliko bolj suveren v javnosti, pri čemer, in to moram poudariti, ohranja ogromno svoje osebnosti. Če sem iskren, je v kolesarstvu precej več dolgočasnih šampionov, tako iz preteklosti kot sedanjosti, kot je Tadej Pogačar.
Druga pomembna sprememba pa je, da je odrasel. Zrasel je v vodjo. Ko sem govoril z njim na začetku, še ni bil pravi vodja. Ni še znal voditi ekipe. Šele učil se je, kako stvari delujejo na tej ravni. Danes pa je dovolj že, da pogledate, kako njegovi moštveni kolegi delajo zanj in kako govorijo o njem. Iskreno ga imajo radi in to v kolesarstvu še zdaleč ni samoumevno.
"Druga pomembna sprememba pa je, da je odrasel. Zrasel je v vodjo. Ko sem govoril z njim na začetku, še ni bil pravi vodja. Ni še znal voditi ekipe. Šele učil se je, kako stvari delujejo na tej ravni. Danes pa je dovolj že, da pogledate, kako njegovi moštveni kolegi delajo zanj in kako govorijo o njem. Iskreno ga imajo radi in to v kolesarstvu še zdaleč ni samoumevno."
Veste, za kulisami je marsikaj drugače, kot se zdi navzven. Nekateri kapetani so paranoični, sebični, ne znajo komunicirati in ne znajo voditi. Vodja pa mora biti na neki način tudi učitelj, vedeti mora, kako ravnati z ljudmi.
Pri Tadeju imam občutek, da je to zanj povsem naravno. Da mu ni treba igrati vloge vodje, tako preprosto je.
Mislim, da je to predvsem odraz njegovega značaja in vzgoje. Če preberete knjigo, je jasno, da sta ga starša zelo dobro vzgojila. Tudi odraščanje v Komendi mu je po mojem mnenju dalo izjemno trdne temelje.
Ne želim Slovencem razlagati, kakšna je Slovenija, saj to veste precej bolje kot jaz, mislim pa, da mu je prav to okolje dalo prizemljenost, zaradi katere nikoli ni mogel razviti prevelikega ega. Preprosto ni bilo mogoče.
3. Zgodbe iz ozadja, ki razkrivajo pravega Tadeja
Za potrebe pisanja knjige ste se pogovarjali s številnimi ljudmi in opravili več kot 50 pogovorov. Kaj vam je najbolj ostalo v spominu? Je med njimi tudi zgodba o električni samokolnici, ki jo je izdelal za maturitetno nalogo in javnosti ni toliko znana?
Da. Nisem želel, da bi bila ta knjiga zgolj suhoparen pregled rezultatov in poročil z dirk. Takšna knjiga potrebuje globino, potrebuje zgodbe iz ozadja, nekaj novega. Zato me veseli, da ste v njej našli podrobnosti, ki so vas pritegnile. Da, denimo električna oziroma baterijska samokolnica. To je bil res zabaven detajl. Mislim, da mi je o tem pripovedoval Žiga Ručigaj.
Zanimiva se mi zdi tudi zgodba o teku Tadeja in ostalih članov kluba KD Rog na Šmarno goro. Mislim, da je ta zgodba med ljudmi sicer že precej znana, a meni se je zdela fascinantna. Predstava, da nekdo vsako zimo, morda enkrat tedensko, teče v klanec na Šmarno goro … Iskreno, kaj takega si težko predstavljam v britanskih, belgijskih ali italijanskih kolesarskih klubih.
V tem je bilo nekaj skoraj filmskega. Kot prizor iz Rockyja. Zasnežene slovenske gore, mlad fant, ki trenira v skoraj filmskih razmerah. Res je bilo posebno. In seveda, pri tem je bil izjemno dober. O teh treningih sem sicer nekaj malega že vedel, a užival sem, ko sem o tem izvedel še več skozi pogovore z ljudmi, ki so bili tam. Mislim, da mi je o tem pripovedoval Blaž Debevec.
Še posebej mi je v spominu ostal pogovor z njegovo razredničarko iz zadnjega letnika srednje šole. Povedala mi je, da v šoli sploh niso vedeli, kako dober kolesar je, dokler na svoji prvi dirki Po Sloveniji ni končal med najboljšimi, mislim, da je bil peti, kar me je res presenetilo.
Neverjetno se mi zdi tudi, da je na isti dirki tekmoval proti Marku Cavendishu, le dva dni pozneje pa opravljal maturo. Takšne zgodbe se zdijo skoraj neresnične. Podobno velja za Mateja Mohoriča, ki je na maturitetni izpit prišel kar v kolesarskem dresu in nato odšel neposredno na dirko.
Po eni strani sem pomislil, da bi morda šolski sistem takšnim športnikom moral omogočiti posebno obravnavo. Po drugi strani pa je verjetno prav tako, vsi morajo skozi iste obveznosti.
Veliko časa sem namenil tudi raziskovanju slovenskega šolskega sistema in načina, kako spodbuja vključevanje športa v odraščanje otrok, čeprav tega v knjigo na koncu nisem posebej vključil. Moram reči, da ste na tem področju zelo uspešni. Po nekaterih podatkih sodi Slovenija med najbolj telesno aktivne države v Evropi, celo na sam vrh po deležu aktivnega prebivalstva.
Zanimivo se mi je zdelo tudi, da Tadej praktično nikoli ni manjkal v šoli. Pri tem je verjetno pomembno vlogo odigrala tudi njegova mama, ki je učiteljica. Doma so mu privzgojili jasno delovno etiko: lahko si odličen športnik, a najprej moraš opraviti svoje obveznosti v šoli. To so bile njegove ključne življenjske stopnice.
Ko danes pogledam nazaj, so to pravzaprav nekatere najlepše in najbolj zgovorne zgodbe iz njegovih slovenskih let.
4. Kako je Pogačar spremenil moderno kolesarstvo
Zanimiva je tudi zgodba z dirke Istrska pomlad leta 2017, z etape s ciljem na Motovunu, kjer je takrat komaj 18-letnemu Pogačarju na najtežjem delu vzpona zdrsnil čevelj s pedala, a je kljub temu osvojil tretje mesto. Prav tam naj bi ga opazil tudi športni direktor in lovec na talente Joxean Fernández Matxín. Takšni trenutki lepo pokažejo njegov značaj in vztrajnost. Zanimivo bi bilo najti tudi video iz te etape.
Da, res je, na Stravi sem našel objavo s tiste dirke. Tam se lepo vidi, kolikokrat mu je v zadnjem delu etape padla hitrost. In ni se zgodilo le enkrat – mislim, da dvakrat ali celo trikrat. Tako da sem kar hitro ugotovil, da zgodba drži. Poskušal sem poiskati tudi kakšne videoposnetke tega dogodka, a jih žal ni. Ničesar nisem našel.
Če bi se to zgodilo danes, bi družbena omrežja preplavili posnetki ....
Res je. Kolesarstvo se je v zadnjem desetletju močno spremenilo in ravno Tadej Pogačar je eden ključnih razlogov za te spremembe. Prav zato ta knjiga ni zgolj zgodba o njem, temveč tudi pripoved o profesionalnem kolesarstvu dvajsetih let tega stoletja: o tem, kako je Pogačar preoblikoval šport in kako so se mu morali drugi prilagajati, če so ga sploh želeli poskusiti premagati.
Kot pa smo videli v zadnjega pol leta … pri tem niso bili ravno uspešni.
5. Je prevlada Pogačarja dolgočasna?
Nekaterim se zdi prevlada Pogačarja dolgočasna, mdtem ko drugi pravijo, da je najboljše, kar se je kolesarstvu lahko zgodilo. Kako vi gledate na to razpravo?
Pri določenih dirkah lahko ta pomislek celo razumem. Če nekdo, denimo, dirko po Lombardiji osvoji štiri- ali petkrat zapored, začne takšen razplet sčasoma delovati skoraj samoumevno in razumljivo je, da so nekateri navijači zato manj motivirani za spremljanje.
A osebno ne verjamem, da je odličnost dolgočasna. Ne verjamem, da je veličina dolgočasna. Prej se mi zdi, da smo se kot družba nekoliko spremenili: imamo krajšo pozornost, nenehno iščemo nepredvidljivost, rivalstva, dvoboje, dramo.
Če sem povsem iskren, pri Tadeju tega trenutno ni veliko, vsaj ne v tolikšni meri. Prav zato so bili njegovi dvoboji z Jonasom Vingegaardom na Tourih 2022 in 2023 tako izjemni. Mislim, da šele z določene distance lahko zares vidimo, kako posebno je bilo to obdobje.
Skratka, nikakor ne mislim, da je dolgočasno gledati nekoga, kot je Tadej Pogačar. Ljudje se pogosto sploh ne zavedajo, da se še vedno vsako leto nadgrajuje in izboljšuje. To je močno podcenjeno dejstvo. Navzven se morda zdi, kot da ostaja na isti ravni, a resnica je ravno nasprotna, raven v pelotonu se nenehno dviga, on pa jo dviga skupaj z njo. In za to je potrebnega ogromno dela.
Morda se tega niti ne opazi dovolj, ker ni človek, ki bi o tem veliko govoril. Ne boste ga slišali, da bi decembra na tiskovni konferenci razlagal, kako trdo je treniral. Takšne stvari raje zadrži zase.
Zato res ne razumem, kako bi bilo lahko dolgočasno gledati nekoga, ki počne nekaj, česar v kolesarstvu praktično nismo videli vse od časov Eddyja Merckxa. Pogačar je spremenil način dirkanja na spomenikih, morda celo način, kako se vozijo grand touri. To ni dolgočasno. To je razburljivo.
Prepričan sem, da bodo ljudje, ko ga nekoč ne bo več, obžalovali, da ga niso bolj cenili, ko je bil tukaj. Pravzaprav pa v tej razpravi sploh ne more zmagati. Če bi izpustil Tour in bi zmagal Vingegaard, bi vsi rekli: ‘Da, ampak Pogačarja ni bilo.’ Če pa nastopi in zmaga z veliko prednostjo, nekateri pravijo, da je dolgočasno. Kaj naj torej naredi? Če si najboljši, ne deliš daril v obliki podarjenih zmag.
Ob tem pa ne smemo pozabiti še nečesa: kariere v profesionalnem kolesarstvu so kratke, obdobje popolne prevlade pa pogosto še krajše. Nobenih zagotovil ni, da bo trajalo.
Eden mojih najljubših njegovih citatov iz časa pred profesionalno kariero se glasi: ‘Moj največji strah je, da bi nehal napredovati.’ In prav to je, po mojem, skupni imenovalec največjih šampionov — tudi Mathieuja van der Poela. Ne žene jih le želja po zmagi, ampak tudi strah, da bi obstali na mestu.
Če torej odgovorim povsem neposredno: zaradi načina dirkanja, karizme, osebnosti in vpliva na razvoj športa Tadej Pogačar zame ni dolgočasen. Prav nasprotno.
6. "Drugega Tadeja ne bo"
Tadejev nekdanji športni direktor Allen Peiper je pred dnevi v intervjuju za Sportal dejal, da je razočaran nad tem, kako hitro smo ljudje na lovu za novim šampionom. Se strinjate s tem?
Da in še posebej mi je žal za mlade kolesarje, kot je pri vas denimo Jakob Omrzel. Zanj in za druge iz njegove generacije je ta trenutek pravzaprav precej nehvaležen. Prihajajo namreč po Tadeju, po Primožu, po Mateju, ..., in zaradi tega je danes vse drugače. Celotna slika slovenskega kolesarstva se je spremenila.
Ko enkrat dobiš največjega, morda celo najboljšega športnika v določenem športu, kar jih je država imela, kako temu sploh slediš? Vsak naslednji talent bo takoj dobil etiketo "novi Pogačar", "novi Roglič". To je nemogoče breme.
A to se dogaja v vseh športih, podobno je bilo, ko so od LeBrona Jamesa pričakovali, da bo novi Michael Jordan. Takšne primerjave mladim športnikom ne pomagajo. Sploh ne, ko odraščajo pod drobnogledom javnosti.
In resnica je preprosta: drugega Tadeja ne bo. Tudi zato ljudje ne bi smeli biti naveličani tega, kar gledajo, saj je to, kar počne Tadej, nekaj povsem edinstvenega.
"In resnica je preprosta: drugega Tadeja ne bo. Tudi zato ljudje ne bi smeli biti naveličani tega, kar gledajo, saj je to, kar počne Tadej, nekaj povsem edinstvenega."
Poglejte samo Remca Evenepoela: tretje mesto na svojem debiju na Dirki po Flandriji je izjemen dosežek. Če bi se to zgodilo pred desetimi leti, bi bila to osrednja zgodba tedna. Morda je bila v Belgiji še vedno velika novica, a zaradi tega, kar počne Pogačar, se danes takšni dosežki skoraj izgubijo v senci.
Ljudje zaradi Tadeja že skoraj pričakujejo, da bodo kandidati za skupno zmago na grand tourih v prihodnje vozili tudi Flandrijo in Roubaix. A to se skoraj zagotovo ne bo zgodilo. Bomo kdaj videli Vingegaarda na Flandriji ali Roubaixu? Nikakor.
In kot ste omenili, Allen Peiper je zelo pameten, izkušen človek, nekdo, ki ga Tadej izjemno spoštuje. Če on pravi, da gledamo nekaj posebnega, potem ima prav. Popolnoma prav.
Kaj nam pravzaprav sploh manjka? Kaj bi si še lahko želeli?
Ne vem, očitno nekaj novega, še mlajšega ... Trenutno je največ 'hypa' okrog komaj 19-letnega francoskega kolesarja Paula Seixasa, ki bi ga nekateri najraje že zdaj ustoličili za naslednjega Pogačarja.
Da, ampak ljudje v resnici ne iščejo "novega Tadeja". Želijo si rivalstva. Želijo si pravega dvoboja, pravo bitko. Nekoga, ki bi mu lahko stal ob boku in ga resnično potisnil do roba. In to razumem. Res razumem.
Navijači si želijo gledati dirke, kjer je vse odprto do zadnjega trenutka, kjer ga nekdo nekega dne premaga, nato pa Pogačar udari nazaj. Če sem iskren, ko o tem govorim, si tega morda želim tudi sam.
Če Tadej zmaga, a je pri tem prisiljen iti do skrajnih meja, je to šport v njegovi najčistejši obliki. Morda vsi skupaj pogrešamo še en Tour 2020, takšno dirko, ki se odloči šele v zadnjih kilometrih, v zadnjem dejanju.
Mislim, da Seixas za zdaj še ni na tej ravni. Zanimivo je, da sem ga letos v Algarveju intervjuval po njegovi prvi profesionalni zmagi. Zanimivo, na zelo podoben način kot nekoč Tadeja. Naredil je odličen vtis. Bil je miren, zbran, zelo podoben Pogačarju v svojem nastopu. Že zdaj govori odlično angleško.
Toda leta 2026 nihče nima več potrpljenja. Vsi bi radi novega šampiona takoj. A še vedno moramo videti, kako se bo Seixas obnesel na grand touru. Ni samoumevno, da bo nekdo blestel tudi tri tedne zapored. Sploh ne. Nobenega zagotovila ni. Morda bo, morda pa tudi ne.
7. Tour 2020 in slovenska razdeljenost
Prej ste omenili Dirko po Franciji 2020, s katero tudi začnete knjigo, prav s tistim znamenitim kronometrom, ki je obrnil dirko na glavo. Kako ste kot zunanji opazovalec razumeli ta trenutek, ne le športno, ampak tudi v smislu odziva javnosti in razkola med slovenskimi navijači Rogliča in Pogačarja?
Zelo me zanima, kako bodo knjigo sprejeli slovenski bralci, še posebej zato, ker gre za pogled britanskega avtorja na izrazito slovensko zgodbo. Pri pisanju tega poglavja sem skušal biti čim bolj natančen in se izogniti pretiravanju, saj menim, da je šlo predvsem za glasno manjšino, ki je bila takrat kritična do Tadeja. Večina ljudi je bila, po mojem občutku, iskreno ponosna tako nanj kot na Primoža, na to, kar sta dosegla, in na način, kako sta zaznamovala šport.
V marsičem me je to spomnilo na Tour de France 2012, ko sta bila v ospredju Bradley Wiggins in Chris Froome. Takrat je Wiggins postal prvi Britanec z zmago na Touru, Froome pa je končal na drugem mestu. Navzven je vse skupaj delovalo kot popolna športna pravljica, a če si pozorneje spremljal medije, je bila slika precej bolj zapletena.
Takrat sem bil mlad novinar pri Cycling Weeklyju in sem vse skupaj spremljal v Parizu. V športu se skoraj vedno vzpostavi določen narativ, nekdo postane ljubljenec javnosti in medijev, drugi pa ostane nekoliko v ozadju, čeprav je lahko prav tako izjemen.
V Sloveniji je bil Primož Roglič tisti junak ljudstva. Človek z zgodbo: nekdanji smučarski skakalec, ki je več let gradil svojo pot, padal, se pobiral in trpel. Njegova pot je imela skoraj arhetipske razsežnosti. Potem pa je prišel Tadej Pogačar in v nekem smislu vse obrnil na glavo. Primožu je, gledano skozi to prizmo, razbil popolno pravljico.
A mislim, da so bili najbolj ogorčeni predvsem tisti, ki niso zares razumeli, kako kolesarstvo deluje. Pogačar ni storil ničesar napačnega. Primerjave s Petrom Prevcem in Jurijem Tepešem, ki so se takrat pogosto pojavljale, so bile pravzaprav kar posrečene.
Ko sem pozneje bral in prevajal komentarje pod članki, me je presenetila količina jeze, usmerjene proti 21-letniku zgolj zato, ker je zmagal. Nekateri so ga celo označevali za izdajalca naroda.
Ob tem se človek skoraj mora nasmehniti, navsezadnje govorimo o športu. O največji kolesarski dirki na svetu, res, a še vedno ‘le’ o športu. Nihče ni umrl. Primož Roglič je bil drugi.
Upam, da bo koga v Sloveniji čez leta vendarle nekoliko sram, ko se bo ozrl nazaj na odzive tistega konca tedna.
Po drugi strani pa je bil ta odziv tudi zelo človeški in ga na neki ravni lahko razumem. Ljudje so Primoža Rogliča preprosto tako zelo oboževali in skoraj nihče ni zares verjel, da lahko izgubi. To je ključno. In ko se je to zgodilo, je bil šok. Pravi šok. In velik del reakcije je izviral prav iz tega.
A obenem Tadeju vse to ni pomagalo. Prepričan sem, da se ob nekaterih odzivih ni počutil sprejetega. Verjetno je videl kakšno sporočilo na družbenih omrežjih, morda prebral kak komentar. Njegova mama mi je pred leti povedala, da je družina takrat prejemala tudi neprijetna sporočila in da se je med ljudmi celo pojavljal izraz ‘ukradeni Tour’.
Toda resnica je preprosta: Tadej ničesar ni ukradel. Toura ne osvojiš tako, da si najboljši 20 dni. Osvojiš ga tako, da si najboljši vseh 21 dni.
Mislim, da so ljudje Tadeja preprosto morali najprej spoznati. In mislim, da je danes tudi lažje, ker lahko vsi jasno vidimo, da je drugačen tip kolesarja. Bolj vsestranski. Na neki način tudi boljši.
Če pa se vrnemo v leto 2020: takrat je bilo veliko ljudi preprosto zmedenih. ‘Kdo sploh je ta fant?’ Deloval je kot nekdo nov, nepričakovan.
Danes pa z nekaj časovne distance razumemo, kako izjemen trenutek je bil to za slovenski šport. Bomo še kdaj videli dva Slovenca na zmagovalnem odru Toura v Parizu? Po vsej verjetnosti ne. Najbrž nikoli več.
"Danes pa z nekaj časovne distance razumemo, kako izjemen trenutek je bil to za slovenski šport. Bomo še kdaj videli dva Slovenca na zmagovalnem odru Toura v Parizu? Po vsej verjetnosti ne. Najbrž nikoli več."
8. Je Pogačar globalno podcenjen?
Se vam zdi, da je Pogačar globalno kot športnik podcenjen? To se pogosto pokaže pri različnih izborih in nagradah, ko denimo Armand Duplantis priznanja osvaja skoraj samoumevno, medtem ko se zdi, da Pogačarjevi dosežki zunaj kolesarstva ne dobijo enake teže. Je razlog v tem, kako ljudje dojemajo kolesarstvo in njegovo zgodovino? Ali je težava v samem športu? Govorimo vendar o globalni panogi z izjemno tradicijo, zato se zdi ta razkorak še toliko bolj zanimiv. Kako vi gledate na to?
To je odlična poanta in da, mislim, da je Tadej v širšem športnem prostoru vsekakor podcenjen. V Veliki Britaniji imamo na primer izbor za športno osebnost leta, podobno kot verjetno v številnih drugih državah. Obstaja tudi kategorija za najboljšega mednarodnega športnika. In kolikor vem, Tadej ni bil nikoli niti nominiran.
Na seznamu šestih kandidatov se znajdejo različni športniki — letos denimo igralec baseballa, Duplantis … In človek se vpraša: kaj mora Tadej še storiti, da bo sploh prišel v ta izbor?
Ker realno, lani ni mogel narediti več. Osvojil je Giro, Tour in svetovno prvenstvo v isti sezoni … Kaj več sploh še obstaja?
Je to torej problem kolesarstva? Njegove podobe v javnosti? Morda deloma. Kolesarstvo je bilo desetletja tesno povezano z dopingom in ta senca je dolgo visela nad športom. A občutek imam, da danes to vendarle ni več tako močno prisotno. Večjih afer že nekaj časa ni bilo, zato bi to moralo pomagati tudi percepciji športa navzven.
Pa vendar, ne vem, ali je to res glavni razlog. Iskreno, tudi sam nimam pravega odgovora.
Morda sem krivičen, vendar mislim, da če bi se Tadej imenoval Tim Parker, če bi bil iz Kalifornije in imel pogodbo z Nikeom, bi bil verjetno že zdavnaj na vseh teh seznamih. Za tem stoji celoten športno-marketinški mehanizem.
Tadejev agent Alex Carera mi je pred leti dejal, da imajo s Tadejem tri velike cilje. Eden je bil, da preseže okvirje kolesarstva, kar mu je uspelo, drugi pa, da preseže celo okvirje športa. Kaj to natančno pomeni, nisem povsem prepričan. In iskreno, ne vem, ali je to sploh mogoče.
Osebnosti mu ne manjka, ima karizmo in je človek, ki ga imajo ljudje lahko radi. Zato se sprašujem, kaj mu pravzaprav še manjka. Morda bi se percepcija spremenila, če bi osvojil peti Tour de France - navsezadnje je to še vedno edina dirka, ki jo širša javnost res pozna.
A po drugi strani: če bi osvojil še Paris–Roubaix in Tour, pa ga kljub temu ne bi uvrstili med glavne športne zvezdnike leta … potem res ne vem, kaj bi še lahko storil. V nekem trenutku preprosto ni več višje stopnje.
Pri Tadeju pa je zanimivo še nekaj: tudi kadar ga kaj zmoti ali frustrira, tega skoraj nikoli ne pokaže navzven. Je izjemno prijeten, a hkrati dovolj preudaren, da svojih čustev ne razkriva javno. Na neki način je mojster samonadzora in to me pri njem res navdušuje.
To pa je še toliko bolj impresivno, če pomisliš, kako težko je ohraniti popoln nadzor nad seboj po dveh tednih ali več izčrpavanja na Touru.
Edini trenutek, ko smo to pri Pogačarju morda zares videli, je bila dirka po Flandriji leta 2022, ko je po napaki v sprintu osvojil nehvaležno četrto mesto.
Prav zato mi je bil tisti trenutek tako všeč. Ker je za hip razkril zver v sebi, tisto surovo tekmovalnost, ki jo sicer tako spretno skriva. Nato pa jo je skoraj takoj znova spravil pod nadzor.
A prav vsi največji šampioni imajo to lastnost: neizmerno željo po zmagi. In to je bil eden redkih trenutkov, ko se je jasno videlo, koliko mu zmaga v resnici pomeni.
Preberite še:
