Druga kariera
Nedelja, 12. 4. 2026, 4.00
1 mesec
Druga kariera (457.) - Jure Gašperin
Človek iz ozadja: Slovenec, ki je del mozaika uspehov norveške ekipe
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,57
V rubriki Druga kariera gostimo nekdanjega kolesarja Jureta Gašperina, ki zadnjih pet sezon dela kot maser v norveški kolesarski ekipi Uno-X Mobility.
V profesionalnem kolesarstvu so zmage rezultat kolektivnega dela. Vsak člen verige je pomemben in ima svojo vlogo. Poleg kolesarjev in športnih direktorjev, ki so v ospredju, pa je v ozadju številčna in uigrana ekipa mehanikov, zdravnikov, maserjev ter drugega podpornega osebja, ki skupaj sestavljajo mozaik, ki je potreben za vrhunski rezultat. Eden izmed pomembnih koščkov tega kolesarskega spektra je tudi 36-letni Slovenec Jure Gašperin, nekdanji kolesar, danes maser v norveški ekipi svetovne serije Uno-X Mobility, v kateri je kar pet Slovencev. Predstavljamo ga v novi zgodbi rubrike Druga kariera.
Pet Slovencev v skandinavski zgodbi
Zanimivo je, da je v ekipi, ki temelji na skandinavski identiteti in jo sestavljajo zgolj kolesarji iz Danske in Norveške, spremljevalno osebje precej bolj mednarodno pisano – med njimi je kar pet Slovencev.
"V Uno-X sem že peto sezono. Težko rečem, zakaj je v ekipi toliko Slovencev, je pa res, da se poznamo že od prej. Prvi je bil tukaj Rok Bukovec, ki je povedal, da gre za super okolje, in to lahko samo potrdim. V ekipi vlada izjemno dobra energija, kar se vidi tudi po tem, da se v vseh teh letih skoraj nihče iz osebja ni zamenjal," je v pogovoru za Sportal povedal Jure Gašperin, ki je zaradi poškodbe kolena dokaj zgodaj končal svojo kolesarsko kariero, ki se je začela precej spontano. Nogometno žogo in kopačke je pri 14 letih zamenjal za kolo in šprinterice.
Od nogometaša in kolesarja do maserja
"S prijateljem sva bila ves čas na gorskih kolesih, potem pa sva rekla, zakaj ne bi s kolesarstvom poskusila resneje. On je po dveh tednih odnehal, jaz pa sem vztrajal."
Kolesarsko pot je začel na Bledu, kjer je treniral pod vodstvom Kristla Ogrisa, kasneje v kategoriji do 23 let nosil značilni zeleni dres kranjske Save, nakar je leta 2008, pri rosnih 19 letih, zaradi poškodbe kolena končal kariero.
Za nekaj časa je šport pustil ob strani in se podal v gostinske vode, a ga je kmalu spet potegnilo nazaj – tokrat v drugačni vlogi. Začel se je izobraževati na področju masaž in hitro našel pot do slovenske kolesarske reprezentance.
"Pogačar je bil in je še danes nezahteven"
Priložnosti, pravi, pridejo predvsem skozi ljudi. "Kot nekdanji kolesar poznaš določen krog. Poklical sem Andreja Cimpriča (takrat selektorja slovenske mladinske reprezentance, op. a.), ki me je z mladinsko reprezentanco povabil na dirko, da me preizkusijo. Bil je zadovoljen in nato sem z njimi ostal tri, štiri leta."
Takrat je sodeloval tudi z nadobudnim Tadejem Pogačarjem, ki je že kot mladinec kazal obrise tega, kar lahko spremljamo danes. "Že takrat je bilo jasno, da zna dirkati, da je pameten, motiviran in nezahteven. In mislim, da je še danes tak," ocenjuje Gašperin.
Po reprezentančnih izkušnjah ga je pot vodila v mednarodno okolje – najprej je delal za takrat slovensko-tajvansko ekipo Gusto (danes Pogi Team Gusto Ljubljana), nato pa sodeloval z ekipo Swiss Racing Academy (danes Tudor), kjer je delal tudi prej omenjeni Bukovec.
"Rok mi je dal kontakt Kurta Asleja Arvesena, ki je bil takrat športni direktor ekipe Uno-X, danes pa deluje pri INEOS Grenadiers. Leta 2021 sem ga poklical, šel z njimi na preizkus na dirko Tour de l’Avenir (najpomembnejšo etapno dirko v kategoriji do 23 let, op. a.), kjer smo zmagali s Tobiasom Hallandom Johannessenom (danes članom ekipe Uno-X). Že naslednje leto sem podpisal profesionalno pogodbo."
Poseben duh v posebni ekipi
Ekipa Uno-X Mobility navzven deluje sproščeno, skoraj neobremenjeno. In vtis ne vara, pravi naš sogovornik. "Norvežani in Danci so zelo preprosti. Govorijo skupen jezik, imajo svoje šale. Res so super fantje. Ekipa izstopa po energiji, po nekem posebnem duhu," razlaga Gašperin, ki uživa v pestrem vsakdanu svojega dela.
Dan se začne zgodaj in konča v poznih urah. "Naše delo vključuje vse od prehrane – pripravljamo bidone, potno hrano, pripravimo avtomobile, da je vse pripravljeno za dirko, za kolesarje poskrbimo v ‘feeding conah’. Pripravimo vse kar je potrebno za namestitev v hotelu, masiramo ... Delo poteka od jutra do večera."
Pravi, da vloga maserja v njihovi ekipi ni toliko psihološka, kot smo si predstavljali. "Na masažni mizi skušamo predvsem ustvariti pozitivno vzdušje. Če so slabi dnevi, jih obrnemo na šalo, da ni negativne energije. Svoje težave pa skušamo zadržati zase, da se kolesarji počutijo dobro in da vse deluje tako kot mora."
Nomadsko življenje, ki ne pozna praznikov in vikendov
Z Gašperinom smo se pogovarjali na velikonočno nedeljo, ko je bil z ekipo že v Španiji, kjer se je dan pozneje začela Dirka po Baskiji, ki jo je prej omenjeni Johannessenom prav po preobratu v zadnji etapi končal na 3. mestu. To dobro ponazarja delo v kolesarski ekipi, ki ne pozna vikendov in praznikov. Kako mu ustreza takšen način življenja? Je to nekaj, kar bi lahko počel dolgoročno?
"Res je, vedno težje je iti od doma, je pa tudi res, da sem danes odsoten precej manj kot pred leti – približno 140 dni na leto. Veliko se da uskladiti, tako da sem na primer ob rojstnih dnevih otrok doma. S tega vidika ni težav."
V ekipi skušajo čim bolj ustreči željam glede programa, a vseh ni mogoče uresničiti, saj so nekatere dirke bolj zaželene kot druge. Gašperin je v prvem delu sezone opravil italijanski blok vse do spomenika Milano-Sanremo, zdaj je na Baskiji. Kaj ga čaka v nadaljevanju?
"V maju me čaka Giro, ki je bil tudi moja želja. Želel sem si tudi dirk v Avstraliji na začetku leta, a ta želja ni bila uslišana. Največ zanimanja je prav za dirke v Avstraliji in Kanadi, zato je logično, da v ekipi ne morejo ustreči vsem."
Zbirka anekdot
Tako kot so pestri dnevi, so pestre tudi anekdote, ki so se nabrale tudi v spominu našega sogovornika. Ko ga pobaramo, če lahko izbere eno najljubših, nam postreže z zabavno prigodo iz lanske izvedbe belgijske dirke Omloop van het Houtland.
"Med dirko je mehaniku na zadnjem sedežu v avtu postalo slabo, zato sem ga zamenjal takoj, ko smo prišli mimo okrepne postaje. Tam sem Eriku Resellu podal bidon, nato pa skočil v avto. Kakšnih pet kilometrov kasneje je prišlo do skupinskega padca, v katerem je bil udeležen tudi Erik. Ker je potreboval menjavo kolesa, sem skočil iz avta, snel kolo s strehe in stekel do njega. Ko me je zagledal je bil začuden, izjavil pa je nekaj v smislu: "Ali imam jaz pretres možganov ali pa si ti res tukaj? Saj si bil še pet kilometrov nazaj na okrepni postaji!" Samo nasmejal sem se in mu rekel: "Ja, ja, vse je v redu, samo usedi se na kolo in pelji!"
"Uživajmo v trenutnih rezultatih, ker ne bodo trajali večno"
Za konec smo sogovornika vprašali še, kako sam dojema odnos Slovencev do kolesarstva danes, ko so nekateri razočarani že nad morebitnim drugim mestom na Dirki po Franciji, kar je nekaj, o čemer so naši kolesarski predniki lahko le sanjali in nikoli dočakali?
"Res je, včasih je bila uvrstitev med deseterico na Touru izjemen dosežek, danes pa je to že kar pričakovano. Moram reči, da se mi je vse skupaj malo zamerilo leta 2020, ko sta Tadej Pogačar in Primož Roglič na Touru končala kot prvi in drugi, pa nekateri s tem niso bili zadovoljni. Zame takrat ni bilo pomembno, kdo od njiju zmaga – važno je le, da zmaga eden od naših. Tako pa smo imeli dva Slovenca na prvem in drugem mestu. Kaj je lahko še lepšega?"
Gašperin se strinja, da smo se glede kolesarskih dosežkov razvadili, in za konec doda misel, ki zveni kot opomin in bi se jo bilo pametno zapomniti: "Mislim, da moramo čim bolj uživati v teh rezultatih, ker ne bodo trajali večno. In iskreno – dvomim, da bomo še kdaj videli kolesarja, kot je Tadej. Ne le v Sloveniji, kjerkoli."
Preberite še:
