Anže Berčič je kmalu po koncu kariere poprijel za delo #video

Foto: Bojan Puhek

Ste nekdanji vrhunski kanuist, kako ste spoznali ta šport?
Najprej sem kar dolgo treniral gimnastiko. Sčasoma me je začelo malo manj veseliti in postajalo je že precej naporno, saj so bili treningi zelo zahtevni. Poleg tega sem se vsak dan vozil iz Gameljn v Ljubljano, kar je bil še en razlog, da sem se počasi naveličal.

Poleti me je potem oče vpisal na kajak. Prvo leto sem sicer obiskoval kajakaško šolo, ampak me še ni zares potegnilo. Naslednje poletje sem šel spet in ostal. Takrat sem se nekako našel v tem športu. Pomagala je tudi dobra družba, ki te vedno potegne naprej, in tako se je vse skupaj začelo.

V vaši vitrini se je nabralo kar nekaj medalj z največjih tekmovanj. Na kateri rezultat ste najbolj ponosni?
Težko bi izpostavil samo enega. Zelo vesel sem bil zadnjega naslova svetovnih prvakov z Luko Božičem in Benjaminom Savškom v Augsburgu. Res smo odpeljali lepo vožnjo. Sam sem bil že malo zunaj prave forme, že na poti proti koncu kariere in vse skupaj se je res dobro izteklo.

Moram pa reči, da mi veliko pomenijo tudi začetki, ko sem prvič osvojil medalje na večjih tekmovanjih. Na primer svetovni pokal v Bratislavi leta 2012, pa sezona 2013, ko sem bil v skupnem seštevku tretji. Še posebej mi ostajata v spominu prvi zmagi v Tacnu in Seu d’Urgellu. To sta izkušnji, ki mi bosta za vedno ostali v spominu.

Ali morda niste uresničili kakšnega svojega športnega Foto: Saša Pahič Szabo/Sportida cilja?
Zagotovo. Vedno sem si želel nastopiti na olimpijskih igrah, a v močni konkurenci nisem prišel dlje od internih izbirnih tekem. Če pogledam nazaj, tudi v posamični konkurenci na svetovnih prvenstvih nisem ravno blestel.

Na splošno velja, da se kanuisti in kajakaši med seboj dobro razumete. Lahko to potrdite ali so bile vendarle tudi kakšne napetosti?
Seveda so odnosi dobri, a so tudi napetosti. Treba je vedeti, da je mesto za nastop na olimpijskih igrah samo eno, zato so izbirne tekme pogosto zelo napete. Takrat gre vse na nož. Vemo, da vseh stvari ne moremo imeti popolnoma pod nadzorom, in včasih pride do primerov, ki niso najboljši. Z leti se to pozabi in veš, kako je bilo in zakaj. Na splošno pa so odnosi res dobri, ker smo skupaj veliko časa. Čeprav smo si konkurenca, se povežemo in gremo naprej.

Anže Berčič je v času kariere večkrat treniral v Avstraliji, pred kratkim pa je bil tam v povsem drugačni vlogi. Foto: Osebni arhiv Kako in kdaj ste ugotovili, da imate dovolj brzic, ter se odločili za konec kariere?
Mislim, da sem to začutil že kakšni dve sezoni pred koncem. Nisem bil čisto prepričan, ker nisem vedel, kaj bo potem, ko si toliko let v vrhunskem športu, v določenem ritmu priprav in tekmovanj. Ujet si v ta sistem, a sem začutil, da to ni več to.

Predvsem sem začel razmišljati, kam gre ves ta čas. Imaš pet, šest, sedem tekem na leto in praktično vse leto priprav samo za teh nekaj nastopov. Ko potem ni vrhunskega rezultata, se začneš spraševati, ali je to še smiselno.

Ni šlo toliko za to, da bi imel dovolj treningov, voda nikoli ni bila težava. Lahko sem bil v čolnu tri, štiri ure. Bolj me je začel motiti tisti tekmovalni del, ki me preprosto ni več toliko vlekel. Potem sem počasi ugotovil, da je treba začeti razmišljati tudi o nadaljevanju oziroma neki drugi karieri.

Ste v zadnjih dveh letih kariere že razmišljali, kaj bi lahko delali v prihodnosti?
Na začetku pravzaprav niti ne. Vedel sem, da moram končati šolo, in to je bil jasen cilj. Ni šlo samo za to, da dokončaš, kar si začel, ampak tudi zato, da sem bil že toliko časa na fakulteti. Rekel sem si, da to moram urediti za naprej. Ko sem to uredil, pa sem postopoma začel razmišljati o drugih možnostih. Za tem so se začele stvari postopoma odpirati.

Po končani karieri se je hitro lotil dela, saj je bil prepričan, da mora nekaj delati. Foto: Bojan Puhek

Ste morali po končani karieri takoj poprijeti za delo?
Če imaš določen športni razred, imaš prek Olimpijskega komiteja Slovenije dodatno leto za nekoliko lažji prehod. Jaz sem ga izkoristil, ampak ne povsem. Verjetno bi si lahko vzel predah, ampak nekako se mi je zdelo, da se je kar težko ustaviti, ko si tako dolgo v športu in si navajen na ta ritem. Vedel sem, da je treba takoj začeti nekaj delati. Rekel sem si, da moram nekaj početi, sicer bo šel čas mimo. Zaradi tega sploh nisem razmišljal, da bi si vzel veliko prostega časa.

Ostali ste povezani s tem športom, saj ste na Kajakaški zvezi Slovenije postali vodja programa vrhunskega športa. Kaj pravzaprav počnete?
Moje delo je vodenje vseh programov, ki spadajo pod Kajakaško zvezo Slovenije. Imamo več panog: mirne vode, divje vode, kjer imamo spust, slalom in kros, ter tudi morski kajak, ki pri nas ni tako razvit kot v nekaterih drugih državah.

Pri tem moram imeti vse programe pod nadzorom, torej to, kako se bodo izvajali, finančno ovrednotenje tekmovanj in podobne stvari. To je en del mojega dela, drugi del pa je pomoč direktorju Andreju Jelencu.

"Je kar velik zalogaj, ki se ga je treba lotiti in narediti tako, da vse deluje." Foto: Bojan Puhek

Verjetno je potrebnega veliko prilagajanja, saj imajo vrhunski tekmovalci vsak svoje zahteve. Kako vse to usklajujete, vam uspeva?
Res je, veliko je usklajevanja in veliko stvari se na prvo žogo zdi zapletenih. Pomemben je dober pregovor. Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha. Veliko usklajevanja je predvsem s trenerji in vrhunskimi tekmovalci, ki so vsi v različnih obdobjih svojega življenja in kariere. Te stvari je treba upoštevati, tako za njihovo dobro kot za dobro zveze. Je kar velik zalogaj, ki se ga je treba lotiti in narediti tako, da vse deluje. Funkcija, ki jo imam, je včasih zahtevna, pravzaprav sem tarča za vse. Ampak delam po najboljših močeh in upam, da se to vidi oziroma se bo tudi odrazilo.

Kot športnik ste imeli od dva do tri treninge na dan. Kako je danes videti vaša služba?
Ritem je povesem drugačen, ni primerljivo z vrhunskim športom od prej. Je pa res, da je še vedno precej razgibano. Glavna razlika je v obsegu dela. Načeloma imaš delovnik med tednom, nato pa pride konec tedna, ko je tekma, ali pa že petek, če gre za mednarodne tekme, kjer kot vodja reprezentance skrbiš, da vse poteka tako, kot mora. V ponedeljek prideš nazaj in velikokrat je še precej stvari od prejšnjega tedna, ki čakajo, da jih urediš. Veliko je lovljenja rokov in usklajevanja.

Moram reči, da je obseg dela res obsežen, hkrati je prednost raznolikost, ko greš na tekme, nekaj je pisarniškega dela, kakšne konference … Zelo je raznoliko, kar je meni zelo pomembno, saj težko sedim samo v pisarni.

Danes ste praktično na nasprotni strani kot takrat, ko ste bili sami tekmovalec. Ali na vse skupaj gledate drugače, vidite tudi druge stvari?
Seveda vidim. Ena izmed stvari, ki se mi zdi najbolj očitna, je, da ko si tekmovalec, drugi skrbijo zate. Zdaj pa si kar naenkrat ti tisti, ki skrbi za vse druge, in to je pravzaprav težje. Kot tekmovalec se moraš boriti, lahko zmaguješ, tukaj pa delaš za vse preostale. Vse stvari morajo biti urejene in to zahteva drugačen pristop.

To funkcijo opravljate prvo leto in verjetno ste do zdaj svoje delo šele dobro spoznali. Si želite v prihodnosti kaj spremeniti ali izboljšati?
Da, moram reči, da sem letos res spoznal obseg dela. Koliko je potrebno, da neka zveza deluje, in koliko različnih programov, ki morajo biti dobro urejeni, je znotraj tega. Zelo zahtevno je, če hočeš, da vse teče gladko, in potrebuješ veliko kadra ali veliko ur, namenjenih temu.

Kar zadeva vizijo za naprej, pa mislim, da je ena izmed glavnih težav v slovenskem in verjetno tudi mednarodnem športu število mladih, ki se ukvarjajo s športom, sploh tistih, ki vztrajajo do vrhunske ravni. Osip je velik, čedalje manj otrok se ukvarja s športom. Včasih smo športi tekmovali med seboj, da smo pridobili otroke. Danes pa moramo tekmovati tudi z elektronskimi športi, Netflixom, telefoni, igricami. Na telefonih je čisto drug svet in mislim, da se s tem borijo vsi športi.

Iščemo načine, kako pridobiti dovolj ljudi, da lahko programe vodimo in pripeljemo enega ali dva tekmovalca do vrhunske ravni. Vsi vemo, da je potreben velik bazen mladih, da odkrijemo talente, ki jih lahko potem pripeljemo do olimpijskih iger ali naslovov svetovnih prvakov. In to je zmeraj težje. Mislim, da je to eden največjih izzivov, ki se ga moramo zavedati. Zavedajo se ga tudi na Olimpijskem komiteju Slovenije in v drugih panogah. Če dosežemo samo določen odstotek, da na to odgovorimo, smo po mojem mnenju že veliko naredili.

Ravno ste se vrnili s svetovnega prvenstva v Avstraliji. Ne moreva mimo Petra Kauzerja, ki je bil pri 42 letih šesti. Kako gledate nanj, z njim ste bili dolga leta tudi v reprezentanci?
Vsekakor preseneča, da je Peter pri teh letih še vedno v vrhu. To je res fantastično. Mogoče se premalo zavedamo, kako dobri rezultati so to, saj so panoge kajaka in slaloma na zelo visoki ravni in tudi konkurenca je izjemna.

Včasih smo morda kar malo razočarani, če ni medalje, čeprav bi morali vedeti, da so že nastopi v finalih, šesta ali osma mesta vrhunski rezultati. Pri Petru se je na tem svetovnem prvenstvu res videlo, da je še vedno zraven. Odlično je znal ujeti vodo na progi, v Avstraliji je opravil veliko treningov, odpeljal vrhunsko vožnjo in dosegel zelo dober rezultat.

Peter ne skriva, da počasi pogleduje proti koncu športne kariere, prav tako sta Benjamin Savšek in Luka Božič v zrelih športnih letih. Imate morda vpogled, kaj prihaja za njimi?
Tega si močno želim, zato sem prej govoril, da je potrebna širina in da moramo današnji mladini približati naš šport. Verjamem, da imamo možnost vzgojiti nove vrhunske športnike, tako kot v drugih športih, kjer vidimo, da smo zelo konkurenčni.

Mislim, da bodo slej ko prej tudi pri nas prišli nekateri, ki bodo zasedli njihova mesta in dosegali vrhunske rezultate. Nekateri so že zelo blizu oziroma jih že dosegajo.

Zagotovo so Luka, Beni in Peter še vedno na visoki ravni, kar so dokazali na zadnji tekmi svetovnega prvenstva. A slej ko prej bodo tudi oni morali začeti razmišljati o neki drugi karieri. Kako bodo stvari izpeljali, je seveda njihova odločitev. Za nas pa, dokler so še vedno na vrhunski ravni, so ključni tekmovalci. Zavedamo se, da prihaja obdobje menjave te vrhunske generacije, zato je treba iskati nove talente in širino, ki jo bomo s strokovnim znanjem izpilili, da bodo lahko zasedli njihova mesta.

"Moram reči, da so urniki polni." Foto: Bojan Puhek

Ste oče in imate mlado družino. Kot ste rekli, ste polno zasedeni. Vam ostane kaj časa za šport?
Za šport ni časa (smeh, op. p.). Letos zagotovo ni bilo prav veliko časa. Moram reči, da sem v zadnjem času spoznaval nove stvari na kajakaški zvezi. Doma imam dva majhna otroka in moramo vedeti, da me določen čas ni. Že na začetku leta imamo veliko tekem, nato še nekaj mednarodnih in takrat partnerka poskrbi za vse.

Ko sem doma, moram še jaz pomagati. Poleg tega sem se odločil nadaljevati študij, da se bolj usmerim v ekonomski del. Fakulteta za šport mi je dala dober vpogled v strokovni del kajaka in širše športne panoge, zdaj pa se mi zdi pomembno, da pridobim še znanje iz ekonomije, ki je zelo pomembno za višje funkcije v športu. Moram reči, da so urniki polni.

Koliko vam sicer pomeni izobraževanje? "Izobrazba je zagotovo pomembna." Foto: Bojan Puhek
Na začetku kariere oziroma ob vpisu na fakulteto mi izobrazba ni pomenila veliko. Takrat sem bil že na visoki ravni v športu in se temu povsem posvetil. Fakulteto sem si izbral predvsem zato, ker sem mislil, da bo lažje, da bom študij lahko kombiniral s športom in ga bo mogoče lažje končati.

Zdaj sem vesel, da sem izobraževanje končal. Čeprav je trajalo dlje, sem študij končal ter spoznal, da je pomembno, da ga nadaljujem in pridobim dodatno znanje. Izobrazba je zagotovo pomembna.

Zelo rad se udeležujem seminarjev, tečajev in drugih dogodkov v zvezi s športom. Na področju menedžmenta, marketinga in drugih zadev, povezanih s športom. Menim, da so to področja, kjer se sprejemajo odločitve, ki krojijo vrh športa, tako na nacionalni kot mednarodni ravni, pa tudi znotraj zveze. Pomembno se mi zdi, da si ves čas povezan z aktualnimi zadevami in novostmi, da veš, kako naprej razvijati šport v okviru naše hiše oziroma zveze.

"Pomembno je, da našim športnikom damo možnost, da ob športu študirajo, in jih pri tem podpiramo." Foto: Bojan Puhek Ali tudi tekmovalce poskušate usmerjati v to?
Mislim, da je to zelo pomembno. Tako kot sem prej rekel, se sprva tega nisem povsem zavedal, pozneje pa sem spoznal, kako pomembno je. Treba se je potruditi in sprejeti odločitev, da se to naredi. Menim, da je to nujno, saj občutiš zadovoljstvo, ko poleg vrhunskega športa narediš še kaj drugega.

Moramo se zavedati tudi tega, da naš šport ni tako finančno podprt, da bi športnik lahko živel od tega do konca življenja. Zato je treba kar kmalu začeti razmišljati o nadaljnji karieri. Pomembno je, da našim športnikom damo možnost, da ob športu študirajo, in jih pri tem podpiramo.

Nekateri bodo ostali v našem športu, kar je za nas velik plus, tega si zelo želimo. Drugi bodo šli svojo pot, ustanovili podjetja ali se usmerili v druge dejavnosti. A še vedno je želja, da se vrnejo k našemu športu, glede na to, koliko dobrih let so preživeli v njem. Treba bo razmišljati, kako te ljudi zadržati. Na splošno nas ta šport povezuje in na ta način se vedno znova vračamo k njemu.

Preberite še:

Sportal Tonči Žlogar diplomiral iz prava in ustvaril uspešno nogometno kariero

Sportal Alenka Potočnik Anžič: nekdanja slovenska reprezentantka sprejela veliki izziv

Sportal Miljan Goljović: Srb, ki bo večno hvaležen Sloveniji in ki razume, zakaj Luka Dončić razmišlja drugače