Tonči Žlogar diplomiral iz prava in ustvaril uspešno nogometno kariero

Sportal Ivica Vulić: najboljši nogometaš slovenske lige, ki je postal izvršni direktor na zavarovalnici

Zgodba v Muri se je lani za Žlogarja hitro končala. Foto: Jure Banfi Primorca Antona Žlogarja, vsi ga kličejo Tonči, je nogometna pot od domače Izole, prek Primorja, Gorice in Olimpije po diplomi iz prava pred dvema desetletjema popeljala na Ciper. Bil je dolgoletni slovenski reprezentant, ki je igralsko kariero končal leta 2014 v zamejskem klubu Kras Repen, kjer je začel trenersko pot. Pa čeprav kot vrhunski igralec ni razmišljal, da bi šel v trenerske vode. Od leta 2019 do 2024 je uspešno vodil mlajše slovenske izbrane vrste, številni fantje, ki so odrasli z njim, so lani z reprezentanco do 21 let zaigrali na evropskem prvenstvu. Sam je lani prvič zagrizel v zahtevnejše klubsko trenersko delo, a se je zgodba pri Muri hitro končala. Spomladi je pred izpadom v drugo ligo rešil Domžale, a v nenavadnih okoliščinah ostal brez službe. Zdaj znova sedi na klopi Domžal in jih skuša dvigniti z zadnjega mesta. V nekaj več kot letu dni je tako izkusil, kako zahtevna, tudi kruta je ta druga kariera, kariera nogometnega trenerja.

"Enkrat sem šel sam, drugič so se mi zahvalili"

"Ta služba ni enostavna, predvsem zaradi tega, ker zaradi konkurenčnosti samih ekip prihaja do prihodov tujih investitorjev, ki imajo potem, ko prevzamejo klub, svoje ideje, svoje načrte, svoje želje. In jaz sem dvakrat naletel na situacijo, da sta prišla investitorja. Enkrat sem šel sam, drugič so se mi zahvalili. S tega vidika je bilo težko, ker smo imeli dobre rezultate. Običajno je trenerski posel vezan na dobre rezultate. Ampak ko imaš dobre rezultate in ne vidiš niti nekega nogometnega razloga, zakaj prihaja do takih menjav, je to težko, stresno. Ampak sem se pripravil, da me te stvari negativno ne presenetijo ali da bi me prizadele," je odkrito pogovor za Sportalovo rubriko Druga kariera začel danes 47-letni Žlogar.

Izkušnja z ameriškim vlagateljem v Muri ni bila najlepša. Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com Pri Muri je lani septembra odšel sam, ker mu ni bilo všeč, da je ameriški vlagatelj vtikal svoj nos v to, kdo igra. "Mura je stara zgodba, že izpeta. Jaz mislim, da mora vsak trener imeti svojo svobodo pri izbiri ekipe. Če gre za razvoj igralcev, ki so tržno zanimivi za klub in prihajajo iz mladinske šole, je prav, da se jim da priložnost. Če pa gre za neke druge preveč osebne interese ... S tem pa se nisem strinjal in sem se potem umaknil." Ni se pa še soočil s tem, da bi ga nogometni agenti nagovarjali, da naj igrajo njihovi varovanci, s čimer so nekateri trenerji v slovenski ligi že imeli negativne izkušnje. "Teren je tisti, ki pokaže, ali si nekdo zasluži igrati ali si ne zasluži. Nogometnih zgodb je ogromno, a sam tega še nisem bil deležen."

"Žal mi je bilo, ker smo naredili super odnos z igralci"

Slovo od Domžal je bilo težko predvsem zaradi igralcev. Foto: Aleš Fevžer Pri Domžalah je bila zgodba drugačna: po obstanku v prvi ligi so poleti prišli hrvaški vlagatelji in ga brez pravega pojasnila odpustili. Pravi, da ni bil užaljen niti ne zelo presenečen. "Sem dobil dva dni, preden so se nam zahvalili, telefonske klice z več strani, tudi s Hrvaške, kakšna je namera, tako da sem bil iz tega vidika pripravljen. Da se mi je zdelo prav, se mi ni zdelo prav. Ne morem lagati, da njihovo odločitev težko razumem, predvsem po rezultatu, ki smo ga dosegli. Da pa mi je bilo žal, ja, žal mi je bilo predvsem tega, da smo naredili super odnos z igralci, z ljudmi v klubu in da je spet prihajala neka nogometna evforija, dobro vzdušje na treningih in okoli kluba. In tega mi je bilo žal. Na koncu koncev se je to pokazalo, po mojem mnenju, kot napaka s strani teh investitorjev."

Spomladi veselje, ko so Domžale obstale v prvi ligi. Foto: Aleš Fevžer

Od predsednika kluba do igralcev so vsi želeli, da pride nazaj

Po šestem krogu, ko so doživeli že šesti poraz, so investitorji kar čez noč pobegnili iz Domžal skupaj s svojim trenerskim štabom. Nastalo situacijo je začelo reševati staro vodstvo, predsednik kluba Stane Oražem, poslovno-finančna direktorica Tina Jeklic in tehnični direktor Grega Krmavnar. In Žlogarja so pripeljali nazaj na klop članske ekipe. "Ni se mi bilo težko vrniti, ker že prvič, ko sem prišel, sta bila Matej in Stane Oražem za to, da pridem jaz. In zdaj me je Stane Oražem poklical in me prosil, če bi prišel nazaj za trenerja, da bi nadaljevali, kjer smo končali. Vajeti v klubu so znova prevzeli gospod Oražem, Grega in Tina. Vem, da so si tudi moji sodelavci in igralci želeli, da bi prišel nazaj. Verjel sem, da lahko naredimo dober rezultat, da smo zagotovo boljši, kot je ekipa takrat bila. In to je bil motiv in to je vodilo, da smo čim bolj konkurenčni do decembra. Potem bomo seveda potegnili črto, kje bomo na lestvici, kako bomo in bomo lahko postavili cilje za naprej."

Sportal Sani Trgo. Nogometni otrok Olimpije, ki se je zameril sreči.

"Ta zmaga je za klub in predvsem za igralce zelo pomembna"

Prejšnji konec tedna so premagali Primorje, v desetem krogu prve slovenske lige so prišli do prve zmage sezone. Foto: Aleš Fevžer Čeprav se je ekipa poleti nekoliko spremenila in nato na začetku ekipe nizala poraze, se je pozitivno vzdušje iz pomladi zdaj pod vodstvom Žlogarja vrnilo. "Glavni del slačilnice je ostal enak, jaz moram fante pohvaliti za delo, za prizadevnost. Tudi novi igralci so se dobro vklopili. Z vsakim treningom dvigujemo telesno pripravljenost, ker je bila zelo slaba."

V desetem krogu so dosegli prvo zmago sezone, tudi psihološko zelo pomembno zmago in še proti neposrednemu tekmecu za obstanek Primorju. "Nismo dobili zadetka. Fantje so bili res osredotočeni in mislim, da je ta zmaga za klub in predvsem za njih zelo, zelo pomembna." Z izjemo dveh veteranov je ekipa zelo mlada. "Dosti fantov sem že imel bodisi v reprezentanci bodisi v klubu. Moram reči, da so fantje profesionalci, so pridni, vpijejo dobronamerna navodila, ki jim dajemo. Mi smo lahko samo pomoč, da bi čim bolj napredovali in da bi imeli čim boljše kariere."

"Vedno je bilo tu ogromno dobrih slovenskih trenerjev in to je dobra iztočnica za razvoj"

Nedavno se je na čelo domžalske akademije vrnil Dejan Dončić. Foto: Aleš Fevžer Po odhodu hrvaških vlagateljev se je govorilo, da v Domžale prihaja italijanski poslovnež, a do tega ni prišlo. Tako se zdaj Domžale, podobno kot Mura, ki je tudi ostala brez tujega investitorja, vračata nazaj h koreninam, to je delo z mladimi. "To regulira tudi finančna situacija oziroma je uveljavljanje igralcev iz mladinskega pogona v članski nogomet dobrodošlo in dobro. Jaz mislim, da je pri tem potrebno vztrajati. So pa v tem procesu nihanja, v tem procesu potrebuješ tudi izkušene igralce, da se mlajši lahko razvijejo. In vseeno potrebuješ tudi rezultate. Imamo kar nekaj fantov, ki že igrajo v prvi ekipi, in nekatere, ki prihajajo z domžalske akademije in tudi ti počasi dobivajo priložnost in s tem izkušnje." Na čelo akademije NK Domžale se je nedavno vrnil Dejan Dončić, ki jo je pred leti že zelo uspešno vodil. "Domžale so imele vedno ogromno dobrih trenerjev, slovenskih strokovnjakov in mislim, da je to dobra iztočnica za nadaljnji razvoj."

"V Sloveniji znamo igrati dober nogomet"

Lansko EP do 21 let je bilo dokaz, da v Sloveniji dobro delajo z mladimi. Foto: Reuters Žlogar z mladimi rad dela, kot selektor mlajših slovenskih reprezentant že pet let. "Od U15 do U19. Od letnika 2003 pa do 2006. Vesel sem, da se je dosti fantov iz te generacije, ki smo jih izbrali z Miletom Ačimovićem, uvrstilo na evropsko prvenstvo mladih. Da jih dosti videvam, ki prihajajo v dobre ekipe, da bodo čim prej potrkali na vrata reprezentance in igrali v velikih evropskih klubih ali na evropskih tekmah." Lani je slovenska reprezentanca do 21 let na evropskem prvenstvu osvojila točko, remizirala je z Angleži. "Fantje so, ko se je združilo več generacij, dokazali, da so lahko v Evropi konkurenčni, da tudi rezultati, ki smo jih dosegali v mlajših kategorijah, niso bili slučajni in da v Sloveniji znamo igrati dober nogomet."

Sportal Umetnik z nogometno žogo in frizerskimi škarjami #video

"Moraš spremljati smernice, tekme, trenerja"

Trenerski posel je neprestano učenje. Foto: Aleš Fevžer Žlogar je trenersko kariero začel precej nepričakovano. "Začel sem v Krasu. Tam sem takrat igral in končal kariero. Ravno v tistem trenutku je prišlo do zamenjave trenerja in sem potem sam prevzel ekipo. Tam sem začel delati. To me je začelo veseliti in potem je ta moja trenerska pot šla naprej. Nekaj je bilo obdobja med prvo in drugo ligo, kjer sem si nabiral kilometrino, izkušnje in potem pet let reprezentančnega nogometa, nakar sem se potem odločil, da bi šel v klubski nogomet. Prišla je priložnost z Muro in sem vzel Muro. In potem so se pojavile Domžale. Tako da ja, v redu, se prebijamo, delamo, poskušamo napredovati in normalno nabirati izkušnje."

Je pa trenerski posel neprestano izobraževanje, poudarja Žlogar. "Mora spremljati evropske smernice, evropske tekme, spremljati trenerje. Ne da kopiraš treninge, ampak da vidiš, kam gre proces treniranja. Mogoče s tem, ko spremljaš treninge, dobiš neko idejo, moraš pa razvijati svojo idejo. Zelo pomembno je, da kot trener ne zaostaneš za časom, ker kot se je razvila tehnologija ali pa je šel svet naprej v medicini ali šolstvu, gre tudi nogometu in zato je treba spremljati te smernice." Nima pa trenerja ali kluba, po katerem bi se še posebej zgledoval. "Spremljam tiste trenerje, ko vidim, da igrajo njihove ekipe na način, kot bi si sam želel, da bi moje ekipe igrale. In potem posvečam malo več pozornosti temu."

Ni sicer vedno možno, da ekipa igra tak nogomet, kot si trener želi. "Veliko je odvisno od kvalitete in sposobnosti nogometašev, ki jih imaš na voljo, da uspeš prepoznati, kaj je njihova največja kvaliteta in na podlagi tega prilagodiš svoj model igranja in sistem. Bom rekel, da sem zagovornik agresivne igre in pa hitrih prehodov, tranzicije. In dobre igre v posesti. Delamo dosti na tem, da prihaja do prepoznavanja situacij, kdaj vzpostavljati posest, kdaj vzpostavljati tranzicijo. To je tak dinamičen, agresiven nogomet, ki bi ga rad igral. Zato sem vesel, da imam v Domžalah relativno dosti hitrih nogometašev in je potem to lažje razvijati."

Lahko nogometni trener tekmo gleda samo iz užitka?

Kot mladenič je Žlogar navijal za splitski Hajduk, pozneje mu je bil najbližje italijanski nogomet, vendarle je z obale. "Hajduk je klub, za katerega sem navijal in še vedno navijam. V mlajših letih sem seveda tudi za Napoli zaradi Maradone. Pozneje, ko je imel Napoli finančne težave in je bil Fabio Capello v Romi, mi je Roma nekako prirasla k srcu. Dosti taktičnih detajlov se lahko naučiš iz italijanskega nogometa, ta dinamika igre pa prihaja bolj iz Nemčije ali Anglije." Ko enkrat sicer postaneš trener, je tekme precej težje gledati z navijaškega vidika oziroma tako, da bi v igri zgolj užival. "Ja, vedno malo razmišljaš, malo gledaš s strokovnega zornega kota, ne gledaš samo kot navijač. Ampak ko so te velike evropske tekme, če res ne gre za to, da vzamem tekmo za učenje, jo gledam čisto z užitkom." Svojim nogometašem pa ne daje za nalogo, da naj si pogledajo kakšno specifično tekmo. "Njim bolj pokažemo videoposnetke iz teh evropskih tekem, da dobijo neko primerjavo, kaj se dela na evropskem nivoju, kaj mi poskušamo na treningih in jim na ta način poskušamo stvari prikazati."

Sportal Lamin Diallo. Slovenec afriških korenin, ki je prestopil na drugo stran.

"Po diplomi sem deset let igral v tujini in izgubiš stik s pravnim znanjem"

Kot igralca ga trenerski posel sicer ni zanimal. Foto: Aleš Fevžer

Pred leti je govoril, da ga trenerska kariera ne zanima. "Ja, res je. Jaz sem vedno to govoril. Ko pa je moja igralska kariera prihajala h koncu, sem razmišljal, kaj bi delal. Res da sem diplomiral kot pravnik, ampak sem po diplomi deset let igral v tujini in izgubiš stik s pravnim znanjem, imaš drugačen način življenja, dobiš družino. In sem si zaželel, da bi ostal v nogometu. Kakorkoli. Je pa dobro, da imaš izobrazbo, ni dovolj samo znanje, ki ga imaš kot bivši nogometaš. In sem se začel izobraževati za trenerja, delati licence in potem dobil priložnost v Krasu in me je to delo prevzelo. Sem vesel, da to delam in zaenkrat uživam v tem."

"Takrat sem še nekaj časa prelagal, upal, da bi šel delati še pravosodni izpit. A ko bi pa moral ponoviti nekatere stvari s fakultete in združiti s stvarmi iz prakse, sem videl, da nimam več dovolj energije. In sem se odločil, da bom ostal v nogometu." Študij mu je dal široko znanje. "Da ti generalno širok spekter zaposlitve. Zagotovo pa mi je prišlo prav pri pogodbah, ki sem jih podpisoval." Vseeno je imel agenta, tudi zato ker sta z Amirjem Ružnićem prijatelja že iz otroštva. "Nimava odnosa agent – klient ali agent – trener oziroma igralec, ampak imava povsem prijateljski odnos."

"Želel sem uspeti kot nogometaš. Želel sem si diplomirati."

Danes uživa v službi nogometnega trenerja. Foto: NK Domžale Veliko truda je vložil, da je sočasno zgradil profesionalno nogometno kariero in še diplomiral iz prava. Očitno se da. "Ja, jaz sem v času igranja za Primorje, Gorico in Olimpijo. Se da uskladiti. Zelo pomembno je, da imaš disciplino, da si znaš razporediti čas. Če si osredotočen za obdobje, ko študiraš, ko imaš nek psihični napor, intelektualni, potem to razbremeniš s fizičnim naporom. Gre skupaj, ampak moraš imeti fokus. Jaz sem imel cilj, kaj si želim. Želel sem si uspeti kot nogometaš. Želel sem si diplomirati. Sem dovolj trmast, da sem pri tem vztrajal."

Danes številni mladi nogometaši pravijo, da šport zahteva od njih preveč, da bi lahko zraven še študirali. "Imam svoje otroke in vidim, kako je. Generalno bi rekel, da se ni dosti spremenilo. Kar se tiče treningov, bi rekel, da smo, ko sem igral v Primorju, Gorici, Olimpiji, tedensko imeli večje število treningov, kot jih imajo fantje danes. Danes gre bolj ali manj svet nogometa v to, da imaš dovolj nekega prostega časa. Ga pa, če imaš tak cilj, lahko izkoristiš za študij."

"Fante sem vedno spraševal, kako je v šoli"

In zato mladim svetuje: "Ni treba, da je vsak nogometaš diplomiran, univerzitetno izobražen, ampak vsaj za neko srednješolsko, poklicno šolo je dovolj časa. Vsak od njih ima dovolj energije, da to naredi. Ko sem bil še selektor v reprezentanci, sem vedno fante spraševal, kako je v šoli, ker mislim, da je to sporočilo zelo pomembno za njihov življenjski razvoj. To so še otroci, pa četudi imajo že profesionalne pogodbe. Ni samo ta pot. Ko nekdo reče: "Pride do poškodbe, pa nima šole." Pride lahko do marsičesa. Ni nujno, da bodo vsi iz generacije uspeli, ne glede na to, kaj v nekem trenutku kažejo. Ampak jaz mislim, da iz razvoja razgledanosti, izobraženosti posameznika je prav, da imaš vsaj srednjo šolo končano."

Ogromno spominov na igralsko kariero, najlepši so ...

Pomagal je drugi zlati generaciji na mundial. Foto: Aleš Fevžer O igralski karieri ob tej priložnosti nisva veliko govorila, velja pa izpostaviti vsaj najlepše trenutke. "Spominov je ogromno. Zagotovo sodelovanje na evropskem prvenstvu leta 2000 z zlato generacijo, pa zadetek Liverpoolu v dresu Olimpije in uvrstitev z drugo generacijo leta 2010 na svetovno prvenstvo v Južno Afriko. To so mejniki v moji karieri, ki ti mogoče dajo neko večjo prepoznavnost. Tudi osvojitev naslova prvaka na Cipru z Anorthosis, Omoniom, ker jim je to uspelo po dolgem času. Ampak to je kolektivni šport. Imaš ogromno spominov in na koncu je šport lep, ker ti ostane tudi ogromno prijateljev po vsem svetu."

Zato je danes najbolj srečen, ko ga prepozna ali ustavi bodisi nekdanji soigralec ali navijačev enega od njegovih klubov. "Tako se vedno počutim res lepo. Recimo pijem nekje kavo in nekdo pristopi do mene, pa reče, da je navijač tega in tega kluba, lepo je bilo, da ste bili pri nas, hvala za vse. Takrat se počutiš, da si se poistovetil z nekim okoljem in da si tam pustil pečat."

Sportal Nemanja Mitrović: posebnež slovenskega nogometa, ki je imel pri 32 letih vsega dovolj