Nemanja Mitrović: posebnež slovenskega nogometa, ki je imel pri 32 letih vsega dovolj

Nogometno kariero je končal dokaj mlad, v njej pa doživel toliko pestrega, da bi lahko o tem spisal tudi avtobiografijo. Nanj so se rade lepile zanimive zgodbe, za številne je zaslužen prav sam.

Slovenijo je zapustil kot najstnik, njegova mama je le stežka popustila in 16-letnemu sinu dovolila, da se odpravi v Milano. Nemanja Mitrović se je pri Interju kot golobradi slovenski fant družil s številnimi zvezdniki, nanj sta največji vtis napravila Zlatan Ibrahimović in Jose Mourinho, po vrnitvi v domovino pa je postal ljubljenec navijačev Olimpije.

Kaj počne Nemanja Mitrović danes?

Z zmaji je leta 2016 v Velenju proslavljal naslov, ki se je vpisal v zgodovino Olimpije kot eden najbolj čustvenih, nato pa Green Dragonse po nekajletni vmesni postaji na Poljskem razjezil s prestopom v Maribor. Nekateri so bili tako jezni in obsceni, da so na ljubljanskem mostu obesili lutko in jo pustili viseti, ta je ponazarjala prav dolgonogega branilca, nekdanjega kapetana zeleno-belih. Če je Nemanja morbidno potezo sprejel dokaj ravnodušno, pa je bilo povsem obratno pri njegovih najbližjih.

Sovražna nastrojenost navijačev Olimpije se je sčasoma le polegla. Kot vijolica je postal reprezentant Slovenije, krstni nastop pa dočakal ravno na srečanju, na katerem je bogato pot sklenil zlati kapetan in rekorder Boštjan Cesar. Čeprav je bil branilec, je v državnem dresu na eni tekmi zadel kar dvakrat, nato postal prvak še z Mariborom in si s tem zagotovil kultni status v zgodovini 1. SNL. Postal je posebnež slovenskega nogometa.

Nemanja Mitrović je za slovensko izbrano vrsto debitiral na srečanju, na katerem se je od bogate reprezentančne kariere poslovil dolgoletni kapetan, še pred kratkim pa tudi trener Maribora Boštjan Cesar. Mitrović je pozneje za Slovenijo zbral pet nastopov in dosegel dva zadetka. Foto: Aleš Fevžer

Ko je lani potihoma zapustil Ljudski vrt in se soočil z izzivi nižjih avstrijskih lig, so se misli preselile drugam. In res, ni trajalo dolgo, da se je odločil, da bo kariere konec. Novica, ki bi morala v Sloveniji naleteti na večji odmev, je marsikoga presenetila. Osem mesecev po njegovi zadnji tekmi smo ga obiskali na Štajerskem. Za začetek smo ga povprašali, kaj počne in kako je sploh biti pri 32 letih nogometni upokojenec.

Pošten do sebe, pa tudi do drugih

Čeprav je na njegov naslov prihajajo kar nekaj ponudb drugih klubov, tako slovenskih kot tudi tujih, se je lani odločil za tekmovalno slovo. Foto: R. P. "Sovrstniki mi dopovedujejo, da bi lahko še igral, a …" je Nemanja Mitrović nekoliko zastal pri odgovoru, ko smo v njegovi družbi v okolici Ljudskega vrta srebali kavico, in nato le nadaljeval: "Iskreno povedano bi še lahko igral. Moji sovrstniki imajo glede tega v bistvu prav. Saj sem imel na mizi tudi nekaj ponudb iz slovenske lige in drugod, a vseeno nisem mogel več igrati nogometa na takšni ravni kot sem ga včasih. To je bilo zame boleče spoznanje," mu je to dalo misliti zlasti v zadnjem letu kariere, ko se je že videlo, da mu poškodbe v karieri niso prizanašale. Zato se je raje umaknil.

"Bil sem pošten do sebe, pa tudi do drugih, saj nisem hotel brez veze zasedati mesta komu mlajšemu. Zakaj bi nadaljeval, če nisem mogel biti stoodstotno pripravljen, niti stoodstotno pri stvari? Potem je res bolje, da greš," se je lani nepreklicno odločil za slovo z nogometnih igrišč.

Zadnjo tekmo je odigral 28. septembra 2024, ko je branil barve Wildona v tretji avstrijski ligi, bil pozneje na avstrijskem Štajerskem še enkrat na klopi, po koncu jesenskega dela pa se je odločil, da je nogometne zgodbe, v kateri je zbral kar nekaj neprecenljivih izkušenj, zanj konec.

Uživa v nogometnem pokoju

Kaj pa zdaj? Kaj počne v življenju? "Uživam. Imam se zelo dobro, saj lahko zdaj počnem vse, kar sem v nogometnih letih zamudil ali pa zanemarjal. Končno imam čas za družino in potovanja. Nogomet spremljam kot navijač, v povsem drugačni luči, kar mi je prekrasno. Več časa imam tudi za konjičke. Uživam v penziji, če se lahko tako izrazim," se je zasmejal nekdanji slovenski reprezentant, oče dveh otrok, starih šest in osem let.

Da je lahko z njima vsak dan po 24 ur, si šteje v poseben privilegij, o katerem je lahko kot profesionalni nogometaš le sanjal. "Ogromno časa preživim z njima, zelo sem povezan tudi z ženo," zdaj obiskuje nogometna igrišča v drugačni vlogi. Zdaj je le spremljevalec. Sinova namreč trenirata nogomet pri NK Maribor.

"Starši so velik problem današnje mladine"

Njegova sinova gresta po očetovih stopinjah. Foto: Blaž Weindorfer/Sportida Tako je Nemanja kot starš prisiljen spremljati tisto, kar je v zadnjem obdobju že večkrat zmotilo plemenitost in osnovni pomen športa. To pa so preveč fanatični starši, ki spremljajo svoje mlade otroke tako napeto in nešportno, da s tem kvarijo užitek drugim.

"Starši so velik problem današnje mladine. Vsi imajo neke Messije in Ronalde, noben ni več realen. Tudi mi starši se moramo spustiti na realna tla. Otrokom je treba pomagati, da zrastejo v normalne ljudi. Takšno je moje vodilo. Moramo jim pomagati, da se ne bi znašli na ulici. Kaj bo potem prinesel nogomet, pa ne ve nihče. To bo povedal čas. Če od 200 otrok uspeta že dva, je to že velika številka. Zato mojih otrok ne izpostavljam pritisku," je pojasnil nekdanji branilec, ki je v Sloveniji nazadnje nastopal za Maribor.

Torpedirata ga z vprašanji o vsem

Sinova ne čutita obremenjenosti zaradi priimka Mitrović, ki je po zaslugi Nemanje pustil velik pečat pri obeh največjih slovenskih rivalih. "Ne, kje pa. Zaradi priimka ne čutita posebnega bremena. V bistvu dosti časa preživimo skupaj na igrišču. Pa tudi na kolesu. Da bi pa kdaj nanju pritiskal, to pa ne," je pripomnil, da je mlajši sin za svoja leta zelo visok, tako da bi lahko v prihodnosti prerasel tudi očeta.

Uživa, ko mora vsakodnevno odgovarjati na raznorazna vprašanja svojih otrok. Zanima ju zlasti njegova kariera, kjer je imel kaj pokazati. Foto: R. P.

Nemanja je visok 193 centimetrov, kar mu je prišlo zelo prav pri obrambnih nalogah, pogosto pa je bil nevaren tudi v napadu. Zlasti v igri z glavo. Zdaj z nasmehom opazuje, kako za nogomet živita tudi njegova sinova. In kako strastno ga doživljata. "Rada ga igrata. Rada trenirata, uživata na igrišču. Gledata tekme, zlasti vrhunce in zadetke, zanimajo ju Mbappe, Yamal in podobni. Novi zvezdniki," se je zasmejal.

Govora je o najnovejših nogometnih superzvezdnikih, s tistimi nekoliko starejšimi pa se je, vsaj z nekaterimi, svojčas družil tudi sam. "O tem me dostikrat sprašujeta. Kako sem lahko delal tisto pa tisto. Vselej sem deležen vprašanj, tudi kakšnih malce bolj butastih, kar pa me sploh ne moti," jima z veseljem ustreže in poteši radovednost. "Ogromno sem jima razlagal o Ibrahimoviću, Mariboru, o praktično vsem v moji karieri. Resnično mi ni dolgčas, vsak dan me čakajo nova vprašanja," nam je radoživo pojasnjeval, pri tem pa pozorno spremljal tudi teniški dvoboj, ki je potekal v bližini na enem izmed igrišč pri Ljudskem vrtu. Tako je njegov pogled segal od leve proti desni, v tipičnem teniškem ritmu, ko se oči premikajo v smeri žogice, sam pa nam je priznal, da z veseljem spremlja teniške dvoboje.

Včasih je oboževal kriminalke, zdaj je drugače

Padel postaja vse bolj priljubljen rekreativen šport. To velja tudi za Maribor. Foto: Shutterstock Še bolj pa ga navdušuje padel. Novost, ki je vse bolj priljubljena na svetu, nobena izjema ni niti Slovenija, nenazadnje jo v Ljubljani v prostem času igra tudi Luka Dončić, ga je prevzela. "V Mariboru imamo ekipo za padel. Igramo ga štirje in se veliko družimo. Zabavno je, saj je dosti lažji od tenisa in ni toliko odvisen od tehnike. Po tekmi gremo še na pijačo in je tako dan popoln," je odkril novo vrsto rekreacije.

To je eden izmed hobijev, za katerega prej, ko je bil nogometni profesionalec, ni imel dovolj časa. Kateri pa so še drugi? "Knjige. Zelo veliko berem. Tako je bilo že med nogometno kariero, zlasti ko sem igral na Poljskem. Takrat sem oboževal kriminalne romane Chrisa Carterja o detektivu Robertu Hunterju. Nato pa sem malce zamenjal zvrst. Zdaj bolj prebiram knjige o psiholoških vsebinah in življenjski rasti, predvsem pa avtobiografije tako znanih športnikov kot tudi drugih oseb, na primer poslovnežev. Kriminalk ne berem več, bolj me zanimajo resnične teme." V šali bi lahko dodali, da o tem, kako velik knjižni molj je postal, dokazuje tudi z nošenjem očal.

Opozarja na zasvojenost otrok s telefoni

Vedno ga je čudilo, zakaj ob nogometnih akcijah, dolgih pripravah, v karantenah ali na potovanjih njegovi soigralci niso brali knjig. Večinoma je spremljal, kako so se kratkočasili ob telefonih ali igranju računalniških igric. Sam se želi sproščati drugače. Pogosta uporaba mobilnih telefonov ga kar moti.

"V dobi družbenih omrežjih je težko ostati pameten in normalen," razmišlja Nemanja Mitrović, ki je sprva izkušnje z dokazovanjem in življenjem v tujini pridobival še kot najstnik v Italiji, pozneje, ko je bil že uveljavljen slovenski branilec v članski konkurenci, pa si je služil nogometni kruh na Poljskem. Foto: R. P.

"Tudi otroci imajo velike težave s tem. Vidim, da so zasvojeni. Doma skušamo močno omejiti njihovo uporabo. Pri tem je striktna, a tudi studiozna, saj precej spremlja to problematiko, zlasti moja žena. Sinova tako še nimata telefonov. Ker jih vidita pri vrstnikih v šoli ali na treningih, nekateri imajo tudi že pametne ure, mi težita, da bi ga rada imela tudi sama. A menim, da je za to v njunem primeru še prekmalu," je pojasnil 32-letni Mitrović in dodal, kako hitro se življenje spreminja.

"Vse je napredno in dostopno. V dobi družbenih omrežjih je težko ostati pameten in normalen. Zdaj ti pomaga še umetna inteligenca. Kje je bila, ko sem bil na Poljskem?" se mu je na lica zarisal smeh, ko se je spomnil na prve prigode ob igranju za Jagiellonio. Takrat so se pojavljale težave zaradi nepoznavanja poljskega jezika. "S pomočjo umetne inteligence lahko zdaj sestavljaš vrhunska besedila tudi v kitajščini, če želiš. Zanimiv je ta nov svet."

Ima finančni privilegij, da lahko mirno živi

Sam je v nov svet, v pregovorno drugo kariero, vstopil po tem, ko je obesil nogometne čevlje na klin. Pa lahko zdaj zadiha življenje s polnimi pljuči? Ali tudi zanj velja, da ima kot številni nekdanji vrhunski nogometaši zaradi uspehov, zlasti ob igranju v tujini, finančne privilegije?

"Hvala bogu je tako. Zato mi takoj po koncu nogometne kariere ni bilo treba nekaj delati. Imam ta finančni privilegij, da lahko mirno živim in sem več časa z družino. Pa tudi sam s sabo. Super mi je, ne morem se pritoževati," je njegov odkrit nasmeh na licu povedal več kot tisoč besed.

Lani sta se z "njegovo" Jagiellonio v Evropi pomerila dva slovenska kluba. Oba sta remizirala, tako Celje (3:3) kot tudi Olimpija (0:0). "Jagiellonia se je leto pred tem borila za obstanek, naslednje leto pa postala prvak. Na Poljskem je fascinantno, kako težka je vsaka tekma. Ima pa Poljska izjemno nogometno infrastrukturo. Država je razvita, je v vzponu. Je tudi ogromna, saj je Poljakov 40 milijnov. Ko sem prišel na Poljsko, si nisem predstavljal, da bom videl tako dobro infrastrukturo. Tako nogometno kot tudi tisto drugo," ga je presenetil tudi življenjski standard Poljakov, ki je vse višji. Foto: Guliverimage

Nekateri nekdanji športniki se zaposlijo že takoj po koncu kariere, drugi čakajo in čakajo. Nekateri tudi mencajo, saj se ne znajo pravočasno odločiti. Kako je pri njemu, ali kaj pogreša vsakodnevni delovni ritual? "Iskreno povedano ne. Tako, kot je zdaj, mi je dobro. Sem pa našel tudi nove poslovne obveznosti. Pripravljam namreč uradni kamp Real Madrida v Sloveniji. Tako sem ostal v nogometu. Zdaj se po novem zabavam z organizacijo dogodka, kar je nekaj novega zame," komaj čaka na izvedbo projekta.

Poslovno sodeluje z najboljšim klubom na svetu

Njegov telefon pogosto brni. O tem smo se prepričali tudi sami. "Starši me veliko kličejo, sam pa moram organizirati praktično vse. To je povsem netipično zame. Včasih si imel kot nogometaš že vse pripravljeno. Lahko si le prišel na trening, ga oddelal in nato odšel domov. Zdaj pa moram vse to organizirati. Od hrane in opreme pa do treningov in trenerjev. To je nekaj novega, a mi je všeč, saj sodelujem z najboljšim klubom na svetu. To je poslovno sodelovanje. Neka franšiza, biznis. V tem poslu se vidim, lepo mi je. To je zdaj prvi projekt, za jesen pa bomo skušali pripraviti že drugega," nam je zaupal, da bo čare nogometne šole pod okriljem madridskega Reala najmlajšim skušal približati in omogočiti tudi jeseni.

View this post on Instagram

A post shared by Rmfclinics Slovenia (@rmfclinicsslovenia)

Kako pa se je sploh začelo sodelovanje s slovitim Realom? "Že dolgo sem v stiku z nekaterimi iz Madrida. O tem smo se dogovarjali že prej, a sem še igral nogomet in nisem imel dovolj časa. Lani novembra pa sem odšel v Madrid, nato pa smo se hitro vse dogovorili."

Pred tem si je ogledal še tekmo belih baletnikov v živo, kar mu je bilo v veliko zadovoljstvo, saj pesti za kraljevi klub stiska že od majhnega. Zato je še toliko bolj vesel, da bo prvič po 12 letih na slovenskih tleh spet zaživel pravi Realov kamp.

Real Madrid Foundation Clinic, uradni kamp slovitega španskega kluba v Sloveniji, bo potekal od 25. do 29. junija v Mariboru in od 30. junija do 4. julija v Radomljah. V poštev pridejo mladi ljubitelji nogometa, stari od sedem do 17 let. Real Madrid mu je poslal načrt, na delu bo tudi nekaj trenerjev iz Španije, sodelovali pa bodo tudi lokalni trenerji iz Slovenije, ki premorejo veliko izkušenj, saj so delali tako pri Mariboru in Olimpiji kot še drugih klubih. Foto: Reuters

"Prvič ni bil najbolj uspešen, a ne vem, zakaj. Sam ga zdaj pripravljam prvič. Upam, da bo večina mladih zadovoljna. Vsi verjetno ne bodo mogli biti, v nogometu je žal vedno tako," se veseli druženja z mladimi nogometnimi zanesenjaki. Prijave so že zaključene, povpraševanje je bilo ogromno, tako da so odprli tudi čakalno vrsto.

Od Riere bi se lahko marsikaj naučili

Španski strateg Albert Riera dosega imenitne uspehe v Sloveniji. Olimpijo je popeljal do dvojne krone, Celje pa do pokala in četrtfinala konferenčne lige. Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com V Slovenijo tako prihaja evropski rekorder, 15-kratni evropski prvak Real Madrid. Olimpija je imela v zadnjih letih posredno vez z njim prek nekdanjih belih baletnikov, trenerjev Roberta Prosinečkega in Victorja Sancheza.

"Ja, španski nogomet se vrača. Zdaj prevladuje, podobno kot je v obdobju med letoma 2008 in 2012. Njihovi trenerji so najboljši, od Guardiole pa nenazadnje do Riere. S tistim, kar kaže v Celju, pred tem pa je z Olimpijo, je res navdušil. Pustimo, da ima svoje izpade, ki so nekoliko namerni, da bi bilo bolj zanimivo. A zdi se mi, da bi se lahko tudi mi naučili več od njega," je ponovil besede Zlatka Zahovića iz nedavnega intervjuja za Večer, v katerem je dejal, da bi morali Špancu omogočiti, da bi predaval in s tem predajal znanje tudi na druge v Sloveniji, s tem pa bi se tudi sam počutil bolj spoštovanega in sprejetega.

"Res je. Od Riere bi se lahko marsikaj naučili. Ne le nogometno, ampak tudi nasploh. Je krasen motivator. Karakterno se vidi, kako veliko stvari je dal skozi v karieri. Tudi Sanchez je dobro delal pri Olimpiji. Španski trenerji so cenjeni. Vedo, kaj delajo," je kot navijač Reala vesel, da se je v Madrid vrnil Xabi Alonso. "To bo zdaj nekaj drugega. Težko je Realu, da si 20 let zapored na vrhu, ko te vsi tepejo in napadajo," napoveduje, da se bo Real z rezultati znova dvignil.

O koncu kariere je razmišljal že pred leti

Ko se je kariera Nemanje Mitrovića lani začela bližati koncu, je našel primerno okolje za čim blažji prehod, saj se je po Mariboru odločil za igranje v avstrijski tretji ligi. Je to resnično tako skromna kakovostna raven, ki jo nekateri ocenjujejo kot napol trening, napol pa že rekreacijo?

Pred petimi leti je na prijateljski tekmi s San Marinom dosegel kar dva zadetka. Skupno je v državnem dresu zbral pet nastopov. Foto: Grega Valančič/Sportida "Sploh ne. Morda to velja za četrto ali peto avstrijsko ligo, v tretji pa me je kar presenetil visok ritem igre. Včasih sem se počutil tako, kot da bi se igralci sneli z verig. Nisem si predstavljal, da bo tako. Dobro, po znanju niso niti blizu ravni, kot sem je bil vajen v Sloveniji, so pa po drugi strani izjemno borbeni. Zlasti pa ogromno tečejo," je priznal, da je imel kar nekaj težav, da se je vklopil v takšno okolje. "V Avstriji sem bil nekaj mesecev, nato pa sem rekel, da je dovolj," je ocenil, da je napočil trenutek za slovo z igrišč.

Na ta trenutek, ob katerem se športniku poruši dobro znana rutina, se je pripravljal kar nekaj let. "Že dve leti pred iztekom pogodbe z Mariborom sem razmišljal o tem. Začutil sem, da je tako najbolj pošteno z moje strani. Zaradi zdravstvenih težav se je marsikaj spremenilo. Dogajalo se je, da sem po vsakem treningu potreboval vsaj tri dni za regeneracijo. Pa me je bolela tetiva, koleno, pa tisto drugo … Zaradi tega sem si začel dopovedovati, da bi lahko prenehal. In na koncu tudi sem."

Z ženo, tudi Ljubljančanko, obožujeta Maribor

Lani se je poslovil od Maribora, čeprav tega niti ni nameraval obešati na velik zvon. "Nikoli nisem rekel Mariboru, da se hočem posloviti. Da je to moja zadnja tekma. Enostavno sem šel stran in se zahvalil za vse, oni pa so mi bili hvaležni za vse, kar sem dal Mariboru," je po tem ohranil trdno vez z mestom ob Dravi. Še vedno namreč živi v Mariboru, sinova pa igrata nogomet v Ljudskem vrtu. Zelo blizu družinskega doma, na drugi strani ceste.

V mestu Maribor mu je tako všeč, da tu živi njegova družina tudi po koncu njegove profesionalne nogometne kariere. Foto: R. P.

Čeprav je rojen Ljubljančan, njegova družina pa se je nato kmalu preselila v Domžale, je zelo vzljubil Maribor. Pa to ni bilo zaradi njegove srčne izbranke, ki bi prihajala iz Štajerske. "Ne, tudi moja žena prihaja iz Ljubljane. Prihaja celo iz samega središča Ljubljane. Prvič se je z menoj preselila na Poljsko, kjer sva bila nekaj let, zdaj pa smo skupaj v Mariboru. Moram reči, da se imamo super. V Mariboru ni gneče. Vse je oddaljeno pet minut, to je velika prednost. Peš greš lahko na treninge, vse lahko opraviš peš, tudi na Kalvarijo greš nenazadnje lahko peš," še vedno skrbi zase.

Ne hodi le na Kalvarijo, ampak tudi na Pohorje, veliko kolesari, obiskuje tudi fitnes. "Igram tudi padel in veliko tečem. Tako sem aktiven. To je nenazadnje stil mojega življenja," ni prav nobene teorije, da bi se v tem pogledu kdaj zapustil. Navsezadnje je star komaj 32 let in je še vedno poln mladostne energije. Res je, da občasno začuti tetivo, ki ga na krut način opozarja, kako naporna in surova kariera je bila za njim, a vseeno obožuje znoj. Tudi le kot rekreativec, če je potrebno.

Rade volje pomaga ženi v zobni ordinaciji

Zdaj, ko ima tako veliko prostega časa, ga dobršen del rad podari tudi ženi. To počne v zobni ordinaciji blizu stadiona. "Ordinacija je skoraj v sklopu našega bloka. Tam delava oba. Ona je ustna higieničarka in sodeluje z zobozdravnikom. Pridno dela, sam pa ji pomagam. Pomagam ji pri strankah. Nabavljam robo in jo prevzemam. Tako v ordinacijo večkrat prihajam s paketi. Pogosto sem tudi na telefonu. To je to, kar zadeva moje delo," najraje pomaga ženi na področju logistike.

Žena lahko računa na njegovo pomoč v zobni ordinaciji. Foto: R. P. Ker je že kot nogometaš veljal za strogega profesionalca, vajenega reda in discipline, k temu so ga navadili že v mladih letih v Italiji, je zelo skrben tudi pri tem delu. S tem pa je tudi večja sreča in poslovni uspeh mlade družine Mitrović.

Kje pa se vidi čez nekaj let? "Moj cilj je, da bi ostal v nogometu. Že letos sem hotel opravljati licenco za trenerja, a je bilo tako veliko povpraševanja, da sem zamudil. To je bila tudi moja napaka, bil sem prepozen," si ni predstavljal, da za trenerske licence v Sloveniji vlada tako velika gneča.

Ob naši opazki oziroma pomisleku, da bi lahko za takšne, kot je on, se pravi nekdanje vrhunske nogometaše in nenazadnje nekdanje reprezentante, veljale posebne ugodnosti, na primer skok čez vrsto na seznamu, se je le zamislil in nasmehnil. Mislil si je svoje. "Bom pač C-licenco opravljal prihodnje leto. Želim ostati v nogometu, vzporedno pa bi rad organiziral kampe. Nogomet je vendarle del mojega življenja."

V Italiji pogrešal otroštvo s stalnimi prijatelji

Za razliko od številnih mladih nogometašev v Sloveniji je sam dozorel že zelo kmalu. Zgodnjega odhoda v tujino, v Italijo se je odpravil s 16 leti in pridružil mladinski akademiji slovitega Interja, ne šteje za napako. Čeprav v treh letih, kolikor se je dokazoval pri zahodnih sosedih in pri tem zamenjal tri klube, ni bil tako uspešen, da bi si prislužil resnejšo priložnost v članskih zasedbah.

"Ravno pred kratkim sem se o tem pogovarjal z znancem, koliko mladincev se v naših klubih prerine v prvo ekipo. Verjetno je, če greš s 16 leti k Interju in se vrneš tri leta pozneje, lažje priti v člansko ekipo slovenskega kluba kot pa mladincu kakšnega slovenskega kluba. Ne vem. Je pa težko biti pri tem pameten. Že tako sem imel za seboj težko izkušnjo. Hudo je namreč iti s 16 leti v tujino. Sam si. Čez noč dozoriš, v glavi odrasteš prej, saj se moraš začeti brigati zase. Nimaš otroštva, kot so ga vajeni drugi," se je naučil življenja v internatu, kjer je vse potekalo v drugačnem ritmu.

Tako so navijači Interja leta 2010 proslavljali evropski naslov modro-črnih v središču Milana. Foto: Guliverimage

"Starejši sin ima zdaj osem let. Ne predstavljam si, da bi moral iti čez osem let že v tujino," je pripomnil. V Italiji je vzporedno opravljal še srednjo šolo, prek izpitov, in jo tudi zaključil. "A tam je bilo življenje drugačno. Rituali so bili drugačni, prijatelji so bili vedno drugi. Nisem imel otroštva s stalnimi prijatelji, ampak okrog sebe bolj ali manj tuje ljudi. Nogomet je odrekanje. Nekomu uspe, drugemu pa ne. Meni se je na srečo izšlo. Lahko bi bilo še bolje, lahko pa tudi slabše. Ko na koncu povlečem črto, sem zadovoljen," temu, kar je napravil v nogometni karieri, namenja pozitivno oceno.

"Dobro, v vseh pogledih bi lahko bilo tudi bolje, a to je zdaj že neka druga zgodba. Koliko pa je takih, ki jim ni uspelo in so nato tako zabredli, da niso opravili niti šole, kaj se šele ukvarjali z nogometom. Ni lahko biti profesionalni športnik, res ne. To ni lahko življenje," so iz njega govorile izkušnje. In tudi dejstvo, da je dozorel hitreje od sovrstnikov.

Ibrahimovića gledal kot boga, glas se mu je tresel

V Milanu je komaj čakal, da spozna Zlatana Ibrahimovića. "Imel sem veliko tremo. Prideš kot mulec iz male Slovenije v Italijo, nato pa ga zagledaš pred seboj. Gledal sem ga kot boga. Do včeraj sem ga občudoval na televiziji, zdaj pa sem bil z njim na igrišču. Seveda se mi je tresel glas, ko sem prvič spregovoril z njim. Zelo sem ga spoštoval. Bil sem fasciniran. Vse me je očaralo, od Mourinha pa do Ibre. To je bila dobra izkušnja, mogoče sem jih v nekaterih pogledih spoštoval še preveč. Danes je drugače. Zdaj je vse dostopno, po svetu kroži več informacij. V mojih časih pa je bilo drugače," se spominja obdobja, ko svetu še niso vladali internet in pametni telefoni.

Pri Interju je bil svojčas soigralec Zlatana Ibrahimovića še eden takratni mladi up milanskega kluba, poznejši slovenski reprezentant Rene Krhin. Foto: Guliverimage

Selitev iz Slovenije k enemu najboljših klubov v tem delu Evrope je pustila številne posledice. "Iz okolja normalne družine, v kateri nisi imel 'milijon kamionov', kot se rado reče, v bistvu smo bili kar daleč od tega, prideš v svet, v katerem je ogromno denarja. Kjer so dobri avtomobili, drage obleke, kjer je marsikaj dostopno," je takrat pogrešal tudi večjo pomoč agentov.

"Denar je zelo pomemben, a bi moralo biti vodilo, da ti pomagaš otroku s tem, da iz njega narediš človeka. Da mu pomagaš skozi kariero. Potem bo boljše tudi zate. Moraš ga vzgajati," je izpostavil pomembnost zlasti vloge trenerja.

"Trener te oblikuje, ne pa starš"

Izkušnje, ki jih je kot golobradi mladenič pridobival v Italiji, so mu pozneje pomagale tudi do preboja v člansko izbrano vrsto. Foto: Vid Ponikvar "Nogometaš več časa preživi s trenerjem in soigralci kot pa z družino. Trener te oblikuje. Pa soigralci, direktor. Ne oblikuje te starš," je izpostavil kruto realnost, zaradi katere se bo vedno trudil po najboljših močeh, če bo kdaj trener, da bo tudi pravilno vzgajal igralce. Zlasti v mlajših kategorijah.

Pa sta se njegova starša sploh strinjala s tako zgodnjim odhodom v Italijo? "Mama ni bila najbolj navdušena. A kako boš otroku to preprečil, mu prepovedal, če ima tako veliko željo? Hotel sem iti in to je to. Tudi ona se je morala s tem strinjati. Na koncu je le privolila," je tudi njegova mama prižgala zeleno luč za selitev k zahodnim sosedom. Tri leta pozneje se je vrnil poln dragocenih izkušenj, kako se spopasti z različnimi težavami in ovirami, kar mu je bilo lahko na nadaljnji športni poti le v pomoč.

Ko je prišel Mandarić, se je vse spremenilo

Ko se je vrnil v domovino, star je bil šele 19 let, je počasi zacvetel in se začel dokazovati tudi v članski konkurenci. "Vrnil sem se k Olimpiji. Takrat se je vse menjalo. Izet Rastoder je bil glavni, menjali pa so se direktorji, trenerji …" je izmed športnih direktorjev nanj najboljši vtis pustil Milenko Ačimović.

Pri Olimpiji, s katero je osvojil državni naslov leta 2016, je svojčas opravljal tudi vlogo kapetana. Foto: Saša Pahić Szabo

"Res je dober fant. Umirjen, najbolj človeški izmed športnih direktorjev, ki sem jih imel pri Olimpiji. Ima nos za mlade. Priključil je ogromno nadarjenih mladih igralcev," je omenil Andraža Šporarja, Miho Zajca, Kenana Bajrića, Bobana Jovića, Nika Omladiča in druge. "Res smo bili mladi. Nismo imeli toliko izkušenj, tudi organizacijsko je bil Maribor takrat premočan za nas. Nismo se mogli primerjati z njim. Takrat Olimpija niti ni bila pripravljena za kaj več. To se je spremenilo, ko je prišel Milan Mandarić," je bila sezona 2015/16 prelomnica, po kateri so se začele v Ljubljani kopičiti kante.

"Igralci smo malce dozoreli, tudi klub se je dvignil. Najlepše je bilo proslavljanje naslova v Velenju. Ljubljana ga je čakala 20 let," nam je skušal dopovedati, da se je v klubu že od prihoda Milana Mandarića čutilo nekaj posebnega. Kot da je v zraku nekaj več.

Milan Mandarić je kot predsednik Olimpije razvajal navijače s številnimi lovorikami, a tudi turbulentnimi prigodami, saj so se v klubu dogajale neprestane spremembe. Foto: Grega Valančič/Sportida

"Pa vemo, kako je z nogometom v Ljubljani. Ni tako kot v Mariboru, ampak moraš dobesedno siliti ljudi, da pridejo na stadion. No, ko pa smo mi tako igrali jeseni, takrat je bil naš trener še Marijan Pušnik, nas je doma proti Celju gledalo šest tisoč gledalcev. Zmagali smo s 5:0. Lepo je bilo tako igrati, vzdušje okrog kluba je imenitno. A, tako kot se rado dogaja v Ljubljani, to žal ni trajalo dolgo."

V Mariboru pogreša energijo, včasih so bile tekme kot praznik

Ko je pozneje v karieri oblekel dres Maribora, je opazil marsikaj drugačnega. "Tam je bilo povsem drugače kot pri Olimpiji. Maribor je mesto, ki živi za klub. No, ki je živel za klub. To se je po prihodu turških lastnikov kar spremenilo. Navijačev je manj. Ko pa sem prišel v Maribor, so navijači živeli za ta klub. Zelo so bili povezani, zdaj pa so se malce odtujili. Maribor je vendarle ljudski klub. Vsi so živeli za to, tekma je bila kot praznik, zdaj pa ni več te energije okrog kluba. To se žal pozna," to opaža, ko tekme spremlja v živo. V Ljudski vrt se napoti pogosto, največkrat v družbi sinov, ki bi nekoč šla rada po očetovih stopinjah.

V Mariboru si je delil slačilnico tudi z Josipom Iličićem, s katerim je igral skupaj tudi v državnem dresu. Izkušeni Gorenjec je po letošnjem odhodu iz Maribora tik pred sklenitvijo sodelovanja s Koprom. Foto: R. P.

Rada bi doživljala tiste lepe stvari, ki jih ni manjkalo v njegovi karieri. Žal pa so bile med njimi tudi takšne, ki so neprimerne za otroke. Nemanja je bil vesel, da sta bila sinova takrat, ko se je to zgodilo, še premlada, da bi se ju dotaknilo. O katerem dogodku govorimo?

Z ljubljanskega mosta visela lutka z njegovo podobo

Navijači Olimpije so ga, ko se je po nekaj letih vrnil iz Poljske in se dogovoril za nadaljevanje kariere v Ljudskem vrtu, vzeli na zob. Marsikaterega igralca bi to tako vrglo iz ritma, da bi se težko pobral. Mitrović pa je bil temu kos.

"Imam pač močan karakter. Morda še preveč. Lahko bi rekli, da imam miselnost balkanskega ega in me je to vleklo med kariero naprej. Morda me je kdaj tudi teplo po glavi, a nisem imel težav s tem pritiskom. Takrat sem od navijačev Olimpije prejel veliko groženj, veliko neumnih sporočil po telefonu. Očitali so mi, da sem keš pi...ka. Visel sem celo na mostu v Ljubljani. Tam je visela lutka z mojo podobo," je spomnil na morbiden prizor, ki je prek družbenih omrežij hitro zaokrožil po Sloveniji.

Ko je Nemanja Mitrović pred šestimi leti sprejel ponudbo Maribora in se pridružil vijolicam, so mu navijači Olimpije dali jasno in glasno vedeti, kaj si mislijo o njegovi potezi. Foto: Sportal "Sreča, da takrat otroka še nista bila večja. Je bila pa žena veliko bolj v stresu. Mene to ni toliko sesulo, je pa moje starše. Mama po tem ni več hodila na tekme, na večne derbije," mu je bilo najhuje, ko je spremljal, kako je vse skupaj prizadelo njegove najbližje. "Mene ni toliko. To sem doživljal kot nekakšno navijaško folkloro. Tega si nisem toliko jemal k srcu. Morda mi je bilo prva dva derbija vse skupaj še čudno, potem pa nič več. Postalo je lažje, tega sem se navadil. In tudi Žele (Željko Filipović, op. p.) je imel podobne težave. Takrat so mi v klubu Maribor glede tega veliko pomagali," je najbolj hvaležen dragocenim nasvetom in pomoči Zlatka Zahovića, ki je vedno poudarjal, kako mora družina ostati sveta.

Škoda, da ni več Zlatka Zahovića v nogometu

Zlatko Zahović je kot nekdanji alfa in omega mariborskega kluba najtrofejnejši slovenski klub večkrat uvrstil na elitni evropski zemljevid. Foto: Vid Ponikvar "Hvaležen sem mu za marsikaj. Škoda je, da ni več takšnih ljudi v slovenskem nogometu. Marsikaj je dal čez v življenju. Večkrat je pripeljal Maribor v ligo prvakov, dokazal je, da to ni naključju. Da ve, kaj dela. Res škoda, da ga ni več v nogometu. Da bi pomagal in tudi naučil mlade športne direktorje, prenesel znanje na nas mlajše, da bi dvignili slovenski nogomet še na višjo raven," bi z veseljem požiral njegovo znanje, če bi bil lahko deležen takšne priložnosti.

"Njegove besede imajo ogromno težo. Znal je tudi sprovocirati. To je delal, ko je šlo ekipi tako slabo kot tudi dobro. Da se ne bi preveč sprostila. Klub je držal v napetosti, da so vsi znotraj njega dihali drug za drugega. To se je videlo v rezultatih. Znal je prodajati igralce in voditi klub. Res, kapo dol, s kakšnimi vložki je takrat on deloval," ga je zelo spoštoval že takrat, ko je nosil dres Olimpije in bil tudi kapetan zmajev na številnih večnih derbijih.

Na večnih derbijih je pred leti opravljal tudi vlogo kapetana Olimpije. Foto: Reuters

Ljubljanski klub je bil takrat, v zlatih letih največjih evropskih uspehov Maribora, ljubosumen na večnega tekmeca. "Da. Tega pri Olimpiji nismo imeli. Šele po tem, ko sem prišel v Maribor, sem videl, kakšna je razlika v organizaciji kluba." Zdaj je bistveno drugače. O dvigu ljubljanskega kluba se je prepričal tudi sam, ko je spremljal večni derbi v Stožicah kot strokovni televizijski komentator in videl, da so se klubske pisarne zmajev končno preselile na stadion. V Stožice, kjer so doma aktualni slovenski prvaki.

Z ženo govorita ljubljansko, sinova pa drugače

Kakšen pa je bil njegov odnos z Violami? "Nisem bil kakšen njihov poseben ljubljenec, je pa bilo povsem v redu. Nisem imel težav. Oddelal sem svoj posel. Tisto, kar je bila moja naloga," ni nikoli doživljal neugodnosti z najbolj glasnimi navijači Maribora. Še več, Maribor mu je segel globoko pod kožo. Zlasti mesto Maribor. In ljudje.

"Maribor je zelo dobro mesto za življenje. V njem se počutim odlično. Mariborčani so tudi bolj odprti ljudje, drugače se odzivajo kot Ljubljančani. Bolj so temperamentni. Bolj tudi živijo za nogomet," je rojeni Ljubljančan, ki je družinski dom postavil v mestu ob Dravi, pojasnjeval razlike med največjima slovenskima mestoma.

V 1. SNL je zbral 202 nastopa. Nastopal je le za dva kluba. Za največja in tradicionalna slovenska velika rivala, Olimpijo in Maribor. Foto: Jure Banfi

Se zdaj počuti že kot napol Mariborčan? "Ne, sem še vedno le Ljubljančan v Mariboru. Saj niti ne govorim štajersko. Mi je pa v Mariboru lepo. Za mojo družino, za naše potrebe je tukaj prekrasno. Otroka pa sta Štajerca, to je njun prvotni dom. Govorita tudi čisti štajerski dialekt, z ženo pa še naprej govoriva ljubljansko. S tem, ali sem Ljubljančan ali Mariborčan, si ne razbijam glave, niti nimam teh predsodkov," nam je povedal v daljšem klepetu v "čisti" ljubljanščini.

Zdravniki so ga šokirali, da ne bo mogel več igrati nogometa

Pri 23 letih se je soočal z velikimi zdravstvenimi težavami, zaradi katerih se je znašla na kocki celo njegova nogometna prihodnost. Foto: Vid Ponikvar Zadovoljen je, da je lahko v nogometu ustvaril tako veliko. Verjetno bi pustil večji pečat tudi v članski reprezentanci, če ne bi pri Olimpiji staknil hujše poškodbe, ki ga je za dalj časa oddaljila od zelenic.

"V karieri sem imel kar nekaj težkih poškodb. Dvakrat križne vezi na kolenu, enkrat ahilova tetiva … Še dobro, da sem se vrnil po tej tetivi. Zdravniki so mi namreč govorili, da ne bom več mogel igrati nogometa. To je bil zame šok. Star sem bil 23 let. Da bi se mi tako končale sanje? Ne, tega si nisem mogel dovoliti. Takrat nisem mogel dobiti nazaj volumna mišice, nastopile so težave. Takrat sem spal v fitnesu in počel vse, da sem to povrnil," je izkazal ogromno željo in odrekanje, da je lahko nadaljeval nogometno pot. "Po eni strani sem lahko zadovoljen, da sem se vrnil in pokazal karakter. Ni se lahko vrniti po tako težkih poškodbah".    

Edini v Sloveniji, ki mu je to uspelo

Mu je pa vselej toplo pri srcu, ko sliši podatek, da velja za posebneža slovenskega nogometa. V bistvu kar fenomena 1. SNL. "Sem edini igralec, ki je v Sloveniji igral le za dva kluba, samo za Maribor in Olimpijo, ter z obema osvojil naslov," je ponosen, da je v Sloveniji kot član igral le za vijolice in zmaje ter nobenega drugega. V tem pogledu je slovenski fenomen, posebnež. Saj so bili še podobni primeri, na primer Rok Kronaveter, s katerim je Mitrović osvajal naslov tako v Ljubljani kot v Mariboru, a je Ptujčan igral še za druge slovenske klube. Denimo Dravo in Rudar. Mitrović pa je le za večna rivala.

Nemanja Mitrović se lahko pohvali s tem, da je v 1. SNL zaigral le za dva kluba, z obema pa je izkusil sladkost osvojitve državnega naslova. Foto: Jure Banfi

Kako pa bi se odločil, če bi ga istočasno na "veteranski" ekshibicijski turnir, povabila tako Maribor kot tudi Olimpija? Koga bi izbral? "Nobenega," se je diplomatsko zasmejal. Pozneje se je vendarle opredelil in vse skupaj pojasnil. "Nazadnje sem igral v Mariboru. Živim tudi v Mariboru, tako da sem bolj navezan nanj. Z Mariborčani se tudi več družim, z njimi preživim več časa, zlasti ob igranju padela, tako da bi izbral prej Maribor kot pa Olimpijo," ni ne prvi ne zadnji Ljubljančan, ki je ustvaril družinski dom v mestu ob Dravi, pred tem pa kar nekaj časa nosil vijoličasti dres.

Takšna je torej druga kariera novopečenega športnega upokojenca, ki želi zadržati stik z nogometom. Glede na to, s kakšno strastjo ga še vedno doživlja, pri tem pa sta mu v veliko pomoč sinova, bo pri tem še dolgo ostalo. Pestro pa bo že konec meseca, ko bo v štajerski prestolnici marsikaj v znamenju madridskega Reala ...

Sportal Gašper Babnik se je hitro našel v poklicu gasilca

Sportal Mitja Gasparini: Življenje se je precej spremenilo, povsem drugačno je od tistega, ki sem ga poznal dolga leta

Sportal Življenje za kolesarstvo: Mia Radotić, Hrvatica, ki vodi slovenske kolesarke #video

Sportal Nekdanji biatlonec Alex Cisar v Švici uresničuje otroške sanje

Sportal Lamin Diallo. Slovenec afriških korenin, ki je prestopil na drugo stran.