Ustvarjalec nakita Huberto Široka: Bled me je sprejel v vsej moji drugačnosti

Je sin Parižanke in Slovenca, ki je v iskanju nečesa večjega iz Jugoslavije pobegnil v Pariz in se tam zaljubil. Zato Huberto Široka zase pravi, da je ljubezenski migrant. Rodil se je v Zagrebu, prva leta svojega življenja je z mamo preživel v Parizu, nato pa je družina leta 1963 zaživela skupaj v očetovi hiši na Bledu. Kot pravi, je na Bledu našel svoje zatočišče in svoj notranji mir. Le nekaj metrov oddaljen od Blejskega jezera, v nekaj kvadratnih metrov velikem ateljeju, zdaj že 40 let z uporabo starodavnih tehnik ustvarja unikaten nakit, s katerim osrečuje ljudi, ti pa svojo srečo širijo naprej.  "Ko kitim človeka, kitim prostor, ko kitim prostor, kitim človeka," pravi ustvarjalec nakita Huberto Široka. Foto: Gaja Hanuna

Iz velemesta na Bled

Svojega otroštva na Bledu se spominja z grenkim priokusom. Bil je tujec in na začetku mu ni bilo lahko. "Prišli smo iz Francije, imeli smo drugačne navade, kot otrok sem bil drugačen. Mama me je na primer oblačila v čipke, ker je bilo tako pač moderno v Parizu. Imel sem kar nekaj težav s socializacijo in na začetku je bilo naporno. Ker nisem znal jezika, so celo hoteli, da bi obiskoval posebno šolo. Na srečo so obstajali ljudje, ki so mi stopili v bran. Prva je bila profesorica za zgodovino, ki je takrat socialnim delavkam razložila, da prihajamo iz tujine in da zato ne morem znati slovenščine. Sčasoma sem dobil prijatelje in se zlil z okoljem. Danes sem zaljubljen v ta moj Bled, ne bi ga zamenjal za nič na svetu," pripoveduje Široka.  Foto: Gaja Hanuna

Lahko bi se vrnil v Pariz, odšel v London ali kamorkoli drugam, a je ostal na Bledu. "Velikokrat me sprašujejo, zakaj sem ostal na Bledu. Ta me je v vsej moji drugačnosti, ki sem jo imel kot oblikovalec, sprejel. Ob nedavni predstavitvi moje monografije in razstave v sklopu projekta Obrazi Bleda sem dobil občutek, da me ljudje sprejemajo in da je to okolje tisto, ki mi je usojeno. Na predstavitev so prišli ljudje z vseh vetrov. Ogromno je bilo domačinov, med njimi tudi takšni, ki še niso stopili v mojo delavnico in nakita ne nosijo, a so vseeno prišli zaradi mene. Ta simbioza z okoljem, z vsemi temi ljudmi je nekaj, kar me osrečuje in mi daje vedeti, da je bila moja pot prava."

Pomemben je stik okoljem in ko te to sprejme, ko dihaš z njim, začutiš magijo kraja. In Bled ima magijo. Marko Pogačnik pravi, da leži znotraj energijskega trikotnika. Ljudje prihajajo sem in ga občudujejo in čeprav se soočamo s težavami, ki jih prinaša turizem, je Bled lep. Moraš ga imeti rad, brezpogojno, z vsemi napakami. Tako kot otroka. Tudi če ima težave, ga sprejmeš in ga imaš rad. Enako je z Bledom. 

"Pomembno je, da drug drugemu prisluhnemo. Danes sem srečen, da sem imel toliko prijateljic in prijateljev, ki so mi pripovedovali o svojih svetovih, ki meni niso blizu in jih ne poznam. Ko sem prisluhnil, sem spoznaval, da smo med seboj različni, in to sprejemal. To je bogastvo. Ko bomo to izgubili, ko nastane molk, takrat se tudi ljudje začnemo izgubljati." Foto: Gaja Hanuna V iskanju samega sebe

Preden se je ustalil na Bledu, je dolga leta iskal samega sebe in svojo resnico. Bežal je pred družinsko tradicijo, ki mu je narekovala, naj tako kot dedek ustvarja nakit. Po končani osnovni šoli je šel v Ljubljano in tam užil vso svobodo, ki jo je ta takrat ponujala. V 70. letih prejšnjega stoletja je Ljubljana kipela od življenja. To je bil čas Laibachov in Borghesie, takrat so začenjali Matjaž Vipotnik, Tone Stojko in Slavoj Žižek. Široka je bil del gibanja mladih, ki so si upali biti vse, kar so želeli. 

"Ljubljana je bila v tistem obdobju prečudovita. Zamislil sem si, da bom baletnik, in sem šel na avdicijo, čeprav nisem imel baletne šole. Hotel sem biti fotograf, zato sem fotografiral in razstavljal. V nas sta bili mladostniška moč in vihravost. Za nekaj let sem padel v to kolesje. Oče me je na koncu, po vseh teh letih študija v Ljubljani, študiral sem namreč od režije do likovne umetnosti, na koncu pa pristal na filozofski fakulteti kot slavist, spraševal, ali delam doktorat. Na dvoletnem programu sem študiral sedem let (smeh, op. a)."

Svojo identiteto je iskal v filmu, poeziji, plesu, fotografiji, kiparstvu in slikarstvu, kamor ga je popeljal slovenski slikar Zmago Modic. A vsa iskanja so ga na koncu pripeljala nazaj h koreninam. Po spletu okoliščin se je vrnil na Bled, v dedkovo delavnico, kjer je uvidel, da ima to, kar je vsa ta leta iskal, doma. Posvetil se je učenju, izobraževal se je pri mojstrih z vsega sveta in si pridobil diplomo iz zlatarstva. "Ko je človek mlad, mora raziskovati, saj ti to da širino. Ko pride čas, pa se zapreš v svojo delavnico in se poglobiš v stvari." Foto: Gaja Hanuna Mojster na drugi strani jezera

V Ljubljani je vstopil v svet kiparstva in slikarstva, srečal se je z arhitekturo, literaturo, plesom in drugimi sodobnimi umetnostmi, a ga je na koncu pot vodila nazaj na Bled, v dedkovo zlatarsko delavnico. Zaradi bolezni je dedek potreboval pomoč pri vodenju delavnice in čeprav je nameraval ostati le mesec ali dva, je zdaj, 40 let kasneje, še vedno tukaj. 

"Ko prihajaš iz obrtniške družine, hočeš nočeš to gledaš celo svoje življenje in čeprav mogoče nisi tako vešč, so ti tehnike blizu. Kmalu sem začutil, da bi to lahko počel v življenju. V meni se je vzbudila strast, začelo se je aktivno učenje in raziskovanje, študij, potovanja v tujino, pridobivanje znanja. Za nekaj let sem se zaprl v delavnico, se učil od mojstrov in počasi se je vse skupaj izkristaliziralo. Uvidel sem, da je to moja geneza, moj način življenja. Začel sem prepletati svoje pripovedke, forme in dizajne."

"Svoje znanje rad predajam naprej. Slušatelji se pri meni naučijo osnov, potem pa k temu dodajo svoje pripovedi. Čarobno se mi zdi, ko opazujem, kakšni so njihovi svetovi, ki so popolnoma drugačni od mojih." Foto: Gaja Hanuna Nagovorila ga je arheološka najdba in ob njej orodje, ki so ga našli na vzpetini pod Blejskim gradom. Zamislil si je zgodbo o mojstru, ki je 1.500 let pred našim štetjem udarjal s kladivom in izdeloval lepe keltske motive. "Ko se danes ljudje ponoči sprehajajo po Bledu, ne vedo, katerega mojstra slišijo, ali kladivo odzvanja izpod rok mojstra izpred 1.500 let pred našim štetjem ali zvok kladiva prihaja iz moje delavnice na drugi strani jezera, kjer velikokrat ustvarjam pozno v noč."

S svojim delom pripoveduje zgodbe o svetu, v katerem živimo. Ljudi poskuša spodbuditi, da ga sprejmejo in mu prisluhnejo, da ugledajo lepote, ki jih ta svet ponuja. "Ustvarjalci smo refleksija časa, v katerem živimo. S svojim delom pripovedujemo o tem svetu, ki ga je treba sprejeti in mu prisluhniti. Je pa težko sprejeti, da prihajajo novi ljudje in nove zgodbe, mi pa počasi odhajamo in naš svet počasi izgineva. S tem ni nič narobe, žal mi je le, ker ne morem živeti še 500 let. Radoveden sem, kakšen bo svet takrat, zanima me, kako bodo slikali, fotografirali. Že zdaj se na področju fotografije in tudi na mojem področju veliko dogaja. Prišli so 3D-printerji in umetna inteligenca. To je magično, a moramo se zavedati, da je to samo orodje. S telefonom lahko danes narediš čudovito fotografijo, a ti kot ustvarjalec moraš temu dodati nekaj več, drugače je izdelek samo nekaj površinskega."

Kot ustvarjalec moraš sprejemati različnost in je ne obsojati. Naša naloga je, da v ljudeh prebujamo človečnost. Pišeš zato, da zbudiš človeka, da se začne zavedati samega sebe, fotografiraš zato, da ljudje začnejo videti lepote tega sveta. Življenje in tegobe prekrijejo to lepoto, ljudje je ne znajo več niti videti niti slišati. Na nas pa je, da to odgrinjamo. Ko nekdo pride k meni, najprej posluša mojo zgodbo in nato nosi moj nakit. Osrečim ga, zadovoljen je in od mene odide izpolnjen. 

Pomembno mu je, da vsak kos nakita pripoveduje zgodbo. Eden od njegovih zaščitnih znakov je rajska ptica, ki ji je znova vdahnil življenje. Gre za sponko v obliki pava, ki so jo izkopali na Pristavi pod Blejskim gradom in spada med najlepše blejske najdbe iz 6. stoletja pred našim štetjem. Pav predstavlja rajsko ptico, ki simbolizira vir življenja in bogastva ter pooseblja Bled v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.

Fotogalerija

1

 / 3

"Velikokrat smo egoistični. Povzročimo lahko veliko bolečine"

Ustvarjalni svet je naporen, zahteva, da je človek iskren do samega sebe, saj lahko ustvarja le, če to počne z dušo. V nasprotnem primeru je izčrpan. Sliši se klišejsko, a dušno ustvarjanje je način življenja. In če se hoče človek nečemu posvetiti z vsem svojim bitjem, mora biti pripravljen na žrtve, pripoveduje Široka.

"Ustvarjalci smo velikokrat zelo egoistični. Delu moraš biti povsem predan in na račun tega velikokrat trpi družina. Povzročimo lahko veliko bolečine. Ko smo v ustvarjalnem procesu, ne razumemo, da nas družina potrebuje. Včasih me ni bilo doma in sem veselo ustvarjal v delavnici, medtem pa me je sin potreboval. Moj sin je sicer zelo dovzeten za umetnosti, saj je bil že od malih nog obkrožen z ustvarjalci, slikarji, kiparji in pesniki, ki so prihajali v našo hišo. A iz tega kaosa, v katerem je odraščal, je moral poiskati mir. Tako kot sem jaz kot otrok bežal od družinske obrti, je tudi on. Spoštuje to, kar delam, in ponosen je na to, kar sem dosegel, a ga to delo ne mika."

"Moja pripoved je takšna, kot jo vidite, v tem sem dober in če hočete kaj drugega, morate drugam. Slikar riše portrete in če hočete, da vam nariše tihožitje, ga seveda zna narisati, ampak on skozi portret pripoveduje, kar vidi in kar čuti. Enako je pri mojem delu. Seveda pa obstajajo tudi ljudje, ki tega ne razumejo in obsojajo, a tudi to je povsem človeško." Foto: Gaja Hanuna

Novice Katarina razkriva svojo pot: kako je premagala težave in izgubila 60 kg

Novice Nina Wabra Jakič: Sporočili so, da gre za nesrečo s smrtnim izidom

Novice Uporabniki komune Skupnost Srečanje na letovanju: "Malo pozabiš, da si na rehabilitaciji" #foto #video