Petek, 1. 8. 2025, 4.00
2 tedna, 5 dni
Zgodbe, ki jih piše življenje
Nina Wabra Jakič: Sporočili so, da gre za nesrečo s smrtnim izidom
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,11
Z invalidskim vozičkom z dodatnim električnim pogonom pride kamorkoli. Še večjo svobodo pa ji predstavlja prilagojeno kolo. "To je moja terapija. Ne predstavljam si, da bi še živela tako kot prvih nekaj let po nesreči, preden sem dobila priložnost voziti to kolo. Zdaj grem lahko s kolesom v službo, v trgovino in k zdravniku. Vožnja s kolesom mi predstavlja čisti užitek, kolo je reševalec duše in telesa."
Pred 15 leti je Nini Wabra Jakič življenje prisolilo klofuto. Takšno, ki človeka prisili, da se ustavi in razmisli o tem, kaj je zares pomembno. Doživela je hudo prometno nesrečo, zaradi katere je pristala na vozičku. Večkrat zlomljena vratna hrbtenica, pri šestem vretencu v celoti pretrgana hrbtenjača, zlomljena ključnica in nekaj reber, udarec v srce in pljuča. Reševalcem, ki so hiteli na kraj dogodka, so najprej sporočili, da gre za nesrečo s smrtnim izidom. A ji je nekako uspelo dati vedeti, da še ni odšla s tega sveta, in oživeli so jo. Sledili so meseci okrevanja in privajanja na novo življenje. Zdaj pri 47 letih ve, da so se vse težke preizkušnje zgodile zato, da je zdaj točno tukaj, kjer mora biti. V URI Soča je spoznala moža in v zakonu se jima je rodil sin Leo, ki je pravi čudež glede na izredno majhne možnosti, ki sta jih imela, da postaneta starša. "Zgodilo se je toliko lepih stvari, ki bi šle povsem mimo mene, če bi živela tako, kot sem prej," je prepričana naša sogovornica.
Nina Wabra Jakič je pred nesrečo delala kot organizatorka dogodkov, povezovala je prireditve in na radiu delala kot moderatorka. Zdaj je zaposlena na Komisiji za preprečevanje korupcije (KPK), kjer dela kot predstavnica za odnose z javnostmi.
"Po naravi sem zelo trmasta in zelo trmasto in uspešno sem spregledala veliko opozoril, ki mi jih je življenje dalo pred to glavno klofuto. A to sem potrebovala, da sem dojela, kaj v življenju šteje in kaj me osrečuje ter česa nočem. Še vedno po malem iščem, kaj je tisto, kar hočem, zagotovo pa vem, česa nočem, in to je vsekakor življenje, kakršno je bilo prej. Drvelo je mimo mene in na piedestal sem postavljala nepomembne stvari in se zaradi njih obremenjevala. Ko gledam nazaj, bi lahko rekla, da sem bila neuničljiva in da sem imela dejansko vse, a se tega takrat nisem zavedala. V resnici sem bila nesrečna. Vseskozi sem se gnala za nečim, vseskozi sem iskala potrditve, bila sem nesamozavestna, nisem zaupala v lastne sposobnosti. Vse se mi je zdelo tako zapleteno, a v resnici je bilo tako preprosto. Delala sem na karieri, vse sem stavila na dosežke, na zunanjost in površinskost. Imela sem kup prijateljev, vsak dan je moral biti zapolnjen od jutra do večera. Družino sem postavila na stranski tir, imela sem drugačne prioritete. Garala sem in nisem bila v stiku sama s sabo."
Z Nino Wabra Jakič se srečamo na Kodeljevem, kjer živi že vse svoje življenje. Pride sama z invalidskim vozičkom z dodatnim električnim pogonom, ki ji omogoča nekaj več samostojnosti. Na vozičku je pristala pri 32 letih, ko je doživela hudo prometno nesrečo. Bila je na poti iz Maribora proti Ljubljani in v nekem trenutku se je odločila vrniti na Štajersko, ker sta se s takratnim fantom po telefonu sporekla. Zgodilo se je pri Celju, ko je zapeljala z avtoceste. Ker je bilo tako hudo, so najprej mislili, da gre za nesrečo s smrtnim izidom. A je preživela.
"Niso vedeli, ali bom dihala sama in ali bom lahko premikala roke. Opazovali so oteklino v hrbtenjači, in če bi se ta premaknila kakšen milimeter višje, ne bi mogla sama dihati. Bila sem v umetni komi, a sem se vseskozi zbujala. Ker sem že dobivala največjo možno dozo zdravil, je niso smeli več povečati in pustili so, da sem se zbudila. Očitno nisem hotela biti odsotna s tega sveta," pripoveduje Nina Wabra Jakič.
"Spomnim se, ko so mi v Soči odstranili tubus in sem lahko prvič sama pila. Tista voda je bila tako okusna, in ko so sestre videle, kako uživam, so mi priskrbele vitaminski napitek, podoben Cedeviti. Sestre in zdravniki, vsi so bili tako dobri."
Počasi sem se prebujala v novo resničnost
Zaradi hudega udarca v glavo je izgubila spomin. Ko se je zbudila iz kome, so ji bližnji postopoma pripovedovali, kaj se ji je zgodilo, in mozaik spominov se je počasi začel sestavljati. "Počasi sem se prebujala v to novo resničnost. Ker nisem mogla govoriti, sem kazala na črke in začela spraševati, kaj moram narediti, da se bom znebila vseh monitorjev in cevk, na katere sem bila priklopljena. Vztrajala sem in počasi vseh teh naprav nisem več potrebovala. Dobro se spominjam, kako je bilo, ko so me odklopili z dihalne naprave. Nikoli si nisem mislila, da je dihati tako težko. Zavestno sem morala vdihniti in izdihniti zrak."
V bolnišnici je preživela tri mesece, nato še pol leta v URI Soča. "To je bilo varno okolje, vse je bilo prilagojeno, imela sem 24-urno pomoč, sestre in zdravniki so bili neizmerno prijazni. Dobila sem družbo in včasih smo tudi kaj ušpičili. Pobegnili smo iz Soče v kakšen lokal in na čevapčiče. S tega vidika mi je bilo dobro," se tistega obdobja spominja sogovornica.
"Moj oče je zelo pozitiven in v težkih situacijah poskuša ljudi razvedriti. Spomnim se, da so ju z mamo kregali, ker da sta bila v bolnišnici tako sproščena in nasmejana kljub resnosti moje situacije. To, da ne obupuješ, pomaga. Moji prijatelji so bili pred obiskom nervozni, ko pa so videli, kakšno je moje mentalno stanje, ko so videli, kako je vse pozitivno naravnano, so se sprostili. V bolnišnici smo praznovali rojstni dan, peli in jedli torto. Naredili smo si kar najbolje v dani situaciji. Mislim, da imam to pozitivno naravnanost malo v genih."
Tiho upanje
Po dolgotrajnem zdravljenju se je bilo treba vrniti domov in zaživeti novo življenje. "Zdi se mi, da sem se lepo asimilirala v to novo življenje, so pa seveda stvari, ki jih še nisem sprejela in za katere niti ne vem, ali jih kdaj bom. Stvar, ki mi ne da miru, je to, da sem odvisna od drugih ljudi. Prej sem bila samozadosten človek, nikoli nisem sprejela pomoči, vedno sem dala vse od sebe in ni bilo stvari, ki bi bila zame nemogoča. Zdaj potrebujem pomoč, da zjutraj vstanem in da grem zvečer spat. Moja želja je, da bi en dan lahko preživela povsem sama in brez pomoči. Da se zbudim sama, da vstanem sama, da dan preživim sama in da grem sama spat. Samostojnost je stvar, za katero bom žalovala vse življenje. Vseskozi potihoma upam, da se bo kje še zbudila kakšna mišica, kakšna obujena sposobnost," pravi Wabra Jakič.
Zdaj je namreč v veliki meri odvisna od drugih. Zveza paraplegikov ji omogoča, da ima tri asistentke, ki so ob njej ves dan in ji pomagajo pri vsakodnevnih opravilih. Zjutraj ji pomagajo pri umivanju in oblačenju, kasneje skuhajo kosilo in pospravijo. Ker ji mišice trupa ne delujejo, ji mora asistentka pomagati pri presedanju, kar pomeni, da sama nikamor ne more z avtomobilom. Lahko pa si sama umije obraz in zobe ter se naliči. Kruha si ne more odrezati, lahko pa nanj namaže namaz. Kot pravi, se je na začetku še trudila s kuhanjem, a je to opustila, saj ji je priprava jedi vzela preveč časa. Pomaga pri pospravljanju lažjih stvari, sama gre lahko v trgovino po manjše izdelke in sama se s kolesom pelje v službo.
Prizna, da ji manjka samote in spontanosti, ki je bila pred nesrečo prisotna v njenem življenju. "Rada sem se usedla v avto in odpeljala, zdaj pa je vse v mojem življenju do potankosti načrtovano, kam se gre, kako se gre. To je ena izmed stvari, ki me malo teži, a sem hvaležna za takšno življenje, ker je le malo manjkalo, da ga ne bi bilo."
Nina Wabra Jakič zelo rada potuje. Z družino so nazadnje obiskali Škotsko, zdaj načrtujejo potovanje v Turčijo, sama pa si, kot pravi, najbolj želi obiskat Kubo in Tajsko.
Čudež
V Soči, kjer je preživela pol leta, je spoznala tudi svojega moža Gala. Takrat je še kadila in on je bil tisti, ki ji je pomagal prižgati cigareto, ko jo sama zaradi močnega vetra ni mogla. "Zatem me je kontaktiral prek Facebooka in bil res vztrajen. Jaz takrat še nisem bila pripravljena na zvezo, bilo je leto dni po nesreči, bila sem v novem telesu in novem življenju in še sama sebe nisem poznala."
V zakonu se jima je rodil sin Leo. Kljub izredno majhni možnosti je zanosila po naravni poti, nosečnost pa je potekala brez zapletov. "Gal je bil tisti, ki si je želel otroka in me nagovarjal v to smer. Najprej nisem hotela razmišljati o tem, ker me je bilo strah, da to ni izvedljivo in da se bo pri meni vzbudila neuresničljiva želja, kar bi me potrlo. A je vztrajal in tudi jaz sem si začela želeti otroka. Najprej me je skrbelo, ali bo moje telo to sploh zmoglo. Od prsnega koša navzdol nič ne čutim in zelo zahtevno je majhno bitje spraviti na ta svet. A se je zgodilo in to je bilo najčarobnejše obdobje v mojem življenju. Če bi lahko, bi bila vse življenje noseča, tako lepo mi je bilo. Jaz verjamem, da je bilo to namenjeno, Leo je čudež."
V trenutkih, ko s sinom ni mogla početi stvari, kot je igrati nogomet ali nabirati školjke na plaži, ji je bilo težko. Potem pa se je začela osredotočati na tisto, kar z njim lahko počne, in na to, da je prisotna in čuteča mama. "Rada bi mu bila vzgled, trdno postavljena mama, njegovo varno zavetje. Minila so leta od nesreče, jaz pa nisem dojela, kakšno travmo sem doživela. Zdelo se mi je, da se z vsem dobro soočam. Zdaj imam občutek, da je v meni kup stvari, ki jih moram predelati. Nesreča in bolezen sta pustili posledice. Priznala sem si, da potrebujem nekoga, ki me bo peljal čez vso to navlako, ki se je nabrala. To si želim razčistiti že zaradi same sebe in seveda zaradi Lea. Zato zdaj spet razmišljam o psihoterapiji."
"Mož marsikaj razume, marsičesa ne. Vseeno je bil on otrok, ko je pristal na vozičku, in to je drugače, kot pa če imaš že postavljeno življenje in si neodvisen. S svojim humorjem me je peljal čez številne težke in nerodne situacije in z njim mi je bilo neprimerljivo lažje. Poleg tega ga občudujem, ker je, čeprav sam ne potrebuje nenehne pomoči, v družino sprejel dodatnega človeka, ki je tam tudi v najintimnejših trenutkih."
Sem točno tukaj, kjer moram biti
Kot da ne bi bilo dovolj, ji je življenje na pot postavilo še eno oviro. Prišel je rak in čez sedem let se je ta ponovil. Kot pravi, prvič ni bilo tako grozno, saj je opazovala mamo, kako herojsko je ona premagala raka, ko pa je prišel drugič, jo je sesulo. "Bolezni sem se lotila tako, kot se lotim vsake težke situacije, in sicer da ne gledam, kam moram priti, ampak gledam vsak korak posebej. To je lažje obvladljivo. Vedela sem, da bom zmogla, da bom raka premagala in da bo konec. Edino, kar me je strašilo, so bile ženske v ambulantah, ki se jim je rak ponovil. In ko se je to zgodilo meni, me je sesulo. Bila sem povratnica. Kako vem, da je tokrat zadnjič, sem se spraševala. Takrat sem že imela Lea in strah me je bilo, kaj bo z njim, če mi ne uspe. Prvič v življenju sem pomislila na to, da mi nekaj ne bo uspelo. Zaradi premočne kemoterapije je prišlo do srčnega popuščanja, in ko sem izvedela, da kot onkološka bolnica nisem kandidatka za presaditev srca, je bil to zame še dodaten udarec. Imela sem hude težave. Dobila sem zdravstveno anksioznost in še danes, če zdravstveno nekaj ni najbolje, me skrbi, da se spet nekaj dogaja."
Tega, zakaj se je moralo vse to zgoditi prav njej, se ne sprašuje, ker zakaj se ji ne bi, pravi. Svoje energije ne porablja za premlevanje preteklosti, temveč jo poskuša vlagati v plati svojega življenja, s katerimi lahko vpliva na to, ali bo spet zbolela ali ne. "Živeti moram tukaj in zdaj, ker ne vem, kaj me čaka. Lahko me čaka še 30 let, lahko pa ne. Če pa bi vseeno iskala odgovor na vprašanje, zakaj se mi je to zgodilo, je to zato, da sem zdaj točno tukaj, kjer moram biti. Srečnejša sem in povezana sama s sabo, v svoje življenje sem dobila sina in Gala. Zgodilo se je toliko lepih stvari, ki bi šle povsem mimo mene, če bi živela tako kot sem prej. Seveda pa sem si kdaj rekla, da je bilo preizkušenj dovolj, in si zaželela bolj dolgočasnega obdobja v življenju."
"Rada imam otroke, ker so brez dlake na jeziku in vprašajo vse, kar jih zanima. Težave imamo odrasli, ker se nam mogoče kakšno vprašanje zdi nespodobno ali neprimerno. A neprimernih vprašanj ni. Le na ta način podiramo tabuje in odlepimo nalepke, ki si jih tako radi nalepimo."
