Uživajmo poletje
Sobota, 23. 8. 2025, 13.52
3 ure, 41 minut
Invazija na plažah v Istri. Ljudem se ne zdi, da plavajo v morju.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,52
Število rebrač, po domače sluzkotov, v morju je letos bistveno večje kot v prejšnjih sezonah.
V zadnjih tednih se številne plaže v Istri ponovno spopadajo z invazijo rebrač vrste morski oreh. Zaradi "sluzkotov", kot jim radi rečejo otroci, imajo v večernih urah kopalci v nekaterih lepših istrskih zalivih vtis, da plavajo v gosti želatinasti mešanici.
Morski tokovi prinašajo velike skupine teh sluzastih organizmov vse do obale, kar je precej neprijetno za kopalce. "A je pri tem pomembno poudariti, da rebrače niso nevarne za ljudi. Niso ožigalkarji, nimajo pekočih celic ali strupa, zato čeprav občutek plavanja med njimi ni prijeten, plavalcem ne morejo škodovati," je za Jutarnji list poudarila Tjaša Kogovšek, znanstvena sodelavka na Inštitutu Ruđer Bošković v Rovinju.
Prišle z balastnimi vodami iz Črnega morja
Morje je tako polno rebrač, da se ljudem zdi, da plavajo v sluzi.
Po njenih besedah je letos število rebrač bistveno večje kot v prejšnjih sezonah, na srečo pa ni bilo poročil o invaziji meduz. Dodaja, da so rebrače planktonski organizmi z zelo učinkovito strategijo razmnoževanja. "Organizem lahko na dan izleže od tisoč do deset tisoč jajčec, mladi osebki pa se zelo hitro razvijejo in kmalu postanejo sposobni razmnoževanja. Tako lahko populacija v kratkem času nenadoma eksplodira," dodaja.
Rebrače, ki se pojavljajo v Jadranu, niso avtohtona vrsta. Gre za morski oreh, ki je v naše morje prišel z balastno vodo ladij iz Črnega morja in se nato razširil po Sredozemlju. Danes ga najdemo ob obali Italije, Francije, Španije, Grčije in celo v Atlantskem oceanu. Ta vrsta ima široko toleranco na temperaturo in slanost morja, zato se zlahka prilagodi in hitro ustali v ekosistemih, ki so v neravnovesju.
Za razliko od meduz rebrače nimajo pikajočih celic ali lovk, ki bi lahko plavalca opekle. Njihovo telo je sestavljeno iz želatinaste mase, je skoraj prozorno in ga zaznamuje osem vzdolžnih "reber" iz cilij, ki so pod mikroskopom videti kot drobne dlačice. Te uporabljajo za gibanje.
Otrokom se zdijo fascinantne
Ko svetloba pade nanje pod določenim kotom, cilije ustvarijo mavrične barve. Zaradi teh mavričnih odsevov se mnogi plavalci ustavijo in jih opazujejo v plitvini. Medtem ko se nekaterim zdijo gnusne, se drugim, zlasti otrokom, zdijo fascinantne.
Problem nastane, ker gre za organizem, ki v Jadranu nima dovolj naravnih plenilcev. "Zaradi tega se populacija razvija skoraj nenadzorovano. Severni Jadran je najbolj produktivna regija Sredozemlja, ko gre za plankton, in prav zato jegulje tukaj najdejo obilo hrane," pravi Kogovšek.
Hranijo se s planktonom, vključno z jajčeci in ličinkami mnogih rib. Tako vstopajo v neposredno konkurenco z majhnimi modrimi ribami, kot so sardele in inčuni, ki so izjemnega pomena za ribištvo. Ko pride do takšne populacijske eksplozije, se težko vključijo v prehranjevalno verigo in lahko povzročijo resne posledice za ribjo populacijo, posredno pa poslabšajo tudi življenjske pogoje mnogim drugim organizmom, od kozic do večjih plenilcev. Rebrače so v Jadranu prvič zabeležili leta 2005.
Smo na vrhuncu sezone
Vsako leto beležimo enak vzorec: največ rebrač je v morju od julija do novembra, vrhunec pa je v avgustu in septembru. Največ jih je v Tržaškem zalivu, proti jugu pa se njihovo število zmanjšuje. Na njihovo razširjenost močno vplivajo tokovi in vetrovi. Morje jih lahko naplavi na obalo ali pa jih potisne na odprto morje, odvisno od vremenskih razmer. Ko je morje razburkano, se umaknejo globlje, še poudarja Kogovšek.
