Katarina razkriva svojo pot: kako je premagala težave in izgubila 60 kg

Katarinin dolgoročni cilj je čim dlje vzdrževati dovolj dobro fizično pripravljenost za aktivno življenje. Želi si izgubiti še približno 10 kilogramov. Foto: Osebni arhiv Ko je Katarina Oman, na Instagramu poznana kot Avo Kati, sredi vsakdanjega kaosa med pleničkami in otroškimi obroki tehtala več kot 140 kilogramov, se je odločila, da si želi nekaj več – zase, za svoja sinova, za boljše življenje. S svojo zgodbo danes navdihuje več tisoč sledilcev na družbenih omrežjih. Iskreno govori o izgubi kilogramov, notranjih bojih, odnosu do hrane in telesa, obenem pa deli tudi hitre recepte, utrinke iz življenja z dvojčkoma in realnost vsakdanjega starševstva. Ni shujšala čez noč in ni postala popolna – je pa postala močnejša, bolj sproščena in bolj svobodna.

Avo Kati – iskrena pot do lažjega življenja

Za profilom Avo Kati na Instagramu stoji Katarina, mama petletnih dvojčkov, ki že tri leta iskreno in brez olepševanja deli svojo pot preobrazbe – tako fizične kot duševne. Njene objave prepletajo recepte, nasvete, osebne izpovedi, misli o samopodobi, motivaciji ter drobce vsakdanjega življenja po ločitvi. Ideja za profil se je porodila spontano, ko je Katarina začutila, da je končno našla informacije in orodja, ki ji bodo pomagali pri izgubi telesne teže. Odločila se je, da jih deli z drugimi – z iskrenimi posnetki vadbe v dnevni sobi, medtem ko se okrog nje igrata otroka, je želela pokazati, da za spremembe ni treba čakati na popolne pogoje. Prepričana je, da dobre navade ne smejo diktirati življenja, ampak se mu morajo prilagoditi. V svojem profilu ne skriva niti padcev niti ranljivosti – nasprotno, prav v tem vidi največjo moč in sporočilo: da težave ne določajo človeka.

Predvsem sem se pa želela znebiti sramu, ki sem ga dolgo čutila zaradi svoje debelosti, in hkrati sporočiti preostalim, da nas naše težave, kakršnekoli že, ne definirajo. Verjamem, da je v odkriti ranljivosti v resnici veliko moči.

Katarinina pot do izgube kilogramov: 

Fotogalerija

1

 / 10

Ključni preobrat: ko hrana ni več "greh"

Katarinina pot do izgube 60 kilogramov ni bila hitra niti preprosta – bila pa je globoko prepletena z razumevanjem odnosa do hrane. Spremembe si je želela dolgo, a prava prelomnica se je zgodila šele, ko sta njena sinova dopolnila eno leto. V želji, da nanju ne bi prenesla svojih prehranskih vzorcev, se je poglobila v nasvete strokovnjakov za otroško prehrano. Presenetilo jo je, da ti ne priporočajo strogih diet ali demoniziranja določenih živil, temveč poudarjajo pomembnost ravnovesja in zdravega odnosa do hrane.

To ji je odprlo oči: tudi sama je dolga leta verjela, da mora hrano deliti na "dobro" in "slabo", kar je njen odnos do prehrane obremenilo s krivdo, sramom in začaranim krogom odrekanja ter prenajedanja. Spoznanje, da lahko uživa v vsem – če razume kalorije, hranila in zna poslušati svoje telo –, je bilo ključno. "Hrana ni greh," pravi danes. In še: "Zdrava prehrana ni popolnost, temveč prostor, kjer imajo svoje mesto tudi tortice in čips – brez slabe vesti."

Nekateri izmed obrokov, ki jih pripravlja Katarina: 

Fotogalerija

1

 / 13

Iskanje ravnotežja med gibanjem, prehrano in materinstvom

Katarinin vsakdan je natančno premišljen preplet gibanja, enostavne prehrane in materinstva. Trikrat tedensko opravi vadbo za moč – dvakrat v fitnesu, enkrat doma –, vsak dan se zavestno trudi veliko hoditi, konce tedna pa pogosto izkoristi za vzpone na okoliške hribe. Gibanje zanjo ni le orodje za ohranjanje telesne teže, ampak predvsem način, kako ostati v stiku s svojim telesom, brez pretiravanja in brez ekstremov. Enako velja za prehrano: poskuša jo ohraniti preprosto, dostopno in predvsem prilagojeno svojemu ritmu.

Ob vsem tem je polno zaposlena srednješolska učiteljica in mama dveh petletnih dvojčkov, za katera čez teden večinoma skrbi sama. Zato prisega na učinkovitost – na hitre, a uravnotežene obroke, ki jih rada deli tudi s svojimi sledilci na Instagramu. Njeni recepti pogosto nastajajo z mislijo na otroke in hkrati ustrezajo njenim ciljem. V prvih letih svoje preobrazbe je vadila doma, ob otrocih, kar je pomenilo tudi to, da so njeni treningi včasih potekali v kaosu – a nikoli ni dovolila, da bi to postalo izgovor. Verjame, da dobre navade ostanejo le, če jih uspešno vključiš v vsakdanje življenje.

Danes je hvaležna za kondicijo, ki ji omogoča aktivno preživljanje časa z otrokoma – skupaj kuhajo, hodijo, kolesarijo, plešejo. Vsak korak šteje. Njen odnos do zdravega življenja temelji na zmernosti, prilagodljivosti in zavestni odločitvi, da popolnost ni pogoj za napredek.

Preobrazba brez diet: kako je Katarina našla trajnostno pot do zdravega odnosa do hrane

Katarina je mamica 5-letnima fantkoma. Njena otroka sta tudi njena največja motivacija. Foto: Osebni arhiv Katarina se na svoji poti preobrazbe ni odločila za diete, temveč za dolgoročne, vzdržne navade. Namesto da bi iz jedilnika izločila določena živila, se je osredotočila na razumevanje kalorij in hranil. Ugotovila je, da nobeno živilo ni samo po sebi "redilno" ali "slabo", temveč gre pri prehrani predvsem za količine, energijsko vrednost in ravnovesje. To znanje ji je omogočilo, da je svoje najljubše jedi, ki jih je bila vajena že prej, prilagodila na način, da so bile še vedno okusne, a energijsko lažje in bolj uravnotežene.

Namesto celotnega krožnika testenin s paradižnikovo omako si danes pripravi manjšo porcijo, ji doda zelenjavo in vir beljakovin. Verjame, da so takšne manjše prilagoditve v obstoječih navadah veliko lažje in učinkovitejše kot drastične spremembe ali kratkoročne diete. Prepričana je, da je ključ v postopnosti in v tem, da si spremembe prilagodimo na način, ki ga lahko dolgoročno ohranimo.

Pri tem jo je močno navdihnil prehranski svetovalec Jernej Ogrin, ki ga omenja kot svojega največjega vzornika. Njegov način razmišljanja o hrani in pristop k prehranskim navadam jo je spodbudil, da je začela stvari gledati drugače – predvsem bolj celostno, razumljivo in brez nepotrebne krivde.

Kako Katarina premaguje dneve brez motivacije

Katarina je že na začetku vedela, da bo njena pot dolga in polna vzponov ter padcev. Dneve brez motivacije je sprejela kot povsem normalen del procesa in jih ni doživljala kot poraz. Razumela je, da rezultati ne pridejo iz popolnosti, temveč iz vztrajnosti – in ta dopušča tudi slabše dni. Včasih je imela več energije in volje, včasih manj, a ključ je bil v tem, da ni nikoli popolnoma odnehala.

Pri ohranjanju motivacije ji je najbolj pomagal jasen tedenski načrt. Namesto da bi razmišljala o dolgoročnih ciljih, si je vsak teden zastavila nekaj realnih in konkretnih nalog – od dni in ur za vadbo do okvirnega tedenskega jedilnika. Načrt si je obesila na vidno mesto in se ga držala po svojih najboljših močeh. Če je kakšen dan kaj izpustila, se s tem ni obremenjevala. Verjela je, da ni treba biti stoodstotna – že 40 odstotkov izvedenega načrta je bolje kot nič.

Po njenem mnenju se ljudje preveč zanašajo na občutek motivacije, ki pa je nepredvidljiv in nestalen. Ključna sta notranja odločitev in razlog, zakaj si nekaj želiš doseči – in ta razlog ostaja tudi, ko občutek motivacije mine. Katarina je svojo pot gradila na tem razlogu in jo zgradila z doslednostjo, prilagodljivostjo in veliko mero razumevanja do same sebe.

"Transparentnost mi je zelo pomembna, ker sicer nič od tega, kar delim, nima zares smisla. Ljudem že od začetka želim pokazati, kako je lahko pot do uspeha, kakršnegakoli že, polna nihanj in ovinkov in postankov in lepih ter manj lepih stvari," pove Katarina. Foto: Osebni arhiv "Lahko" namesto "moram": kaj jo je najbolj presenetilo na poti preobrazbe

Ena največjih prelomnic na Katarinini poti je bil preprosti občutek – da si z lahkoto obuje čevlje. V času, ko je nosila precej več telesne teže, so bili tudi najbolj vsakdanji gibi, kot so zavezovanje čevljev ali hoja po stopnicah, fizično zahtevni. Zdaj pa gibanja ne dojema več kot obveznost, ampak kot privilegij. Lahko teče, lahko pleše, lahko skače in hodi v hribe. To zanjo nikoli ni samoumevno – ker zelo dobro ve, kako je, ko telo ne zmore. In ta izkušnja jo je naredila še bolj hvaležno za zmožnosti, ki jih ima danes.

Z izboljšano fizično pripravljenostjo se je odprl tudi prostor za nove hobije. Pred kratkim se je začela ukvarjati z balvanskim plezanjem, v prihodnje pa si želi preizkusiti še druge oblike gibanja, ki jih prej niti ni mogla niti si jih ni upala. Njena pot ni prinesla le izgube kilogramov, ampak tudi pridobitev mišične mase, moči, energije in predvsem novega odnosa do telesa.

A Katarina priznava, da so mentalne spremembe počasnejše od telesnih. Kljub temu da že dolgo nosi manjše številke oblačil, jo roka v trgovini še vedno pogosto avtomatsko vodi do največjih. Velik del svojega življenja je preživela v večjem telesu, zato ji še danes kdaj presenečeno zastane dih, ko ugotovi, da lahko obleko preprosto kupi v običajni trgovini. Svet ni bil vedno prijazen do njenega prejšnjega telesa – in tudi to je nekaj, česar ne pozabi.

Katarinin odnos do telesa nekoč in danes

Katarina ni bila nikoli vitka – ne kot otrok, ne kot najstnica, ne kot mlada odrasla ženska. Odraščala je v času, ko je bila družba do ljudi z več telesne teže še manj sočutna kot danes, kar je pustilo globoke sledi v njenem doživljanju telesa. Dolga leta je v sebi nosila kritični notranji glas, poln odpora in sramu. In čeprav je danes njeno telo povsem drugačno kot nekoč, se ta glas ni čudežno razblinil skupaj z izgubljenimi kilogrami. Vsiljive misli so še vedno prisotne – včasih močneje, včasih šibkeje –, a jih danes zna prepoznati in se z njimi soočiti na bolj sočuten način.

Od začetka svoje poti se je zavedala, da je za resnično spremembo potrebna notranja preobrazba, ne zgolj telesna. Motivacije za hujšanje nikoli ni iskala v videzu, ampak v želji po boljšem, lažjem in bolj svobodnem življenju. Zato je že pri več kot 140 kilogramih začela zavestno razvijati spoštovanje do svojega telesa – ne zaradi njegove oblike, temveč zaradi vsega, kar ji omogoča.

Blizu ji je filozofija t. i. telesne nevtralnosti (body neutrality), ki ne poudarja zunanje lepote, temveč funkcionalnost in moč telesa. Še vedno ima dneve, ko jo misli o tem, da ni dovolj dobra, preplavijo. A na take dni preprosto manj gleda vase in več v svet – v vse tisto, kar ji življenje ponuja in kar ji telo omogoča doživeti.

Danes se ne kritizira več zaradi celulita na nogah, ampak se jim zahvali, ker jo lahko nosijo, ji omogočajo ples, tek, skoke in dolge sprehode. Ne graja več svojih rok zaradi odvečne kože, temveč jih ceni, ker z njimi objema, ustvarja, drži svoja otroka. In njen trebuh – poln strij in mehke kože – je zibelka, v kateri sta rasla njena sinova, zato si zasluži spoštovanje, ne sramu.

Ko izgubim še teh zadnjih 10 kg, si želim odstraniti odvečno kožo. Odvečna koža me obremenjuje fizično, pa tudi vizualno. Te operacije se veselim, čeprav vem, da ne bo preprosta.

Kaj je Katarini prinesla prepoznavnost na Instagramu

Velik del njenega življenja zdaj predstavlja vadba. Foto: Osebni arhiv Katarinina odločitev, da svojo zgodbo deli javno na Instagramu, je s seboj prinesla marsikaj – predvsem pa ogromno podpore in povezovanja. Med njenimi sledilkami in sledilci so številni, ki so ji pisali, kako jim je pomagala: pri izgubi teže, sprejemanju telesa, spremembi odnosa do hrane, motivaciji, pa tudi v težkih življenjskih trenutkih, kot je ločitev. Katarina verjame v moč skupnosti in v to, da lahko z deljenjem osebne zgodbe komu olajša pot. Možnost, da s svojimi izkušnjami in znanjem pomaga drugim, jo izpolnjuje in žene naprej.

Obenem ji je prepoznavnost odprla vrata do sodelovanja s strokovnjaki, ki so ji bili in ji še vedno ostajajo ključna opora. Prehranski svetovalec Jernej Ogrin ji je pomagal poiskati ravnovesje in mir v prehranskih odločitvah, osebni trener Žiga Šink pa ji je v oporo na poti pridobivanja moči in zdravega odnosa do vadbe. Oba sta po njenem mnenju pomembno sooblikovala njeno preobrazbo – ne le telesno, temveč tudi življenjsko.

Seveda pa prepoznavnost ni prinesla zgolj prijaznih odzivov. Katarina odkrito pove, da je bilo med številnimi pozitivnimi sporočili tudi nekaj takih, ki so jo prizadela. A z leti se je naučila, da teh odzivov ni treba razumeti – in da tudi niso njeno breme. Zaveda se, da teme, kot so prehrana, samopodoba in osebna preobrazba, v ljudeh pogosto sprožijo močne odzive, včasih celo odpor ali boleče projekcije. A prav zato je njena iskrenost še pomembnejša – ker odpira prostor tudi za težke pogovore.

Danes negativnih komentarjev ne jemlje osebno. Ve, kdo je, zakaj počne, kar počne, in kakšno vrednost to prinaša. In dokler v tem vidi smisel, je tudi javna izpostavljenost del poti, ki jo sprejema – z vsem, kar prinaša.

Pot skozi temo: kako je Katarina doživela ločitev

Katarina ločitve ne olepšuje – bila je ena najtežjih in najbolj bolečih izkušenj v njenem življenju. A čeprav je ločitev predstavljala prelomnico, je bil najtežji prav čas pred njuo. Dve leti čustvene negotovosti, žalosti in notranje stiske sta se odražali tudi na njenem telesu. Počutila se je izčrpano, utrujeno in obteženo – dobesedno, kot da na svojih ramenih nosi pretežko breme. Ta notranja teža se je kazala tudi pri telesni zmogljivosti, motivaciji za treninge in skrbi za prehrano.

V tem obdobju je še posebej pomembno vlogo odigralo zavedanje, da ni treba biti popolna – le vztrajna. Kolikor je zmogla, je vlagala vase. Včasih več, včasih manj, a nikoli ni popolnoma odnehala. Vsak obrok, ki si ga je pripravila z mislijo nase, vsaka vadba, ki jo je opravila kljub čustveni bolečini, je bila izraz ljubezni – do sebe. S tem je sebi sporočala, da je vredna. Da je pomembna. Da je sama sebi lahko največja opora, tudi ko vse drugo razpada.

"Nihče me ne bo rešil. Rešim se lahko samo sama," je bilo eno od njenih ključnih spoznanj. Prav v najtežjem obdobju, ko se je vsak dan prebujala s cmokom v grlu, je v sebi našla neizmerno moč. Niti slutila ni, da se bo ta notranja preobrazba – ki se je začela kot pot izgube telesne teže – kmalu prepletla z enim najzahtevnejših čustvenih procesov v njenem življenju. A prav skozi to izkušnjo je še bolj utrdila svojo odločnost, da si bo stala ob strani – ne glede na zunanje okoliščine. 

Novice Katja Pančur o moškem, ki jo je zlorabljal: Več kot deset let je bil on center mojega sveta