Katja Pančur: Edini moški, ki je zame vreden, da sem ženska, je moj mož

Kdo je Katja Pančur? Foto: Ana Kovač
31-letna Katja Pančur ima težko življenjsko zgodbo. S starejšo sestro je kot deklica leto dni živela na ulicah Sankt Peterburga, zatem pa pristala v sirotišnici. Revščine in bede jo je, vsaj tako se je takrat zdelo, rešil budistični vodja, ki je dolga leta deloval v Sloveniji, lama Ronan Chatellier. Posvojil jo je in iz Rusije pripeljal v Slovenijo. Kar bi moralo biti novo, lepše življenje za takrat 12-letno deklico, se je spremenilo v nočno moro. Lama jo je več let psihično in fizično zlorabljal, pri 15 letih je z njim zanosila in zatem splavila. Ko je sama sebi priznala, da to, kar se ji je dogajalo, ni bilo prav, je najprej povedala možu, ki jo je podprl, in podala je prijavo na policijo. Chatellier se danes skriva v Franciji, kamor je pobegnil pred več kot desetletjem. V Sloveniji je obtožen spolne zlorabe, a na zatožno klop še ni sedel. Katja Pančur skupaj s še drugimi žrtvami, ki jih je prav tako zlorabljal, čaka dan, ko bo za svoja dejanja odgovarjal. O grozotah, ki so se dogajale za zaprtimi vrati Chatellierjeve budistične hiše v Ljubljani, je zdaj napisala knjigo z naslovom Varna hiša groze. 

Ko sva se pogovarjali po telefonu, ste dejali, da se vam po intervjuju mudi na terapijo. Koliko časa ste že v terapevtskem procesu?

V terapevtskem procesu sem že vsaj pet let. Hodim na klasično psihoterapijo in imam predpisano terapijo. Preden sem šla do psihiatra, sem že hodila k bioenergetiku in na reiki. Takšen način zdravljenja mi je bližji in mi pomaga. Imela sem namreč hude težave s tem, da so se potlačena čustva začela izražati tudi fizično, na telesu. Ustrašila sem se za svoje zdravje in zato šla do psihiatra.

Če je bil človek kot otrok izpostavljen travmam, se pogosto zgodi, da spomine potlači v podzavest. Gre za obrambni mehanizem, ki se sproži v težkih življenjskih okoliščinah. Vi se vsega spominjate, glede na to, da v knjigi podrobno opišete zgodnja leta svojega življenja. 

Veliko spominov pride na površje v procesu terapije in prek sanj. Otroštva do petega leta starosti se naj otrok načeloma ne bi spominjal, razen če je bil v tem obdobju izpostavljen hudim travmam. Te se v otroka zasidrajo in znanstveno dokazano je, da se travma utelesi v določenem organu oziroma delu telesa. Nekaterim se travma kaže prek napetosti v vratu, drugim v ramah.

V procesu ozaveščanja mojih zgodnjih travm so zdravniki odkrili, da mi pušča srčna zaklopka, imela sem zelo hudo aritmijo in stalne bolečine v vratu. Pojavile so se mi burne kožne reakcije, kot je dermatitis, čeprav načeloma nimam težav s kožo. Nisem razumela, zakaj se mi to dogaja. V procesu terapije ti pojasnijo, da so v ozadju fizičnega počutja nepredelana čustva. Telo ne pozabi, ampak se travma izrazi skozi fiziološke spremembe. Še danes imam bolečine v želodcu in vsi vemo, kaj to pomeni. Bolečina v želodcu ima globlji pomen, saj je to znak potlačenih čustev. Nekajkrat na teden se mi zjutraj sproži bruhalni refleks, kar pomeni, da bruham v prazno, imam bolečine v spodnjem delu trebuha, ponoči ne spim, tlačijo me nočne more. Pojavljajo se mi torej vsi simptomi, ki spremljajo proces predelovanja travm. Telo nam s tem nekaj sporoča in to se zgodi, ko nepredelana čustva predolgo časa držiš v sebi. V nekem trenutku je vsega preveč in to "udari ven" prek telesa. Ko se zaradi nepredelanih travm začnejo kazati fizični simptomi, zvonijo vsi alarmi. 

"Ko enkrat začneš kopati po podzavesti, pridejo na dan težke stvari." Foto: Ana Kovač O tem, kar ste doživeli, ste napisali knjigo z naslovom Varna hiša groze. 

Za večino ljudi bo to le še ena knjiga, ki jo bodo prebrali. A to je celo moje življenje vse do danes. V knjigi opisujem svoje otroštvo, kaj se je dogajalo z mojo mamo, še preden sem se rodila. Vsi smo že slišali za generacijske travme in obstaja velika povezava med njeno mladostjo ter mojim otroštvom in mladostjo. V knjigi govorim o očetu, ki je storil samomor, o zgodnjem otroštvu in o tem, kako je bilo živeti z mamo, ki je bila narkomanka in prostitutka. S sestro sva leto dni preživeli na ulici in ko so naju našli, so naju najprej namestili v bolnišnico in nato v sirotišnico. Pišem o življenju v sirotišnici in trenutku, ko sem spoznala svojega posvojitelja ter prišla v Slovenijo, kjer so se začele zlorabe. 

Kako se je odvijalo vaše življenje, potem ko ste spoznali svojega posvojitelja, budističnega lamo Ronana Chatellierja?

Usoda me je pripeljala do njega. Iz sirotišnice je posvojil samo mene, sestra je ostala v Rusiji. Vmesni člen je bila njegova sledilka, ki mu je sledila v Rusijo in je zanj tudi prevajala. Najprej sem leto dni živela pri njej in ko sem bila stara 10 let, sva šli prvič na obisk v Slovenijo. Zatem sva se vrnili v Rusijo, kjer je prišlo do incidenta in odločila se je, da ne morem biti več pri njej in naj grem v Slovenijo. Ker so hišo, kjer je deloval Chatellier, ravno prenavljali, me je za nekaj časa dal v varstvo h gospe v Medvodah. Tudi tukaj okolje ni bilo otroku prijazno, živeli smo sredi gozda, nisem smela gledati televizije, jesti mesa, z nikomer se nisem smela družiti. Bila sem izolirana in to je za 12-letnega otroka, ki ne zna jezika in se znajde v novem okolju, kjer nikogar ne pozna, izredno težko. To, da so me izolirali, ni bilo dobro za mojo že tako skrhano psiho.

Z rojstvom hčerke je na to, kar se ji je dogajalo v otroštvu in mladosti, začela gledati drugače. Takrat je zbrala pogum in ob podpori moža budističnega vodjo Ronana Chattellierja prijavila na policijo zaradi zlorab v otroštvu. Foto: Ana Kovač Zatem ste se preselili v hišo groze. Lahko pripovedujete o tem, kaj se je tam dogajalo?

Obstajata dve realnosti. Bila sem otrok, ki si ga je izbral, da mu bo nesebično posvetil življenje in skrbel zanj. Vsi so me gledali s spoštovanjem, kakšno srečo imam v življenju, da me je guru vzel k sebi. On je bil pomemben človek, verski vodja, ki so se mu klanjali odrasli moški. Kadarkoli je izvajal meditacije ali druge  budistične prakse, se je pred hišo zbralo tudi po 30 ljudi. Mamice so k njemu vozile otroke, da jih je zdravil z energijo prek polaganja rok. Na zunaj je bilo vse videti kot nekakšna čudežna zgodba.

Potem pa je tukaj drugi del, skrit pred očmi javnosti. Prvič me je pod pretvezo zdravljenja s polaganjem rok zlorabil, ko sem bila stara deset let, ko sem prvič prišla na obisk v Slovenijo, in nato nadaljeval, ko sem prišla živet k njemu. Kar naenkrat se je vse spremenilo, začel se je ukvarjati z orožjem, nosil je oblačila, ki niso bila v skladu s tem, kar je učil, začel je jesti meso in piti alkohol, družil se je s politiki. Imel je vrsto žensk iz naše kongregacije. Tudi če bi takrat nekomu povedala, kaj se mi dogaja, mi nihče ne bi verjel. Bila bi moja beseda proti njegovi, beseda otroka, ki se znajde v skupini odraslih ljudi, ki so fanatično obsedeni z gurujem. 

Chatellierjevega objema ste se osvobodili, potem ko ste ste dopolnili 18 let. Kam ste šli potem?

Odselila sem se, potem ko sem dopolnila 18 let. Leta 2012 je moj brat, s katerim sva živela pod isto streho, saj ga je lama, tako kot mene, vzel k sebi, podal prijavo na policijo. Šele takrat sem izvedela, da je tudi njega zlorabljal, in to je bil eden največjih šokov, kar sem jih doživela v življenju. To je tiste vrste šok, ki te ohromi. Dejansko sem bila od tistega trenutka naprej nekaj let v stanju preživetja. Ko mi je brat to povedal, ga nisem vprašala, ali je res. Prosila sem ga, naj ne poda prijave na policijo, saj me je bilo strah, kaj se bo zgodilo z mano in z mlajšim bratcem, ki ga je lama prav tako posvojil. Bila sem osredotočena na to, da ne bom ostala brez lame, tako zelo sem bila navezana nanj in ločitev od njega bi zame pomenila konec sveta. Večina ljudi to težko razume, a tudi Nataša Kampusch je imela priložnost oditi, pa ni šla, ker je bila tako zelo navezana na svojega zlorabitelja. Bili smo tako zmanipulirani, da če bi on rekel, da je trava rdeča, bi se z njim strinjali. Poleg tega sem bila takrat še otrok, ki na svoji strani ni imel nikogar, in z mano je še lažje manipuliral. Lahko bi rekli, da sem bila popoln paket za manipulacijo.

Sama sebi, kaj šele bratu, nisem priznala, da je tudi mene zlorabljal. Po prijavi na policijo so lamo prijeli, a je po treh dneh prišel iz zapora in skupaj z mlajšim bratcem smo pobegnili v Budimpešto. Od takrat lama ni stopil v Slovenijo. Ko sem bila z njim v Budimpešti, sem začela razmišljati in na vse skupaj sem začela gledati drugače. Prosila sem ga, če bi šla lahko poleti za mesec dni v Ljubljano, in še danes ne vem, zakaj mi je dovolil oditi. Takrat sem se odločila, da ne bom nikoli več živela pri njem, čeprav me je vabil nazaj k sebi. 

"Šele ko se čustveno in fizično oddaljiš od zlorabitelja in si nekaj časa varen v svojem okolju, katerega on ni več del, lahko stvari predelaš." Foto: Ana Kovač Pravijo, da je treba človeku, ki nas prizadene, odpustiti, da gremo lahko v življenju naprej. Ste vi odpustili, najprej svoji mami in očetu in nato človeku, ki vas je spolno in psihično zlorabljal?

Tako je, vse sem morala najprej sprejeti in odpustiti. Kot otrok sem bila na mamo zelo navezana in hrepenela sem po njeni ljubezni. Ona mi te ni znala dati, večino časa je bila pod vplivom drug, tudi takrat, ko je bila fizično prisotna, je bila čustveno odsotna. Ko sem odraščala, sem do nje gojila zamero, ki je prerasla v sovraštvo. Še po tem, ko je umrla, sem govorila, da bi ji pred nosom zaprla vrata, če bi bila še živa in bi me želela videti. Preprosto nisem mogla razumeti tega, kar je počela. Sama nikoli v življenju ne bi mogla narediti česa takega. To me je precej časa žrlo, potem pa sem z odraščanjem in s tem, ko sem dobila svoje otroke, ugotovila, da se bom morala s tem pomiriti. Včasih se ljudje znajdejo v tako hudih stiskah, da jih mi preprosto ne moremo razumeti. Poleg tega vse v življenju nima ravno zveze z nami. To je bilo njeno življenje in njene stvari, ki jih ni znala predelati drugače, na bolj človeški način. Najprej sem morala odpustiti njej in svojemu skrbniku.

Kdaj ste si priznali, da so se vam te stvari zares zgodile in da vas je skrbnik zlorabljal?

Dolgo časa sem živela v zanikanju, priznala sem si, ko sem bila stara 24 let. Chatellierja sem skupaj z zdajšnjim možem večkrat obiskala v Franciji, ker sem bila čustveno tako navezana nanj. Ne glede na vse mi je le on predstavljal neko varnost. Zato sem moža, ki takrat še ni vedel, kaj mi je ta človek storil, vlekla v Francijo. A z vsakim obiskom sem čutila večji odpor do njega. Na čustveni ravni sem ga želela videti, telo pa se je upiralo. Na neki točki ga nisem mogla več pogledati v oči in takrat sem se začela spraševati, kaj se dogaja.

Še danes mi mož včasih reče, kako čudno je bilo, ko sem vztrajala, da greva v Francijo, tam pa nisem želela biti sama s Chatellierjem. Ko sem rodila hčerko, pa se je v meni nekaj premaknilo. Mogoče zato, ker sem dobila punčko. Takrat sem se vprašala, kako bi se jaz odzvala, če bi mi hčerka zaupala, da se je njej zgodilo kaj takega. Jaz nikoli ne bi pustila, da bi ostala tiho, podprla bi jo pri tem, da vse pove na glas. Takrat sem na svojo izkušnjo začela gledati v drugačni luči. Navezanost nanj se je vlekla od 10. do 24. leta, ko je bil on središče mojega sveta in vse, kar sem imela. Ko sem našla čustveno varnost pri možu in ko sva se ukoreninila, sem začela stvari spuščati. Šele ko se čustveno in fizično oddaljiš od zlorabitelja in si nekaj časa varen v svojem okolju, katerega on ni več del, lahko stvari predelaš. 

"Prišla sem do točke, ko ne bežim več, ko stvari ne odrivam stran od sebe. Ko na dan pride kakšen spomin, se z njim soočim. Med uspavanjem otroka me začne stiskati v prsih in takrat si dovolim, da se zjokam. Včasih si tega nisem dovolila." Foto: Ana Kovač

V življenju so vas najbolj prizadeli prav ljudje, ki bi vas morali imeti najraje. Kako ste po vsem tem, kar ste doživeli, spet zaupali ljudem, še posebej moškim?

Sovražim moške. Edini moški, ki je zame vreden, da sem ženska, je moj mož. In moja sinova. A pri njiju je seveda drugače, njima sem mama. Ko sem vse razkopala in si priznala, kaj se mi je dogajalo, se je v meni vzbudil odpor do moške populacije. Zavedam se, da sem privlačna ženska, a ne prenesem, da me moški gledajo, to v meni vzbudi jezo. Mož je zame edini moški, ki obstaja in ki mu lahko zaupam, in dvomim, da se bo to kdaj spremenilo.

Kljub težkemu otroštvu se vam je uspelo postaviti na noge. Kakšno je zdaj vaše življenje?

Vedno imaš dve poti, lahko se predaš, popolnoma zabredeš in se poistovetiš z vlogo žrtve ali pa izbereš drugo pot. Jaz sem žrtev spolne zlorabe, nisem pa žrtev. Z vlogo žrtve se ne poistovetim, bila sem zlorabljena in celo življenje bom nosila posledice, a ne pustim, da me to definira.

Vem, da sem po nekih karmičnih zakonih morala prehoditi to pot, in vem tudi, da sem iz tega potegnila tisto, kar je zame dobro. Mislim, da sem dober človek, ki lahko veliko da svetu. Postala sem močnejša, bolj srčna, bolj realno gledam na svet, kar se mi zdi izredno pomembno. Hvaležna sem za to izkušnjo in ne glede na to, da je s tem težko živeti, se mi zdi, da mi je na koncu dneva več dala kot pa vzela. "Posledic nikoli nisem skrivala, naučila pa sem se voziti slalom med preteklostjo, ki še danes vpliva name, in prihodnostjo, za katero ni odgovoren nihče drug kot samo jaz." Foto: Ana Kovač

Kar lahko naredim, je to, da se soočim s vsem, kar me boli. Prišla sem do točke, ko ne bežim več, ko stvari ne odrivam stran od sebe. Ko na dan pride kakšen spomin, se z njim soočim. Med uspavanjem otroka me začne stiskati v prsih in takrat si dovolim, da se zjokam. Včasih si tega nisem dovolila. Vsa ta leta sem bila dovolj močna, zdaj pa je prišel čas, da to moč obrnem na način, da sem bolj nežna do sebe. To se mi zdi zelo pomemben korak, da si dovolimo čutiti stvari, pa čeprav bolijo. Pride dan, ko me 200-krat nekaj spomni na tisto obdobje v življenju. 

Kdaj se je porodila ideja za knjigo?

Štiri oziroma pet let nazaj, ko sem podala prijavo na policijo. Ko s sabo nosiš toliko spominov, na neki točki ne veš več, kam to dati. Mislila sem si, zakaj bi to nosila v sebi, če lahko dam na papir. Pisala sem in pisala in nastala je knjiga.

Glavni namen knjige je ozaveščati ljudi o tem, da se spolne zlorabe dogajajo. O teh stvareh se ne govori kaj dosti, češ da je to nekaj sramotnega, nekaj groznega. Ne razumem, zakaj bi moralo biti žrtev spolnega nasilja, ko spregovori, sram in bi se morala počutiti krivo, medtem ko nekdo, ki je zagrešil zločin umora, ni deležen takšnega obsojanja. To se mi zdi zgrešeno in res si želim, da bi vsaka ženska, ki je doživela kaj takega, spoznala, da ni nujno, da se s tem življenje konča. Lahko živiš naprej, lahko si povrneš svojo moč, se poročiš in imaš otroke, lahko uživaš v spolnosti, lahko si lepa in urejena ženska. A to je proces in zavestna odločitev. Tista, ki reče, da nima posledic, je globoko v zanikanju. Jaz posledic nikoli nisem skrivala, naučila pa sem se voziti slalom med preteklostjo, ki še danes vpliva name, in prihodnostjo, za katero ni odgovoren nihče drug kot samo jaz.

Je bilo pisanje te knjige za vas terapevtsko? "Glavni namen knjige je ozaveščati ljudi o tem, da se spolne zlorabe dogajajo. O teh stvareh se ne govori kaj dosti, češ da je to nekaj sramotnega, nekaj groznega." Foto: Ana Kovač

Bilo je terapevtsko, a težje od vsake terapije. Pred računalnikom si sam, ti in tvoji spomini. Sam pred sabo ne moreš ničesar skriti in ne morem reči, da sem v knjigi veliko stvari skrila oziroma jih izpustila. Napisala sem tako, kot je. Bilo je izredno naporno. Tudi po pol leta se nisem usedla za računalnik, ker preprosto nisem zmogla. Nisem zmogla pisati o tem, kako sem bila pri 15 noseča s svojim zlorabiteljem, potem pa preiti na drugo temo. Ko opisuješ takšne stvari, vse podoživljaš. To se mi je pokazalo tudi na telesu, ko sem na primer ponovno dobila vnetje maternice, kar zagotovo ni naključje.

Chatellier je v Sloveniji obtožen spolne zlorabe, tožilstvo je zanj že odredilo pripor. Trenutno živi v Franciji in se izogiba prihodu v Slovenijo. Če ga bodo slovenski pravosodni organi le privedli pred sodnika, ali kdaj razmišljate o srečanju z njim na sodišču?

Do pred kratkim je bil to eden mojih največjih strahov. A ker je preteklo toliko časa in sem v tem obdobju toliko stvari predelala, vem, da mu lahko mirno pogledam v oči. Po eni strani komaj čakam, da ga vidim in da spozna, da nad mano nima nobene moči več. Pri zlorabiteljih je najhuje, da se hranijo s tvojo energijo, saj se na ta način počutijo nadnaravno močne. Danes lahko rečem, da se ga ne bojim srečati. Zagotovo mi ne bo lahko, a to ni več nekaj, česar bi se bala.

Kljub težki življenjski zgodbi se je Katja Pančur postavila na noge in si ustvarila družino. Ima moža in tri otroke. Foto: Ana Kovač

Novice Ali obdolženemu budističnemu vodji grozi tiralica?

Novice Nekdanjega ljubljanskega budističnega vodjo Chatellierja aretirali v Franciji