Torek, 1. 7. 2025, 4.00
2 tedna, 6 dni
Zgodbe, ki jih piše življenje
Uporabniki komune Skupnost Srečanje na letovanju: "Malo pozabiš, da si na rehabilitaciji" #foto #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,38
Tridnevno letovanje uporabnikov komune skupnost Srečanje v Starem trgu ob Kolpi.
Zgodbe, ki jih piše življenje, so v tokratni istoimenski rubriki z nami delili uporabniki komune Skupnost Srečanje s Severne Primorske, natančneje 18 fantov, ki jih je življenje pripeljalo do točke, ko niso več našli poti in so zato, da bi imeli boljši jutri, poiskali pomoč. Na vroče četrtkovo popoldne smo jih obiskali v najbolj vročem delu Slovenije – v Beli Krajini v Starem trgu ob Kolpi, kamor so le slabo uro pred nami prispeli na tridnevno letovanje. K sebi jih je sprejel tamkajšnji duhovnik Jože Pavlakovič, ki je tukaj nekoč vodil Terapevtsko skupnost Tav, spremljal pa jih je tudi koordinator ene iz med komun, strokovni delavec Alojzij Štefan. Spregovorili so o svojih preizkušnjah, rehabilitaciji, življenju v komuni ter strahovih in željah, ki jih spremljajo na poti v novo življenje.
Ujeli smo jih pri kosilu, s katerim so, kot je povedal koordinator, strokovni delavec programa Alojzij Štefan, že nekoliko zamujali. Njihov urnik je namreč strogo določen in se ga morajo striktno držati.
"V komuni ni vse na minuto, ampak na sekundo," nam pove uporabnik Žiga, ki si je uspel vzeti čas za pogovor z nami, a je bil v nizkem štartu za odhod na plažo. Takoj za kosilom je namreč sledila pavza za cigareto – teh dobijo deset na dan, nato čas za plažo.
Uporabniki na dan dobijo deset cigaret, ki jih lahko pokadijo v času pavze, ki je za to namenjena. Nekaj fantov se je cigareti odreklo, saj želijo prenehati tudi s to navado.
"Struktura dneva nas rešuje"
Njihov vsakdanjik v Don Pierinovih komunah Zavoda Pelikan v Čadrgu, Novi Gorici in Vremskem Britofu, kjer bivajo v času približno dve leti trajajoče rehabilitacije, je rutina, nadaljuje Žiga. "Rutna je nujno potrebna za alkoholika ali kateregakoli odvisnika. Struktura dneva nas rešuje, prej ni bilo nič strukturirano v našem življenju." V okviru rutine fantje tako skrbijo zase, za hišo, živali in vrt, s katerim poskušajo biti kar se da samooskrbni, predvsem pa se trudijo spremeniti odnos do sebe in življenja.
"Struktura dneva nas rešuje, prej ni bilo nič strukturirano v našem življenju," je povedal uporabnik Žiga.
"Vstanemo ob pol sedmih zjutraj, minuto pred pol sedmo moramo biti v krogu, potem zazvoni zvonček. Imamo osebno higieno, sledi postiljanje postelje, ki mora biti postlana na točno določen način. Točno ob sedmih je zajtrk. Slednji traja pol ure, nato nastopi prva runda dela, ki se začne točno ob pol osmih in traja do dvanajstih. Ob dvanajstih so odgovornosti, to pomeni, da vsak postori kakšno stvar v hiši ali pri živalih, ob pol enih je kosilo, ki traja do enih, od enih do pol dveh je pranje in pobiranje osebnega perila, ob pol dveh sledi popoldanski počitek, ob pol štirih pa znova začnemo z novo rundo dela, ki traja do sedmih zvečer. Ob sedmih je tuš, zatem sledijo skupine, po skupinah desetminutno opravilo, podobno kot pred kosilom, po večerji ob torkih in četrtkih gledamo filme, preostale dni imamo sestanke – v ponedeljek delovni, v sredo organizacijski, ob sobotah formativni sestanek," našteje Žiga, ki je med fanti prvi odgovorni in vodi formativni sestanek.
Skupine se med seboj razlikujejo, vsak večer imajo tako na programu nekaj drugega. "Pogovarjamo se o lastnih problemih, imamo meditacijo, beremo knjižico Tako preprosto, ki jo je napisal Don Pierino."
Postelja mora biti postlana na točno določen način.
"Ostaja strah, nek pozitiven strah. Vem, česa nočem več. Imam določene cilje," pravi Žiga
36-letni Žiga je v komuni zaradi odvisnosti od alkohola, kot pravi, mu ni bila tuja niti droga."Za komuno sem se odločil, ko sem popolnoma propadel. Izgubil sem vse v življenju. Alkohol mi je vzel vse. Zaradi dolgov, ki so mi ostali zaradi pokopa pokojne mame, sem moral prodati stanovanje, še prej mi je grozila izselitev iz stanovanja. Nisem več videl rešitve. Nagibal sem se k samomoru, vendar si ga nisem upal narediti, ker sem se bal in verjel, da obstaja še kakšno življenje, ne le to, ki sem ga poznal. To me je odvrnilo. Imam srečo, da me je mama najboljšega prijatelja postavila pred dejstvo: ali želim še kaj doseči v življenju ali ga zaključiti. Tako sem se z njeno pomočjo odločil za rehabilitacijo. Sploh nisem vedel, da lahko tudi zaradi odvisnosti od alkohola prideš v komuno. Program zaključim čez slabe tri tedne. Ostaja strah, nek pozitiven strah. Vem, česa nočem več. Imam določene cilje. Bo pa verjetno vedno prisoten nek strah. Nekoč bo splahnel, ampak zaenkrat ostaja."
Dnevni red fantje vodijo sami, spremljata jih dva koordinatorja
Dnevni red fantje vodijo sami, a sta vsak dan v komuni, na vsaki lokaciji po eden ali dva koordinatorja. "Vsak dan je nekdo od nas vodja dnevnega reda," pove 20-letni Matej, ki je tudi sam postal odgovorni za delo. "Za osem ur v dnevu razporejam delo, moram tudi hoditi do fantov, preverjati, kako delajo, če je ustrezna varnost pri delu in tako naprej. Povedo mi lahko tudi, če se slabo počutijo. Če približno vem, kako, lahko jaz odreagiram, drugače pa stopim do prvega odgovornega in mu povem in se potem on pogovori z njim", pojasni sogovornik.
Koordinator Štefan sicer izpostavi, da je Don Pierino ob ustanovitvi stremel k temu, da bi v komuno hodili zgolj nekdanji odvisniki oziroma celo bivali z uporabniki, saj je sledil ideji, da "lahko pomaga le tisti, ki je preživel podobno preizkušnjo". Ta koncept so prenesli tudi v skupnosti v Sloveniji, a kot poudarja Štefan, "so zdaj časi drugačni."
Koordinator Alojzij Štefan, ki je fante spremljal na letovanju v Starem trgu ob Kolpi, je povedal, da obstaja že 72 vrst zasvojenosti. V komuni Skupnost Srečanje skušajo pomagati prav vsakemu, ki pri njih poišče pomoč.
"Na začetku sta res bila eden, dva v komuni, ki sta uporabnikom dala navodila, vendar smo kmalu opazili, da tako ne bo šlo, da prihajajo ljudje z vse bolj zapletenimi primeri. Videli smo, da socialnega, karitativnega dela ne bomo mogli izpeljati, zato smo začeli iskati možnost, da se program prepozna kot javno veljaven," razloži Štefan.
Že v prvih letih ustanovitve skupnosti so tako začeli postopek preko socialne zbornice in se registrirali kot zavod, kjer delujejo tudi socialni delavci. "Po 30 letih smo prišli do pravega modela. Imamo šest zaposlenih in vsak dan sta po eden ali dva v vsaki komuni. Nismo pa z njimi 24 ur na dan, ker nismo terapevtska skupnost."
" Imam neke cilje, ki bi jih rad dosegel v življenju," pravi Matej.
20-letni Matej je v komuno prišel zaradi odvisnosti od trave, kokaina in LSD-ja."Običajno sem se vedno, ko sem prišel iz službe, zadel s travo ali s kokainom. Pripeljalo je tako daleč, da sem en večer vzel šest LSD-jev. Takrat me je povsem odpeljalo. Tri, štiri ure sem se jokal v sobi, ob štirih zjutraj pa sem šel do staršev, jih zbudil in povedal, da bi želel iti na rehabilitacijo. O tem smo se pogovarjali že eno leto prej, sprva sem pritrdil, da bi poskusil, vendar je bilo naslednjič, kot da se o tem ne bi pogovarjali. Z moje strani. Po tisti noči je oče začel poizvedovati, kam bi lahko šel in se dogovoril, da grem v komuno skupnost Srečanje. Sprejeli so me tri tedne kasneje. Še en večer pred vstopom v komuno sem se ga šel zadet, imel sem željo, da bi se zadel tudi tisti dan, preden sem šel v komuno, vendar časovno ni zneslo. V komuni pa si od prvega dne brez vsega, ni nadomestila. Direktno ti odrežejo vse.
Hudo abstinenčno krizo sem imel okoli drugega meseca bivanja v komuni. Takrat je bila prisotna velika želja. Sicer se lahko zadeneš "na suho", razmišljaš o tem, kako bi se. Že to je neke vrste zadevanje. Krizo sem imel tudi okoli osmega meseca, ampak takrat sem bolj hrepenel po domačem kraju, bližnjih. Takrat sem dvakrat do trikrat na dan pomislil, da bi odnehal, a me je Žiga prepričal, naj vztrajam. Ti podpiraš druge, drugi podpirajo tebe.
Tisto noč sem se zavedel, da bom, če bom tako nadaljeval pristal ali na ulici ali pa dva metra pod zemljo. Tega pa ne želim, imam neke cilje, ki bi jih rad dosegel v življenju. Služba me že čaka. Delam pri stricu, kjer izdelujemo plastične vložke za sveče. Imel sem tudi 27 panjev čebel, to mi je dal dedi. Ampak droga me je pripeljala tako daleč, da sem delo opustil in čebele so pozimi umrle. Konec aprila, ko sem imel šestdnevni izhod, sem šel na prikolico s čebelami in z dedkom sva nekatere panje ponovno napolnila. Čebele želim imeti naprej, želim si imeti najmanj sto družin. To je realna številka, za katero mislim, da bi jo bil sposoben imeti poleg službe. Narediti pa moram tudi izpit za avto in dokončati srednjo šolo. To sem pustil, saj mi je bilo takrat pomembneje, da sem šel delat in sem imel denar.
Trenutno sem v komuni 15. mesec, ostati pa želim do konca. Doma imam podporo. Na obiske prihajata teti, pogosteje pa starša in brat ter sestra."
Skupaj tisti, ki imajo podobne težave
Še vedno tako sledijo vodilu skupnosti, ki jo je zagovarjal Don Pierino, "skupaj tisti, ki imajo podobne probleme in si med seboj pomagajo," a k temu dodajajo tudi strokovni del. "Rešujemo težave, ki nastanejo na telesnem, duševnem in na duhovnem področju zaradi zlorabe drog, drugih psihoaktivnih substanc, alkohola, iger na srečo, skratka vseh vrst zasvojenosti, ki jih je danes že 72," doda sogovornik Alojzij Štefan.
Tretje vodilo skupnosti pa je, da odvisnikom povrnejo upanje, da tudi zanje obstaja možnost, da začutijo sebe. "Mi verjamemo, da je človekovo dostojanstvo neuničljivo, ampak mnogi odvisniki so ga zelo zapacali in poteptali in sami o sebi ne mislijo prav dobro. In skupnost jim skuša povrniti vero vase. Namen skupnosti je, da se umakneš za dve, tri leta, delaš na sebi, se spreminjaš in odkrivaš, kaj se s teboj dogaja in kaj se je dogajalo."
Uporabniki so v času letovanja bivali v prostorih nekdanje Terapevtske skupnosti Tav.
Komuna v Kostanjevici pri Novi Gorici.
Skupnost Srečanje je nastala v šestdesetih letih v Italiji, kamor so na rehabilitacijo množično odhajali tudi Slovenci. Ker niso znali jezika, ker je bilo predaleč in ker nekateri zaradi takratnega režima celo niso smeli iz države, so si želeli, da bi tovrstno ustanovo imeli tudi v Sloveniji. Tako se je iz italijanske osnovne celice razvila še slovenska skupnost.Za ustanovitev komune v Sloveniji je najbolj zaslužen duhovnik Franc Prelc, ki se je povezal z ustanoviteljem skupnosti Srečanje Don Pierinom Gelminijem iz Italije. Istočasno se je povezal tudi z Zavodom Pelikan Slovenske Karitas, ki je skupnost materialno podprla, in Zvonetom Horvatom Žnidaršičem, trenutnim strokovnim vodjem skupnosti.
Razgled z vrta komune v Čadrgu nad Tolminom.
Tako se je zgodba začela odvijati. Leta 1992 so začeli z iskanjem primerne lokacije, a že tu naleteli na težave. Imeli so več deset možnosti, a domačini marsikje niso želeli sprejeti tovrstne skupnosti v svoj kraj. "Tako so lokacije ena za drugo iz različnih razlogov odpadale", pove Alojzij Štefan. V medijih najbolj odmevna je bila lokacija v Planini, kjer je bilo že vse nared za sprejetje odvisnikov, a so se domačini uprli.
Komuna v Vremskem Britofu.
Nato so se oglasili Frančiškani, ki so imeli na voljo del hiše v Kostanjevici nad Novo Gorico. Prostore so preuredili in prenovili, 8. januarja 1995 hišo otvorili ter sprejeli prve uporabnike. Na otvoritvi so bili tudi prebivalci Čadrga, ki so v vasi imeli propadajočo podružnično šolo. V uporabo so jo ponudili skupnosti Srečanje in tako je leta 1999 nastala še druga lokacija. V nadaljevanju sta se leta 2000 odprla še dva centra – eden v Vremskem Britofu in eden v Razborju nad Sevnico, kjer so sprejeli dekleta. Slednji center je deloval okoli deset let, a ker ni bilo več zadostnega števila uporabnic, so ga zaprli. Podobna zgodba je bila tudi s centroma na Kobilju na meji z Madžarsko in v Sveti Trojici pri Lenartu. Tudi danes bi dekleta še sprejeli, a, kot pravi Štefan, dobijo le posamične prošnje, skupnosti pa ne moreš imeti, če nimaš vsaj treh ljudi.Svojci so ključni, a sodelujejo lahko le tisti, ki uporabnika resnično podpirajo
Pomemben del pri rehabilitaciji so tudi svojci oziroma ključne bližnje osebe. Imajo zelo pomembno vlogo, se pa velikokrat zgodi, da morajo tudi oni spremeniti svoj odnos do odvisnosti. Številni svojci namreč po besedah Štefana za odvisnost svojega bližnjega krivijo sebe, a dejstvo je, da je za nastalo situacijo kriv odvisnik sam, pojasni sogovornik in doda, da je vse to treba predelati, zato imajo zanje posebne skupine brez uporabnikov.
Župnija Stari trg ob Kolpi in prostori nekdanje Terapevtske skupnosti Tav, kjer so letovali uporabniki komune Skupnost Srečanje.
Sicer pa lahko svojci uporabnike vsakih 14 dni tudi obiščejo, nekajkrat na leto pa za druženje s svojci organizirajo posebna srečanja. "Pride lahko tisti, ki uporabnika resnično podpira, da spremeni svoje življenje, zato se želimo z vsakim prej osebno srečati, ga spoznati in mu predstaviti program in cilje, ki jih zasledujemo," še pojasni Štefan. Ob tem doda, da se večkrat zgodi, da komu tudi odsvetujejo obiskovanje ali pa uporabniki sami komu rečejo, naj ne prihaja. "Če čutiš, da te duši, ti namreč lahko tudi škoduje," meni.
Prav zato stremijo k temu, da se uporabniki po končanem programu in reintegraciji, če je le mogoče, odselijo na svoje in ne nazaj domov oziroma tja, kjer so bivali prej.
Po letu dni šestdnevni izhod: "Bil sem tako nervozen, da sem dvakrat bruhal"
Po enem letu socialne rehabilitacije v komuni uporabniki dobijo možnost izhoda domov, t. i. verifiko, ki traja šest dni. "Tam je prosto, brez pravil, brez obveznosti, je preverba, kako funkcioniraš v zunanjem svetu," pojasni 38-letni Luka.
"Počutim se dobro in vem, da bo vse v redu," pravi Luka.
38-letni Luka je bil odvisnik od kokaina in marihuane."Krizo sem pretrpel pred prihodom v komuno. Preživel sem jo doma in bila je zelo kruta. Trajala je skoraj 14 dni. V tem času sem mamo prosil, če mi lahko pomaga, ker moja glava enostavno ni več delovala tako, kot bi morala. Vedel sem, da tako ne more več iti in da nujno potrebujem zdravljenje, če ne me v letu, letu in pol ne bo več. Mama mi je uredila rehabilitacijo v Višnji Gori, kjer je bil pred dvema letoma pripravljalni program, 6. oktobra 2023 pa sem prišel v komuno Skupnost Srečanje. Imam še približno tri mesece programa, potem pa zaključim. Ob koncu imam nek strah, ampak na nek način dober strah. Malo me skrbi, kako me bo sprejel zunanji svet. Saj veste, odvisniki imamo napis na hrbtu: odvisnik. Ampak iz tedna v teden je boljše. Kaj si bodo mislili, mi je vseeno. Ne bom pa šel v domače okolje, preselil se bom v hišo na Dolenjsko, kjer je moj očim. Službo imam že urejeno. Čez mesec in 14 dni grem na drugo verifiko. Počutim se dobro in vem, da bo vse v redu."
Preizkušnja nikakor ni enostavna. "Tisto jutro, ko sem vedel, da imam izhod, sem bil zelo nervozen. Celo tako nervozen, da sem zjutraj dvakrat bruhal. Nisem vedel, kaj pričakovati, kako bodo odreagirali ljudje zunaj. Ampak vsi so me podprli v tem, da sem začel delati nekaj zase. Težko se je bilo potem vrniti, saj si šest dni svoboden, imaš svojo svobodo odločanja, potem pa se vrneš sem, kjer so pravila, ki se jih moraš držati," se svoje prve verifike spominja Matej.
Za lažji prehod v novo življenje še leto dni reintegracije
Po dve leti trajajočem programu nudijo še možnost reintegracije, ki traja približno eno leto. To nudijo v Višnji Gori. Gre za podporo za mirno in postopno vključevanje v nadaljnje življenje. "To je hiša, kjer lahko bivajo. Tam je vedno nekdo, ki je na razpolago za pogovor, sicer pa so popolnoma prosti. Tam prespijo in enkrat na teden imajo sestanek. Če se jim na neki točki ustavi, imajo pomoč pri roki. Potem se postopoma odselijo, a še vedno lahko pridejo na skupine ali pa zgolj na obisk in kavico, zadnja faza pa je, ko se povsem osamosvojijo in pridejo na letna srečanja," še pojasni Štefan.
V Starem Trgu ob Kolpi pri gospodu Jožetu Pavlakoviču oziroma v sosednjih prostorih pa trenutno biva Igor, ki je program komune že zdavnaj končal. Kot pove Pavlakovič, si je v podjetju na koncu vasi našel službo. "Ko pride domov, ponavadi skuha kosilo in potem skupaj obedujeva."
Duhovnik župnije Stari trg ob Kolpi Jože Pavlakovič je v preteklosti ustanovil Terapevtsko skupnost Tav, kjer so prav tako sprejemali odvisnike in jim skušali pomagati. Zaradi majhnega povpraševanja je skupnost po več kot desetih letih prenehala z obratovanjem, Pavlakovič pa v prostorih skupnosti še vedno nudi reintegracijo za odvisnike, ki so prestali dvoletni program.
Duhovnik se je obiska uporabnikov komune Skupnost Srečanje zelo razveselil, saj se ob njih spomni, kako je bilo, ko je tudi sam vodil komuno – Terapevtsko skupnost Tav, ki je bila v Starem trgu ob Kolpi ustanovljena leta 2006 in je delovala več kot deset let. Povedal je, da bo fante prosil tudi za malce pomoči. Več pa v videoposnetku.
Z nekaterimi ostanejo v stiku in sodelujejo, nekateri se vrnejo, nekateri žal ne zmorejo
Z nekaterimi tudi po rehabilitacij ostanejo v stiku, z njimi celo delijo trenutke nadaljnjega življenja, pridejo na srečanja ali celo pomagajo pri vodenju. "Največ pa jih ostane povezanih med seboj. Nedavno smo imeli piknik, na katerem se je zbralo 12 preteklih uporabnikov, ki se med seboj poznajo in so v zadnjih petih letih dokončali program," pove Štefan. Doda tudi, da ga je minuli teden razveselila fotografija bivšega uporabnika, ki je postal diplomirani inženir logistike in transporta.
Nekateri pa se povsem oddaljijo in na žalost poznajo tudi primere, ko ponovno zaidejo s poti. "Pri nas velja pregovor: vsak je za komuno, ni pa komuna za vsakega. Kakšen pride, pa tudi ne najde odgovorov na svoja vprašanja. Klici tistih, ki se zanimajo za program, ali pa njihovih svojcev so pogosti, dobimo jih okoli 500 do 600 na leto. Od teh jih približno petdeset vstopi v program, nekateri za ves čas, nekateri ga predčasno zapustijo. Mi možnost ponudimo vsakemu, tudi, če vmes vidimo, da ne bo šlo. Bodisi, da je samo mesec, dva, pol leta. Lahko gredo, vmes vidijo, kje so in se potem spet vrnejo in jih podpremo."
Primerov, ko se ponovno vračajo, je kar nekaj. "Nekateri samo za kratek čas, kot nek popravni izpit, drugi obupajo in se čez leta ponovno odločijo. Nekateri pa se obrnejo že na poti iz komune, ker ugotovijo, da so se prenaglili, da za življenje zunaj še niso zreli."
Največ je odvisnikov od drog, povprečna starost je 30 let
Po letovanju bo skupina 18 fantov medse sprejela še tri nove uporabnike. Sprejemajo odvisnike vseh vrst zasvojenosti. Največ je odvisnikov od drog, pri čemer prevladuje kokain, na drugem mestu so odvisniki od alkohola, velikokrat v kombinaciji z drogo, na tretjem mestu pa so vse ostale zasvojenosti.
Običajno je v vseh treh komunah skupaj od 20 do 25 uporabnikov. Povprečna starost je 30 let, tu in tam pa sprejmejo tudi mlajše. Če gre za mladoletnike, staršem svetujejo, da pomoč poiščejo v programih, kjer nudijo tudi izobraževanje, saj ga pri njih ni.
Letovanje je za uporabnike nadvse prijetno presenečenje.
"V komuni sem končno našel mir"
Po temeljitem pogovoru smo fante pospremili še na plažo, nato pa se od njih poslovili in jih prepustili lepotam čudovite Kolpe ter nadaljnjemu programu. Kot je povedal Žiga, je namreč letovanje zanje nadvse prijeten vložek, sprememba, saj "malo pozabiš, da si na rehabilitaciji."
Kljub temu pravila tudi na letovanju ostajajo. "Ura vstajanja, določen je čas, ki ga preživimo na plaži. Tem načelom, ki jih imamo, moramo ostati zvesti," še pove Žiga, a v isti sapi doda: "Ampak veste, v krogu teh pravil, ki jih imamo, se človek počuti svobodno. Če ti ta pravila ponotranjiš in jih spoštuješ, te ni ničesar strah. Jaz sem v komuni končno našel mir. Vem, da sem naredil stvari, ki se jih zahteva od mene, tako kot se zahteva, da so narejene in potem sem miren," je sklenil 36-letnik in veselo odhitel v družbo, ki je nestrpno čakala na skok v vodo. Prijeten, miren, uspešen in poln upanja naj bo tudi njihov skok v novo življenje.
V komuni Skupnost Srečanje sledijo vodilu skupnosti "skupaj tisti, ki imajo podobne probleme in si med seboj pomagajo."
