Poskušamo naslavljati načine uporabe drog, ki so za uporabnike manj tvegani

Se dogajanje v vaših dveh dnevnih centrih razlikuje?

Princip dela v obeh centrih je enak. Je pa dejstvo, da je center na Petkovškovem nabrežju v središču mesta in je uporabnikov veliko več. Dnevno ta center obišče od 70 do 80 uporabnikov. So pa to taki uporabniki, ki pridejo tja po pribor, se gredo zadet, pridejo nazaj. Vzdušje je precej bolj kaotično. Ta center v Zupančičevi jami pa je malo bolj umaknjen, čeprav nam se ne zdi, saj si skozi podhod hitro na Metelkovi ulici. Ampak če si na sceni, je to hitro daleč. Zato je tu v povprečju dnevno od 20 do 30 obiskovalcev, ki so tudi malce bolj umirjeni, tudi bolj umaknjeni s te scene. Na Petkovškovem nabrežju je tudi precej manjši prostor, kot ena dnevna soba, medtem ko imamo tu v kleti prostor za svetovanje, zgoraj ima naša medicinska sestra improvizirano pisarno, da lahko opravi tudi kakšen osnovni zdravstveni poseg, kot so kakšne preveze, odstranjevanje šivov in podobno. Kadar ni veliko uporabnikov, imamo tudi kakšen namizni tenis, partijo šaha in podobno.

Omenjali ste sceno. Kje je v Ljubljani scena, kjer se zadržuje največ uporabnikov drog?

To področje spremljam od konca devetdesetih let. Največ uporabnikov se je vedno zadrževalo v okolici Metelkove ulice, kar je verjetno povezano s tem, da je tam substitucijski program. Uporabniki se zadržujejo tam, kjer imajo določen interes. Ali je to substitucijski program ali so podporni programi, kot so Stigma in Kralji ulice, zavetišče ali kakšne lokacije, kjer se zadržujejo preprodajalci. V vsakem mestu se glede na vse to oblikujejo specifične lokacije.

Novice Policija razkrila, koliko več kriminala je v Ljubljani #video

Kdaj so se v Ljubljani izoblikovale te lokacije?

Že v devetdesetih letih se je ta scena izoblikovala v zapuščeni vojašnici na Metelkovi. Skozi čas se je malo premikala, sto metrov gor ali dol, na koncu so pristali za zidom nasproti zdravstvenega doma, ki ga je občina nato leta 2015 ali 2016 porušila. Ko se je to zgodilo, so uporabniki drog na nek način pristali v javnosti.

Če je večina preprodajalcev v središču mesta, je logično, da je tudi teh lokacij v središču mesta največ, saj se uporabniki drog želijo čim prej zadeti, poleg tega jim ni v interesu se po mestu sprehajati z gramom heroina v žepu in tvegati, da jih s tem dobi policija.

Ne gre torej za to, da je uporabnikov drog v zadnjih letih več, ampak da jih lažje opazimo?

Tako je. Ta populacija je vedno obstajala. Potem ko so porušili ta zid, so se najprej razkropili v park na Taboru, potem pa še po okoliških ulicah. In zdaj so vidni ljudem. Za tem zidom je bila scena kaotična, ljudje so pili, se drogirali, pogosto počeli oboje in še kaj, ampak "običajni" ljudje tja niso zahajali in niso niti vedeli, kaj se tam dogaja.

Se imajo danes uporabniki drog kam umakniti, da lahko stran od oči javnosti uživajo drogo?

Ko smo delali pregled, kje najpogosteje naletimo na odvržene igle, pribor ali sledi uživanja, so to večinoma lokacije v središču mesta. Pod Zmajskim mostom, Mesarskim mostom, včasih smo igle našli ob poteh na grad, v kakšnem grmovju v Tivoliju, zapuščenih hišah, ki jih je zmeraj manj. Gre za lokacije, kamor se lahko vsaj za silo umakneš. Če je večina preprodajalcev v središču mesta, je logično, da je tudi teh lokacij v središču mesta največ, saj se uporabniki drog želijo čim prej zadeti, poleg tega jim ni v interesu se sprehajati po mestu z gramom heroina v žepu in tvegati, da jih s tem dobi policija.

Foto: Bojan Puhek

Z urejanjem mestnega središča, ki smo mu priča v zadnjih letih, je tudi kotičkov, kamor se lahko uporabniki drog umaknejo, verjetno manj?

Tudi to. Se pa še najdejo. Na primer že omenjen Zmajski most, kjer je pred časom umrl uporabnik drog, je taka lokacija, kjer se lahko skrijejo.

Je bila ta smrt povezana z drogami?

Jaz bi raje počakal, da to sporočijo pristojni. Naše informacije so drugačne – da v tem primeru ni šlo za predoziranje, ampak da so bile krive druge zdravstvene težave. Dejstvo pa je, da je bil ta fant naš uporabnik.

Novice Poraba kokaina v Sloveniji vedno večja #video

Vaše društvo je znano predvsem po tem, da uporabnikom drog zagotavljate varen pribor za injiciranje.

Poskušamo naslavljati tudi druge načine uporabe drog, ki so za uporabnike drog manj tvegani – na primer vdihavanje ali kajenje na folijo. Marsikdo se pri tem niti ne trudi skrivati. Vdihava se na celem Petkovškovem nabrežju, na oknu našega centra, po javnih straniščih, za mizami. To hitro narediš. Injiciranje je bolj problematično, saj je več priprav, vse skupaj traja dalj časa in potrebuješ prostor, da se vsaj malo skriješ.

Zato si že dolgo prizadevate, da bi v Ljubljani uredili varno sobo.

Leta 2012 je bil kazenski zakonik spremenjen tako, da po našem mnenju varne sobe dovoljuje. Če ti nekomu nudiš prostor za uživanje drog, je sicer še vedno kaznivo dejanje, a obstaja izjema, če program nadzorovane rabe drog deluje pod nadzorom ali v okviru javnega zdravstva. To pomeni, da bi lahko od leta 2012 vsak zdravstveni dom odprl varen prostor, kjer bi lahko ljudje uporabljali droge. 

Leta 2015 smo nato v društvu dobili pilotski projekt, v okviru katerega bi lahko varno sobo odprli, ampak so se vedno znova naslavljala vprašanja, kaj bi se zgodilo, če bi v tej varni sobi kdo umrl. O tem se še vedno pogovarjamo. Kar je na nek način smešno, saj varne sobe odpreš ravno zaradi tega, da nihče zaradi uporabe droge ne bi umrl. V 30 letih, odkar varne sobe v tujini obstajajo, v njih ni bilo nobenega zaznanega smrtnega primera.

Zato smo letos prijavili projekt, da bi v prostorih dnevnega centra dopustili vdihavanje droge, saj smo se želeli izogniti strahu, da bi lahko zaradi tega kdo umrl. Pri vdihavanju namreč ni nevarnosti za smrtno predoziranje. Poleg tega bi te prakse, ki so zdaj na Petkovškovem nabrežju prisotne vsem na očeh, preselili v nek za to namenjen prostor, kar bi bilo tudi za lokalno prebivalstvo pozitivno.

Vdihava se na celem Petkovškovem nabrežju, na oknu našega centra, po javnih straniščih, za mizami. To hitro narediš. Injiciranje je bolj problematično, saj je več priprav, vse skupaj traja dalj časa in potrebuješ prostor, da se vsaj malo skriješ.

Kaj bi se zgodilo, če bi vam uspelo odpreti varno sobo v Ljubljani?

Zagotovo bi se zmanjšala javna uporaba drog.

Bi bili vsi uporabniki drog zainteresirani za to, da bi droge raje uživali v varni sobi?

Težko je reči, da prav vsi, ker ima pri nas kar nekaj uporabnikov težave s policijo. Zato se bojijo, da če bi odprli varno sobo, bi se tu povečala njena prisotnost. Ampak pri vseh varnih sobah, ki so jih odprli v tujini, je sodelovala tudi policija. Tako ob njihovem odpiranju kot kasneje pri njihovem delovanju. Treba je to narediti tako, da se nadzor ne poveča – tudi v okolici dnevnih centrov je policija bolj prisotna, ampak če bi striktno izvajala nadzor, bi izgubili praktično vse uporabnike, ker bi pri vseh našla drogo, s tem pa bi se izgubil namen teh programov.

Novice Drama v Ljubljani: pod Zmajskim mostom je umrl moški

Če se vrnem k varni sobi, bi bil drugi pozitivni vidik, da bi na primer naši uporabniki drogo namesto pod mostom uporabili v dnevnem centru, ne pa da hodijo iz dnevnega centra ven in čez pet minut spet nazaj. Mogoče se tudi tisti primer pod Zmajskim mostom ne bi zgodil, če bi imeli varno sobo. Ugibam.

Danes se morajo uporabniki drog skrivati, so pod pritiskom, da jih ne bi slučajno zalotila policija, injicirajo v razmerah, ki niso sterilne. V varni sobi je prostor čist, nobenega pritiska ni, da moraš na hitro opraviti, predvsem pa so v bližini prisotni ljudje, ki se znajo pravilno odzvati na predoziranje ali kakršnokoli drugo zdravstveno težavo. Ves pribor ostane v varni sobi, skratka, gre za ukrep, ki je vsem v prid.

Foto: Bojan Puhek

Ampak okoliški stanovalci bi bili verjetno proti?

Mislim, da ne. Pred leti je dala predlog za odprtje varne sobe Četrtna skupnost Ljubljana Center, podobnim pozivom smo zdaj priča tudi med stanovalci na Kotnikovi in Metelkovi ulici. Je pa tudi res, da načelna podpora še ne pomeni, da ne bi prišlo do nasprotovanja, ko bi izbrali konkretno lokacijo. Do podobnih težav je prihajalo tudi v tujini.

Če bi do te odločitve prišlo, bi varno sobo imeli v svojih dveh centrih?

Da. To je najlažje in najbolj racionalno, ker uporabniki tam že so. Sploh v centru v Zupančičevi jami je tudi prostor dovolj velik.

Če ima lokalna skupnost za to posluh, če okoliški prebivalci projekt podpirajo in če je po zakonodaji to izvedljivo, kdo sploh ovira projekt varne sobe?

To se sprašujemo že od leta 2015 tudi sami. Takrat je ministrstvo za zdravje podprlo projekt varne sobe. Ko smo se projekta lotili in bili na tem, da sobo odpremo, je ministrstvo zaprosilo za dodatno mnenje komisijo za medicinsko etiko, ki smo ji poslali svojo vlogo. Na odgovor smo čakali leto in pol, medtem pa se je ta projekt že končal. Na koncu smo dobili mnenje, ki je bilo deloma pozitivno, deloma pa negativno.

Treba je tudi vedeti, zakaj se uporabniki drog na določenem območju zadržujejo. Pri Metelkovi in Kotnikovi gre tudi preprosto za to, da uporabniki drog nimajo kam iti. Zavetišča so odprta samo ponoči. Brezdomec mora ob 9. uri ven, nazaj pa lahko pride šele ob 21. uri. Dvanajst ur torej preživi na ulici.

Če bi bilo to mnenje pozitivno, bi torej lahko odprli varno sobo?

Mnenje komisije v zgodbi o varni sobi ne igra nobene vloge. Zakon je jasen: varno sobo lahko odpreš v okviru ali pod nadzorom javnega zdravstva. Prihodnje leto bodo predvidoma varno sobo odprli v Novi Gorici. Ker pri tem sodelujejo občina, zdravstveni dom, ministrstvo za zdravje in ministrstvo za notranje zadeve. V Ljubljani je tako, da Zdravstveni dom Ljubljana ne želi sodelovati pri projektu varne sobe. Pa bi lahko bili ključni, saj bi navsezadnje varno sobo lahko odprli tudi sami. Stališče ljubljanske občine je tako, da ocenjujejo, da je to program, ki bi ga morala izpeljati država, stališče ministrstva za zdravje pa je, da bi morala pobudo dati občinska oblast. Na deklarativni ravni vsi podpirajo ta projekt, saj je nenazadnje v nacionalnem programu in akcijskih načrtih. Vsi bi se morali zavedati, da je varna soba skupnostni projekt, kjer morajo sodelovati vsi vpleteni in skupaj slediti najvišjemu cilju, ki ga ima varna soba – to pa je zagotavljanje boljšega javnega zdravstva za vse, za uporabnike drog in za lokalno prebivalstvo.

Bi varna soba pomagala izboljšati razmere na območju Kotnikove in Metelkove ulice, ki je najbolj obremenjeno s problematiko uporabnikov drog?

Potrebnih bi bilo več intervencij. Pri preprečevanju predoziranj se je v tujini kot učinkovita izkazala kombinacija varnih sob in podeljevanja naloksona za domov, ki ga uporabljamo za izničenje učinkov opioidov pri predoziranju. Dober ukrep je tudi testiranje drog, ki se v Sloveniji izvaja in ga koordinira Drogart. Če bo uporabnik drog vedel, da je koncentracija heroina namesto osem- dvajsetodstotna, bo lahko temu prilagodil odmerek.

Treba je tudi vedeti, zakaj se uporabniki drog na določenem območju zadržujejo. Pri Metelkovi in Kotnikovi gre tudi preprosto za to, da uporabniki drog nimajo kam iti. Zavetišča so odprta samo ponoči. Brezdomec mora ob 9. uri ven, nazaj pa lahko pride šele ob 21. uri. Dvanajst ur torej preživi na ulici. Opcija so dnevni centri: imamo jih mi, ima jih tudi Šent. Ampak vsi jih ne obiskujejo. Zakaj? Ker je v dnevnih centrih uporaba drog in alkohola prepovedana. Izkušnje kažejo tudi, da tisti, ki jim uspe priti do stanovanja, bistveno manj časa preživijo na ulici.

Eden od problemov je tudi ta, da je substitucijski program na Metelkovi ulici odprt od ponedeljka do petka. V soboto in nedeljo, ko je ta center zaprt, je uporabnikov drog tam bistveno manj. Drug problem je, da je ta program po mojem mnenju prevelik. Vanj je vključenih 700 uporabnikov drog, mnogi v center prihajajo vsakodnevno, pokriva pa celo Ljubljano, Kamnik, Domžale in druge okoliške občine. V Ljubljano se vozijo celo iz Litije. Pogosto se potem zgodi, da se ti uporabniki drog v Ljubljani zadržijo cel dan, saj se hitro pridružijo tamkajšnji sceni.

Drugi substitucijski centri, na primer v Novem mestu, Logatcu in Pivki, so prav tako odprti vsak dan, vendar uporabniki v center prihajajo enkrat tedensko in takrat dobijo zalogo za cel teden. In je zaradi tega dnevni naval precej manjši. V Sloveniji imamo tudi dve mobilni razdelilnici v Slovenj Gradcu in na Ptuju, ponekod v tujini uporabniki substitucijo prejemajo tudi v lekarnah, obstajajo ideje, da bi se substitucija podeljevala tudi v drugih programih, kjer uporabniki že so – rešitev je veliko.

Katere droge so pri nas najbolj prisotne?

Razmere se v zadnjih letih zelo spreminjajo. Pred 20 leti smo imeli številne uporabnike drog, ki so uživali samo heroin. Zdaj takih uporabnikov drog skoraj ni več. Tudi če damo heroin z ulice na analizo, lahko ugotovimo, da je čistega heroina le za osem ali devet odstotkov. Veliko uporabnikov drog je začelo uporabljati substance, ki so cenejše in bolj zadenejo.

Slovenija je specifična po tem, da z Balkana prihaja veliko tablet, ki so ponaredki določenih znanih zdravil, kot so xanax, rivotril, flormidal in podobni.

Novice Grozljiva vest iz Hrvaške: pojavila se je droga, močnejša od heroina, in zahtevala dve življenji

To je lahko prednost in slabost: ker je zelo velik dotok teh ponarejenih tablet, za katere načeloma vemo, kakšna je njihova kakovost, se pri nas niso razširile nekatere precej bolj nevarne droge, kot je krokodil, ki so prihajale iz Rusije in so jih mešali na črnem trgu. Tudi za fentanil sem precej prepričan, da ga pri nas še ni, ker je dovolj ponudbe teh malo manj škodljivih drog.

Se je pa fentanil začel pojavljati pri naših sosedih na Hrvaškem. Tudi zaradi tega se moramo vedno obnašati, kot da se lahko fentanil ali katerakoli druga nevarna substanca pojavi danes ali jutri. Država mora imeti vedno pripravljen odgovor na to tveganje – kot že omenjeno, najboljši odziv na povečano prisotnost fentanila in posledično tveganje smrtnih predoziranj je takojšnje odprtje varnih prostorov za uporabo drog, podeljevanje naloxona za domov in testiranje drog, ki se pojavljajo na črnem trgu.

Zanimivo je, da je največ fentanila v ZDA, kjer imajo eno najbolj represivnih politik na področju drog. V Evropi je tak primer Velika Britanija in največ smrti, povezanih s fentanilom, je prav na Škotskem. Kar ima neko logiko.

Kakšno?

Fentanil je sintetični opioid, ki deluje po podobnem principu kot heroin, je pa 50-krat ali 100-krat ali celo večkrat močnejši. Eden od razlogov, zakaj se je tako razširil, je, da ga lahko proizvajaš v laboratoriju in ne potrebuješ tihotapskih poti iz oddaljenih držav. Proizvodnja je zato poceni, zaradi njegove moči ga je v manjših količinah lažje tihotapiti prek meja. Ko se meje hermetično zaprejo in je represija nad drogami velika, se temu prilagodi tudi trg.

Foto: Bojan Puhek

Je kakšna država v Evropi, ki se s tem bolje spopada kot druge?

Nizozemska, kot vemo, ima pod nadzorom prodajo marihuane, ki je dosti manj škodljiva kot težke droge. Odstotek uporabnikov težkih drog je pri njih precej nižji.

Vaše mnenje o legalizaciji marihuane je najbrž očitno.

Očitno. Mi smo definitivno za dekriminalizacijo uporabe drog. Za ta korak so se odločili na Portugalskem in njihove statistike so izjemno pozitivne. Zakonske spremembe so sprejeli leta 2001, ko so imeli visoko število primerov okužb s HIV in velik delež zapornikov, obsojenih zaradi uporabe drog. Od takrat so jim te številke začele padati.

Nekdanji uporabniki drog težko pridejo do službe, sploh če recimo pri 35 letih nimajo niti enega dne delovne dobe. Kaj naj potem povedo o sebi na razgovoru za službo?

Kako je tam s prodajo drog?

Še vedno je to prepovedano. Dekriminalizirana je le uporaba – največji učinek je v tem, da denar namesto v represivno politiko namenjajo v preventivo in zdravljenje. So pa že primeri, na primer v Švici, da je tolerirana preprodaja droge v varnih sobah. V Zürichu so to naredili predvsem zaradi lokalnega prebivalstva, saj so se pragmatično odločili tudi ta del preprodaje v manjših količinah skriti za zidove varne sobe.

Kakšna je sicer socialna slika uporabnikov drog, ki prihajajo k vam? So to večinoma posamezniki, ki živijo na ulici?

Večina ne, je pa veliko takih. So pa tudi ljudje, ki imajo službo.

Novice To je evropska prestolnica trgovine s kokainom

Se je to skozi čas spreminjalo?

V zadnjih nekaj letih se stanje poslabšuje. Opažamo, da k nam prihaja tudi več mlajših uporabnikov drog.

Je pri nas dobro poskrbljeno za uporabnike drog, ki se odločijo prekiniti uživanje?

Je. Na voljo je klasično odvajanje od substanc, na voljo so različne komune in podporni programi. Najuspešnejše so zgodbe, pri katerih se poveže celotna družina.

Kaj se zgodi s posamezniki, ki jim uspe? Se lahko vključijo v družbo?

Mnogi se vrnejo na izhodiščno točko. Zato je tudi takrat pomembna podpora družine. Tisti, ki so bili prej na ulici, se vrnejo na ulico in si težko sestavijo življenje. Kako naj se posameznik, ki živi kot brezdomec, v umazanih in strganih oblačilih loti iskanja službe? Zato je na primer zelo pomembna nastanitev, ki jih je žal premalo.

Je ta v Ljubljani na voljo?

Program za nastanitev imajo Kralji ulice, na voljo so tudi bivalne enote občinskega stanovanjskega sklada. Ampak kljub temu nekdanji uporabniki drog težko pridejo do službe, sploh če na primer pri 35 letih nimajo niti enega dne delovne dobe. Kaj naj potem povedo o sebi na razgovoru za službo?

Mi poskušano pomagati tako, da zaposlujemo prek javnih del, ti posamezniki imajo potem več možnosti kasneje najti službo.

So med vašimi uporabniki tudi migranti?

So, a jih ni veliko.

So s temi težavami prišli že k nam ali so droge začeli uživati pri nas?

Po mojem mnenju oboje. Verjetno so pri njih podobno kot pri vseh uporabnikih drog zgodbe zelo različne.

Trendi Slovenski rockerji opozorili na odvisnost, ki je še vedno tabu