Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Ponedeljek,
1. 5. 2023,
23.12

Osveženo pred

11 mesecev, 2 tedna

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Orange 7,30

23

Natisni članek

knjiga odvisnost odvisniki intervju Saša Kveder

Ponedeljek, 1. 5. 2023, 23.12

11 mesecev, 2 tedna

Saša Kveder, mati odvisnika od drog: Pogosto so obravnavani kot smeti na cesti

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Orange 7,30

23

Saša Kveder | Foto Ana Kovač

Foto: Ana Kovač

"S svojo zgodbo želim razbiti stigmo, ki jo nosi odvisnost. Zavedati se je treba, da so odvisniki težki bolniki ter da bi jih bilo treba gledati na ta način, sočutno sprejemati njihovo stisko in jim predvsem pomagati. Odvisnik ne spada na cesto, ampak v bolnišnico," je v pogovoru za Siol.net dejala Saša Kveder, mati odvisnika, ki je svojo in sinovo zgodbo prelila v knjigo Tokrat bo drugače.

Ljubljančanka Saša Kveder je oblikovalka interierjev, navdušena plesalka, ljubiteljica vsega lepega in večna optimistka. "Rada se učim in v življenju bi rada čim več videla, vedela in znala," je o sebi dejala med intervjujem za Siol.net, v katerem pa smo se pogovarjali predvsem o senci, ki jo v sebi nosi zadnjih 15 let, odkar je njen sin odvisnik od drog.

Pred kratkim je pri založbi Buča izdala knjigo Tokrat bo drugače, v kateri je popisala svojo in sinovo zgodbo. V njej odstira vso bedo zasvojencev z drogami, obenem pa se oklepa upanja, da se bo sin vendarle rešil in zaživel normalno življenje.

V dneh po izidu knjige ste deležni velike medijske pozornosti. Vas je to presenetilo, morda obžalujete, da ste se izpostavili?

Ko sem knjigo pisala, nisem pričakovala, da bo vzbudila toliko medijske pozornosti. Ne samo, da sem bila deležna mnogo sočutja in razumevanja, odziv priča tudi o aktualnosti te problematike v naši družbi.

Proces pisanja je trajal tri leta in šele sproti so se oblikovali tudi namen, poslanstvo in sporočila te knjige. Sprva je bila knjiga le osvoboditev mojega notranjega bremena. Potem sem spoznala, da lahko terapevtsko deluje tudi na sina, da uvidi svoje življenje in dobi motivacijo za spremembo. Ne nazadnje pa sem ugotovila, da sem prva mati v Sloveniji, ki je javno zapisala takšno zgodbo, zbrala pogum in se javno izpostavila. S svojo osebno izkušnjo, ki je lahko za marsikoga koristna, želim tudi opozoriti družbo na uničujoče posledice uživanja drog. Prav tako si želim, da se to nikomur ne zgodi. Sporočilo knjige je tudi v boju samem, da se ne obupa, čeprav je boj težek, kot velja za številne življenjske preizkušnje.

To je tematika, ki potrebuje širšo obravnavo, in moja knjiga je le del nje, je le sprožilec, da bi se o tem več govorilo, obvarovalo naše otroke in obenem dejavno poskrbelo za odvisnike, ki so zaradi kemičnih sprememb v možganih pogosto popolnoma nemočni.

Vaša knjiga je torej spodbudila druge starše odvisnikov, da začnejo javno govoriti o tem, o čemer si morda do zdaj niso drznili?

Dobila sem že kar nekaj odzivov, bila sem kar presenečena, kako so me ljudje našli, in mislim, da bo tega še več. Starši odvisnikov vsi preživljamo isto stisko in nemoč, bolnik odvisnik ne more biti doma, ker starši nismo ne zdravniki ne zdravstveno osebje. Če pa odide na cesto, je izpostavljen vsem mogočim grozotam, od kriminala do tega, da lahko na cesti umre.

Saša Kveder | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Obupana mati odvisnika, ki je stopila v stik z mano po izidu knjige, mi je dejala, da so odvisniki pogosto obravnavani kot smeti na cesti – smeti družbe – in da je včasih bolje poskrbljeno za brezdomne živali, za katere je na voljo dovolj prostora v zavetiščih.

Za sina ste velikokrat iskali pomoč in v knjigi dajete vtis, da ste bili deležni veliko podpore. Ste pri sistemskem reševanju odvisnosti kaj pogrešali?

Zdravstvene institucije pomagajo na svoj način, po svoji doktrini oziroma ustaljenih smernicah. Na primer: za hospitalizacijo, kjer je na voljo več programov, so potrebne motivacija, volja, odločenost in moč. Tega odvisnik pogosto ne zmore, kar sem doživela tudi s sinom. Ne pravim, da nikomur ne uspe, vsak odvisnik je drugačen in zagotovo mnogi tudi zmorejo, toda sin, ki je poskusil dvakrat, ni zdržal. Enkrat je bil odpuščen, ker ni upošteval pravil, drugič je sam odšel, ker je bila potreba po omami prevelika.

Še bolj zahtevni pogoji za sprejem so v terapevtskih skupnostih oziroma komunah, kjer ne sprejmejo nikogar, ki je še na substancah, ampak mora biti očiščen. Detoksikacija pa je naporen, daljši proces, povezan s telesnim trpljenjem, zato se ne izvaja z danes na jutri, ampak postopoma.

Telesna detoksikacija ni nič v primerjavi s psihičnim okrevanjem, zaradi nevrokemičnih sprememb v možganih, ki jih povzroča uživanje drog. Okrevanje v komunah se izvaja s pomočjo terapevtov, delovnih terapij, resocializacije, pridobivanja delovnih navad … Tudi to pa še ni zadnja faza, saj sledi še reintegracija v družbo. In ta je spet zelo zahtevna – kako bo dobil službo, če ima policijsko kartoteko?

Saša Kveder | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Poleg tega je odvisnost kronična bolezen, ki jo je treba imeti ves čas pod nadzorom. Mnogi imajo tudi pridružene psihične težave in jih nazaj v brezno hitro potegnejo različni dogodki, ki vzbujajo nemoč.

Najhuje je, ko se odvisnik zaradi nezmožnosti odgovorne odločitve in ujetosti v suženjstvo drog ne zmore odločiti za zdravljenje in ga kot takega ne sprejmejo nobene ustanove. Takrat je prepuščen le sam sebi in cesti, nadaljnjemu propadanju ali pa družini, ki pa potem z njim vred drsi v prepad.

Na tem mestu pogrešam kakšen program oziroma nekakšno varno hišo, kjer bi odvisnike pripravljali na pogoje in režim bolnišničnega zdravljenja ali sprejema v komuno. Nekakšna vmesna postaja, kjer bi še ne popolnoma odločni odvisniki bivali, se začenjali spoprijemati z redom in pravili ter delno opravljali manjše delovne naloge. To praznino zapolnjujemo za zdaj le družine, ki se ne glede na svojo neusposobljenost za domačimi stenami borimo in le stežka ukvarjamo z bolnikom.

Ste se skozi vse terapije in samoizpraševanje dokopali do mogočega odgovora, kaj je vašega sina potegnilo v droge?

Ne, nikakor. Seveda se v neki fazi marsikaj sprašuješ, toda na odvisnost vpliva oziroma jo lahko sproži mnogo dejavnikov, ki se razkrivajo med samim zdravljenjem.

Kako težko je bilo pred prijatelji, znanci izreči besede "moj sin je odvisnik"? V knjigi omenjate, da ste o tem dolgo molčali.

Vedno izhajam iz tega, da nočem obremenjevati ljudi okoli sebe, ker vsak od nas nosi svoj križ. Poleg tega je ta zgodba predolga in preveč zapletena, razumejo jo le tisti, ki so kaj takega izkusili na lastni koži.

Želim pa s svojo zgodbo razbiti stigmo, ki jo nosi odvisnost. Zavedati se je treba, da so odvisniki težki bolniki ter da bi jih bilo treba gledati na ta način, sočutno sprejemati njihovo stisko in jim predvsem pomagati. Odvisnik ne spada na cesto, ampak v bolnišnico.

Saša Kveder | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Vaša zgodba priča, da odvisnost ni stvar z družbenega obrobja, da se zgodi tudi v urejenih družinah, v okolju, kjer ni pomanjkanja.

To se lahko zgodi komurkoli, prav nihče ni izvzet. Včasih tudi iz istega gnezda pridejo otroci s povsem različnimi karakternimi in drugimi lastnostmi.

Vsak starš si želi svojim otrokom pomagati na njihovi življenjski poti, kolikor le lahko in zmore. V vseh pogledih, s svojim znanjem, izkušnjami in tudi materialno. Odvisnik pa vse to nezavedno razvrednoti.

V knjigi razpiram tudi različne vidike življenja matere oziroma družine odvisnika. Moj sin je edinec. Morda nikoli ne bom dočakala vnučkov, komu bom zapustila vse to, kar sem vse življenje ustvarjala in gradila, ne samo materialne, ampak tudi duhovno dediščino? Obstajajo tudi primeri, ko so starši dobesedno bankrotirali zaradi odvisnosti svojih otrok ali pa so odvisniki po smrti staršev vse premoženje predali drogi. Družina vse življenje dela in nekaj gradi, potem pa vse to pade v brezno drog.

Skozi knjigo bralec z vami doživi vrsto padcev, majhnih zmag in ponovnih padcev. Kaj se s sinom dogaja zdaj?

Dan po predstavitvi knjige so ga izpustili iz zapora, z možem sva šla ponj na Dob.

V knjigi večkrat omenite, da vam odleže, ko je v zaporu, ker vsaj ni na cesti. Kje je zdaj?

Doma, seveda, kjer ga še vedno čaka njegova soba. Z možem sva ponovno pripravljena, da mu pomagava, vedno znova poskrbiva za vse potrebno od dokumentov do osnovne zdravstvene oskrbe in da si doma najprej opomore ter nabere moči za premagovanje ovir na svoji na novo začrtani poti.

Namerava na zdravljenje?

Iz zapora je prišel v stanju bolnika – odvisnika. Ne glede na to, da v zaporu ponujajo različne aktivnosti in vključevanje v priprave na zdravljenje, za vse to ni bil dovolj motiviran. Tako je prestajanje kazni zapora preživljal pasivno in na nadomestni opioidni terapiji ter poleg tega prejemal še vrsto zdravil, ki se nanašajo na pridobljene psihoze zaradi uživanja drog, vse od pomirjeval, antipsihotikov do uspaval.

Ob prihodu domov je torej odvisen od vseh prej naštetih substanc, s katerimi vzdržuje svoje t. i. normalno stanje. Za zdaj je v stiku z zdravniki, tudi z namenom, da se mu postopoma zmanjšuje količina prejetih substanc.

Saša Kveder | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Ker se z možem zavedava, da je sin bolnik in da v takem stanju ni sposoben za normalno, samostojno življenje, mu posvečava vso svojo pozornost, skrb in prisotnost, ga spodbujava in mu pomagava pri pripravah na bolnišnično zdravljenje, za katero se je sam odločil. Sprejem na zdravljenje pa je mogoč čez približno mesec dni. V teh dneh je najino življenje z možem ponovno obrnjeno na glavo, saj se morava v celoti prilagoditi sinovim potrebam in hišnemu varstvu. Potrebujeva res veliko strpnosti in potrpljenja.

Poleg tega sin zaradi splošne nedejavnosti v zaporu prvih nekaj dni ni bil sposoben niti za krajši sprehod. Težko je, zelo težko, kot da bi trčila skupaj dva popolnoma različna svetova.

Kako se je odzval na odločitev, da napišete knjigo o vajini zgodbi?

To vprašanje me je zelo mučilo, veliko sem razmišljala o tem, kaj bo, če vse skupaj odkloni, glede na to, da je sin poleg mene osrednji lik. Knjige ne bi objavila, če mi ne bi dal dovoljenja, pa mi ga k sreči je. Po drugi strani imam vso pravico izraziti svoje misli, svoje počutje in izpovedati teh petnajst let hoje po žerjavici. Sin kot odvisnik ne zaznava, kako živim. Pa ne nalašč, ker me ima zelo rad, temveč zato, ker v svojem paralelnem svetu ne prepoznava več pravih vrednot.

Droge so beg v paralelni svet, enako, kot bežimo za zaslone. To ni naše življenje, ampak pasivno gledamo druge, kako živijo, nismo več gospodarji samega sebe. Kot droge imajo tudi druge odvisnosti sodobnega sveta popolnoma enak rezultat, to je zasvojenost.

Kakšne vtise ste odnesli s prve javne predstavitve knjige?

Dogodek v Mestnem muzeju ni bil le predstavitev moje knjige, ampak sem na pogovor, ki je bil v duhu ozaveščanja javnosti o problematiki uživanja drog, povabila tudi dva priznana strokovnjaka, dr. Zorana Milivojevića in dr. Mino Paš.

Celoten pogovor si lahko ogledate tukaj:

Ob tem se iskreno zahvaljujem vsem prisotnim za topel odziv in množičen obisk. Odziv medijev in ljudi kaže na to, da moj primer ni osamljen. Prav tako so številni starši mladostnikov pred izzivom, kako se spopasti s tem, da čedalje več mladih posega po drogah. Mislim, da obstaja potreba po ozaveščanju o problemu in povezovanju staršev. Z bralci se bom še srečevala na predstavitvah knjige po slovenskih knjižnicah ali na okroglih mizah in tam, kamor me bodo še povabili. Na družbenih omrežjih pa že nekaj let nisem aktivna.

Preberite še:

Eva Oberžan Gorše, Izjemna ženska 2023
Trendi Mama treh otrok z avtizmom: Če se jaz zlomim, se zlomijo oni
Tina Maze
Sportal Tina Maze o rekordu, ki ostaja nedotaknjen: To je bil moj maksimum in na to sem ponosna
Nina Pušlar
Trendi Nina Pušlar: Očitno je imelo življenje z mano drugačne namene
Petra Parovel
Trendi Primorka, ki je obnorela Slovenijo: Pri 30 letih imam, kar sem si vedno želela
Jan Plestenjak
Trendi Jan Plestenjak odkrito: Brez ran je življenje brez okusa
Ne spreglejte