"Tomaž Humar si je zelo prizadeval, da bi se pozdravil. Govoril je, da kripelj ne bo."

Med prebiranjem vaše knjige z naslovom Govorica najvišjih gora me je prešinilo, da je pri vašem sodelovanju s Tomažem Humarjem zagotovo posredovala usoda. Da je tako preprosto moralo biti. On je od nekdaj znal prisluhniti goram, vi pa ste na drugi strani oseba, ki prav tako lahko čuti marsikaj. Ste že pred srečanjem z njim vedeli, da imajo gore svojo energijo?

Vedela sem, da imajo gore energijo, a se s tem nikoli nisem ukvarjala. Ukvarjala sem se samo z ljudmi, nekajkrat pa tudi z živalmi in rastlinami. Ko je Tomaž prišel k meni na terapijo, potem ko se je med gradnjo v domači hiši hudo poškodoval, in ko sva se začela pogovarjati, sem takoj ugotovila, da imam pred seboj človeka, ki ni običajen, ampak je to človek, ki ima precej odprto zavest. S Tomažem sva vedno imela zelo kakovostne debate.

Terapevtka Nataša Pergar je dogajanje na treh alpinističnih odpravah opisala v knjigi z naslovom Govorica najvišjih gora. Na odpravah ni sodelovala kot alpinistka, ampak kot svetovalka glede energetske razpoložljivosti gora, ki se jih je Humar loteval. Foto: Mediaspeed V uvodu knjige ste napisali, da se je odnos s Tomažem Humarjem začel na relaciji učitelj-učenec, potem pa napredoval na raven učitelj-učitelj. V kakšnem smislu?

Tomaž je veliko govoril o hribih, o svojem doživljanju, videnju in občutenju gora, zanj so bili hribi živi. Domislil si je, da bi opazovala njegovo avro med plezanjem in kako se njene barve spreminjajo glede na njegovo zavedanje v danem trenutku, in imela sem izredno priložnost opazovanja. To je bila tudi zame nova raven učenja.

Humar je vašo pomoč poiskal leta 2001, v obdobju, ko se je v domači hiši hudo poškodoval. Ste takoj vedeli, da mu lahko pomagate? Je vaš način, če poenostavim, da telo vrnete v ravnovesje in se začne samo zdraviti?

Da, v procesu terapije nastopi faza, da se telo čisto pozdravi. Pri različnih ljudeh traja različno dolgo, ampak pri Tomažu, ki je znal drugače razmišljati, je šlo to zelo hitro. Tudi zato, ker si je sam zelo prizadeval, da bi se pozdravil. Govoril je, da kripelj pa ne bo. To so mu namreč napovedali zdravniki.

Prvič sta se srečala že pred 30 leti v Katmanduju. Kako se spominjate vajinega prvega srečanja?

Da, prvič sva se srečala leta 1995, ko sem bila v Nepalu na trekingu. V Katmanduju smo bili nastanjeni v istem hotelu. Slovenski alpinisti, med njimi je bil tudi Humar, so se takrat ravno vrnili v Katmandu po uspešni osvojitvi vrha Anapurne. Sama takrat tega sveta nisem poznala, ne Anapurne ne alpinistov. Spomnim pa se, da je Tomaž že takrat izstopal iz povprečja, zato sem si ga tudi zapomnila. Predstavil se mi je kot Gozdni Joža iz Zgornje fovšije 4b (smeh, op. p.). Takrat smo se tudi fotografirali in na eni izmed prvih terapij sem mu pokazala to fotografijo.

Je bil, ko je prišel k vam na terapije, pripravljen storiti karkoli, samo da se pozdravi?

Foto: Jure Gregorčič Da, k meni je prišel po seriji operacij, pa še vedno ni bil povsem zdrav. Zanimalo ga je, ali lahko karkoli dodam k temu, kar je med zdravljenjem že doživel. In če bi presodila, da mu ne morem pomagati, bi se srečala samo enkrat in nikoli več. No, pa sva se potem videla kar pogosto.

Kmalu je prišel z idejo, da bi se mu pridružila na alpinistični odpravi in opazovala njegovo energijo – na fizični, čustveni in mentalni ravni, ali je torej pripravljen ali ni – in energijo gora. Povedala sem mu, da še nikoli nisem opazovala energij, ki jih oddajajo gore. Vztrajal je pri svoji odločitvi in me spodbujal, naj vseeno poskusim.

Naj ob tem povem, da pred vstopom na najvišje gore sveta alpinisti izvajajo posebne postopke, od tega da postavijo oltar in se priporočijo božanstvom, ki živijo v zasneženih vrhovih najvišjih gora. Predvsem pa je pomembno, da v pripravljalnem času, ko opravljajo aklimatizacijo, živijo popolnoma drugače kot sicer. To pomeni, da so v baznem taboru prisotne samo duhovne vrednote, kot so sprejemanje (tudi vremena takega kot je), poslušanje, čakanje, resnica, potrpežljivost, ljubezen, veselje, humor in navdih.

Koliko vas je poslušal, kadar ste ga opozorili na slabo energijo, ki jo je oddajala gora?

Malo me je poslušal, a običajno je stvari naredil po svoje. Sicer pa sem to vedela. Ker sem ga dobro spoznala, sem vedela, kako deluje. Ko je hodil k meni na terapije, me je poslušal, v gorah pa je bilo drugače.

Kaj se je zgodilo, če ste ga opozorili, da mentalno ni pripravljen za vstop na goro?

Potem sva se pogovarjala, na to je bil vedno pripravljen.

Skice iz knjige Govorica najvišjih gora, ki opisujejo energetska razmerja v različnih delih dneva na odpravi:

Kako dolgo je obiskoval vaše terapije?

Eno leto, v različnih časovnih razmikih. Običajno enkrat tedensko, vmes pa sem mu dajala tudi domače naloge. To mu je bilo zelo všeč, vedno se je šalil, da bo lahko končno pospravil svoje podstrešje (smeh, op. p.).

Lahko rečem, da sva na koncu rešila vse njegove fizične težave, vključno s peto. Ne bi pa rada preveč podrobno govorila o njegovem zdravstvenem stanju. Tudi sicer sva bila dogovorjena, da razen prvega obiska ne vodim evidence o njegovem zdravljenju. To se je dogajalo v letih 2001, 2002, ko je bil Tomaž izjemno priljubljen. In že to, da so ljudje v ulici, kjer stanujem, videli njegov avto, je bila za nekatere zgodba leta. Kar čakali so, kdaj se bo pojavil.

Kaj se je zgodilo po tem, ko je končno spet lahko hodil?

Takoj se je odpravil v Tibet, skupaj z zdravnico Ando Perdan. Šalil se je, da je treba takoj stestirati, ali sva bila pri zdravljenju uspešna ali ne. Dokaj hitro se je opravil na goro Šišapangma (gre za 14. najvišjo goro na svetu z 8047 metri nadmorske višine, op. p.). Spomnim se, da me je od tam poklical po satelitskem telefonu in mi sporočil, da sva dobro uredila, da vse štima.

Foto: Jure Gregorčič

V letih od 2003 do 2005 ste se udeležili treh Humarjevih odprav v Himalajo. Kdaj je prišel na idejo, da bi se mu pridružili?

Ne vem, verjetno je o tem že dolgo razmišljal, a to se ni zgodilo čez noč, ampak postopoma. Najprej me je peljal pod goro Rzenik, nato nekajkrat v Paklenico in še v marsikatero plezališče, kjer sem opazovala, kaj se dogaja na energijski ravni, medtem ko on pleza. Opazovala sem njega in steno hkrati, kar ni bilo tako preprosto. Hotel se je prepričati, ali ima vse skupaj kakšen smisel, kajti tega do zdaj ni počel še nihče. Združiti fizično in duhovno raven in jo tudi ustrezno obrazložiti in dokumentirati – ja, to je bilo nekaj novega.

Tomaž je bil zelo natančen in kar zadeva plezalne poti, je imel fotografski spomin. Vsak oprimek si je zapomnil. Vizualizacijo je imel izpiljeno do konca.

V knjigi opisujete, da ste leta 2005, ko ste bili s Humarjem znova na odpravi na Nanga Parbat in se je ta zaradi spremenljivega vremena in posledično spremenljive energije gore zavlekla, skupaj z alpinistom Stipetom Božićem prej odpotovali domov. Ste takrat čutili, da se pripravlja nekaj slabega, da bo Tomaž obtičal na gori? Takrat sta ga z gore rešila pakistanska pilota, ki sta ob tem tvegala svoje življenje.

Da, vendar me takrat ni poslušal. Tomaž je bil edinstven v svojih odločitvah, včasih prek razumnih meja. Vedno je govoril: "Bo že sproti delo pokazalo, kaj bo."

Humar z nekdanjim predsednikom Republike Slovenije dr. Janezom Drnovškom in pakistanskima pilotoma, ki sta ga avgusta 2005 rešila iz stene himalajskega osemtisočaka Nanga Parbata. Foto: STA ,

Vrniva se k bioenergetiki. Kdaj ste se zavedali, da imate talent, da pa ga bo treba razvijati?

Prvi znak je bil pravzaprav zelo preprost, začelo me je resno zanimati. Prej sem delala v gradbeništvu. Fascinirali so me objekti, risanje načrtov, ustvarjanje prostora. Rada sem imela to delo. A nekje po 30. letu, ko videnja, ki me spremljajo že od otroštva, niso izginila, temveč so postajala vse pogostejša, sem dojela, da so to sporočila, ki jih bo treba resno raziskati.

S hčerko sva se iz Ajdovščine preselili v Ljubljano, kjer sem začela študirati teozofijo in ezoteriko. Iskreno, nisem imela pojma, kaj to sploh pomeni. A kmalu sem dobila odgovore, znanja, predvsem pa potrditev: da to, kar zaznavam, ni nekaj abstraktnega, niti ni motnja v moji glavi ali očeh. Da ima vse to smisel. Namen.

Znanje samo po sebi ne pomeni veliko, če ga ne uporabiš v praksi. In notranji poriv je bil pri meni tako močan, da sem se podala v neznano in začela lastno raziskovanje.

Leta 1990 sem pustila službo, kjer sem projektirala ceste, mostove, zunanje ureditve … Priznam, takrat so bili šokirani prav vsi. A jaz sem vedela, da grem tja, kamor me kliče nekaj več. In tako se je začelo.

V knjigi pišete, da človeka oz. njegovo energijo najlažje preberete, če se postavi pred belo steno. Ali ga lahko preberete že samo, ko se z njim pogovarjate, kot to midve počneva zdaj, ali ko ga srečate na ulici, ali se morate za to prestaviti v posebno stanje duha?

Vprašali ste me, ali lahko človeka preberem, že ko ga pogledam? Lahko, ja. Toda to ni moj šport, niti moj hobi, da bi kar tako, za zabavo, opazovala ljudi.

Kaj uporabljate za diagnostiko?

Samo moj vid. Seveda se s stranko najprej vedno pogovoriva, vzpostaviva stik, odnos, zaupanje. Šele potem greva naprej. Če je s človekom karkoli narobe, se to zelo hitro vidi. Vsaka bolezen ima svojo vibracijo, ki jo vidim v barvah. Lahko je prisotna v mentalnem, čustvenem ali eteričnem telesu in temu primerne so tudi terapije z rokami. Odvisno, na katerem energijskem telesu se terapije izvajajo.

Ste po sodelovanju s Tomažem sodelovali še s kakšnimi alpinisti ali drugimi profili športnikov?

Ne, niti me nihče ni vprašal. Tomaža sem namreč izrecno prosila, naj o najinem sodelovanju ne govori naokoli. Poznam mentaliteto Slovencev. Če bi informacija prišla v javnost, bi me zasuli s klici, sporočili, prošnjami … in vse skupaj bi postalo neobvladljivo. Zato sem mu jasno rekla, naj najinega sodelovanja ne obeša na veliki zvon.  

Ampak ko me že sprašujete, pa bi si po drugi strani res želela, da bi lahko sodelovala s smučarskimi skakalci ali skakalkami.

"Smučarski skoki so zame fascinanten šport, ljudje, ki se ukvarjajo z njim, pa imajo po mojem mnenju izjemne sposobnosti. Da združijo v sebi stoodstotno koncentracijo, vizualizacijo in fizični občutek, to se mi zdi res neverjetno. Prepričana sem, da v danem trenutku, ko so na rampi, pozabijo nase, na svoj ego. Ker le takrat si sposoben česa velikega. Le kakšna je njihova avra v tistem trenutku?" Foto: Grega Valančič

Zakaj ravno s skakalci?

Zato ker so smučarski skoki zame fascinanten šport, ljudje, ki se ukvarjajo z njim, pa imajo po mojem mnenju izjemne sposobnosti. Da združijo v sebi stoodstotno koncentracijo, vizualizacijo in fizični občutek, to se mi zdi res neverjetno. Prepričana sem, da v danem trenutku, ko so na rampi, pozabijo nase, na svoj ego. Ker le takrat si sposoben česa velikega. Le kakšna je njihova avra v tistem trenutku?

Podobno je bilo pri Tomažu, ki je vedno rekel: "Jaz sem tisti, ki pleza in plezano hkrati." In ko sem ga enkrat vprašala, naj mi pove, kaj je njegova identiteta, je rekel: "Sem vse in nič." Mislim, da boljšega odgovora še nisem slišala.

Pred kratkim ste napisali novo knjigo z naslovom Ujeti v prepričanja, ki nas omejujejo v vsakdanjem življenju in doseganju ciljev. Pri kateri starosti se začnemo loviti v omejujoča prepričanja? Pri kateri starosti imamo večino prepričanj že zakoreninjenih v sebi?

Vse se zgodi do sedmega leta. V družini, ko opazujemo, poslušamo, ponavljamo, se odzivamo in počasi začnemo razumeti svet okoli sebe. Nekaj malega dodata še vrtec in prvi razred osnovne šole, potem pa večinoma samo ponavljamo, kar smo slišali, videli in čutili, tudi če sami tega nismo nikoli zares izkusili.

Tako nastanejo prepričanja, ki nas oblikujejo in pogosto omejujejo.

Na primer: Ne zaupaj moškim. Ne povej vsega, kar misliš. Vsi tujci so nevarni. Bodi tiho in potrpi. In še na stotine drugih.

Pišem tudi o strahu: "Strah me je revščine." "Strah me je položnic." "Strah me je živeti." "Strah me je bolezni, lakote." "Strah me je, kaj bodo drugi rekli." In še bi lahko naštevala.

V knjigi sem jih zbrala veliko – svoja prepričanja in prepričanja drugih. Vse, kar vem, sem zapisala. Brez olepševanja.

Je najbolj zakoreninjeno prepričanje, da nas je strah, kaj bodo drugi rekli?

To je kar zelo zakoreninjeno, da. In če želimo karkoli zares spremeniti, potrebujemo dve stvari: samozavest in samospoštovanje. Brez njiju ne gre.

Ker če te je strah, ves čas razmišljaš, kakšen moraš biti, kaj reči, kako se obnašati, kaj narediti, da boš "v redu". Če pa ti po drugi strani ni pomembno, kaj bodo rekli drugi, to pomeni, da prevzemaš odgovornost zase. In to … tega pa nas niso dobro naučili.

Preberite še:

Sportal Grošelj: Niti nam ni bilo jasno, kaj nam je uspelo

Novice Alarmantne številke: samo v enem mesecu gore vzele 83 življenj