Petek, 1. 8. 2025, 19.08
11 ur, 58 minut
Intervju z Ano Struna Bregar, izvršno direktorico CER Partnerstvo
Trajnostna gradnja zahteva spremembo miselnosti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,25
Ana Struna Bregar
Ana Struna Bregar, izvršna direktorica CER – partnerstva za trajnostno gospodarstvo, že vrsto let usmerja razvoj trajnostnih praks v slovenskem gospodarstvu. CER namreč povezuje podjetja, občine in institucije pri prehodu v nizkoogljično, krožno in podnebno odporno družbo ter spodbuja inovacije na področju trajnostne gradnje.
Kako bi opisali poslanstvo in glavne dejavnosti CER – Partnerstva za trajnostno gospodarstvo?
CER – Partnerstvo za trajnostno gospodarstvo združuje več kot 120 podjetij, različne ugledne strokovnjake in mednarodne organizacije. Naše poslanstvo je spodbujati razvoj trajnostnega gospodarstva z zagovorništvom, informiranjem, izobraževanjem, mreženjem in inovacijami.
Zastavljene cilje dosegamo z delovanjem na nacionalni, regionalni in mednarodni ravni. S svojimi aktivnostmi in inovativnimi projekti ter mednarodnim sodelovanjem si prizadevamo biti vodilni na področju trajnostnih poslovnih praks. Naša vizija je ustvariti poslovno okolje, kjer so trajnostni poslovni modeli standard in kjer je vsako podjetje zavezano k podnebnemu ukrepanju.
Smo prva slovenska organizacija, ki ji je Evropska komisija podelila naziv EU Climate Pact Ambasador. Dvakrat smo prejeli nagrado časnika Finance za spodbujanje energetske učinkovitosti. Za certifikat Green Star za uvajanje trajnostnega poslovanja pa smo bili nacionalni zmagovalci (SPIRIT) in finalisti za nagrado Evropske komisije za spodbujanje trajnostnega podjetništva.
Kako vidite vlogo gradbenega in arhitekturnega sektorja pri prehodu v bolj trajnostno prihodnost?
Gradbeni in arhitekturni sektor imata moč in odgovornost, da usmerita družbo k bolj trajnostni prihodnosti. Spremembe so nujne in prinašajo tudi priložnosti – za inovacije, nova delovna mesta in kakovostnejše bivalno okolje za prihodnje generacije.
Pomembna je tudi sprememba miselnosti – tako pri investitorjih kot pri načrtovalcih in uporabnikih. Trajnostna arhitektura ni le vprašanje tehnologije, temveč tudi kulture bivanja. Graditi moramo stavbe, ki niso le energetsko učinkovite, temveč tudi zdrave, prilagodljive, dolgotrajne in finančno vzdržne. Prehod v bolj trajnostno prihodnost pomeni tudi ponovni premislek o naših urbanih prostorih – kako jih oblikujemo, kako jih povezujemo s prevozom, naravo in skupnostjo ter kako jih prilagajamo podnebnim spremembam.
Žal trenutni način gradnje ni trajnosten, spodbuja podnebno krizo in izčrpava naravne vire. Po podatkih svetovne zveze za trajnostno gradnjo lahko s preoblikovanjem gradbeništva v skladu s krožnimi načeli do leta 2050 zmanjšamo emisije CO2 za 84 odstotkov, porabo materialov pa za 25 odstotkov.
Kateri so po vašem mnenju trenutno najpomembnejši trajnostni trendi v Sloveniji in Evropi?
Smo v obdobju, ko trajnostne aktivnosti niso več vprašanje izbire, temveč nujnost za konkurenčnost in odpornost gospodarstva kot celotne družbe. Vlaganje v inovacije in razvoj, razogljičenje, krožno gospodarstvo, digitalizacija in umetna inteligenca, nove veščine, odpornost in prilagajanje na podnebne spremembe, učinkovitejša ter pametnejša zakonodaja in varnost so ključni trendi, ki bodo v prihodnjih letih določali razvoj gospodarstva – tako v Sloveniji kot širši evropski regiji.
Kako se podjetja v gradbenem sektorju soočajo z doseganjem trajnostnih standardov?
Gradbeni sektor se v Evropi in Sloveniji vedno bolj zaveda, da je trajnost nujna ne le zaradi regulativnih zahtev, ampak tudi zaradi spremenjenih tržnih pogojev, digitalizacije in potreb uporabnikov. Podjetja, ki se prilagodijo trajnostnim standardom, pridobijo konkurenčno prednost, medtem ko tisti, ki jih ignorirajo, tvegajo izgubo financiranja in tržnega deleža. Trajnost v gradbeništvu tako ni več vprašanje prihodnosti, ampak nujna poslovna realnost.
Ali tudi tesneje sodelujete s podjetji ali arhitekti, ki razvijajo inovativne rešitve za energetsko učinkovitost ali zeleno gradnjo?
V CER imamo posebno sekcijo Trajnostna gradnja, v kateri s svojimi člani in zunanjimi strokovnjaki obravnavamo različne teme s področja trajnostne gradnje. Pravkar smo zaključili evropski projekt DESIRE, ki je bil del pobude Novi Evropski Bauhaus, v njem pa smo sodelovali različni partnerji iz Evrope. Cilj projekta je bil oblikovati vizijo grajenega trajnostnega prostora s sodelovanjem različnih strokovnjakov, od akademskega sveta in kreativnega sektorja do poslovnih združenj in drugih. Trenutno pripravljamo priporočila za bolj trajnostne poslovne stavbe, pri katerih aktivno vključujemo različne strokovnjake s področja gradnje.
Kako CER prispeva k ozaveščanju širše javnosti o pomenu trajnostne gradnje in bivanja?
CER deluje kot platforma za sodelovanje, kjer povezujemo različne deležnike – gradbeno industrijo, arhitekte, investitorje, raziskovalce, občine in odločevalce na nacionalni ravni, da bi ustvarili konkretne trajnostne projekte. Usmerjeni smo v gospodarstvo. Smo aktivni sogovornik pri oblikovanju trajnostne zakonodaje, sodelujemo pri pripravi nacionalnih strategij in priporočil za trajnostne poslovne stavbe ter zagovarjamo večjo podporo trajnostnim naložbam na ravni države in EU.
Katere regije ali kraji v Sloveniji po vašem mnenju najbolj izstopajo pri spodbujanju trajnostnih praks v gradnji in arhitekturi?
Dobro arhitekturo in trajnostne gradbene prakse lahko najdemo po celotni Sloveniji, zato ne bi želela posebej izpostavljati posameznih regij. To lahko zelo nazorno vidimo prek portala Odprte hiše Slovenije (OHS), ki sem ga soustanovila pred 12 leti. Cilj tega projekta je bil pokazati, da imamo kakovostno arhitekturo v vseh delih Slovenije – od mestnih jeder do podeželskih krajev, od tradicionalnih prenov do inovativnih trajnostnih rešitev. Na portalu in vsakoletnem festivalu so predstavljeni številni objekti, ki dokazujejo, da je trajnostna in kakovostna arhitektura dostopna povsod, ne glede na velikost kraja ali tip gradnje.
Ali menite, da je včasih težko usklajevati gospodarske interese podjetij s trajnostnimi vrednotami?
Usklajevanje gospodarskih interesov in trajnosti je pogosto težavno, a vedno bolj nujno. Podjetja, ki se bodo pravočasno prilagodila trajnostnim trendom in zahtevam, bodo bolj konkurenčna, finančno uspešnejša in bolje pripravljena na prihodnost. Trajnost ni več izbira, ampak pogoj za dolgoročno delovanje podjetij. Kdor tega ne razume, bo težko pridobil investitorje, poslovne partnerje in končne kupce. Naša naloga je pomagati jim videti trajnost ne kot oviro, ampak kot priložnost za inovacije, rast in dolgoročno stabilnost.
Ali menite, da je zakonodaja v Sloveniji dovolj spodbudna za trajnostne projekte, ali so potrebne kakšne spremembe?
Slovenija se premika v pravo smer, a prepočasi. Zakonodaja na papirju spodbuja trajnost, v praksi pa še vedno naletimo na administrativne ovire, pomanjkljive finančne mehanizme in premalo jasnih usmeritev za podjetja. Če želimo resnično pospešiti trajnostno preobrazbo, moramo izboljšati učinkovitost postopkov, odpraviti neskladja v zakonodaji, financiranje in podporo inovacijam.
Če želimo, da zakonodaja resnično spodbuja trajnostne projekte, ne smemo gledati samo na parcialne spremembe, temveč moramo vzpostaviti celovit sistemski okvir, ki bo podprt s pravnimi, ekonomskimi in družbenimi mehanizmi.
Trajnost ni samo tehnična prilagoditev – je sprememba načina razmišljanja in delovanja. Samo če bomo to razumeli kot družba, politika in gospodarstvo, bomo lahko dosegli resnično preobrazbo, ki ne bo samo skladna z zakonodajo, ampak bo dolgoročno koristna za vse.
Velikokrat slišimo, da je trajnostna gradnja dražja in manj dostopna širši populaciji. Kakšno je vaše mnenje o tem?
To je pogost mit, ki pa ne odraža celotne slike. Res je, da so začetni stroški trajnostne gradnje lahko višji, vendar dolgoročno prinaša večje prihranke, boljšo kakovost bivanja in višjo vrednost nepremičnin. Če gledamo celoten življenjski cikel stavbe, je trajnostna gradnja bolj ekonomična in dostopnejša, kot se pogosto misli.
Trajnostna gradnja pogosto velja za nekaj elitnega, vendar je ključno razumeti, da ne gre za dražje materiale, ampak za pametnejšo zasnovo. Trajnostna gradnja je dražja predvsem, če uporabljamo vrhunske inovativne rešitve, ki še niso široko dostopne (npr. napredni trajnostni materiali, visoka avtomatizacija pametnih stavb). Vendar večina trajnostnih ukrepov ni bistveno dražja, če jih načrtujemo od začetka.
Da bi bila trajnostna gradnja res dostopna vsem, so potrebni sistemski ukrepi, ki spodbujajo prehod k bolj trajnostnim rešitvam: javna naročila morajo spodbujati trajnost – če država in občine gradijo trajnostno, se poveča dostopnosti za vse. Boljše financiranje trajnostnih rešitev (zelena posojila, subvencije in davčne olajšave) lahko zmanjšajo začetne stroške. Pomembno vlogo igrata tudi večja ozaveščenost in izobraževanje – pomembno je, da investitorji in uporabniki razumejo prave dolgoročne prihranke trajnostne gradnje.
Kateri projekt ali pobuda v okviru CER sta vas osebno najbolj navdušila?
V okviru CER sodelujemo pri številnih inovativnih projektih, ki spodbujajo trajnostno poslovanje. Dva izmed projektov, ki sta me osebno najbolj navdušila, sta EU-projekta DESIRE in naš navigator ter certifikat za trajnostno poslovanje Green Star, saj na inovativen način in konkretno prispevata k ustvarjanju trajnostnih rešitev za prihodnost.
Kakšen je vaš pogled na integracijo pametnih tehnologij in UI v trajnostno gradnjo? Je to prava smer glede prihodnosti bivanja? Se vam ne zdi, da bomo s tem nekako vsi pod nekim nadzorom?
Pametne tehnologije in umetna inteligenca imajo ogromen potencial za izboljšanje trajnostne gradnje in prihodnosti bivanja. Verjamem, da je to prava smer, saj omogočajo večjo energetsko učinkovitost in zagotavljajo večje udobje za uporabnike, hkrati pa zmanjšujejo vpliv na okolje oziroma se mu prilagajajo.
V našem domu imamo tudi pameten sistem, ki ga upravlja moj mož – in moram priznati, da nam res omogoča visoko kakovost bivanja. Temperatura, svež zrak in svetloba se samodejno prilagajajo oziroma jih lahko po potrebi tudi učinkoviteje reguliramo. S tehnologijo smo gotovo dosegli bolj energetsko optimiziran dom, ki se prilagaja našim potrebam.
Ni vprašanje, ali potrebujemo pametne tehnologije, ampak kako jih bomo uporabljali, da bodo v službi ljudi in trajnosti – ne obratno. Seveda pa je potrebno znanje, da jih znamo učinkovito upravljati, sicer je lahko njihov učinek tudi obraten.
Kaj bi po vašem mnenju lahko storili kot družba, da bi hitreje prešli na trajnostne načine gradnje in bivanja?
Prehod na trajnostno gradnjo zahteva spremembo miselnosti, sistemski pristop in sodelovanje celotne družbe. Pozornost moramo nameniti tako blaženju kot prilagajanju podnebnim spremembam s trajnostno gradnjo. Da bi to dosegli, pa bo ključno sodelovanje vseh deležnikov – od posameznikov do podjetij, države in lokalnih skupnosti, ki moramo delovati usklajeno, da trajnost postane norma, ne izjema.
Nujno je boljše ozaveščanje in izobraževanje. Trajnost ne pomeni le nižjega stroška in višje kakovosti bivanja, temveč tudi bolj zdravo okolje. Sprememba kulture bivanja zahteva prehod od potrošniške miselnosti k odgovorni rabi virov in trajnostnim odločitvam.
Podjetja imajo ključno vlogo pri razvoju inovativnih materialov, krožnih modelov in digitalizacije, a brez jasne zakonodaje in finančnih spodbud bo prehod prepočasen. Država mora poenostaviti postopke za trajnostne projekte in javna naročila usmeriti v trajnostne rešitve, saj tako postavlja standard za celoten trg. Občine pa lahko s trajnostnim prostorskim načrtovanjem spodbujajo urbano regeneracijo in energetske prenove namesto širjenja.
Kako po vašem mnenju razmišljajo mlajše generacije o trajnostnem razvoju v primerjavi s starejšimi? So bolj zagnane ali bolj skeptične?
Mlajše generacije so bolj zagnane, bolj ozaveščene in manj potrpežljive ob počasnih spremembah. So bolj odprte za nove tehnologije in inovativne trajnostne pristope, vendar se včasih soočajo z občutkom nemoči zaradi počasnih sistemskih sprememb.
Mladi so bolj nestrpni do neučinkovitih okoljskih politik in birokracije. Starejše generacije trajnost pogosto vidijo kot postopen razvoj, mladi pa kot nujo, ki zahteva takojšnje ukrepanje, s čimer se popolnoma strinjam.
Pomembno je, da generacije sodelujemo in združimo svoje prednosti, saj le tako lahko dosežemo hitrejši in učinkovitejši trajnostni prehod.
Avtor: Danijel Kmetec, uredništvo Hausbau Slovenija
