Dare Kaurič: Glede na to, kar slišim zdaj, je Brizgalna brizga še kar kulturna

Ko je zapustil Kingstone, je vedel, da bo ustvarjal kot Dare Kaurič. O umetniškem imenu ni razmišljal. Foto: Ana Kovač Vsi poznamo pesmi, kot so Cela ulica nori, Luna nad obalo, Brizgalna brizga, Moja mama in Pobegli vlak, marsikdo pa ne ve, da za njimi stoji ista oseba. To je Dare Kaurič, ki se lahko pohvali, da uspešnice piše kot po tekočem traku. V svoji dolgoletni glasbeni karieri je deloval v več skupinah, najbolj prepoznavni sta idrijske KuZle in Kingstoni, kjer je bil zagotovo eden vidnejših članov. Ob koncu lanskega leta pa je s svojo odločitvijo, da skupino po 30 letih zapusti, marsikoga pošteno presenetil. Zdaj se posveča samostojni karieri, ki mu več kot očitno odlično uspeva, saj je postal zadnji zmagovalec portoroškega festivala Melodije morja in sonca (MMS).

Z njim smo se pogovarjali o njegovi že peti zmagi na tem festivalu, o razlogih za odhod iz skupine, kako so njegovo odločitev sprejeli preostali člani in kaj se je z njegovim slovesom spremenilo. Zaupal pa nam je tudi, kakšno je njegovo mnenje o izposojanju in prirejanju pesmi iz tujine ter kaj ga kot samostojnega izvajalca čaka zdaj.

So se občutki po zmagi na Melodijah morja in sonca že polegli ali so še vedno tako močni kot pred tedni?

Ko sem izvedel, da sem zmagal, tega dejansko nisem pričakoval. Pesem ni čisto tipična poletno-obmorska in ne opeva morja ali sonca. Moram reči, da še nekaj dni po zmagi nisem dojel, da sem res zmagovalec. Še nekaj dni kasneje sem sanjal, ali se bom na festivalu odrezal dobro ali ne, povsem sem zamešal čas. Je bila pa to do zdaj najbolj sladka zmaga. Že nekajkrat sem bil zmagovalec festivala, trikrat smo zmagali s Kingstoni, enkrat sem napisal skladbo za Atomik Harmonik, ta solo zmaga pa mi zagotovo pomeni največ.

Ste pričakovali, da bo pesem med občinstvom in žirijo sprejeta tako dobro?

Pravzaprav res nisem. Bil sem vesel, da so skladbo sploh sprejeli na MMS, ker je tematika čisto drugačna. To se mi zdi še toliko boljše in mi je dalo tudi nov zagon za mojo "novo kariero". Zmaga na MMS je odlična odskočna deska, če lahko temu tako rečemo.

Poglejte njegov nastop:

Videospot za zmagovalno pesem ste posneli z Matjažem Javšnikom, s katerim sta, kot je rekel sam, sodelovala že stokrat. Zakaj zdaj spet?

Z Javšnikom sva res sodelovala že vsaj trikrat. Takoj, ko ustvarim novo skladbo, vidim neko vizualno sliko, kako bi lahko bila videti. Scenarij za videospot sem imel narejen že, ko je skladba nastala. Če bom delal videospot, sem vedel, da bo videti tako. Zakaj Matjaž Javšnik? Ker je moj dober kolega. Ko sem ga poklical in vprašal, ali bi nastopal v mojem videospotu, je rekel samo da, brez dodatnih vprašanj kje, kdaj, zakaj. Samo rekel mi je, naj mu prej povem, da se malo pripravi. Matjaž je prišel, naredil svoje in nastala je dobra kombinacija.

Dolga leta smo vas poznali kot člana skupine Kingston. Kako bi z nekaj besedami opisali to obdobje 30 let?

Trideset let je dolga doba. Če ne bi bili prijatelji in dobra družba, to nikakor ne bi trajalo toliko časa. Enkrat pa se vsega malo zasitiš in hočeš poskusiti še kaj drugega. Sicer sem pa tudi v vmesnem času delal druge stvari, tako zase kot za druge. Nato pa sem se odločil, da grem na svoje, in mislim, da imam konec koncev še veliko za povedati. Ko nisi toliko usmerjen v neko formo, si lahko privoščiš tudi takšne skoke, kot je ta. Dve leti nazaj sem izdal album duetov Muzika za ples, h kateremu sem povabil izvajalce in avtorje, ki jih zelo cenim. Če jih nekaj omenim, New Swing Quartet, Davor Gobac iz Psihomodo Pop, Anika Horvat, Tinkara Kovač, Zlatko, seveda se ne bom spomnil vseh. Pri nekaj besedilih sta mi pomagala tudi Rok Lunaček in Drago Mislej - Mef, tako da je bila odlična ekipa. Zdaj pa gremo naprej.

Raje delate sami ali v skupini?

Jaz sem bolj solo človek (smeh, op. p.). V bistvu najraje ustvarjam in to mi daje največ zadovoljstva. Ko vidiš, da se pesem prime, je to največja nagrada za tvoje delo. Včasih je videti, da je to povsem preprosto, ampak ni.

"Pazi zdaj!" so besede, ki jih Dare Kaurič še danes sliši, ko se sprehaja po ulicah. Foto: Ana Kovač

Ko ste naznanili svoje slovo, ste zapisali, da v življenju včasih pride do trenutkov, ko je treba dokončno reči adijo. Ste o odhodu iz skupine razmišljali že dalj časa?

Razmišljal sem že nekaj časa, lansko leto aprila sem pa s tem seznanil vse v skupini, tako da so do novega leta imeli čas, da so dobili nadomestilo. In stvar gre veselo naprej.

Kako so preostali člani sprejeli vašo odločitev?

Sprejeti nekaj takšnega ni lahko, ker tako dolga doba pusti pečat na vseh. Je pa res, da smo z vsemi še naprej kolegi, kitarist Kingstonov mi še vedno snema zvoke kitare, med nami ni nobenega spora ali zamer.

Kaj je bilo ključno, da ste se podali na samostojno pot? Marsikdo želi s tako odločitvijo stopiti v ospredje.

Če govorimo o odru, se raje počutim, da sem eden od petih. Ampak zdaj, ko vse delam sam, moram stopiti v ospredje. Kako bo to šlo, ne vem, imeli smo že nekaj nastopov in bilo je odlično. Res pa je, da imamo dober repertoar pesmi, ker sem bil avtor večine skladb za skupine Kingston, Zablujena generacija in Atomik Harmonik, tako da imam kombinacijo avtorskih skladb po svojem jagodnem okusu. Mislim, da bo dobro uspelo. Imam odlično skupino, ki me spremlja, to je TamburaTeam iz Vipave, s katerimi imamo nek nov pristop. Vse komade, ki smo jih poznali prej, igramo na nov način, v novih aranžmajih.

Mislite, da vas je novi član skupine Kingston dobro nadomestil?

Ne vem, mislim, da (smeh, op. p.).

Ste bili zdaj že na kakšnem njihovem koncertu?

Bil sem. Kakšnih 14 dni nazaj sem bil v Spodnji Idriji. Videl sem en njihov set, mislim, da je kar v redu. Pesmi bodo ostale, četudi se ljudje menjajo.

Je Dare Kaurič po odhodu že pripravil poslovilno zabavo? Poglejte:

So vaši dnevi po odhodu iz skupine kaj drugačni kot prej?

V bistvu so dnevi isti kot prej, samo ni toliko nastopov, kot smo jih imeli s Kingstoni. Prej je bilo na trenutke res vsega preveč. V bistvu se predvsem tega zasitiš. Vožnje ob treh ali štirih zjutraj z drugega konca Slovenije ti pustijo sledi. Zato sem rekel, da bo zdaj bolj umirjeno in na moj način.

Je težje zdaj, ko ste sami za vse?

Seveda je, ampak sem vajen tega, ker sem bil vpleten tudi v druge stvari, ki smo jih delali pri Kingstonih. Tako da ni neke hude razlike.

Mislite, da so današnji časi prijazni do glasbenikov, ki želijo graditi solo kariero, ali je lažje biti v skupini?

Ko smo začenjali s Kingstoni, je bilo ogromno radijskih postaj, ki so vrtele slovensko glasbo. Primer: v nedeljo zvečer smo gostovali v oddaji Nedeljskih 60 z Mariom Galuničem, drugi dan so nas že vsi klicali za nastope. Zdaj pa ni več tako. Ampak s tem se moraš sprijazniti.

Torej je danes težje priti do nastopov?

Mislim, da.

V enem od intervjujev ste dejali, da vam lahko rečemo stric iz ozadja. Torej bolj uživate v ustvarjanju kot pa v petju?

Res je. Jaz najraje ustvarjam skladbe in potem vidim, kaj se zgodi, kakšen je rezultat. Ko sem delal za Zablujeno generacijo, se nikoli nisem "metal ven". Vesel sem bil, da je skladba dobra in da živi. Tudi zdaj, ko sem slučajno bil na njihovem koncertu, vidim, da skladbe, ki smo jih delali 20 let nazaj, še vedno živijo. Nostalgija se prodaja, pravijo.

Njegov napis na majici "Še pomnite Kuzle, tovariši?" nas vrača v čase, ko je idrijski punk bend izdal svoj prvi album s tem naslovom. Foto: Ana Kovač

Ena od vaših uspešnic je tudi Brizgalna brizga, kjer je besedilo nekoliko provokativno. Ste zaradi takšnih besedil kdaj naleteli na odpor ali celo cenzuro?

V bistvu ne. Atomik Harmonik je nastal zaradi zafrkancije in rekli smo, da se dajmo malo poigrati. Neverjetno je, kako so ljudje to zapopadli. Če pogledam, kakšni so zdaj nekateri teksti, je Brizgalna brizga prav za v cerkev. Slišal sem nekaj pesmi nekaterih izvajalcev in si mislil, Bog pomagaj. Ampak dobro, časi se spreminjajo.

Vam takšna besedila niso všeč?

Ne. Mislim, da je Brizgalna brizga še kar kulturna, glede na to, kar slišim zdaj.

Ali takoj ob nastanku pesmi začutite, da bo postala uspešnica, ali se tak uspeh zgodi spontano?

Ne, poklopiti se mora več stvari. Skladbo Kristalno jasno, ki je zmagala na MMS, sem imel v predalu že dobra tri leta. Potem pa sem letos gledal Evrovizijo in v oči mi je padel Tommy Cash in njegov Espresso Macchiato. Rekel sem, da mora tudi moja pesem imeti takšen ritem, zato smo v bistvu samo spremenili ritem, struktura pa je ostala ista. Vedel sem, da je skladba dobra. Nekaj ljudem sem dal poslušati tri pesmi. Včasih se zgodi, da poslušam tudi koga drugega, kar je lepo. In vsi so mi rekli, naj prijavim Kristalno jasno. Poslušal sem jih in očitno so imeli prav. Ko gledam festivale, kot so MMS, Slovenska popevka ali Ema, so tisti, ki so všeč meni, vedno nekje spodaj (smeh, op. p.), tako da nimam občutka za to.

Zadnje čase je zelo priljubljeno izposojanje in prirejanje besedil tujih pesmi. Kakšen je vaš pogled na to?

Kaj pa vem, jaz tega raje ne bi počel. Je pa res, da je za nekoga, ki se hoče na hitro prebiti, najlažje vzeti skladbo, ki je nekje že uspešnica, saj z njo skoraj ne moreš "faliti". Je pa tudi res, da sem velik oboževalec Manuja Chaa in zdaj je nekdo naredil priredbo njegove pesmi, ki mi je vrhunska. V bistvu je vzel celo njegovo skladbo takšno, kot je, jo na novo posnel in ji dodal dodatne vokale. Mogoče kdaj poskusim narediti tudi kaj takšnega, ampak v tem trenutku ne.

Preverite, kaj najraje počne v prostem času:

Kaj vas kot samostojnega izvajalca čaka zdaj?

V prvi fazi je predvsem promoviranje nove skladbe. Nato pa se konec avgusta začnejo nastopi, 28. 8. sem v Izoli, 29. 8. v Zagorju ob Savi, 9. 9. v ljubljanski Aleji. Bo kar pestro.

Ko sem bil pri Kingstonih, sem redko imel čas iti na kakšen koncert, ker smo bili vse sobote zasedeni. Pred festivalom MMS sem kupil tri vstopnice za koncerte – v Novi Gorici je bil New York Ska-Jazz Ensemble, naslednji dan Stranglers v Puli, še naslednji dan pa Sting v Vidmu. Na koncu nisem šel na nobenega (smeh, op. p.), ker je bilo žal toliko dela. Ampak bomo našli čas tudi za to, da si ogledam kakšen koncert.

Je povpraševanja po nastopih dovolj, ste zadovoljni?

Sem zadovoljen. Ni mi več pomembno, da imam na leto sto nastopov, ker je to absolutno preveč. Raje bom imel manj nastopov in takšne, ki mi res ustrezajo. To so bolj koncertne variante in ne veselice. Upam, da to izpeljemo, kakor smo si z ekipo zadali.

Dare Kaurič se lahko pohvali, da uspešnice piše kot po tekočem traku. Foto: Ana Kovač

Kako pa so vašo "novo kariero" sprejeli občinstvo in oboževalci, ki so vas spremljali že prej, kakšni so odzivi?

Dobil sem veliko znakov podpore. Tisti, s katerimi smo bili nekako ves čas skupaj, so me podprli in sem jim hvaležen.

Ob odhodu iz skupine ste dejali, da bi radi poskusili še kaj drugega. Imate poleg tega, da zdaj gradite samostojno kariero, še kakšno željo za prihodnost?

Še naprej bom ustvarjal glasbo. Leta 2019 sem izdal svoj knjižni prvenec Z besedami in prsti, ki je tudi "zadnjenec", ker je bila to moja prva in zadnja knjiga (smeh, op. p.). V njej so zbrani teksti nekaterih skladb in t. i. poezija. Vmes sem izdal še album chill out glasbe, ki sem ga poimenoval Chilli Caffe. Mogoče delam vsega malo preveč, ampak to mi je všeč.

Preberite še:

Trendi Na 44. Melodijah morja in sonca slavil Dare Kaurič

Trendi Pretres v skupini Kingston: Odhaja pevec Dare Kaurič

Trendi Skupina Kingston razkrila ime novega člana in napovedala prvi nastop z njim