Tilen Bartol na novi poti: Zagotovo je bolj zahtevno, kot sem si predstavljal #video

Le nekaj dni pred 26. rojstnim dnem je Tilen Bartol pred dvema letoma v Planici potegnil črto pod profesionalno športno kariero. Po novi operaciji se ni več vrnil na želeno raven in sprejel odločitev, da konča 22 let dolgo skakalno pot.

"Trenerji bi verjetno rekli, da sem svoje potenciale izkoristil v zelo majhni meri, jaz bom rekel, da sem imel vseeno kar v redu kariero. Izpolnil sem nekaj ciljev. Bil sem na olimpijskih igrah, z ekipo na stopničkah v svetovnem pokalu, posamično peti," pripoveduje 28-letnik, ki svoje odločitve o zgodnjem koncu kariere ne obžaluje.

Veseli ga, da med dediščino skakalne kariere lahko šteje kar nekaj stkanih prijateljstev. Skoke še vedno spremlja, a časa za ogled vseh tekem ni, saj danes njegov urnik zapolnjuje gostinstvo.

Kot vodja gostinskega lokala Smash Ljubljana ugotavlja, v kako zahteven posel, v katerem opravlja paleto nalog, se je spustil. Če športniki uspehe enačijo z dobrimi rezultati, je v gostinstvu uspeh zadovoljna stranka, pravi.

Tilen Bartol o drugi karieri:

Ob zaključku kariere pred dobrima dvema letoma v Planici ste dejali, da še ne želite govoriti o prihodnosti, a da je čas, da obrnete nov list in date prednost še čemu drugemu v življenju. Kam vas je zaneslo takoj po koncu športne poti?
Danes sem v gostinstvu, a sprva nisem šel v to smer. Spoznal sem Aleša Prestorja, ki je še danes moj šef in zelo dober prijatelj. Po skakalni karieri mi je ponudil službo v njegovi marketinški agenciji. Prvo leto sem delal pri njem, se ukvarjal z organizacijo raznih dogodkov, sodeloval na primer pri Reviji skokov v Mostecu.

Potem pa se je začela dogajati zgodba v gostinstvu, z gostinskim lokalom Smash Ljubljana. V tej še vedno sodelujem z Alešem, tu pa sta še Vuk Greganović in Tom Jaki. Vsi trije so moji nadrejeni, a tudi dobri prijatelji.

Od lanskega maja, ko se je zgodba Smash začela razvijati, sem stoodstotno v tem.

V kakšni vlogi? Kakšne so vaše zadolžitve?
Ponudili so mi neke vrste vlogo vodje lokala v Ljubljani. Moje naloge obsegajo različne stvari: od naročanja stvari za lokal, papirologije, zaključkov blagajn, do skrbi za osebje lokala.

Skrbeti moraš tudi, da je lokal videti dobro, če se karkoli uniči, je treba poskrbeti za servise. Gre za veliko različnih opravil.

Pri katerem ste naleteli na največji izziv? 
Več jih je bilo, saj sem se na začetku s temi stvarmi srečeval prvič. Najtežje mi je bilo, ko sem bil sam za vse, dokler nisem dobil sovodje. Zdaj sva dva in je precej lažje. Prvih osem mesecev, dokler sem bil sam, je bilo zelo naporno.

Od nekdaj si je želel imeti svoj gostilno, delovati v gostinstvu. Zdaj, ko se je spoznal z njim, priznava, da je realnost precej drugačna, predvsem pa bolj zahtevna, kot je pričakoval. Foto: Gaja Hanuna

Delovniki so bili zelo dolgi. Od zgodaj zjutraj do popoldan, sledilo je nekaj počitka, zvečer pa naprej, tudi do enih zjutraj. In to pravzaprav vsak dan, saj obratujemo vsak dan.

Zelo malo dni je bilo prostih, a sem nekako vedel, da se bo to umirilo. Zavedal sem se, da je prvo leto vedno povsod zahtevno. Ko sem dobil sovodjo, me je to razbremenilo veliko stvari.

Danes mi je lažje, uspešneje znam načrtovati teden, čeprav se vmes še vedno lahko zgodi kaj nepredvidljivega. Si pa zdaj znam vzeti več časa za ukvarjanje s športom, druženje z družino, prijatelji, česar v prvih mesecih ni bilo veliko. 

Ste se v tej smeri kdaj šolali ali ste začeli z ničle?
Ne, nič se nisem šolal na to temo. Imel pa sem vedno željo imeti svojo gostilno. To sem si od nekdaj želel in si govoril, da bi bilo lepo, če bi jo imel.

Ko je Aleš to izvedel, mi je povedal, da se nekaj dogaja, kar bi lahko izpeljali, da se odpira neka možnost, prek katere bi lahko spoznal, kako je imeti gostilno. Čeprav ni moja, sem v tem letu spoznal, da gre za zelo, zelo zahteven posel.

Zdaj, ko ste vse skupaj videli iz prve roke, lahko poveste, kako se realnost razlikuje od ideje, da bi bilo lepo imeli gostilno?
Uf, močno (smeh, op. a.). Zagotovo je bolj zahtevno, kot sem si predstavljal. Sploh če si odprt vsak dan, je treba delati tudi ob nedeljah, praznikih. Težje je, kot sem si mislil. A zdaj, ko so se stvari malo umirile, mi je vseeno lažje.

Ste pa bili takega urnika vajeni tudi iz skokov.
Res, ja. V skokih, sploh pozimi, si bil na delu vsak dan. Vse konce tedna smo bili na letalih, v avtomobilih, na tekmovanjih. 

Tudi v drugi karieri je ostal nekoliko povezan s športom, saj sodelujejo s hokejsko Olimpijo. Foto: Gaja Hanuna

Kako zahtevno se je uveljaviti in obstati na trgu ob veliki izbiri gostinske ponudbe? Ste zadovoljni s prvim letom?
Zagotovo moraš biti predvsem drugačen od ostalih. Rekel bi, da mi smo drugačni. Se je pa vseskozi treba truditi, delati. Ne smeš zaspati. Delati je treba na več področjih, pomemben je marketing, pomembna so družbena omrežja.

Za to imamo svojo ekipo. Ob ponedeljkih se zberemo na sestankih, tam padajo ideje, tam se dogovori, kaj bomo delali na teh področjih.

Vseskozi se mora nekaj dogajati. Organizirati je treba dogodke, tudi pri tem je treba biti inovativen, da pripraviš drugačne kot ostali.

Mi imamo od četrtka do sobote ob večerih DJ-a, tako da se ljudje morda dlje zadržijo, popijejo kakšen dodaten koktajl ... Že to je malo drugače kot pri ostalih, saj v restavracijah s hrano po navadi nimajo DJ-jev. 

"Zelo rad bi se naučil z ničle postaviti lokal na noge. Lani sem bil sicer zraven, a mora se odpreti še kakšen, da bom vedel še več." Foto: Gaja Hanuna

Jaz bi rekel, da smo cilje izpolnili. Prvo leto, ko začneš s tako stvarjo, je težko, saj moraš pridobiti redne stranke, svojo klientelo. Mislim, da nam je to kar uspelo. Če nam ne bi, bi se težko odločili za odprtje še ene lokacije v Portorožu, ki bo sicer delovala le čez poletje. 

Niste še dolgo v tem poslu, pa vseeno, česa ste se v tem letu osebno naučili, kje imate največ prostora, da svoja obzorja na področju, na katerem delujete, še razširite?
Vsak dan se naučim nekaj novega. Na začetku sem se vsak dan naučil morda še več, ker je bilo vse novo, zdaj pa nekaj vseeno že vem. Je pa tako, da vsak dan ponuja neke izzive, ki jih morda ne pričakuješ. Ko se pojavijo, jih moraš znati v čim krajšem času in čim učinkoviteje rešiti. 

Zelo rad bi se naučil z ničle postaviti lokal na noge. Da točno veš, kaj vse potrebujemo. Lani sem bil sicer zraven, ampak se mora še kakšen odpreti, da bom vedel še več.

Dolgoročno se torej vidite v tem poslu.
Vsekakor. 

Če ste kot športnik besedo uspeh enačili ali pa ga dojemali skozi prizmo rezultatov, kako v drugi karieri gledate na uspeh?
Uspeh je to, da lokal obratuje brez težav, da je vse urejeno, kot mora biti, da stvari "štimajo". Tudi to, da uredim vse, kar imam za urediti pisarniškega dela.

Predvsem pa je v gostinstvu uspeh to, da so stranke zadovoljne. To šteje največ.

"Sredi sezone, ko še vedno nisem prišel zraven, nazaj v svetovni pokal, sem se odločil, da je to to, da sem temu športu dal vse, kar sem lahko, in da bom konec sezone končal kariero." Skakalno kariero je končal spomladi leta 2023. Foto: Guliverimage

Vrniva se k vaši skakalni karieri. Končali ste jo zgodaj, malce pred 26. letom. Takrat ste dejali, da zadnji dve sezoni niste več našli stika s svetovnim pokalom, da bi bili tam, kjer ste si želeli biti. Kdaj ste se dokončno odločili, da je res dovolj?
Zadnji dve sezoni sta bili zame res zelo, zelo težki. Žal po zadnji poškodbi nisem nikoli več prišel na raven, na kateri sem bil prej, oziroma na takšno, na kakršni sem želel biti.

Pred zadnjo sezono sem si rekel, da bo to moja sezona. Potem pa prideš v sezono in ne steče. To je bilo zame res zelo veliko razočaranje, saj sem vedel, da sem naredil vse, dal sem vse od sebe ...

Sredi sezone, ko še kar nisem prišel zraven, nazaj v svetovni pokal, sem se odločil, da je to to, da sem temu športu dal vse, kar sem lahko, in da bom konec sezone zaključil kariero.

Vašo kariero sta zaznamovali dve težji poškodbi kolena?
Da. Prva je bila jeseni 2018, po moji najboljši sezoni svetovnega pokala. Že konec te zimske sezone sem se poškodoval, a sezono s pomočjo tablet nekako speljal do konca. Njegovo kariero sta zaznamovali tudi operaciji kolen. Foto: Anže Malovrh/STA

Poleti me je koleno ves čas bolelo, opravili smo več magnetnih resonanc, ki sprva niso pokazale nič. Jeseni ni bilo bolje, tako da smo šli še na eno magnetno resonanco. Takrat je doktor opazil neko liso na meniskusu, ki bi lahko bil počen. Nisem imel druge možnosti, kot da grem na operacijo. Med to je povedal, da ni druge, kot da zašije meniskus. 

Po tej operaciji sem se kar hitro vrnil. Po dobrih treh mesecih sem bil že na skakalnici. Nato pa se mi je čez manj kot leto po vrnitvi to zgodilo še na drugem kolenu. Spet sem želel izpeljati sezono, a ni šlo, tako da sem se po novoletni turneji odločil za operacijo.

Z drugim kolenom sem imel precej večje težave, trajalo je skoraj sedem mesecev, da sem bil spet na skakalnici. A nikoli več nisem prišel v želeno formo. Bil sem še vedno v svetovnem pokalu, a to niso bila mesta, ki bi si jih želel.

V skokih ste bili 22 let. Dolga doba, v kateri ste se zagotovo veliko naučili tudi za življenje po športu. Kaj bi izpostavili?
Mislim, da ti skoki, na splošno vsak šport, da zelo veliko discipline. Moraš paziti na težo, na vse, kar pride zraven, tu so treningi, tekme ...

Ob disciplini pridobiš tudi delovne navade in zavedanje, da se je treba, če želiš kaj doseči, stvarem posvetiti, delati na polno. Jaz mislim, da to vsi skakalci odnesejo od svoje kariere. Verjamem, da ti je zaradi tega lažje tudi po koncu kariere, ko greš na neko novo pot.

Na olimpijskih igrah v Pjongčangu je s Petrom Prevcem, Jernejem Damjanom in Anžetom Semeničem končal na petem mestu ekipne tekme, posamično pa je bil 16. in 17. Foto: Stanko Gruden, STA

V kolikšni meri bi rekli, da ste izkoristili svoje potenciale?
Težko je odgovoriti na to vprašanje. Trenerji bi verjetno rekli, da v zelo majhni, jaz bom rekel, da sem imel vseeno kar v redu kariero. Izpolnil sem nekaj ciljev. Nastopil sem na olimpijskih igrah, bil sem peti v svetovnem pokalu, ekipno na stopničkah. 

Kako bi bilo brez poškodb, ne vemo. Lahko ne bi bilo nič drugače, lahko bi bilo.

S svojo kariero sem zadovoljen. Da, lahko bi bila daljša, ampak na koncu sem se odločil, kot sem se, in svoje odločitve nič ne obžalujem.

Koliko pa ste med kariero sploh razmišljali, kaj boste delali po njej, s čim bi si lahko služili denar?
Zavedal sem se, da bom moral delati, kot večina ostalih, ki končajo kariero, saj v skokih le redki zaslužijo dovolj, da lahko živijo od tega. Sam sem po karieri prejel še nekatere druge ponudbe, na koncu sem se odločil za to in sem zelo vesel, da sem se odločil, kot sem se.

"S svojo kariero sem zadovoljen. Lahko bi bila daljša, a odločitve o koncu ne obžalujem." Foto: Guliverimage

Koliko še spremljate skoke?
Ne bom rekel, da gledam vsako tekmo, a jih kar spremljam. Že zaradi svojih prijateljev, ki so še vedno tekmovalno v skokih. Z nekaterimi smo se spoznali zelo dobro, saj smo bili skupaj več kot pa z družinami. 

Zelo rad pogledam tekme na kakšni letalnici ali pa kakšne vrhunce sezone.

Omenili ste letalnice. Te so vam bile kar pri srcu, kajne?
Da. Takšnega adrenalina, kot ga dobiš na letalnici, ne dobiš nikjer drugje. Zelo rad sem imel letalnice. Sploh Planico. Če ti uspe dober skok, je to res užitek.

Je bilo pa vsako leto malo več strahu pred letalnico. Vsaj pri meni je bilo tako. Zadnje leto, ko sem vedel, da bom zaključil, me je bilo res strah. Še nikoli prej me na velikanki v Planici ni bilo tako strah kot takrat. 

Kdaj ste med kariero najbolj uživali?
Če govorimo o rezultatih, zagotovo v tisti moji najboljši sezoni.

Sicer pa smo bili dobra ekipa, imeli smo se lepo tudi izven treningov, izven skakalnic. Trenutki, ki se niti niso zgodili na skakalnici, pač pa morda na kosilu ali pa na letališču, ko smo naredili kakšno neumnost, ostanejo najbolj v spominu. Stkali smo lepe vezi, še vedno se družimo, kar mi zelo veliko pomeni.

"Takšnega adrenalina, kot ga dobiš na letalnici, ne dobiš nikjer drugje," pravi 28-letnik, ki je v Planici leta 2016 poletel vse do 252 metrov, a se mu ni uspelo obdržati na smučeh, tako da polet ni štel za svetovni rekord. Foto: Aleš Fevžer

Kaj pa spomin na tisti polet iz Planice, ko ste zajadrali vse do 252 metrov, a nato padli?
Tudi ta je ostal, seveda. A ne morem reči, da se prav v živo spomnim vsega. Je pa to en lep, boleč trenutek.

Več iz rubrike Druga kariera

Za konec povejte še vaše mnenje o zadnjem dogajanju v skokih, od razkrite manipulacije Norvežanov z dresi do novosti, ki so na uvodu v poletno sezono pripeljale do številnih diskvalifikacij.
Ne vem, ali bi sploh kaj komentiral. A menim, da pred olimpijsko sezono takih sprememb ne bi smelo biti. Dresi so povsem drugačni, nove mere, nov način kontrole ...

Ne vem, kdo je poskrbel, da je video prišel v javnost. Zelo slabo za Norvežane, sploh kot organizatorji svetovnega prvenstva so si privoščili veliko napako in jo tudi drago plačali, glede na to, da do konca sezone niso smeli skakati.

Bartol meni, da so zadnje spremembe prevelike za sezono, ki prinaša olimpijske igre. Foto: Guliverimage

Vedno se je hodilo po robu, vedno želiš imeti najboljšo mogočo opremo, zato tudi pride včasih do diskvalifikacije. Nisem pa prepričan, da so na primer rumeni in rdeči kartoni, ki jih bodo uvedli, pravi način kontrole.

Kot nekdanji skakalec vem, da se zelo hitro zgodi, da okoli trebuha izgubiš centimeter in ta centimeter te bo zdaj stal rumenega, rdečega kartona ... 

Menim, da so to prevelike spremembe pred sezono, ki prinaša olimpijske igre. Ob takih spremembah moraš tudi malo spremeniti tehniko skoka, da vse deluje. Rekel bi, da so spremembe malo pretirane.

Sportal Ana Kobal Philp: Odhod v ZDA je bil šok, a hkrati najboljša odločitev v mojem življenju

Sportal Pot Gregorja Krušiča, ki ni bila preprosta

Sportal Od smučarskih skokov do razvoja opreme za svetovne rekorderje: zakaj je Urban Remic zapustil tekmovalne skoke?

Sportal Obetaven nogometaš, ki je uspešen družinski posel zamenjal za družbena omrežja

Sportal Meta Hrovat po težkih preizkušnjah našla svoj košček sreče

Sportal Tjaša Vozel: Šport me je naučil, da v življenju ni vedno vse, kot si zamisliš, in da to ni slabo #video

Sportal Forfang in Lindvik na zaslišanje: Šteje vsaka minuta

Sportal Po številnih diskvalifikacijah se je oglasil direktor