Od smučarskih skokov do razvoja opreme za svetovne rekorderje: zakaj je Urban Remic zapustil tekmovalne skoke?

Ko smo Petra Slatnarja vprašali, ali je poleg Roka Urbanca in Roka Justina še kakšen skakalec zajadral v drugo kariero v njegovem podjetju, ni potreboval niti sekunde za razmislek. "Urban Remic," je rekel. Ime širši skakalni javnosti ne pomeni veliko, saj 24-letnik v karieri ni žel uspehov, a je imela njegova skakalna pot namen.

Prikaz, kako ti šport lahko odpre nadaljnjo pot v življenju. Kako ti delovne navade, ki jih kot posameznik pridobiš v športni karieri, dobro služijo v drugi karieri. Za Urbana lahko rečemo, da je to največji skakalni pokal, ki ga je dvignil, potem ko je začel sodelovati s Slatnarjem. Pred tremi leti, ko je kot zelo mlad zakorakal v novo življenjsko poglavje, je imel eno prošnjo, ki mu jo je Peter brez težav izpolnil. In ta želja še danes ostaja živa.

V občini Cerklje na Gorenjskem, od koder prihaja in kjer ima sedež podjetje Slatnar, se lahko pohvali s posebnim dosežkom. Edini občan je namreč, ki je poletel 200 metrov. Kot predskakalec. Vloga, s katero je tesno povezan še danes.

Kaj pravi Urban o osebnem rekordu v Planici in koliko znaša

Povejte nam, kako se je za vas vse skupaj začelo s smučarskimi skoki? Kdaj in kako ste vstopili v ta šport?

S smučarskimi skoki sem se začel ukvarjati leta 2010. Moj sosed, Grega Čavlovič, je bil trener v Skakalnemu klubu Triglavu Kranj. Moral sem se odločiti med nogometom in skoki. Najprej sem sicer pri petih letih izbral nogomet, a sem skoke vseeno preizkusil. Nekajkrat sem šel na trening, da sem dobil občutek, a sem dal prednost nogometu. Skoke sem opustil do desetega leta, ko sem se vrnil v skakalni svet. Takrat so se mi v glavi pojavljali le skoki in sem ugriznil v jabolko. Sprva sem treniral pri Anžetu Brankoviču, ki je iz iste vasi kot jaz, Vašca blizu Cerkelj, in po slabem letu prešel k svoji generaciji pod vodstvom Sandija Čimžarja.

Torej ste prvič preizkusili skoke že pri petih letih?

Da, približno dva ali trije treningi so bili. Toliko, da sem videl, kako je to videti.

Kako, da vas je nogomet bolj prevzel?

Nogomet je bil takrat zame bolj družaben, saj sem igral s prijatelji iz vrtca in šole. Iz Kranja nisem poznal nikogar. Kasneje je prevladala želja po adrenalinu in sem se odločil za smučarske skoke.

Do kdaj ste se s skoki ukvarjali resno?

Do devetnajstega leta, ko sem končal srednjo šolo in mladinsko kategorijo.

Sportal Meta Hrovat po težkih preizkušnjah našla svoj košček sreče

Foto: Gaja Hanuna Kaj je bil razlog, da ni prišlo do preskoka na višjo raven?

Zadnji dve leti mi ni šlo. Volja je začela upadati. Ko pogledam nazaj, mi je žal, da nisem bolj vztrajal. Drugi iz moje generacije so denimo pokazali, da je s trdim delom mogoče uspeti, četudi na začetku ni bilo rezultatov.

V generaciji ste imeli tudi Lovra Kosa in Timija Zajca.

Pri prejšnjem odgovoru sem mislil ravno na Lovra. On je odličen primer vztrajnosti. Ni bil v ospredju v mlajših selekcijah. A je vztrajal in sčasoma narediti velik preskok. Zdaj vsi vidimo, kje je.

Kaj je vam manjkalo, da rezultatska krivulja ni šla gor?

Poleg volje sem imel težave z gibljivostjo. Gibljivost, koordinacija in eksplozivnost so bistvene lastnosti za skakalca, meni pa je prav gibljivost vedno predstavljala največjo težavo. Zaradi tega nisem mogel razviti dovolj hitrosti čez prelet.

Ko športnik začuti, da stvari ne peljejo v želeno smer, je pomembno, kdaj se odloči, da prekine in poskusi v življenju še kaj drugega. Kaj je bil tisti klik, ko ste rekli, da je dovolj?

Preprosto nisem več dajal sto odstotkov na treningih. Ta šport zahteva stoodstotno predanost. Če nisi povsem predan, nimaš možnosti uspeti. Ko ti ne gre, to vpliva na proces treninga. In v profesionalnem športu moraš biti vseskozi osredotočen, sicer te ni nikjer.

Sportal Zmešnjava glede selektorskega mesta: legendarni skakalec podal resnico

Kaj vam je bilo najtežje pri skokih? Ste imeli morda težave s težo, kar je dostikrat tema pri smučarskih skakalcih?

Težav s težo nisem imel. Najtežja mi je bila gibljivost. Poznalo se je, da sem pozno prišel v smučarske skoke. Pri desetih letih sem zares vstopil v ta šport, pred tem pa se ukvarjal z nogometom, kjer gibljivosti nismo razvijali. V skokih pa je gibljivost ključna. In meni se je to zelo poznalo.

Moj brat je denimo začel pri šestih in je danes precej bolj gibljiv, tudi v zraku se počuti bolj domače. Jaz sem naredil preskok s sedemmetrske na 50-metrsko skakalnico v enem letu, kar je zelo hitro in je morda vplivalo na moje skakanje.

Tri leta bo kmalu zaposlen pri Petru Slatnarju. Foto: Gaja Hanuna Čeprav niste bili rezultatsko uspešni, pa ste veliko doživeli v smučarskih skokih. Kaj so vam dali?

Zelo veliko. Prijatelje, pozitivne izkušnje, disciplino in občutek za koordinacijo. Skakalci se v drugih športih pogosto znajdejo dobro. Poglejte, kako je uspelo Primožu Rogliču v kolesarstvu!

Se pa lahko pohvalite s prav posebnim dosežkom. Pri vsega 21 letih ste že vstopili v drugo kariero in se zaposlili pri Petru Slatnarju. Kako je prišlo do sodelovanja?

Kar poklical me je z vprašanjem, ali bi rad delal pri njih. Z mojim očetom sta bila v osnovni šoli sošolca. V tistem obdobju sem začel ravno z vlogo predskakalca na tekmah. Dejal sem mu, da če bom lahko skakal kot predskakalec v svetovnem pokalu, z veseljem. Usedla sva se in pogovorila, da bi lahko testiral nova okovja smuči, pri njem bi delal z Rokom Urbancem montažo smuči in okovja, razvoj smuči ... In sem rekel, da me to zanima. Vedno sem si želel delati v športu. Takoj sem zagrabil. Takšna priložnost se ne ponudi vsak dan.

Koliko časa že sodelujete?

Novembra bom tri leta redno zaposlen.

Kakšen šef je Peter?

Zelo človeški, prijateljski, a kadar je treba udariti po mizi, zna biti tudi odločen.

Kako vi vidite vlogo Petra Slatnarja v slovenskih smučarskih skokih? Številnim prihaja naproti.

Kot inovatorja. Za slovenske skoke je naredil ogromno. Lahko se podpiše pod slovenske skoke. Brez njega Slovenci po mojem ne bi bili tam, kjer so. V vsakem skakalcu poskušamo najti najboljše, kar imamo. Ne delajo več takšnih, kot je Peter Slatnar.

Kaj vse zajema vaše delo?

Razvoj smuči z Rokom Urbancem. Sem kot njegov vajenec. Ukvarjam se z montažo smuči, okovij, čevljev, pripravo paketov. Udeležen sem v razvoju opreme.

Peter Slatnar mu je odprl vrata v drugo kariero. Foto: Grega Valančič

Tudi z računalniškim delom? Pri Slatnarju je moč opaziti, da je prav tako veliko dela s 3D grafičnimi orodji.

Ne, čeprav sem po izobrazbi strojni tehnik. V tem se nisem našel.

Ste poskusili študirati?

Da, želel sem na fizioterapijo, pa sem jo opustil, ker sem začel spet skakati kot predskakalec. Vpisal sem se namreč na izredni študij in predavanja so bila ob koncu tedna, takrat pa so tudi tekme, ko moraš biti predskakalec. Zato sem ta študij opustil.

Imate zdaj drugačen pogled na opremo kot takrat, ko ste bili smučarski skakalec? Zdaj imate znanje, ki ga takrat niste imeli.

Popolnoma. Ne moreš si predstavljati, koliko detajlov je v ozadju. Vsak skakalec ima prilagojeno opremo. Če bi takrat vedel, kar vem zdaj, bi se vsega lotil drugače. V mlajših generacijah, če nisi bil talentiran, si dobil ene smučke in še to kakšne rabljene, če klub ni imel denarja. Drugače bi se lotil, če bi toliko vedel, kot vem zdaj. Vsak skakalec ima drugačen pristop do opreme, sebe. Pogovorimo se o njihovih skokih in tako vidimo več različnih zornih kotov.

Kateri skakalci izstopajo po svojem pristopu?

Vsak išče svoje meje. Domen Prevc je letos res dozorel. Po novoletni turneji je naredil klik v glavi. Spremenil je mišljenje o svojih skokih. Videlo se je, da je bil psihološko pripravljen, zato mu je uspelo sestaviti vrhunsko sezono. Če je v glavi vse urejeno, se lahko poklopi tudi do svetovnega rekorda. Tudi Anže Lanišek je izjemno konstanten s svojim razmišljanjem. Zelo je korekten. Ve, kaj hoče.

Foto: Gaja Hanuna

Kot predskakalec skačete tudi na letalnicah, kar vam daje tudi nekaj zaslužka povrhu vsega. Če se pošaliva, imate dvojni zaslužek, povezan s skoki. Pa vas ni strah se spuščati po letalnicah, čeprav ne trenirate?

Ne več. Ko sem se po dveh letih vrnil, sem se hitro znašel. Takrat sem dosti pozabil skoke. Klubski prijatelji so mi rekli, naj pridem in grem z njimi ter bom še malce zaslužil. Zakaj pa ne, sem si rekel. Ko se spustiš po rampi, si rečeš, saj znaš. Ko si v zraku, se počutiš domače. Kot bi vozil kolo. Mišice si zapomnijo, kaj so delale na treningih.

Pred letalnico se nekoliko bolj pripraviš. Grem na kakšen trening, a je po drugi strani res, da imamo od decembra do marca vsak konec tedna kot predskakalci trening na tekmah svetovnega pokala.

Kakšen občutek je leteti na Letalnici bratov Gorišek?

To je nekaj najlepšega. Ko prideš gor, dobiš strahospoštovanje, ampak je kljukica v življenju. Prav spomnim se, preden sem začel skakati, me je oče vprašal, ali bi se spustil po tej napravi. Absolutno, sem mu odvrnil. Nato sem se leta 2022 prvič spustil po letalnici. Prej sem pa naredil 25 skokov po dveletnem premoru.

Za konec še povejte, ali vas vleče v smučarske skoke še na kakšen drugačen način? Da bi morda postali trener ali kaj podobnega?

Sem že razmišljal, hotel sem delati trenersko licenco, a sem začel delati pri Slatnarju. Morda v prihodnosti. Nikoli ne veš, kam te pot zanese.

Sportal Šef skokov opozarja potencialne goljufivce

Sportal Mladi skakalec pojasnil, zakaj je zamenjal državo

Sportal Žalosten konec za skakalnico v Nemčiji #video