Meta Hrovat po težkih preizkušnjah našla svoj košček sreče

Za Meto Hrovat je vihravih nekaj zadnjih let, ki bi jih nekdanja slovenska alpska smučarka brez težav lahko strnila v knjigo ali film. Oktobra 2022 je javno naznanila, da se poslavlja od smučarskih strmin, konec januarja naslednje leto pa se zatem huje poškodovala na turnem smučanju. Kasneje je Gorenjka kljub nekaterim posledicam grdega padca skovala vrnitev v svet alpskega smučanja, a je lani januarja dokončno zaprla uspešno poglavje in s tem, kot pravi sama, tudi obdobje, ko je veljalo Meta = smučanje. 

Njeno življenje je potem zavilo na povsem druge tirnice. "Dobrodošli v Julijani," nam je dejala ob prihodu v Kranjsko Goro, natančneje v Agencijo Julijana, kjer preživlja svoje delovne dni. "Če bi morala opisati Julijano, je to skupen prostor, po domače baza, ki predstavlja izhodišče za dogajanje v Kranjski Gori in okolici," pojasnjuje nekdanja smučarka, ki je dvakratna mladinska svetovna prvakinja v slalomu in dobitnica brona na olimpijskih igrah mladih leta 2016. V svetovnem pokalu se je tudi štirikrat uvrstila na stopničke, štirikrat je pa bila tretja na veleslalomskih tekmah. 

Da je po težkih preizkušnjah obrnila nov list, je jasno že ob pogledu na simpatično Gorenjko, iz katere po letih iskanja izžarevata mir in prepričanje, da se je znova našla. V Sportalovi Drugi karieri je spregovorila o življenju po koncu smučarske poti, hudi nesreči, ki jo je doživela leta 2023 na turnem smučanju, poskusu vrnitve v alpsko smučanje, spoznanjih med kariero in tudi o prihodnosti.

Svoje življenje po koncu kariere je zgradila v Kranjski Gori. Foto: Gaja Hanuna Lani januarja ste dokončno zaprli poglavje alpskega smučanja. Kako je minilo to dobro leto dni?

Dobro, delavno. Služba tu v Agenciji Julijana me povsem okupira, ker so poletja v Kranjski Gori res pestra, še veliko bolj kot zime. Naša glavna dejavnost je Kekčeva dežela, tako da se s tem ukvarjamo največ časa, drugače pa imamo še razne aktivnosti in res ni dolgčas.

Nekaj časa ste bil tudi del Tonkine koče na Vršiču, za katero je skrbela vaša babica Tonka. Ste vpeti tudi v delo tam?

Včasih je bila odprta kot koča, imela je gostinski del, hkrati se je dalo najeti tudi sobe, zdaj pa je kot nekakšen chalet. Ko sem končevala kariero, sva s fantom Žigom pomagala pri nekaterih dogodkih in to je bilo to. Še vedno tam organiziramo kakšen dogodek, a to je v sklopu Julijane.

Je Kranjska Gora kraj, kjer se počutite najsrečnejšo?

Ja, Kranjska Gora je moj kraj. Med kariero nisem nikoli pretirano razmišljala o tem, kje si bom ustvarila življenje, vem, da sem govorila, da ne bom ostala tu in da me bo pot zagotovo zanesla kam v tujino. Nikakor pa si nisem zamišljala, da bom pristala tu, kjer sem zdaj, in da bom sodelovala pri Kekčevi deželi. A stvari so se tako obrnile, da sem tu dobila priložnost in po koncu kariere hitro spoznaš, da je v realnem svetu nekaj treba delati. Tukaj lahko še vedno dodam nekaj svoje kreativnosti in mi je to res všeč, ker moji možgani nikoli povsem ne počivajo. Se pa tudi zavedam, da je res velik privilegij, da sem vse skupaj 'prevzela' in nisem startala z ničle, ker vem, da to za seboj potegne še veliko več časa in energije kot v tem primeru.

"Kranjska Gora je moj kraj," priznava. Foto: Gaja Hanuna

Ko med kariero enkrat začneš razmišljati o tem, kaj te čaka potem in kaj boš počel po koncu smučarske poti, je to že znak, da je vsega konec. Ko sem bila sama z glavo povsem pri smučanju, sem dobro smučala in se je vse odvijalo v pravo smer, takoj ko sem preklopila na misli o tem, da sama nekaj žrtvujem, pa je krivulja začela padati navzdol. Je pa gotovo to razmišljanje normalen proces v karieri vsakega športnika.

Koliko ste še športno aktivni?

Zelo, gotovo pa ne toliko kot med kariero, ker imam seveda tudi druge zadolžitve. A mi je zelo pomembno, da si vzamem čas za športne aktivnosti, ker sem potem boljša tudi pri delu in ostalih zadevah. Vedno sem rekla, da ne bom nikoli rekreativno tekmovala, a zdaj je zgodba drugačna (smeh, op. p.). Zdaj sem bila na nekaj trail tekih, ker so mi bili že od časa smučanja všeč vzdržljivostni športi, a se zaradi kariere nisem smela preveč udejstvovati. V tem res uživam.

Kar se tiče smučanja, še naprej turno smučam, a po nesreči, ki sem jo imela dobri dve leti nazaj, se vsega skupaj lotevam pametnejše in izbiram ture, ki niso tako zahtevne in tvegane. Predvsem pa izbiram le dobre pogoje v hribih, ker sem znižala faktor tveganja, ki sem ga pripravljena sprejeti. Poleg moje nesreče sem namreč doživela še nekatere druge zaplete v gorah s prijatelji, plazove in podobno, tako da sem res previdnejša.

Foto: Gaja Hanuna

Kar pa se tiče prav alpskega smučanja, sem smučala res malo. Se je pa letošnjo zimo zgodilo, da sem začela v Julijani malce smučati tudi z otroki, a ne s tekmovalci. Najprej sem mislila, da mi res ne bo všeč, potem pa sem poskusila in so me otroci totalno navdušili, ker res vpijajo vsako malenkost in uživajo v športu, uživala pa sem tudi jaz. Tudi sama sem se na ta način naučila ogromno, tudi o smučanju, drugače sem začela dojemati šport.

Januarja 2023 je grdo padla na turnem smučanju. Foto: Instagram Omenili ste nesrečo, ki se vam je zgodila v začetku leta 2023. Kaj se je pravzaprav zgodilo?

Bili smo na turni smuki, sneg se je udrl in zaneslo me je na strmejšo stran pobočja, pred mano se je pojavil gladek balvan, jaz pa sem na vso moč trčila vanj. V skalo sem priletela direktno z glavo, najbolj v območje nosu in oči, zato sta me res rešila čelada in smučarska očala. Če me ne bi, bi se lahko končalo še veliko slabše.

Še zatem, ko ste napovedali vrnitev v svetovni pokal, ste dejali, da so posledice nesreče še prisotne, da imate težave z vidom, ravnotežjem … Kako ste zdaj?

Moram reči, da sem kar presenečena nad tem, koliko časa telo potrebuje, da si opomore in se "obnovi" po takšnem dogodku. Zdaj je teh posledic čedalje manj, imela sem veliko težav z desnim očesom, ki se mi je ves čas solzilo, malce sem tudi slabše videla, a to se še vedno popravlja. Čutim nekakšne manjše posledice, a glede na to, kako bi se vse skupaj lahko razpletlo, se ne bi moglo končati bolje. Enako je tudi s poškodbami, ki so me pestile med kariero, še posebej s kolenom. Res sem vesela, da me danes ne boli nič, da se počutim dobro in da lahko počnem stvari, ki so mi ljube.

Od nesreče minevata približno dve leti in pol. Vam je o dogajanju tistega dne težko govoriti?

Ne. Ko pomislim za nazaj, pomislim samo na to, da sem se iz tega nekaj naučila, ker je tudi minilo toliko časa, da bi lahko znova "zapadla" v razmišljanje, da bi turno smučanje dojemala enako kot alpsko smučanje – torej da je vse isto. A nikakor ne razmišljam tako. Hribe je treba spoštovati, stvari je treba premisliti, se odločati zavestno. To nosim s seboj in vesela sem, da se je razpletlo tako, kot se je.

Omenili ste, da ste se iz tega nekaj naučili. Pogosto ljudje, ki prestanejo tako težke življenjske preizkušnje, pravijo, da spremenijo tudi pogled na dojemanje sveta in dogajanja. Čeprav se sliši kot kliše, bi tudi sami rekli, da je pri vas podobno?

Ja, pa morda se je to zgodilo že prej, ko je imela moja mami hudo nesrečo z motornimi sanmi. Že takrat sem začela razmišljati drugače. Kot ste rekli, sliši se klišejsko, ampak vsako jutro, ko se zbudimo, smo lahko hvaležni. Hvaležni, da se lahko pogledamo v ogledalo in si rečemo: v redu sem, zdrav sem. Kaj je lahko še lepšega? Podobno razmišljam tudi pri teh daljših vzdržljivostnih tekih, ko me prijatelji pogosto vprašajo, kaj mi je tega treba, in mi pravijo, da uživam v trpljenju. A jaz sem tudi v tistih najtežjih trenutkih hvaležna, da mi moje telo to omogoča. Vsako leto to cenim samo še bolj. Gibanje, šport in to, da se zjutraj zbudim zdrava, mi pomenijo res največ, pa naj se sliši še tako klišejsko.

V svetovnem pokalu se je štirikrat uvrstila na stopničke, štirikrat je bila tretja na veleslalomskih tekmah.  Foto: Sportida

Če še malce ostaneva pri dogodkih po nesreči. Dejali ste, da imate zdaj več spoštovanja do turnega smučanja. Je bilo ob prvi vrnitvi na smuči in v gore prisotnega tudi kaj strahu? Ste morda razmišljali celo o tem, da ne bi nikoli več smučali?

Ne, o tem nisem nikoli razmišljala, ker je smučanje prevelik del mojega življenja. Nikoli nisem razmišljala v smeri, da bi za vsako slabo izkušnjo potem odnehala z določeno stvarjo. Definitivno pa je bilo sploh prvo zimo po tej poškodbi prisotnega nekaj strahu. Vsakič, ko sem šla na smučeh malce hitreje, sem podoživela trenutek, ko sem trčila ob tisto skalo na turnem smučanju.

Torej se spomnite celotnega dogajanja tistega dne?

Ne čisto vsega, a tistega trenutka, ko se je zgodilo, se. Potem mi malce zmanjka, mi je pa šel trenutek, ko sem zadela v skalo, kasneje res pogosto čez misli, ko sem smučala. Imam nekaj lukenj v spominu, nato se spomnim trenutka, ko so vsi prišli do mene. Spomnim se, da sem si snela čelado z glave, jo obrnila okoli, iz nje pa se je vlila kri. Imela sem občutek, da mi kri teče iz ušes, pa mi je iz glave, ker sem imela odprti zlom. Potem je prišel helikopter, vsi so mi res neizmerno pomagali in še danes sem jim hvaležna.

Pusti pa takšna izkušnja posledice, ne samo fizične. Tudi ko sem se po poškodbi odločila, da se vrnem v svetovni pokal alpskega smučanja, zaradi spominov nisem uspela premagati hitrostne bariere. Vsakič, ko bi morala spustiti smuči, me je nekaj zaustavilo in sem ves čas s smučmi podrsavala, da sem regulirala hitrost. Tega prej nisem počela nikoli in ni mi bilo jasno, zakaj do tega prihaja, zgodilo se je podzavestno. Tudi zdaj, ko sem na smučeh, so trenutki, ko ne pomislim na celotno situacijo, redki. A sem človek, ki zna te težke in slabe zadeve malce potlačiti.

"Sem človek, ki zna težke in slabe zadeve malce potlačiti," pravi. Foto: Gaja Hanuna

Tudi pri skoku s padalom sem imela nekaj slabših izkušenj, ko sem npr. obvisela visoko na drevesu, in se potem sploh nisem vrnila k skokom. Na začetku sem se ves čas delala, da mi ni nič, a je vse skupaj prišlo za mano. Smučanje pa toliko bolj obvladam in mi je blizu, da brez njega ne morem.

Ne pogrešate tekmovalnega smučanja?

Ne in nikakor ne bom ena tistih, ki se vrnejo v svetovni pokal. Če zdaj pomislim na smučanje in kariero, pomislim samo na rutino, v kateri nisem bila jaz več jaz, in na kraje, v katere bi se morala vračati. Ob tem ne dobim več dobrih občutkov. Že sama ideja mi ni privlačna.

Pa ste kaj v stiku z bivšimi sotekmovalkami?

Zelo malo, več s tistimi, ki so tudi že končale kariere. Seveda se občasno slišimo, a imam zdaj res toliko drugačno življenje in sem šla v življenju naprej, moje prioritete so se ločile od tistih, ki sem jih imela kot tekmovalka, kar je normalno.

Na olimpijskih igrah 2022 je bila sedma v veleslalomu. Foto: Peter Podobnik/Sportida

Že tako smo bile zadnja leta precej ločene v pripravah in treningih. V bistvu sem bila jaz prva, ki je šla po svoje. Če pogledam nazaj, se mi zdi, da nisem bila dovolj močna in nisem dovolj zaupala vase, da bi bilo to individualno okolje zame zdravo. Niti nisem tak karakter, tako da se od trenutka, ko sem šla svojo pot, nisem počutila optimalno in mi je bilo težko.

A če zdaj pogledam nazaj, mi je bilo takrat v resnici res lepo, ker je bila moja glavna naloga to, da sem bila spočita za treninge, vsaj tako je bilo v mojem primeru. Vse zadolžitve izven športa je bilo potem mogoče preložiti na nekoga drugega, kar me je usmerjalo v egoistično razmišljanje, v katerem sem bila pomembna le jaz. Še zdaj, ko je že nekaj časa minilo od konca kariere, se moram na trenutke opozoriti oziroma me na to opozori tudi moj fant Žiga, da sta zdaj odgovornost in skrb tudi na meni, ne le na ostalih. Ves čas so prej vsi delali le zame in skrajni čas je, da zdaj jaz naredim kaj tudi za druge.

Torej zdaj spoznavate tudi, kdo je Meta izven smučanja?  Foto: Gaja Hanuna

Gotovo, sicer precej pozno, a bolje zdaj kot nikoli. Obdobja mojega življenja, ki se je vrtelo le okoli smučanja, ne bi nikoli zamenjala, ker mi je dalo dala res ogromno. Sploh v začetku, ko je šla krivulja res ves čas le navzgor, je bil občutek fenomenalen, pa ko podpišeš prve pogodbe, si na prvih stopničkah … vsi občutki so na steroidih. Vse se mi je začelo dogajati povsem prezgodaj in nato res ves čas misliš, da bo šlo vse samo navzgor. Spomnim se v večini samo dobrih stvari, vem, da so bile tudi slabe, a to nekako odmisliš.

Kaj pa to vmesno obdobje, ko ste se želeli vrniti v svet alpskega smučanja? Kaj se je dogajalo takrat?

Iskreno, bila sem izgubljena. Končati profesionalno kariero je zelo težko, sploh ko jo končaš takrat, ko si že zgrajena osebnost in je bilo smučanje glavni del moje identitete. Ko sem nehala, se mi je zdelo, da nisem nikomur več zanimiva, hkrati pa nisem niti vedela, s čim bi se ukvarjala, obenem pa si spet nisem dovolj zaupala. Ko sem bila izgubljena, sem dobila še nekaj klicev, če bi se vrnila, in nisem bila dovolj močna, da bi rekla ne. Sama sem si to vrnitev predstavljala kot nekakšen izhod iz začaranega kroga. Svet alpskega smučanja sem poznala, čeprav se to sliši malce smešno, je bil to moj svet udobja. Svet profesionalnega športa je bil vse, kar sem poznala. Nikoli mi ni bilo težko trenirati, fizični naporni mi niso bili nikoli težavni, zato sem se vrnila v poznani mehurček.

Na začetku sem se počutila še zelo udobno, potem je sledil poletni trening kamp v Argentini, takrat pa sem prvič v življenju zapadla v res črno luknjo. Vsi so bili usmerjeni le proti pripravam in sezoni, jaz pa sem se sama pri sebi spraševala, kaj počnem tam. Hkrati sem čutila pritisk, ker smo napovedali moj povratek in potem mi na kraj pameti ni padlo, da bi rekla, da sem si znova premislila. Ogromno sem se ukvarjala tudi s tem, kaj bodo rekli drugi, in zapadla v razmišljanje brez odgovora, kaj naj storim. Nato je bilo preprosto vsega preveč, zato sem kupila letalsko karto in odšla domov.

Foto: www.alesfevzer.com

Kako so na to odreagirali Smučarska zveza Slovenije in trenerji? Ste se ukvarjali tudi s tem, kaj menijo drugi, tudi javnost?

Seveda, še posebej, ker sem takšen človek, da si vse to jemljem k srcu. Potem sem sprejela, da bom nekaj časa veljala za razvajeno smrkljo, zatem pa bodo vse skupaj ljudje pozabili, jaz pa bom šla po poti, za katero menim, da je prava zame. Vesela sem, da sem to storila, ker pred tem res nisem bila pomirjena s tem, kar sem počela, in se mi je zdelo, da leta minevajo, jaz pa ostajam na isti točki. Ob misli na rutino, ki sem jo poznala, mi je postalo kar slabo.

Skozi kariero sem se sicer ogromno ukvarjala tudi s komentarji ljudi in zdaj, če gledam nazaj, bi si rekla, 'Meta, kaj je s tabo?' Na koncu je to mnenje desetih ljudi, peščice, ki se ji da ukvarjati s tem, kar počneš ti, vsem ostalim je vseeno, ker imajo dovolj dela sami s seboj. To sem uvidela zdaj po koncu kariere. Kot športnik pa imaš res več časa in se imaš čas ukvarjati s takšnimi zadevami.

Koliko pa še spremljate tekme? Ste se tudi od tega distancirali? Foto: Sportida

Ne nikakor, poskušam spremljati čim več, ne želim, da gre to mimo mene, ker je smučanje moj šport in ga imam res rada.

Če sva že bili pri klišejih, pa omeniva še enega: imate kakšna obžalovanja za nazaj?

Če bi rekla ne, bi se zlagala, a verjamem, da sem se iz vsega nekaj naučila. Dolgo obdobje med kariero sem imela težave s prehranjevanjem in se je vse skupaj razvilo do te mere, da je vplivalo na moje odnose, kariero. A ne vem, če bi takrat znala reagirati drugače, tako da zgodilo se je, kar se je. Težko pa je govoriti o tem, kaj bi bilo, če bi bilo, nima smisla, niti nima smisla razpravljati o tem, kaj je bilo.

Foto: Gaja Hanuna

Ste zdaj srečni v tem, kar počnete?

Ja, sem. Stojim za svojimi odločitvami, verjetno se celo življenje malce iščemo in mislim, da je to preprosto normalno. Edino problematično je to, da sem človek, ki je res ves čas rad na poti, težko sem stacionirana na enem mestu, zato grem, predvsem mojemu fantu, verjetno pogosto na živce, ker bi ves čas nekam hodila (smeh, op. p.). Pred menoj je kar nekaj ciljev tako v poslu kot tudi v rekreativnem športu, predvsem pa si želim večkrat vzeti čas za ljudi okoli mene, ker se prepogosto izgubimo, saj se življenje kar vrti in vrti.

Več iz rubrike Druga kariera:

Sportal Tjaša Vozel: Šport me je naučil, da v življenju ni vedno vse, kot si zamisliš, in da to ni slabo #video

Sportal Umetnik z nogometno žogo in frizerskimi škarjami #video

Sportal Nemanja Mitrović: posebnež slovenskega nogometa, ki je imel pri 32 letih vsega dovolj