Pretresljivo pričevanje mladeniča, ki je preživel Srebrenico

Knjiga Haaška priča, ki je pravkar izšla pri založbi Mladinska knjiga, je edinstvena tudi v tem, da govori o resničnosti, ki je za mnoge kar preveč resnična, da bi jo lahko mirno prenesli in prebavili: prinaša boleče pričevanje iz srebreniškega pekla, iz prve roke in neposredno z mesta usmrtitve.

Čeprav se je tragična zgodba v Srebrenici odvila že leta 1995, je bil roman, dnevnik avtorjev Nedžada Avdića in Amele Avdić Unkić, prvič objavljen šele nedavno, septembra 2020. Za to obstaja zelo dober razlog. Nedžad Avdić, eden redkih, ki so preživeli streljanje v Srebrenici, je bil dolga leta zaščitena priča Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo v Haagu, zato je ves ta čas moral živeti v popolni anonimnosti.

V srebreniškem genocidu je bilo med 11. in 20. julijem 1995 ubitih najmanj 8.372 bošnjaških moških, fantov in dečkov. Foto: Shutterstock

Potem ko je bila Haaška zgodba zanj končana, pa je napočil trenutek, da se vse, kar se je zgodilo tedaj sedemnajstletnemu mladeniču in kar se je vsa leta po tragičnih dogodkih pretakalo v njem, prelije v zgodbo, ki je zdaj pred nami. Knjiga o preganjanju, prekinjenem otroštvu, smrti in nerazumnem zločinu je še posebej dragocena, ker jo je napisal nekdo, ki je ostal živ zgolj po naključju, oseba, ki se ji je na površje vsakodnevne normalnosti uspelo dvigniti iz nekega še preveč resničnega podzemlja, prežetega z najnizkotnejšimi človeškimi strastmi. Od tam, kamor večini od nas ne bo treba nikoli niti pokukati.

Tragedija, ki jo gledamo skozi avtorjeve oči

Nedžad Avdić je leta 1995 iz Srebrenice v težko pričakovano svobodo bežal z očetom Alijo ter številnimi prijatelji in znanci. Na tej poti je preživel strelski vod in utrpel strelne rane, nato pa mu je psihično dotolčenemu po spletu srečnih okoliščin le uspelo uiti iz srbskega obroča na varno območje, ki je bilo tedaj pod nadzorom armade Bosne in Hercegovine. A s tem se njegov boj še ni končal. Ko je bilo vojne konec, so bila tu boleča prilagajanja, da se privadi na normalno življenje v Tuzli, psihično obremenjujoča pričanja v Haagu, odkrivanje množičnih grobišč, najdbo posmrtnih ostankov očeta Alije ter na koncu vrnitev v Srebrenico.

To, da bi zapustila zapisano sled o strašni izkušnji, sta Nedžad in njegova sestra Amela, ki je soavtorica knjige, videla in čutila kot osebno misijo. Tudi zato, kot je bilo že rečeno, ker so vsi dogodki, opisani v tem pomembnem delu, resnični – vendar bi to resničnost marsikdo najraje relativiziral, zanikal ali pozabil.

Na pokopališču stoji 6.765 nagrobnih spomenikov, ki označujejo grobove žrtev genocida. Foto: Shutterstock

Iskanje sprave, vsemu navkljub

Kljub svinčeno težkih osebnih krivdah in ogromnemu kolektivnemu dolgu, ki ga je prineslo tedanje dogajanje v Srebrenici, pa je avtorjema uspelo v knjigi na topel in na trenutke celo duhovit način predstaviti tudi zgodbo o prijateljstvu, ljubezni in moči, ki je v vsakem od nas. Knjiga zato ni samo dragoceno pričevanje o begu iz srbske tovarne smrti, še večjo vrednost nosi zato, ker to ni pripoved o sovraštvu, ampak o iskanju notranjega miru in sprave v okoliščinah, ko se morda kaj takega zdi le težko mogoče.

Srečanje z avtorjem na knjižnem sejmu

Kot je v zvezi s knjigo poudaril novinar Uroš Škerl Kramberger, bi morala biti sleherna knjiga o Srebrenici prevedena v vse jezike sveta, saj ima vse genocide, ki jih nismo preprečili, na vesti celotno človeštvo. Pri Mladinski knjigi vas vabimo, da preberete knjigo, ki je zdaj izšla v slovenščini. Veseli pa bomo tudi, če se nam 27. novembra ob 11. uri pridružite na Slovenskem knjižnem sejmu na Gospodarskem razstavišču, kjer se nam bo na pogovoru Srebrenica, 30 let pozneje kot gost pridružil avtor Nedžad Avdić. Prijazno vabljeni!

Naročnik oglasnega sporočila je MK ZALOŽBA, D. D.