Tjaša Vozel: Šport me je naučil, da v življenju ni vedno vse, kot si zamisliš in da to ni slabo #video

Plavalni mozaik Tjaše Vozel se je začel sestavljati v domačih Trbovljah, od koder se je že pri 14 letih preselila v Ljubljano, nato pa v Kranj, kjer je več kot desetletje trenirala pod vodstvom Igorja Veličkoviča. Dvakrat je nastopila na olimpijskih igrah, v Londonu 2012 in v Riu de Janeiru 2016, kjer je bila na sto metrov prsno 30. in 34. Na svetovnih prvenstvih je bila najvišje na 17. mestu, na evropskih prvenstvih v kratkih bazenih je dvakrat nastopila v finalu, v svetovnem pokalu pa ima zmago in tretje mesto. "Bilo je, kar je bilo. Vem, da sem bila na treningu sposobna precej več kot na tekmi, a lahko sem ponosna," pravi ob spominih na kariero, v katero je januarja 2022 zarezala smrt trenerja.

Po tej ni našla elana za nadaljevanje športne poti. "Njegova smrt me je zelo prizadela. Nisem bila pripravljena iskati novega trenerja, vprašanje bi bilo, ali bi se z njim sploh ujela. Igor me je poznal do potankosti. Odločila sem se, da moram iti v življenju naprej, da moram od nečesa tudi živeti.​​​"

Hitro je vstopila v drugo kariero, v kateri njen vsakdan zapolnjujejo številke. O teh in tudi spominih na dolge dni v bazenu, največjih izzivih, ki so bili predvsem mentalne narave, in še čem se je razgovorila v Drugi karieri.

Še danes ima rekord na 100 in 200 metrov prsno v olimpijskem in kratkem bazenu. Foto: Ana Kovač

Pogovarjava se tik ob bazenu v Kranju, vašem dolgoletnem domovanju med športno kariero, zdaj pa je to vaš službeni prostor. Se ga med plavalno kariero niste nič zasitili?
Jaz imam res to 'nesrečo', da bazen vsak dan gledam tudi v službi (smeh, op. a.). A ne bi rekla, da sem se s plavanjem zasitila. Včasih ga kar pogrešam, predvsem tisti adrenalin in seveda lepe spomine. Ko sem na primer na treningu plavala res odlično, ko sem zahtevno serijo zelo dobro oddelala in bila ponosna nase. 

Danes kljub bližini bazena redko skočim vanj. Včasih grem po službi odplavat kakšnih 500 metrov, povsem rekreativno. Vsak dan pa ne želim plavati, a ni tako, da bi sovražila bazen.

Včasih sem malo razmišljala, da bi se udeležila kakšnega veteranskega prvenstva, a potem si rečem, da če nisem zares v neki stvari, ne delam tega.

Tjaša Vozel o izzivih prehoda v drugo kariero:

Kako zahteven je bil po uradni naznanitvi, da končujete kariero, vstop v drugo kariero?
Pri meni se je vse skupaj odvilo res zelo hitro. Nekako sem imela vedno v glavi, da bom, ko končam plavalno kariero, imela družino. Moj načrt je bil, da če bi vztrajala do olimpijskih iger v Parizu, bi po teh končala kariero in si ustvarila družino. A stvari so se drugače odvile, saj je nepričakovano umrl moj trener Igor (Veličkovič, op. a.).

Po smrti dolgoletnega trenerja Igorja Veličkoviča elana za nadaljevanje kariere ni več našla. Foto: Osebni arhiv Tjaše Vozel Njegova smrt je prišla iznenada in je močno vplivala name. Malo pred božičem smo izvedeli, da je hudo bolan in da mu žal nikakor ne morejo več pomagati, tako da je umrl v začetku januarja 2022. Ko sem izvedela, da mu ne bodo mogli pomagati, sem nekako pri sebi že vedela, da bo z njegovo smrtjo bolj kot ne prišel tudi konec moje kariere. A iskreno nisem pričakovala, da bi bilo svetovno prvenstvo v Abu Dabiju leta 2021 moja zadnja tekma.

Njegova smrt me je zelo prizadela. Nisem bila pripravljena iskati novega trenerja, vprašanje bi bilo, ali bi se z novim trenerjem sploh ujela. Igor me je poznal do potankosti. Ne samo na treningih, ampak tudi izven teh. 

Poklical me je selektor in spraševal, ali bi nadaljevala ali ne. Odločila sem se, da ne bom nadaljevala, da moram iti v življenju naprej, da moram od nečesa tudi živeti. Tisti čas je bil zunaj ravno razpis Zavoda za šport Kranj. Zaradi nastalega položaja sem se kar prijavila in marca 2022 začela tukaj delati. 

Kaj zajemajo vaše službene dolžnosti?
Na začetku sem se zaposlila kot strokovna sodelavka na športnih programih, danes pa sem zaposlena v računovodstvu. Iskreno, visokih ambicij v drugi karieri, da bi bila direktorica zavoda ali kaj podobnega, nisem imela. Vedno sem govorila, da želim imeti neko službo in stalni prihodek, ko pa sem doma, želim biti doma in ne razmišljati o službi. 

"Skozi vso športno kariero sem se zavedala, da je treba imeti neko izobrazbo, da se bom, ko se bo športno poglavje končalo, lahko znašla," pravi magistrica fakultete za varnostne vede. Foto: Ana Kovač

Ta skok v drugo kariero ni bil ravno načrtovan, sem se pa skozi celotno športno kariero zavedala, da je treba imeti neko izobrazbo, da se bom, ko se bo športno poglavje končalo, lahko znašla. Želela sem študirati psihologijo, a mi je malo zmanjkalo za vpis, tako da sem se vpisala na Fakulteto za varnostne vede in tam naredila magisterij.

Za računovodska dela tako nisem študirala, a ko so na zavodu potrebovali novo računovodkinjo, so me vprašali, ali bi se izučila. In sem se. Še vedno pa se določene stvari učim.

Zavod za šport Kranj pravzaprav upravlja in vzdržuje športno infrastrukturo. Jaz sem zadolžena za plače za celoten zavod, za okoli 40 zaposlenih, izdajanje računov, spremljanje financ, obračun DDV, vse, kar sodi zraven.

Spremljajo vas številke kot v plavanju.
Številke so vsak dan z menoj, da (smeh, op. a.). In veste kaj, tu je ena zanimiva zgodba. Igor mi je vedno govoril, da sem kot računovodkinja. Še danes se nasmejem ob tej misli. Vedno sem morala imeti vse zabeleženo, vse stotinke ... Nisem mogla samo plavati, ves čas sem v glavi nekaj preračunavala.

Vedno mi je govoril, naj ne bom tako "računovodska". Še danes imam v enem dnevniku po računovodsko napisane serije iz avgusta 2019, ki sem jih odplavala in ko mi je šlo res dobro.

"Igor mi je vedno govoril, da sem kot računovodkinja. Vedno sem morala imeti vse zabeleženo, vse stotinke ... Nisem mogla samo plavati, ves čas sem v glavi nekaj preračunavala." Foto: Osebni arhiv Tjaše Vozel

Težko si je predstavljati, kako močno je njegova smrt vplivala na vas. Zdi se, kot da je bil neke vrste vaš plavalni oče.
Večino od teh 11 let, ko sva sodelovala, sva trenirala sama, jaz sem plavala sama. Na začetku je bilo z menoj še nekaj mlajših plavalcev, potem so vsi zaključili, tako da sva bila zadnja tri leta pravzaprav sama. Skupaj sva preživela praktično skoraj vse dni, ali tu na bazenu ali na fitnesu ali pa na tekmah.

Že od 14. leta, ko sem iz Trbovelj odšla v srednjo šolo v Ljubljano, živim sama. Takrat sem se preselila stran od družine in je bil on dejansko res kot nek oče. Moje mnenje je, da če želiš biti dober trener, moraš plavalca ali pa katerega drugega športnika poznati tudi psihološko. Ne samo, da "odštopaš" tisti dve uri na bazenu in greš.

Igor me je res dobro poznal. Pri njem mi je bilo všeč tudi, da me je znal poslušati. Saj ne, da mi je vseskozi dajal nasvete, ampak že to, da ko me je nekaj bremenilo, me je vedno poslušal. 

Koliko pa ste imeli posluha s strani plavalne zveze? 
Selektorji, pa se jih je kar nekaj zamenjalo, so bili vedno v redu. Vedno se je bilo mogoče dogovoriti. Tudi če si kdaj želel na priprave nekoliko izven okvirjev, se je bilo mogoče dogovoriti. Sem pa na trenutke pogrešala, da bi se zveza na splošno malo bolj zavzela. Menim, da ne smeš že ob eni slabi sezoni obupati nad športnikom.

Na trenutke je pogrešala, da bi se plavalna zveza na splošno malo bolj zavzela za športnike: "Menim, da ne smeš že ob eni slabi sezoni obupati nad športnikom." Foto: Ana Kovač

Pri meni so bile v nekem trenutku težave finance, saj sem bila prej zaposlena v vojski, v športni enoti vojske, nato pa sem izgubila mednarodni razred, tako da sem bila na nek način brez financ. Takrat sem tudi zaključila študij in bila še brez statusa študenta, tako da se je zapletlo. Z Igorjem sva si najprej rekla, da bi speljala še evropsko prvenstvo v Rimu 2022, potem pa bi videla naprej, ali bi res potegnila do olimpijskih iger 2024, po katerih bi zagotovo končala kariero.

Za mednarodne razrede je treba doseči določene rezultate, ki so jih takrat kar precej zvišali, tako da sem ostala brez vojaške enote. Takrat se mi je zdelo, da se druge zveze bolj zavzamejo za športnike. Če pogledamo druge, imajo zveze tudi po deset športnikov, ne glede na to, ali so vseskozi v športu, saj lahko pride do poškodb. Zdi se mi, da bi kot plavalci morali imeti neko kvoto. Da se, če ima nekdo slabšo sezono, ne pozabi nanj, da bi se malo bolj lobiralo za nas plavalce, da se ne zgodi takoj, da ostaneš brez statusa.

Sportal Umetnik z nogometno žogo in frizerskimi škarjami #video

O dopoldanskem izzivu druge kariere:

Največja težava po koncu kariere je bila, da dopoldne nisem mogla spati. Bila sem navajena, da grem po dopoldanskem treningu spat, na počitek. Da ni bilo dopoldanskega spanca, mi je res zelo manjkalo.

Na olimpijskih igrah je nastopila dvakrat. Foto: Stanko Gruden, STA

S katerih vidikov vam je plavalna kariera najbolj pomagala za življenje po njej? Omenili ste, da ste se pri 14. letih preselili v Ljubljano, hitro postali samostojni ...
Predvsem pri delavnih navadah in tem, da imam urnik urejen do potankosti. Že od nekdaj sem bila zelo organizirana. V šoli sem imela na primer sestavljen seznam, kaj moram narediti.

Šport me je tudi naučil, da v življenju ni vedno vse, kot si zamisliš in da to ni slabo.

Pa tudi pri vztrajnosti mi je plavanje pomagalo. Vsi vidijo samo zlate kolajne, skoraj nikogar pa ne zanima ves vložen trud. Tega, da si prišel na bazen tudi, ko si se počutil slabo in je bil bazen zadnja misel. Takih dni ni bilo malo. To, da greš čez sebe, mi pomeni veliko. 

Trenerstvo pa vas ni nikoli zanimalo?
Ne. Zdi se mi, da biti trener prinaša 24-urni delavnik, če seveda želiš biti dober trener. Sem pa, preden sem šla na porodniško, imela vaterpolo šolo, imam opravljen izpit za trenerko vaterpola. 

Če bi se kdaj odločila za trenerstvo, bi imela starejše rekreativce, na primer nekoga, ki želi pri triatlonu izpopolniti plavalno tehniko.  Pubertetnikov pa ne bi imela, nimam živcev.

Igor jih je imel veliko?
Da (smeh, op. a.). In bil je tudi flegmatik. 

"Vem, da sem bila na treningu sposobna precej več kot na tekmi. Žal predstav s treninga nisem znala prenesti na tekmo. To je bil moj največji izziv." Foto: Ana Kovač

V kakšni meri ste izkoristili svoje potenciale?
(premor, op. a.) Bilo je, kar je bilo. Zdaj ne morem spremeniti nič.

A še vedno ste lastnica nekaterih državnih rekordov.
To je res, na sto in 200 metrov prsno v velikem in malem bazenu. A zase vem, da sem bila na treningu sposobna precej več kot na tekmi. Žal predstav s treninga nisem znala prenesti na tekmo.

Kje ste imeli največje težave? Psihološko? 
Rekla bi, da sem jih imela večinoma zaradi glave, da. Poskušala sem iti čez to. Ko smo na primer začeli sezono 2019/20, sem bila v odlični formi. Oktobra 2019 smo šli na svetovni pokal v Budimpešto, kjer sem zmagala na 200 metrov in bila pet desetink oddaljena od norme za olimpijske igre za Tokio, pa je bila to šele prva tekma tiste sezone. Ko sem takrat trenirala, sem bila res v enem mehurčku, mentalno sem bila zelo prisotna in vse mi je avtomatsko šlo.

"Če se danes vprašam, zakaj nisem večkrat pokazala, kar bi lahko, nimam odgovora." Foto: Ana Kovač Kasneje sem iskala te občutke, a jih nisem več našla. Igorju sem večkrat povedala, da sem takrat, leta 2019, preprosto bila, kar šlo je, vse je bilo samoumevno, pa ne vem, kako.

Skozi svojo kariero sem imela tudi težave s prehrano. Čeprav sem naredila ogromno kilometrov, sem se redila. Vem, da je bilo to zaradi stresa. Leta 2019 pa mi je kar vse šlo. Ko sem potrebovala tiste občutke, jih nisem več našla.

Ste sodelovali s športnim psihologom?
Nekaj časa sem delala z Alešem Vičičem.

Če se danes vprašam, zakaj nisem večkrat pokazala, kar bi lahko, nimam odgovora. Na tekmah, na katere sem šla neobremenjeno, saj sem si že pred tekmo rekla, da ne bo nič, sem se znala realizirati. Takrat sem znala potegniti maksimum, saj sem nekako vedela, da nisem povsem pripravljena. Ko pa sem vedela, da sem pripravljena, mi je na tekmah vedno nekaj zmanjkalo.

Na olimpijskih igrah leta 2012 v Londonu sta bili s Saro Isaković sostanovalki. Vam je ona dala kakšen nasvet?
Ko je Sara leta 2008 v Pekingu dobila olimpijsko kolajno, sem jo še kot majhna punčka gledala po televiziji, nato pa sva bili tudi sostanovalki. Spomnim se, da je ravno prišla iz ZDA, kjer je študirala. Prišla je zelo navdahnjena, vedno je bila nasmejana. V ZDA dajo zelo veliko na motivacijske besede, pregovore. Pokazala mi je kartice, ki jim jih je dala trenerka, na teh pa so bile številne motivacijske misli. Spomnim se, da sem si tudi jaz to naročila, pa ni ravno pomagalo. Olimpijski spomin bo ostal za vedno. Foto: Ana Kovač

Sara je bila drugačna. Prebrala sem eno njenih knjig, v kateri je med drugim pisala tudi o tem, da ko je imela slab trening, ko bi morala eno serijo odplavati v določenem času, a ji to ni uspelo, se je po prihodu domov ulegla in vizualizirala to serijo. V mislih je še enkrat odplavala to serijo, kot je morala. In ona se je takrat počutila, da je to dejansko odplavala. Glede tega se jaz s Saro ne morem poistovetiti.

Jaz sem bila taka, da si nisem mogla reči, da sem najboljša, če nisem imela številčnega dokaza za to. Verjetno je bil to največji izziv, ki me je držal nazaj.

Cilj moje kariere je bil ves čas samo to, da bi skočila v vodo in odplavala, kar sem trenirala. Ni bilo pomembno, ali bi to pomenilo kolajno ali pa morda niti finala ne. Želela sem le to, da bom, ko pridem v cilj, odplavala tako, kot najbolje znam.

Kaj se je zgodilo z olimpijskim Tokiom, da vas tam nismo videli?
V zaključku leta 2019 sem plavala res super, potem pa sva šla v začetku marca 2020 na priprave v Južno Afriko in zaradi pandemije covid-19 prišla nazaj po treh dneh. Začelo se je naporno obdobje, bazenov ni bilo, sama sem veliko kolesarila, s kolesom šla večkrat na Jošta. Veliko smo delali na suhem, znašli smo se, kot smo se lahko, a to je bila povsem druga kondicija od plavalne.

Prisegala je na prsni slog, še danes je državna rekorderka na 100 in 200 metrov v kratkih in dolgih bazenih. Foto: Aleš Fevžer

Takrat sem oktobra 2020 še odplavala državni rekord na sto metrov prsno, potem pa sem bila izgubljena v vesolju. Koronavirus je pri meni žal vse spremenil. Šli smo na priprave, po teh pa sem se cepila proti covid-19 in bila dva tedna kot krpa. Ne vem, zakaj se je to zgodilo, lahko je bilo posledica vsega, višinskih priprav, cepljenja ... Po vsem tem nisem več našla tehnike, ki sem jo imela konec leta 2019.

Če bi se sezona 2019/20 odvijala normalno, če bi bil Tokio takrat na sporedu, ne vem sicer, kaj bi bilo, bila pa sem leta 2019 res dobro pripravljena, a nikoli ne bomo vedeli.

Več iz rubrike Druga kariera

S čim ste, ko danes potegnete črto pod kariero, najzadovoljnejši?
Zagotovo s prvim mestom v svetovnem pokalu. Res mi je ostalo v spominu, kako sem vso poletje garala pred tisto tekmo. Zagotovo tudi dvojne olimpijske igre, dvakrat sem bila tudi v finalu evropskega prvenstva v kratkih bazenih. Vesela sem tudi, da imam še danes nekatere rekorde. Saj sem lahko kar ponosna na to, kar sem dosegla.

Mladim sporoča, naj garajo in bodo vztrajni. Foto: Ana Kovač

Kaj sporočate mladim plavalnim upom?
Opažam, da danes ni več toliko delavnih navad, da mnogi takoj, ko malo zaboli, rečejo ne, ne bom več.

Včasih je bil bazen v času jutranjih treningov skorajda popolnoma zaseden, zdaj pa je na pol prazen. Plavanje je garanje, tako da naj garajo in naj bodo vztrajni, saj šport zahteva vztrajnost.

Želim jim tudi, da ne odnehajo ob prvem spodrsljaju, po drugi strani pa tudi, da ne gredo z glavo skozi zid. Zagotovo pa je predvsem pomembno, da uživajo v tem, kar delajo. Če ne uživaš, potem nima smisla. 

Sportal Nemanja Mitrović: posebnež slovenskega nogometa, ki je imel pri 32 letih vsega dovolj

Sportal Kanadčanka Summer McIntosh z novim rekordom še na 400 mešano