Umetnik z nogometno žogo in frizerskimi škarjami #video

Sportal Ivica Vulić: najboljši nogometaš slovenske lige, ki je postal izvršni direktor na zavarovalnici

Družina in pokal za igralca sezone. Na to dvoje je najbolj ponosen. Foto: Matej Podgoršek V frizerskem studiu na Rejčevi ulici sredi Nove Gorice na polici stoji zlata žoga za najboljšega igralca slovenske futsal lige. Nenavadno? Pravzaprav ne. Salon in svetleča nagrada sta last Slaviše Goranovića. Danes 47-letni Novogoričan, ki je v Slovenijo z družino iz Bosne in Hercegovine prišel leta 1988, je imel od najstniških let dve strasti: nogometno žogo in izražanje s škarjami. Po končani srednji frizerski šoli je na pripravništvu pri znanem ljubljanskem frizerju doumel, da bo težko igral profesionalni nogomet in še gradil poslovno kariero. Zato se je usmeril v futsal, postal štirikratni državni prvak, najboljši igralec in strelec slovenske lige, tudi slovenski reprezentant. Ko je dal pred 16 leti, ko se je preselil v Novo Gorico, na prvo mesto družino in posel, je odprl svoj frizerski studio. Je pa še dobro desetletje igral ljubiteljsko na nižji ravni v Italiji.

Štirikrat državni prvak v futsalu

Slaviša Goranović Foto: Matej Podgoršek "Največji dosežek je bila leta 2009 zlata žoga. Ta je bila plod odrekanj. Cilj sicer ni bila, ampak je pot malo zavila levo, desno in na koncu se je tako obrnilo. Ob tem, da sem imel tudi čas za družino, za službo, tudi za prijatelje. Ampak brez trdega dela in odrekanja ne bi šlo. In brez tega, da sem bil v tistih letih tudi zdrav," je na svoj športno kariero, ki mu sicer nikoli ni bila pomembnejša od družine in posla, ponosen Goranović. "Državni prvak sem bil štirikrat, z Litijo dvakrat, po enkrat pa z Zagorjem in z Gorico. Govorimo o futsalu, to je manjša verzija velikega nogometa, ki je pri nas zelo priljubljena. Mogoče medijsko ne toliko. Ampak dosti naših znanih nogometašev se ukvarja s futsalom. Rekreativno ali pa so imeli začetke tam." Na igrišču za futsal je spoznal Josipa Iličića, s katerim sta še vedno prijatelja.

Kot najstnik razpet med nogometom in frizersko šolo

"Moji začetki v športu so bili zelo pozni. S 15 leti sem začel z velikim nogometom na Vevčah, se pravi v Slaviji, ki se je nato združila s Slovanom. Je bil kar velik izziv. Šele pri 15 letih sem se soočil z nekimi pravili. Jaz sem imel predvsem rad nogomet in na splošno igrišče in druženje. Organizirana vadba pa zame ni bila nekaj zanimivega. Ker je treba določene stvari ponavljati in biti podrejen. Ko smo se združili s Slovanom, so prihajali tudi kvalitetnejši igralci. In v zelo kratkem času sem moral dobiti neko mesto, smisel, da vidim, kako in kaj. Obenem sem bil vpisan tudi na frizersko šolo in to mi je predstavljalo velik izziv. Že v prvem in drugem letniku je bilo vse več praktičnega dela. Tukaj so tudi delovne sobote in ni enostavno združiti športa in službe," Goranović razlaga, zakaj je njegova pot z zelenic zavila v drugo smer.

Slaviša Goranović Foto: Matej Podgoršek "Meni je bilo oboje všeč, ampak kako to združiti? Enostavno sem se spustil v tok dogodkov, da nisem rekel ne niti športu niti poklicu. Frizersko šolo sem končal in potem je prišlo vabilo za služenje vojaškega roka. Tam sem tudi malo dozorel, tudi tisto je pustilo pečat. Tega nove generacije niso več vajene. Potem sem pa spoznal mali nogomet in ta mi je omogočal dosti več manevrskega prostora. Lahko sem hodil v službo, lahko sem se s svojimi mentorji dogovarjal, kdaj bodo dnevi izobraževanja, kdaj bodo delovne sobote. In sem iz druge lige na Igu prišel v Litijo in že naslednje leto smo bili državni prvaki."

Vseeno priznava, da odločitev ni bila lahka. "V tistem obdobju sem bil razdeljen. Če si prišel v salon na prakso in imel s seboj nogometno torbo, ti je rekel nekdo, da s tem ne moreš nadaljevati, da moraš pustiti nogomet. In to je bil zelo velik izziv. Ali ima prav? Koga zdaj poslušati? Mentorja, trenerja, starše? A si moral sam prevzeti odločitev. Takrat sta me izpopolnjevali obe stvari. Dozoreval sem na enem in drugem področju. Težko je biti vrhunski na obeh. Frizerstvo ni samo poklic, je tudi podjetništvo. Se pravi, da se je treba tudi znati tržiti, ohranjati finančno kondicijo …" Do leta 2008, ko je še živel v Ljubljani, je bil na prvem mestu šport, ko se je leta 2009 preselil v Novo Gorico in tam odprl svoj salon, pa je bilo to frizerstvo. 

"Futsal omogoča dvojno vlogo in to je lepota tega športa"

Dve desetletji nazaj se z igranjem futsala v slovenskih klubih ni dalo preživeti. "V glavnem je bil to rekreativni šport. Denar, ki je prišel, je bil nek dodatek. Bil je bolj za stroške. Nisem pričakoval, da bom od tega živel. Zdaj je že drugače, ko naši reprezentanti večinoma igrajo v tujini. So na neki ravni profesionalizma, se pravi, da jim omogočajo določeno število treningov, počitka in normalno prehrano ter rehabilitacijo, če pride do poškodb. V tistih časih pa je bilo to zelo težko. Če se poškoduješ, imaš še službo. Ali greš na bolniško? Je bil kar velik izziv. Z vidika, da moraš biti zdrav in v službi in na igrišču. Zaradi tega si bil prisiljen, da si imel neko drugo kariero, ki ti je omogočala preživetje." Pravi, da je lepota futsala tudi v tem, da ti omogoča dvojno vlogo: "Ker smo lahko tudi čisto navadni ljudje. Lahko si frizer, mesar, informatik ali novinar in obenem aktiven športnik. Definitivno futsal omogoča dvojno vlogo in mogoče je to tudi lepota tega športa."

Po 20 letih v Ljubljani in okolici zdaj od leta 2008 živi v Novi Gorici. Foto: Matej Podgoršek Ko ga vprašamo, če se je tudi sam preizkusil z igranjem v tujini, najprej odgovori ne. Pa se pravzaprav je, a le tik čez mejo, in to v obdobju, ko je že bil samostojni podjetnik v Novi Gorici. "Videm in Palmanova sta bila zame res kot neka tujina. Jezika sem se moral naučiti. Ja, sem bil tudi v tujini okoli deset let. Od leta 2008 živim v Novi Gorici in nas deli samo meja, mesto je združeno. Meja je navidezna. Tam si želijo takšnih športnikov. Vedeli so za moje dosežke in to Italijani cenijo. Da bi imel določene pogodbe, tako kot naši vrhunski športniki, to pa ne. Sem igral še deset let kar intenzivno po teh ligah, ki so bile na neki nižji ravni, ampak so še vedno zelo organizirane. Zahtevajo določeno mero treningov, koncentracije. Mi je bilo to kot neka nagrada. Lahko sem bil aktiven, se obnašal športno in živel zdravo. Tako se zbudiš ali utrujen ali spočit."

"Ko slišiš himno, je to nekaj več. Za reprezentanco mi je bilo čast igrati."

Slaviša Goranović v reprezentančnem dresu Foto: Aleš Fevžer Šest let je igral za slovensko reprezentanco (na 47 tekmah je dal 14 golov). Na te tekme najraje obuja spomine. "Rojen sem v drugi republiki. Tam sem živel deset let in prišel v Slovenijo leta 1988. Migriral sem še v bivši skupni državi. In leta 1991 je prišla odcepitev Slovenije in smo ostali tukaj. Večino časa sem preživel v Sloveniji, s tem pride pripadnost grbu in državi. Ko slišiš himno, je to nekaj več. Za reprezentanco mi je bilo čast igrati." 

"Najlepše je bilo to občutiti, ko smo prepotovali večji del sveta. Dvakrat smo bili z reprezentanco tudi v Braziliji. In tam začutiš, kaj pomeni igranje za reprezentanco, kaj pomeni grb. Ko vidiš, kaj njim pomeni igranje za brazilsko reprezentanco, kamor je težje priti. Nam je to mogoče večkrat samoumevno. Reprezentanca je tudi neka pripadnost. Tistih šest let je bilo res magičnih. Rastel sem s fanti, eni so še aktivni, drugi ne, in se mi zdi, da smo pustili za seboj lepe spomine. Ko pa se je začela moja poslovna pot razširjati ... Več sem bil dejaven v službi in zraven je bila še družina. To je bilo težko usklajevati z dopusti. Ampak to reprezentančno obdobje je bilo krasno obdobje, ki ga ne bi nikoli izbrisal."

Zakaj futsal ni tako priljubljen kot nogomet?

Futsal je tudi v medijih nekoliko prezrt. Foto: Aleš Fevžer Futsal je v Sloveniji, pa tudi globalno, v senci klasičnega nogometa. "Svetovno sicer je razširjen šport, lahko ga igraš tudi na pikniku. Potrebuješ dva gola in prijatelje in to je to. Ni pa olimpijski šport. Vemo, da v športu brez sponzorjev ne gre. Že v velikemu nogometu določeni klubi finančno težko shajajo. V futsalu pa je še precej težje. Mislim, da je to odraz sponzorjev, zanimanja podjetij, ki ne vidijo tržne priložnosti, da bi lahko od njega zaslužili kaj več. Če pogledamo tujino, je recimo mali nogomet zelo razvit v Rusiji, pa v Kazahstanu, kjer dosti vlagajo vanj. Težava pa je, da ga ne igrajo določene velesile, kot so Anglija, Nemčija in Francija. Španci so nekje v vrhu, saj futsal od tam izvira." Goranović razmišlja, da bi bil futsal lahko vstopni šport za veliki nogomet. Denimo v Braziliji ga za tehnično izpopolnjevanje igrajo številni nogometaši.

Sportal Zoran Jerončič, legendarni trener, ki je s pašnika prišel v prvo italijansko ligo #video

"Na ta način sem se lahko izrazil. Nisem pa imel vizije, da bi bil od tega silno bogat."

Slaviša Goranović Foto: Matej Podgoršek Ko je kot deček odraščal v Bosni in Hercegovini, ni hodil k frizerju. "Strigli so nas dedki, babice. Ko sem prišel v večje mestu, med ogromno ljudi ... Ljubljana je bila zame velik preskok. Vsak mora začutiti neke svoje čare. Ali je to komunikacija z ljudmi, ročne spretnosti ... To je v najstniških letih težko. In sem se podal v nekaj neznanega. V družini nimamo frizerjev, sem imel pa rad stik z ljudmi. To je bila neka ključna zadeva," o tem, kako se je navdušil za frizerstvo in odločil za srednjo frizersko šolo, razlaga Goranović. "Nogomet je bil pač igrišče. V frizerskem poklicu pa je bilo v tistem času zelo malo moških frizerjev. Na šoli jih je bilo po deset, 12. Zdaj je to drugače, je dosti fantov, ki gredo v to z željo, da bi ustvarjali. Zdi se mi, da je to zelo lepo. Sam zato tudi stimuliram in motiviram mlade." 

Je tudi kar nekaj vzporednic med športom in frizerstvom. "Lahko narediš kakšno napako, na kateri se učiš. In ravno tako je v športu. Če pogledam frizerstvo in šport, je v obeh želja po izpopolnjevanju in izražanju. Na ta način sem se lahko izrazil. Nisem pa imel vizije, da bi bil od tega silno bogat." 25 let pozneje je pri mladih drugače, pravi. "Lahko razširiš svojo vizijo izven meja. Tudi frizerji lahko hitro prerastejo Slovenijo in gredo recimo v London."

Svoj čas je bil najboljši nogometaš med frizerji in najboljši frizer med nogometaši

V njegovem studiu Foto: Matej Podgoršek Frizerstvo je neke vrste umetnost, trdi. In tako ga malo v šali malo zares poimenujemo umetnika z žogo in s škarjami. "So me hecali, da sem bil v tistem obdobju najboljši nogometaš med frizerji in najboljši frizer med nogometaši. Definitivno je to umetnost. Spet se vračam nazaj v obdobje, ko iščeš, kaj bi počel v življenju. Kreativnost je ena taka stvar. Sprejemni izpiti na frizerski šoli so bili preprosti, ampak so dosti povedali o človeku. Pomembne so ročne spretnosti in dobra komunikacija z ljudmi. Ampak največji izziv je strah, prek katerega moraš iti. Kako težko bo delati z ljudmi vsak dan in kaj če kaj narediš narobe? Ampak tudi pri nogometu je bilo enako: kaj pa, če zafrknem, koliko lahko zafrknem? Zanimivo, kako šele zdravniki razmišljajo, ko operirajo, kaj lahko narobe naredijo. Mi športniki, mi frizerji imamo več manevrskega prostora. Mislim, da bi potrebovali več poguma, več komunikacije, sodelovanja in povezanosti. Mislim, da je zdaj dosti več povezanosti v frizerskem poklicu, več druženja in seminarjev. Frizerji si delimo znanja, so tudi frizerji, ki so šli izven naših meja in nam prinašajo neke informacije. V bistvu se vse življenje učiš." 

"Z nepravilno držo telesa in škarij si lahko skrajšaš kariero"

Slaviša Goranović Foto: Matej Podgoršek V nogometu ti telo, leta določijo neko mejo, v frizerstvu te sicer ni, a moraš vseeno skrbeti za svoje zdravje, izpostavlja naš sogovornik, ki ostaja aktiven. Rad teče, rekreativno še igra mali nogomet. "Tudi ko si v penziji, lahko strižeš in se še izobražuješ, je pa treba poskrbeti za zdravje, vitalnost telesa, da lahko opravljaš ta poklic. Z nepravilno držo telesa in škarij, z nepravilnim prezračevanjem prostora si lahko skrajšaš delovno kariero. Enostavno ni samo, da se dela, dela in dela, ampak moraš najti ravnotežje med športom in delom, da ostaneš aktiven, ker ti bo to omogočalo tudi boljšo držo telesa, prej se bo telo regeneriralo, da greš lahko potem naslednji dan spet v službo."

"Če nekdo nima strank, ne more biti frizer. Stranke si želijo tebe kot osebo, tvoje kreacije in tvojo energijo. Že 16 let na tem področju delujem sam. Imam neko bazo ljudi. Stranke imam stare od osem mesecev pa do 95 let, tudi stoletnika sem strigel. Nimam neke ciljne skupine. Se pravi, to je neka širina in to je moja posebnost." V okolici salona je tudi nekaj šol. "Mularijo rad usmerjam, malo jim povem svojo življenjsko zgodbo. S tem jih tudi privabim, ker pač ne lažem, jim povem resnico. Tukaj sem, tukaj zaslužim toliko denarja. To je naš poklic. Zelo je hvaležen. Denar imaš vedno pri sebi, ker dobiš plačilo takoj in ni časovnega zamika."

"Frizerji smo tudi psihoterapevti. To je zastonj terapija."

Foto: Matej Podgoršek

V pogovoru je večkrat dejal, da je frizerstvo umetnost, kreativa, a da je obenem zelo pomembna komunikacija. In Goranu jezik teče kot namazan. Na nek način je tudi psiholog. "Vedno govorim. Pri meni nikoli ni tiho. Cel dan govorim. Vsi smo na istem vlaku, v katerem smo kdaj čustveno prizadeti. Pridejo dobri, pa tudi slabi dnevi." Zna pa strankam tudi prisluhniti. "Moraš znati poslušati. Ne samo govoriti, recimo jaz dosti govorim, ampak znam se pa tudi ustaviti in prisluhniti. In zaradi tega ljudje hodijo nazaj. Frizerji smo tudi psihoterapevti. To je zastonj terapija, imel sem ljudi, ki so jokali na stolu, in ljudi, s katerimi smo se nasmejali do solz. Imel sem ogromno rakavih bolnikov in jih skušal motivirati." Sam pravi, da je bil psihično trden, samozavesten že v futsalu. 

"Nogometaši ne jočemo zaradi bolečin, ampak zaradi čustvene zrelosti"

Da si uspešen v športu in poslu, moraš biti odprt, komunikativen, iti tudi v svet, da razširiš obzorja, razmišlja Goranović. "Mislim, da bi morali dosti več potovati. Da bi videli, kako živijo po drugih kontinentih. So ljudje dosti bolj čustveno zreli. In čustvena zrelost je zelo pomembna tudi v športu. Nogometaši ne jočemo zaradi bolečin, ampak predvsem zaradi čustvene zrelosti. In meni so večkrat šle solze zaradi tega, ne zaradi nemoči. Sem tudi na določenih tekmah kdaj izgubil. Vidimo tudi svetovne vrhunske športnike, ki jočejo. In to je zelo pomembno. To zrelost lahko potem preneseš v službo, v frizerstvo, v družino, v življenje."

Sportal Svetovni podprvak v spustu, ki živi za Sočo in sukenski regut #video

"Vrhunski nogometaši so tudi prenašalci mode"

Pri njem so se strigli tudi reprezentančni kolegi iz futsala IN znani nogometaši, denimo Borut Mavrič, Jan Oblak in Tim Matavž. Pred leti je bila pri njemu tudi Ana Bucik, saj pozna njenega zdajšnjega moža. V Ljubljani, še bolj pa v tujini obstajajo frizerji, ki so se usmerili prav v striženje nogometašev in drugih športnikov, ko se jim povsem prilagodijo, z največjimi zvezdniki gredo celo v tujino na tekme, priprave.

"Zdaj je dosti presajanja las, veliko športnikov hodi v Turčijo na klinike"

Goranova karikatura iz igralske kariere Foto: Matej Podgoršek Novinarji imamo pogosto občutek, da so predvsem nogometašem pričeske zelo pomembne. So zahtevne stranke? "Nogometaši so zelo preprosti, sledijo pa trendom. Vrhunski nogometaši so tudi prenašalci mode. To je bilo vedno tako: kar oni nosijo in kako se držijo, to je moderno. Pri frizurah je treba upoštevati določene zakone narave, se pravi vrtince, kvaliteto las, gostoto. Določeni športniki imajo tudi malo manj las in je manevrski prostor drugačen. Zdaj je tudi dosti presajanja las, veliko športnikov hodi v Turčijo na določene klinike, ki poskrbijo za to. Pri nogometaših je tudi posebnost, da vzamejo še kakšen izdelek, na primer šampon, gel, kremo za lase." 

Še iz svojih športnih dni se spomni, da je nogometašem njihov izgled pomemben. "Ko smo imeli določene pomembne tekme, si pomislil na to, s kakšno frizuro boš nastopil. Ali je možnost, da bi bil idealen na tem tekmovanju? Zato je pomembna tudi zunanjost. Zdaj tudi vidimo, da je tudi veliko tetovaž pri določenih nogometaših. Ampak frizure so pa tiste prve. Je pa težava, zdaj se intervjuji odvijajo takoj po tekmi, že med polčasom, frizura pa težko zdrži. Odvisno je od kvalitete las, od preparatov, ki jih naneseš, od oblikovanja pričeske. Jaz imam zelo valovite lase, ampak tekstura frizure mi na koncu tekme ni zdržala. Lasje so padli dol in nisem imel teksture volumna, predvsem zaradi energije, ki sem jo vložil v tekmo. Moje telo je šlo čez mejo in frizura se mi je kar sesula. Sem si samo obrisal pot, nisem pa mogel imeti idealne frizure pred kamero. Sem pa želel pokazati, da znam biti urejen. Vsaj pred tekmo."

Kakšne pričeske so zdaj priljubljene pri nogometaših?

Luka Modrić Foto: Guliverimage Nekoč smo se čudili pričeskam Davida Beckhama, danes Goranovića najbolj navdušujejo nogometaši in trenerji, ki se kar naenkrat pojavijo z bujno frizuro. "To so nogometaši, ki si drznejo iti v transplantacije las. Tudi trenerji, recimo Antonio Conte. Jasno z leti izgubljamo testosteron in s tem tudi lase. Nato pa se kar naenkrat pojavijo z dolgimi in košatimi lasmi. To se mi zdi zdaj najbolj fascinantno, da si oseba drzne iti na presaditev las, ki je nek poseg v telo. Tega je zdaj res veliko." Sicer pa so trenutno med nogometaši najbolj priljubljene sledeče pričeske: "Da so ob strani dosti zabriti, pa kakšen french crop, buzz cut je tudi praktičen pri nogometaših. A to je treba vzdrževati, saj v desetih dneh že zraste. Drugače je bilo z Gabrielom Batistuto ali pa Luko Modrićem, ki sta imela vedno enako frizuro, mogoče sta si samo postrigla konice."

"Pride kdo, ki reče, da bi imel frizuro kot Šeško"

Benjamin Šeško Foto: Guliverimage "Pri nas trenutno vidimo Benjamina Šeška, ki ima vedno zanimive frizure. In pride kdo, ki reče, da bi imel frizuro kot Šeško. Rečeš prav, ni sicer nič takega, na kratko postrižen, na strani zabrit in tu in tam kakšna prečka, kar pa ni več moderno. Ampak je Benjamin Šeško. Vemo, da je v zadnjih dveh letih napredoval fizično, psihično in karierno. Ampak frizura pa se ni dosti spremenila." No, lani je Benjamin Šeško enkrat presenetil, tisto pričesko je komentiral še selektor Matjaž Kek. 

A Goranović pravi, da je danes v nogometu precej manj ekstremnih pričesk kot nekoč. "Zdaj se mi zdi, da je dosti manj živih barv, pričeske so preprostejše in jih je enostavno vzdrževati. Mogoče športniki več trenirajo, bolj so usmerjeni v  ekstremne treninge in primerno temu ni časa za frizerje. Ne moreš biti dve uri pri frizerju. Jaz bi lahko kreacijo delal tudi po dve uri, ampak je spet vprašanje, koliko časa nekdo ima."

Thomas Müller Foto: Guliverimage Za konec skoraj dve uri dolgega pogovora pa nekdanjega igralca futsala in zdaj frizerja vprašamo še, če je kakšen znan nogometaš, ki ne da veliko na pričesko. Po razmisleku je našel enega: "Mogoče Thomas Müller, ki je tak preprost. Zdaj bo kariero zaključil, igra za Bayern. Tudi fizično je tako nedefiniran nogometaš, nima nekih posebnih mišic, nobenih tetovaž, ampak govorimo o izredno kvalitetnem igralcu. Je zmagovalec lige prvakov in res preprost človek."

Zanj ni dvoma, Lionel Messi in Barcelona sta številka ena. Foto: Getty Images "Vsaka čast Realu, ampak Barcelona izstopa. Messi pa je samo eden."
Sam je še dodal, da naj kar zapišemo, da je navijač Barcelone. "Sem ljubitelj Barcelone. Ker igra z veliko dotiki, s kontaktom, s podajami. Vsaka čast Realu in vsem, ampak Barcelona izstopa. Lionel Messi je samo eden. Se hecamo, kdo je boljši, ampak svetovni strokovnjaki pravijo, da je Messi pred vsemi. Imeli smo obdobje Peleja, ki ga mi nismo poznali. Videl sem Ronalda, Stojčkova, tudi Maradono proti koncu kariere. Ampak Messi je nekaj posebnega. Je res talent, ki se rodi. Enostavno je hiter, eksploziven, mentalno močan in zdrav. Tudi Cristiano Ronaldo je tak, ampak je že predelan talent. Ker je delal, delal, delal. Pri 40 letih še vedno šprinta, skače, se grebe. Ima 40 let, od mene je mlajši sedem let. Jaz ne bi mogel delati vsega tega sedem let nazaj."

Sportal Nemanja Mitrović: posebnež slovenskega nogometa, ki je imel pri 32 letih vsega dovolj

Sportal Lamin Diallo. Slovenec afriških korenin, ki je prestopil na drugo stran.