Zoran Jerončič, legendarni trener, ki je s pašnika prišel v prvo italijansko ligo #video

Sportal Matjaž Hafner: Brez dvoma moj največji karierni izziv

Neverjetno, koliko potomcev družine Grebenjek z Grebena na Kolovratu se ukvarja oz. se je ukvarjalo z odbojko. Foto: Matej Podgoršek "Odbojka je v naši DNK"

"Iz vasi Greben izhaja kanalska odbojka. Bili sta dve hiši na Kolovratu blizu reke Idrije. Ob tam sta bila moj dedek in moja babica, Marija in Franc Grebenjak, ki sta imela štiri hčerke in dva sinova," pripoved o tem, kako mu je bila odbojka položena v zibelko, začenja Zoran Jerončič. Potomci prav vseh štirih hčera so se oziroma se še ukvarjajo z odbojko. Druga hčerka se je denimo poročila z Umbertom Jerončičem, ki je bil dedek Gregorja Jerončiča, ta pa je danes trener Alpacem Kanala (za klub trenutno igra tudi njegov sin Rok Jerončič), reprezentantka Eva Mori pa je v sorodu s tretjo hčerko Grebenjakovih. Četrtka hčerka Ema se je poročila s Francem Jerončičem, ki je bil Zoranov oče. "Odbojka je v naši DNK."

"Jaz sem živel ob reki Idriji. To je od Kanala čez hrib proti Benečiji. Tam je nekaj hiš in v letih 1960 in 1961, ko so bili Rado Jerončič, Danilo Berdon in drugi že odbojkarji, Rado celo v mladinski reprezentanci Jugoslavije, so ti hodili k moji mami, ki je bila njihova teta. Ko so prišli gor, so prinesli žogo in med dve hiši smo dali leseno palico in tam čez sva z bratom igrala proti njim. Star sem bil sedem ali osem let. Takrat se je že igralo v Kanalu za železniško postajo. Tekme so se igrale ob 10. uri zjutraj. Z bratom in Alojzom Blažičem iz sosednje vasi smo začeli ob osmih zjutraj, da smo šli peš v Kanal gledat tekmo, na primer Maribor proti Kanalu, in potem spet peš domov. To, da so bili vsi najboljši odbojkarji moji sorodniki, me je navdušilo, da sem začel igrati." A sam pravih možnosti za treniranje odbojke ni imel, saj je bil Kanal predaleč od domače vasi Melinki. Do četrtega razreda je hodil v šolo v Ligu, od petega razreda naprej pa v Kanalu.

Zoran Jerončič nam je pokazal svoj odbojkarski kotiček:

"Mene so izbrali za reprezentanco Črne gore"

Zoran Jerončič iskrivo o svoji življenjski poti Foto: Matej Podgoršek "Nikoli nisem bil v članski konkurenci na taki ravni kot moji sorodniki. Imel sem pa eno drugo veliko srečo, da sem šel v vojsko leta 1972 na svoj rojstni dan. Najprej v Raško, potem so mi podali v prekomando v Plav v Črno goro in v tam v Plavu v vojašnici je bilo zunanje odbojkarsko igrišče. Vsak dan smo igrali odbojko, oficirji proti vojakom. Poglej hudiča, in to si štejem v čast, mene so izbrali za reprezentanco Črne gore, da bi igral na vojaškem prvenstvu v Nikšiču. Šel sem na enomesečne priprave Titograd v vojašnico Morača, potem smo šli na to prvenstvo. Tam so bili vsi najboljši odbojkarji. Alojz Blažič, s katerim smo hodili v Kanal gledat tekme, je igral za mornarico Split. Izgubili smo na vseh tekmah, drugi so bili pač zelo dobri. Kljub temu nam je kapetan za nagrado dal sedem prostih dni. Izračunal sem, da se mi v tem času ne splača iti domov, saj bi sedem dni potreboval samo za pot tja in nazaj. Vseeno sem se odločil, da grem, saj je mama vztrajala pri tem. Ob dveh ponoči pa smo zaslišali alarm, da je Izrael napadel Egipt. Potem vseeno nisem šel domov in sem se vrnil šele po desetih mesecih in koncu služenja vojaškega roka."

Po služenju vojaškega roka je bil nogometni vratar

"Ko sem prišel iz vojske, so me prepričali, da sem se začel ukvarjati z nogometom. Imeli smo nogometno društvo Korada in jaz sem bil vratar. Bil sem tako dober, da so me vzeli v Goriška brda, kjer sem bil prvi vratar na otvoritvi igrišča v Vipolžah v Goriških brdih, ko smo igrali proti Vozilom Gorica. Mislim, da je bilo 5. maja 1976. Takrat je bila ekipa grozna, dosegli smo rezultat 1:1. Jaz nisem dobil gola, rezervni vratar pa ga je dobil v drugem polčasu. Ko smo igrali prijateljsko tekmo s Tolminom, sem tako dobro branil, da me je Tolmin kupil. Potem je prišla na vrsto prijateljska tekma z Olimpijo. Takrat so bili Popivoda, Ameršek in Škulj moji idoli, saj sva se z bratom vozila v Ljubljano za Bežigrad gledat Olimpijo. Tam sem se naučil, česa trener ne sme narediti. Naš trener je bil bivši vratar Krajnik iz Kobarida. Ko je prišla Olimpija v Tolmin, kjer se je zbralo noro veliko ljudi, je šel branit on! Jaz sem bil še mlad, z dolgimi lasmi. Ko je bilo 7:0, je klical menjavo. Jaz sem šel noter za zadnjih deset ali 15 minut. Vedno, ko so se približali golu, so zadeli. Odločil sem se, da se tako ne dela, sezul kopačke, jih dal na kljuko slačilnice in se vrnil v Kanal."

"Potem sem se začel ponovno ukvarjati z odbojko. Leta 1981 sem naredil izpit za regijskega sodnika. Bil sem sodnik v državni ligi in med letoma 1985 in 1986 me je profesor Jurij Čopi, ki je takrat treniral Novo Gorico v prvi ligi – jaz sem takrat delal na banki –, poskušal prepričati, da grem za trenerja." Delal je tudi za Salonit Anhovo, za podjetje, ki je dolga leta podpiralo kanalski klub. Dvakrat je bil za krajši čas tudi profesor športne vzgoje.

Poglejte, kako se je začela trenerska pot Zorana Jerončiča:

"Jurij Čopi, ki je bil eden najboljših trenerjev, je glavni krivec, da sem šel v trenerski posel. Šel sem na OŠ Milojka Štrukelj in tam treniral dve leti. Bilo je 40 deklet v šestem in sedmem razredu. Potem jim je sezoni 1987/1988 v Gorici zmanjkal en trener in sem sprejel drugo ekipo Nove Gorice. Leta 1989 smo s temi dekleti v Radovljici zmagali na pionirskem prvenstvu. Potem smo imeli nesporazum s predsednikom, a so v 14 dneh uredili, da sem šel v zamejstvo in prevzel goriško Olimpijo. Začela se je moja letna kariera v Italiji, v zamejstvu, kjer sem ostal skoraj 23 let, 23 sezon. Najprej sem treniral eno ekipo, potem drugo in tako naprej." 

Naredil je štiri šole. "Rezultata ni bilo. Končal sem v odbojki!"

Zoran in Rok Jerončič Foto: Osebni arhiv Zorana Jerončiča "Šola bi morala biti zastavljena tako, da v učencu odkrije talent. Jaz sem končal štiri šole, a se nikoli nisem ukvarjal s tem, česar sem se učil. Ker smo imeli doma pašnik, je oče zahteval, da končam srednjo kmetijsko šolo. Rezultata ni bilo. Prijatelj Marjan Serjun iz Baške grape mi je rekel, da ta kmetijska šola ni nič, in predlagal, da greva skupaj na poklicno šolo za voznika motornih vozil. Oba sva zaključila šolo in jaz sem vozil kamion s prikolico, za katerega sem opravil samo izpit. Prijatelj Marijan je nekoliko pozneje umrl v nesreči s kamionom v Zagrebu in tudi sam sem takrat nehal voziti kamion. Po tistem sem se odločil, da bom naredil srednjo ekonomsko šolo, in ko sem jo končal, sem se vpisal še na ekonomsko fakulteto. Na koncu pa sem pristal v odbojki!" pa Jerončič razlaga o svojih šolskih časih.

"Odbojka in šport mi dajeta veliko in sem dal odpoved"

"V naših krajih so morali biti vsi mehaniki, ključavničarji ali električarji. Mislim, da sta šla samo dva na gimnazijo. V otroku moraš odkriti, za kaj je sposoben, sam pa potrebuješ čas, da ugotoviš, kaj ti všeč. Ko sem to ugotovil, sem dal odpoved na Ljubljanski banki. V bivši Jugoslaviji si je bilo težko predstavljati, da bi kdo dal odpoved v taki službi! Jaz sem pokončno hodil čez prehod za pešce, tako sem bil ponosen. Naš tata je bil tako važen: 'naš pob je na banki'. In ko sem prosil, ali lahko dobim prosto, da bi šel v Italijo trenirat, mi niso odobrili. Zato sem rekel šefu, naj mi da list papirja, in sem napisal odpoved. Čez 15 ali 20 let so me moji kolegi vprašali, kako mi je uspelo, in zakaj so oni še zmeraj na banki. Ker moraš v določenem trenutku potegniti črto, vlak gre mimo, in če ne ujameš zadnjega vagona, je konec. V sebi sem čutil, da mi odbojka in šport dajeta veliko in da lahko na tem področju naredim lepe stvari. In sem napisal odpoved."

"Edini Slovenec, ki je treniral v najvišji italijanski ligi"

Zoran Jerončič se rad pohvali s svojimi odbojkarskimi dosežki. Foto: Matej Podgoršek Trenerski preboj mu je uspel, ko je bil na klopi OK Val iz Gorice. "Imeli smo povsem slovensko ekipo. To mislim, da je edinstven primer, da so bili vsi v Italiji Slovenci in smo celo napredovali v 2B državno ligo. In kaj se je potem zgodilo? V sezoni 1999/2000 sno igrali prijateljsko tekmo z Adriavolley iz Trsta, kjer je bil trener eden najboljših podajalcev vseh časov na svetu, Korejec Kim Ho-Chul. Mi pa smo jih premagali s 4:0. Vodstvo Adriavolleyja je prišlo k meni, in povabili so me, da bi prišel za pomočnika h Kimu." Leta prej je hodil na več sto kilometrov dolgo pot v Parmo, da bi ga gledal, kako igra. "Ponudila se mi je priložnost, da bi bil njegov pomočnik, in sem sprejel. Zelo dobro sva se ujela in potem sem bil v Trstu tri sezone, se pravi do A1 lige. Še zmeraj sem edini slovenski trener, ki je treniral v najvišji italijanski ligi, takrat najmočnejši ligi na svetu."

Zoran Jerončič o delu v OK Val in nato v Adrivolley iz Trsta:

Ko je umrl njegov brat, oče in mama pa sta bila že starejša, se je odločil, da se vrne domov in posveti njima. Tako je v naslednjih letih več delal v klubih po Sloveniji, dvakrat vmes pa vendarle odšel še za nekaj let na jug Italije. Takole opiše še eno od svojih številnih zgodb iz trenerske kariere: "Poklical me je predsednik Marjan Kumer iz Braslovč me povabil, da bi prevzel njihovo ekipo, ker bodo nastopali v prvi državni in mladinski ligi. To so bila dekleta, stara 15 in 16 let. Iskreno bom povedal, da nisem točno vedel, kje so Braslovče. Rekel sem, da ne vem, on pa: 'Odločil se, odloči. Kje si, si popoldne doma? Pridem dol in se pogovoriva, ker res hočem, da prideš Braslovče.' Mama mia, mislim, da en predsednik to reče, vzame avto in pride dol! Zmenila sva se v eni uri. Bili smo najmlajša ekipa v ligi." Igrali so challenge cup, gostovali v Švici, osvojili državni naslov pri mladinkah in tudi v pokalu ni manjkalo veliko, da bi izločili Novo KBM, kjer je delal tri sezone.

Zadnja tri leta je delal v Kopru. In kaj zdaj?

Po polletnem premoru ga vleče nazaj v odbojko. "V Koper in Novo Gorico sem hodil na tekme, ker sem tam treniral. Zdaj hodim na tekme v Radovljico, ker je to moja družba, in v Kanal. Vinčič me velikokrat prosi, da nadomeščam, ko uči mlajše odbojkarje tu v Gorici. Kaj to pomeni? To pomeni, da mi je všeč, da uživam, in če je tako, moram to delati. Maja sem bil res precej zaseden, saj sem imel veliko treningov, veliko vsega je bilo. Ampak zdaj je drugače, saj verjetno se vidi …" da živi za odbojko, da bi spet rad delil znanje.

Sportal Jan Petrač se je učil na lastnih napakah: Zato jih mojim atletom ni treba ponavljati

"Ko treniraš moške, je to sprostitev, ko treniraš ženske, pa nekaj povsem drugega"

Foto: Facebook Zorana Jerončiča "Zelo drugačen, drug svet," o delu z ženskami v primerjavi z moškimi poudarja Jerončič. Odbojkarice je treniral 23 sezon, odbojkarje pa 16. "Ko treniraš moške, je to sprostitev, ko treniraš ženske, je povsem nekaj drugega. One so bolj čustvene in je treba z njimi delati drugače. Ne smeš preveč vpiti in tako naprej. Pri moških se, tudi če pride do konflikta, zvečer ob pivu ali pa po treningu vse te reči rešijo, pri ženskah pa ne gre tako. Z njimi je veliko težje in na začetku sem tudi jaz delal neumnosti. Danes česa takega ne bi ponovil. Treba je študirati, analizirati in se prilagajati. In če znaš, kako pristopati pri ženskah, je to veliko boljše. Ženske so bolj pridne in delavne, stoodstotno bolj kot mi. Ampak je treba vedeti, kako prijet. Če jo primeš napačno, je konec. Mislim, da sem zadnja leta pri tem napredoval." Na to temo predava tudi na fakulteti za šport. O tem se je učil tudi v tujini, samo v Italiji je obiskal več kot 80 seminarjev. 

Zoran Jerončič o delu z ženskami in moškimi:

Zdaj piše že sedmo knjigo

Zoran Jerončič s svojo prvo knjigo Pogled čez mrežo Foto: Matej Podgoršek Že v času trenerskega udejstvovanja v Italiji je odkril, da ima tudi pisateljsko žilico. Beseda mu je res vedno dobro tekla. "Ko sem bil v italijanski A1 ligi, me je uredništvo Primorskega dnevnika prosilo, da bi zanje pisal svoj pogled na odbojko. Tedensko sem moral napisati eno tako zgodbo o prvi ligi. In to sem pisal ene dve leti, od 2001 do 2003. Ko smo to končali, mi je rekel urednik Saško Koren: 'Zoran, poslušaj, ta zadeva je tako dobra, da bi lahko iz tega naredili eno knjigo. Če narediš še nekaj zraven o svoji karieri in dodamo te članke, ki si jih pisal, bi lahko prišel do knjige.' Tam v Italiji so tudi zveza slovenskih športnih društev, organizacija športa v Italiji, Slovenci v Italiji in oni so to zadevo podprli. Izdali smo knjigo z naslovom Pogled čez mejo." Sliko na naslovnici je narisal Gregor Jerončič. "To je moja prehojena pot od začetkov do 2004. Za to, kar se je zgodilo v naslednjih 20. letih, bi moral narediti še eno," doda Jerončič z velikim nasmehom.

Vse knjige Zorana Jerončiča Foto: Facebook Zorana Jerončiča

Zdaj piše že sedmo knjigo. Vse naslednje po prvi odbojkarski so o njegovih domačih krajih pod Kolovratom. Te so nastajale ob pripovedovanju njegovega očeta Franca Jerončiča. "Kar zdaj pišem za sedmo knjigo, je njegovo življenje. On je bil rojen leta 1923, zato je dolgo živel pod fašizmom. Takrat je bilo treba z danes na jutri začeti govoriti italijansko. Vemo, kaj je delal fašizem, in kar naenkrat, leta 1943 je bilo treba iti v Italijo za italijanskega vojaka. Sedem tisoč Slovencev je bilo v italijanski vojski, do kapitulacije. Ko je prišel domov, je šel v partizane. Ravno včeraj sem pisal, kako so po koncu tega leta 1947 izračunali, da je imel premalo vojske in je moral iti za osem mesecev v Beograd na dosluženje."

"Rekel je, ne skrbi, jaz vem vse"

Zoran Jerončič ponosno pokaže knjige, ki so nastale ob pripovedovanju njegovega očeta Franca Jerončiča. Foto: Matej Podgoršek

"Družbeno je bil zelo aktiven in ga je zelo zanimalo vse v naših krajih. In kar je najpomembnejše, imel je neverjetno dober spomin. Prva knjiga, ki sva jo napisala, je bila vse po njegovem spominu." To je bila knjiga Življenje na kanalskem Kolovratu. "V naših krajih je bilo pred sto leti 67 zaselkov, zdaj jih je še 23. In je rekel, da bova napisala vse o teh zaselkih in da naj me ne skrbi, saj on ve vse. Leta 2011 sem imel predstavitev te knjige. On je vedel za 67 zaselkov, za vsako vas posebej, za vsako hišo, kako so se pisali, kam so šli, kako se je reklo po domače. Vsak zaselek ima dve zgodbi in vsak zaselek ima dve sliki. In takrat sem videl, koga imam jaz doma." Knjiga je šla dvakrat v ponatis. "To je leksikon za sto let nazaj."

"Ko sem izdal prvo knjigo, sem jo nesel svoji učiteljici slovenščine"

Zoran ima pisateljsko žilico, Franc je imel spomin. "A v slovenščini sem bil slab, v šoli sem imel oceno dve. In ko sem izdal prvo knjigo, sem jo nesel svoji učiteljici slovenščine v Kanal." Frančev oče je bil avstro-ogrski vojak, ki je bil med prvo svetovno vojno na fronti v Galiciji, kjer je padlo 35 tisoč Slovencev," razlaga Zoran Jerončič. In sta napisala knjigo o tem, naslovila pa sta jo Bratje Slovani. "Še zmeraj jočem, ko jo berem." Sledile so knjige Pravce in zgodbe med Idrijo in Sočo, Nepovabljeni in Mejna reka Idrija. Knjige je strokovno pregledal Adrijan Pahor.

Kako sta z očetom Francem Jerončičem pisala zadnje tri knjige:

Gorenjec, ki je zelo navezan na Kolovrat

Na domači Kolovrat med majhno reko Idrijo in Sočo, je Zoran Jerončič zelo navezan. "Starejši si, bolj te vlečejo korenine. Jaz sem tam živel. Rodil sem se na Jesenicah, kvazi Gorenjec, ampak živel sem tam celo svojo mladost. Naš tata je bil politično aktiven. On je bil prvi poslanec občine Gorica na okraju Koper, dve mandatni dobi. Odgovoren je bil za pritožbe. Ker je bil v takih vodah, so ga celo silili, da naj pride v Gorico, da mu dajo stanovanje in bo tu delal, ampak on ni hotel zapustiti Kolovrata. In ob poslušanju teh zgodb se zaljubiš. Tam je bila meja med Jugoslavijo in Italijo, tam so bili graničarji, prehod tako ni bil enostaven. Ampak ti se zaljubiš v to reko, v te tolmune, lepote, kraje in tako naprej in to ti avtomatsko zleze pod kožo. Težko je to opisati." Zoran danes sicer živi v Novi Gorici, a se pogosto vrača v Melinke, kjer sta z od predlani pokojnim očetom uredila etnološki muzej in muzej prve svetovne vojne v teh krajih. V tem so tudi številne rezbarije, ki jih je Franc izdelal na stara leta. Na rezbarski tečaj je šel pri 75 letih. "V naši vasi je bilo pred 50 leti 35 ljudi. Veste, koliko jih je zdaj? Trije, če pridem jaz."

Zoran Jerončič o navezanosti na Kolovrat, reko Idrijo, Matajur …

In v teh domačih krajih črpa svojo neverjetno energijo. Te zgodbe nam je pripovedoval s toliko vneme in navdušenja. "Eno je verjetno dedno, ker moj oče je bil isti. Drugo je, da je treba pravilno živeti, to pomeni, da si aktiven, skrbiš za prehrano, počitek in tako naprej. In tretje je, da si je treba včasih vzeti čas zase. Jaz sem bil zdaj dva dni sam doma. Mislim, da včeraj nisem spregovoril niti besede. Oziroma ne, me je klicala ena popoldan. Se pravi, da preživiš čas v naravi, v gozdu in tako naprej, da nisi zmeraj v mestu. In potem prideš nazaj med ljudi nabit z energijo, ki jo lahko oddajaš naprej. Ko sva prej govorila o ženskah. Ko jih treniraš, je pomembno, kakšno energijo oddajaš. Če sem negativec, je avtomatsko konec, zato moram dati to pozitivno energijo, tudi če nam gre slabo. V ekipi, kamor pridem, takoj naredimo vzdušje in to je to. Ampak mene z energijo polni prav ta konec Slovenije. Enkrat boste vabljeni gor, da pridete pogledat muzej, in boste videli, kje je to in je tu res neverjetno lepo."

O odbojki in domačih krajih dnevno objavlja zapise na svojem profilu na Facebooku:

Brez dlake na jeziku kot komentator na televiziji

O dogajanju v slovenski odbojki je pripravljen brez dlake na jeziku komentirati za različne slovenske medije, občasno je tudi strokovni komentator na televiziji. In je eden redkih, ki govori brez zadržkov. "To je kot pri ekipi. Prvič moraš biti prepričan, da nekaj veš. To je osnova. Ko prideš v moško ekipo, oni poskušajo ugotoviti, a Zoran zna ali ne zna, a Miha zna ali ne zna. Če ugotovijo, da ne znaš, te v enem mesecu peljejo žejnega čez vodo. In moraš biti prepričan, da znaš. In jaz sem prepričan, da ene stvari vem in znam. V glavnem gledam zmeraj italijanske prenose tekem. In tam komentirajo taki, ki so bili moji vzorniki. Na primer včeraj zvečer je komentiral bivši podajalec Ravenne in italijanske reprezentance Fabio Vullo. On je osvojil vse, kar je možno osvojiti, in bil je strokovni komentator. On, Andrea Lucchetta in Andrea Zorzi so moj navdih."

Kot komentator se zgleduje po Italijanih. Foto: Matej Podgoršek "Italijani imajo drugačen način komuniciranja, oni so bolj sproščeno kritični. So hkrati bolj sproščeni in nesproščeni. Ne znam povedati natančno. Hočem reči, da sem se naučil komentiranja od teh in jaz hočem prevzeti njihov način komentiranja. Če primerjamo z Ljubljano, ti prideš v studio, recimo poročila. Oni imajo narejeno mimiko, to je bolj nemški način, italijanski pa ni tak. Zato smo mi Primorci drugačni. In jaz hočem kopirati Italijane. Vem, da nekateri tudi kritizirajo moje komentiranje, niso vsi za. 20 odstotkov je vedno kritičnih. En trener mi je napisal: 'ti uničuješ slovensko žensko odbojko, ker premalo pohvališ.' Jaz se na to ne oziram. Večina mi reče: 'Zoran, a boš znova ti, še naš dedek je začel gledati, ker ti jim tako poveš, da se naučijo in vidijo.' V nogometu je to še težje, ker o nogometu vsi vse vejo. Jaz skušam biti realen, govorim, kar vidim, poskušam oceniti, kar znam. Potem je pa tudi res, da malo moraš znati govoriti, ne? Meni to kar uspeva. Ko me je tata poslal v kmetijsko šolo, bi lahko vedel, da sem bolj za druge reči ne," v smehu o svoji komentatorski karieri razlaga Jerončič. Ne smeš žaliti, lahko pa strokovno oceniš in tudi pokritiziraš.

"Kar se je dogajalo s to reprezentanco, ni vredno ene kritične besede"

Slovenska odbojkarska reprezentanca na olimpijskih igrah Foto: Anže Malovrh/STA Navdušen je, kako visoko v svetovnem merilu sta v zadnjih letih prišli slovenski moška in ženska odbojkarska reprezentanca. Sam si česa takega pred dvema ali tremi desetletji ni niti predstavljal. "Če bi mi takrat nekdo rekel, da bo slovenska reprezentanca enkrat igrala tako visoko, bi rekel: "A si dobro spal!?" Se pravi vse, kar se je dogajalo s to reprezentanco s to generacijo, od takrat naprej ni vredno ene kritične besede. Ko je bilo jasno, da bomo šli tudi na olimpijske igre, je bilo zame kar konec. Za zmago mi je vseeno, že to je bil tak uspeh."

Sam na šport gleda drugače, saj ve, kako težko je v odbojki uspeti v svetovnem merilu. "Gledam, koliko članic ima določena svetovna zveza. Odbojka 222,  košarka 219, nogomet 217, rokomet 147, hokej okrog 50. In to je merilo, v kakšni konkurenci nekdo igra. Se pravi, rokomet, odbojka, košarka, nogomet, ko ti pridejo na neko tekmovanje, evropsko, svetovno, olimpijsko, konec. Odlično. Potem so pa drugi športi, kjer ni velike konkurence, tam je pa lažje zmagati. Velikokrat kdo reče: 'oni so dobri.' Ja, a koliko jih je?"

"Kaj bi rad, ko vas je za pol Milana in zmagujete povsod!"

Pogled na slovenski šport je zamenjal pred dobrimi desetimi leti. "Bil sem v Milanu pri prijatelju Paulu. Naši rokometaši so izgubili in doma smo imeli kosilo. Jaz sem ves čas preklinjal. In mi je rekel: 'Zoran, zakaj si jezen. Kaj bi rad, ko vas je za pol Milana in zmagujete povsod!' On je popolnoma spremenil moj pogled na slovenski šport. Paulo, hvala lepa za to, od takrat sem drug mož."

Kritičen o izboru ekipe leta 2024

Po njegovem mnenju ni prav, da je bila za ekipo leta izbrana nogometna reprezentanca. Foto: Guliverimage Ni zadovoljen z razpletom glasovanja za ekipo leta na slovenskem Športniku leta 2024, ko je nagrado dobila nogometna reprezentanca. "Tudi sam sam bil nogometaš, vratar. Pravijo, da celo eden boljših. A da zmaga nekdo, ki je … Kot razlog sem poslušal, da so naredili dobro vzdušje, ker je šla cela Slovenija v Nemčijo. A niso zmagali na tekmi! Zdaj se moramo odločiti, ali bomo izbirali vzdušje ali rezultat. Je prav, da dobi nagrado tisti, ki je prišel nekam dlje na olimpijskih igrah in ne nekdo, ki je šel na prvenstvo, a ni zmagal na tekmi? Očitno je večina novinarjev, 80 odstotkov, v nogometnih krogih. Včasih bi bilo bolje biti malo bolj realen. Saj vem, da je v nogometu težko biti uspešen, a je tako tudi v odbojki."

Sportal Nikoli ni mislil, da bo delal to, danes pa: "Ostal bom v ženskem nogometu"