Ivica Vulić: najboljši nogometaš slovenske lige, ki je postal izvršni direktor na zavarovalnici

Sportal Zoran Jerončič, legendarni trener, ki je s pašnika prišel v prvo italijansko ligo #video

Ko je z Gorico igral proti Panathinaikosu. Foto: osebni arhiv Ivica Vulić V Ljubljani na sedežu zavarovalnice Triglav nas sprejme Ivica Vulić, sredi 90. let vrhunski nogometaš, danes uspešen poslovnež. V uvodnih minutah uro dolgega pogovora nam je orisal svojo življenjsko pot, ki se je začela v Novi Gorici. "Tam sem odraščal. Pri šestih letih sem začel trenirati. To je bilo bolj iz prijateljskih vzgibov. Bili smo družba prijateljev, ki je igrala nogomet na ulici. Debi za člansko ekipo sem imel že v tretjem letniku srednje šole. To je bilo takrat, ko se je Slovenija osamosvojila. Po srednji šoli sem začel igrati profesionalno. Gorica je bila takrat močna, Hit je bil sponzor.

Tudi Liga je bila kar močna. Igral sem tudi za mlado reprezentanco, ki je imela takrat eno najmočnejših generacij, saj so takrat sodelovali tudi Cimerotič, Šiljak, Karič. Sem zelo ponosen na tisto tekmo, ki smo jo odigrali v Novi Gorici z Italijani. Če se ne motim, je bila to kvalifikacijska tekma leta 1994, ko smo igrali 1:1 in takrat so bili v italijanski reprezentanci prihodnji svetovni prvaki Cannavaro, Del Piero, Inzaghi. Takrat se je pokazalo, da smo dobra in perspektivna generacija. Okostje te ekipe je šlo potem na evropsko in svetovno prvenstvo, seveda poleg Zahoviča in drugih. Mi smo bili potem v Novi Gorici prvaki v sezoni 1995/96. Nato sem šel v sosednjo Ajdovščino v Primorje, kjer sem bil tisto leto proglašen za najboljšega igralca Slovenije. V teh letih mi je šlo pri karieri res navzgor in sem se temu posvetil."

"Šlo je navzgor, potem pa čez noč bum!"

"Imel sem tudi dva nastopa za A-reprezentanco. Vse je bilo nastavljeno, da bi se ta pot lahko uspešno nadaljevala. Potem sem leta 1997 prestopil v Tirol v Innsbruck in se je tudi tam vse super začelo. Zadel sem gol in igrali smo evropsko tekmo proti Celticu, za pokal UEFA. Šlo je navzgor, potem pa čez noč bum! Na eni prijateljski tekmi v Italiji sem si zlomil gleženj. Že ponoči sem bil operiran. Zdravnik mi je po operaciji rekel, da je bila poškodba zelo zelo huda, ker sem imel vse potrgano. Rehabilitacija je trajala osem mesecev. Želel sem se vrniti na nogometno sceno in sem odšel nazaj v Slovenijo, poskušal še dve leti, tri, a nisem bil več na taki ravni kot prej. Vedno sem si govoril, ali bom igral na visoki ravni ali pa ne bom igral.

Nisem želel biti v nogometu do 35. leta in životariti. Sem pa ob nogometu študiral, že ko sem bil v reprezentanci. Saj vemo sami, kako lahko profesionalni športnik študira. Ne moreš redno vsega narediti. In sem se odločil leta 2001, torej v najboljših letih, ko sem bil star 27 let, da profesionalni nogomet pustim in se v celoti posvetim študiju. Hitro sem zaključil prvo stopnjo ekonomske fakultete v Mariboru in naredil še specializacijo. Ko sem zaključil s študijem, sem se zaposlil v zavarovalništvu in pričel z osnovami, se izobraževati v poslu. Začel sem iz nič kot prodajnik na terenu pet, šest let, potem sem postal vodja, pomočnik direktorja, direktor, danes pa opravljam nalogo izvršnega direktorja za prodajo v Zavarovalnici Triglav. Vlagal sem trud in postopoma napredoval. Poleg tako zahtevnega dela imam še tri otroke in mi nekako uspeva usklajevati vse obveznosti. Ponosen sem na vse to, če povem iskreno."

Ko je bil razglašen za igralca prve slovenske lige leta 1997. Foto: osebni arhiv Ivica Vulić

Ponosen na remi proti Cannavaru, Del Pieru, Inzaghiju

Najlepši reprezentančni spomin je že omenil. To je bila tekma mlade reprezentance septembra 1994 s prihodnjimi italijanskimi zvezdami. "Bili smo zelo povezani. To ni bila generacija, ki je nastala v enem letu. Skupaj smo bili že v bivši državi. Kot desetletni fantje smo igrali v slovenski republiški reprezentanci. S Šiljakom, Karićem smo se spoznali, ko smo bili stari deset in 11 let. Ko si star 20 let, se poznaš že miže. Rasli smo v različnih klubih, a skupaj v reprezentancah. Po tej tekmi leta 1994 smo se pri sebi začeli zavedati, da smo dobri, če nam je uspelo z njimi igrati 1:1. Bili smo boljši, v zadnji minuti smo dobili gol. To je bila neka prelomnica."

Ermin Šiljak Foto: Bobo Pove nam še anekdoto. "To se vedno pohecam. Jaz sem takrat igral še v slovenski ligi. In sem šel po tisti tekmi igrat na Prevalje, v Beltince, Lendavo, kjer je 500 gledalcev. Pa ni nič narobe s temi kraji, a Inzaghi je šel igrat v Milano pred 80 tisoč ljudi. Vidi se razlika v tempu, v pritisku. Oni so vsako tekmo igrali pred 70 ali 80 tisoč ljudmi, mi pa v manjših krajih, kjer ni pritiska, tempo je počasnejši, pogoji so slabši …"

Veliko zmago je mlada slovenska reprezentanca dosegla že oktobra 1993, ko je na Dunaju s 4:0 premagala Avstrijo, dva gola je dal Vulić, dva Ermin Šiljak.

"Ko vidiš tisto evforijo ..."

Druga prelomnica v njegovi nogometni karieri je bila, ko je kot prvak Slovenije z Gorico prestopil v Primorje. "Ajdovščina se je borila za obstanek v ligi. Čez noč smo postali jesenski prvaki Slovenije. In potem smo se do zadnjega kola z Mariborom borili, kdo bo prvi. Ta sezona mi je najbolj ostala v spominu. V Ajdovščini so bile tribune polne, za slovenske razmere je bilo res ogromno ljudi." Na prvenstvu je dosegel 17 golov. "Ko vidiš tisto evforijo, ko iz vaškega kluba nastane uspešna ekipa, je to res lepa zgodba."

Danes ga še posebej navdušuje Benjamin Šeško. Foto: www.alesfevzer.com Zadnji dve desetletji sta goriški in ajdovski klub manj uspešna, trenutno je v prvi ligi samo Primorje, in še to po tem, ko je bilo več let v drugi. "Spremljam ga kot zunanji opazovalec. Pomembno je, da se razvija mlajše kategorije. Treba je graditi na teh mladinskih šolah, na mladih, s kakovostno infrastrukturo, s trenerji in tako dalje. Primorje ima kadete, mladince v drugih ligah, v Gorici se kadeti, mladinci borijo za obstanek. Bolj kot članska ekipa, je pomembno, da se gradi piramido. Je pa vse to tudi povezano z vlaganji. Takrat, ko smo bili prvaki, so bili zraven Hit in drugi sponzorji, ogromno igralcev je prišlo tudi iz drugih klubov. Imeli smo res močno ekipo."

Še nekoliko pozneje je bila Gorica znana po tem, da vzgaja prihodnje reprezentante, denimo Tima Matavža in Valterja Birso. "Včasih grem na kakšno nižjeligaško tekmo bolj za druženje s prijatelji. To je v genih, ne hodim pa redno na tekme." Je bil pa lani na evropskem prvenstvu na tekmi Slovenije z Anglijo še posebej navdušen nad Benjaminom Šeškom.

"Če imaš temelj v dobrih odnosih doma, je veliko lažje prebroditi določene krize"

Obetala se mu je uspešna kariera v tujini, s člansko reprezentanco bi najverjetneje igral na evropskem prvenstvu, a mu je poškodba vzela sanje.

"Ko gre neka pot v življenju navzgor, a se zaradi poškodbe kar naenkrat konča, je hudo. Zato pravim, da sem ponosen, da se mi je uspelo pobrati. Marsikdo se ne bi. To je res težka zgodba. Takrat ni bilo tako lahko iti v tujino kot danes. Nismo bili v Evropski uniji in evropski klubi so imeli omejeno število igralcev iz tujine. Če gre danes iz Slovenije vsako leto v tujino 20 igralcev tudi iz mlajših kategorij, je šel takrat eden ali dva. Takrat je bil velik uspeh, da smo sploh šli v tujino. In ko prideš na ta vrh in se ti to zgodi, je hudo. A sem imel ob sebi ženo, ki me je od prvega dne podpirala. To je zelo pomembno. Vedno pravim, če imaš temelj v dobrih odnosih doma, je veliko lažje prebroditi določene krize. Če doma ne bi imel urejenih razmer, se ne bi tako hitro pobral. To mi je ogromno pomenilo." Z ženo Martino imata tri otroke, ki so zdaj že najstniki.

V videu poglejte gol, ki ga je Ivica Vulić zabil za avstrijski Tirol:

"Biti izvršni direktor za prodajo pomeni veliko adrenalina"

Imel je načrt B. "Ob nogometu sem študiral od prvega dneva. Vpisal sem se na ekonomsko fakulteto in potem počasi študiral. Ekonomija me je vedno zanimala. Tako da sem imel vedno željo, da bi nekaj naredil tudi na tem področju. Pravzaprav ni šlo za plan B. V šoli nisem imel težav, zakaj potem ne bi študiral ob delu?"

Na prvi pogled od zunaj, se zdi, da v ekonomiji ni tistega adrenalina, ki ga je bil vajen z nogometnih zelenic, a sam pove: "Biti izvršni direktor za prodajo pomeni veliko adrenalina, to je zahtevna funkcija. Mene je šport veliko naučil: Dal mi je vztrajnost in točnost v smislu organiziranosti, naučil sem se, da padec ne pomeni poraza. Poskušal sem se iz vsakega padca in poraza nekaj naučiti. Preko športa sem spoznal tudi ogromno ljudi. Pozneje sem v poslu videl, da se me veliko ljudi spomni, čeprav nisem bil neka strašna zvezda. Hitro sem našel neke iztočnice za pogovor in tako naprej." Ko je bil v prvih letih še prodajnik na terenu, so ga na domačem Goriškem prepoznavali. "Prepoznajo te in sprašujejo, kaj počneš zdaj? Poveš, da so v življenju tudi nepričakovani neljubi dogodki, ki jih je treba sprejeti. Najslabše bi bilo, da bi 30 let objokoval, kar se mi je zgodilo."

Je kot nogometni selektor, a vodi skoraj tisoč ljudi

Ivica Vulić Foto: osebni arhiv Ivica Vulić "Danes sem izvršni direktor za prodajo. Vodim prodajo v Sloveniji, kar je odgovorna in zahtevna funkcija. Z vidika poslovne poti je to v zavarovalništvu eden od vrhuncev kariere, če temu tako rečem. Ponosen sem na ta del svojega življenja in si štejem v čast. Pri nas je v prodaji skoraj tisoč ljudi. Ogromno je komunikacije, sodelovanja in stvari, pri katerih lahko vlečeš vzporednico z nogometom oziroma športom. Gre za vodenje ekipe, usklajevanje in motivacijo. So tudi težki trenutki, včasih je treba koga dvigniti, če je na dnu in tako dalje."

Je kot selektor, ki pa ima pod sabo več igralcev kot pri nogometu, in zato pogosto poudarja, da gre za zelo zahtevno delo. "V nogometu je tekma enkrat na teden, tukaj je pa vsak dan. Vsak dan pomagaš strankam. In kot v športu, so vedno mogoča presenečenja."

Foto: osebni arhiv Ivica Vulić Družbena odgovornost
Izpolnjuje ga tudi družbena odgovornost in vračanje v lokalno okolje. Poslal nam je fotografijo z dogodka v Tolminu, kjer so z županoma Bovca in Tolmina ter glasbenikom Dejanom Vunjakom organizirali dobrodelno prireditev in zbirali sredstva za otroke s posebnimi potrebami. "Nabito polna dvorana in zelo veliko zbranih sredstev – tega občutka zadovoljstva in sreče se ne da opisati!"

"Ekonomijo sem študiral iz ljubezni do financ"

Pred 30 leti si ni mislil, da bo nekega dne poslovnež v obleki in bo imel pisarno sredi prestolnice. "Ne, zagotovo ne. Jaz sem imel idejo, da bom uspešen v športni karieri. Nikoli me ni zanimalo trenerstvo. Ekonomijo sem študiral iz ljubezni do financ, ne zato, ker bi si želel biti v pisarni in dejansko tudi nisem, sem namreč precej na terenu. Poleg športa me je to vedno zanimalo."

Ne razmišlja vsak športnik, kaj bo počel po karieri, nekateri zaradi specifik svojega športa niti ne morejo študirati. "Ko smo imeli lani na Brdu pri Kranju z Zavarovalnico Triglav dogodek Kariera po karieri, sem se pogovarjal z nekaj fanti. Bili so iz zimskih športov, ki zahtevajo, da so tekmovalci pozimi štiri ali pet mesecev po tekmah in težko študirajo, poleti imajo pa priprave. Če si nogometaš in igraš v Sloveniji, pa se da treninge med tednom in tekme med koncem tedna usklajevati s študijem, če ima kdo voljo, željo in interes. Tako kot drugi, ki študirajo ob delu."

"Ko so pričakovanja staršev tako visoka, se otroci velikokrat zlomijo"

Matej Mavrič Rožič Foto: Vid Ponikvar Lani je Vulić skupaj s še enim nekdanjim goriškim nogometašem Matejem Rožičem Mavričem v podkastu Zavarovalnice Triglav spregovoril o izzivih športne kariere, poškodbah, padcih v karieri, duševnem zdravju in pretiranih pričakovanjih. "Verjetno veliko krivic naredimo otrokom in najstnikom z vzbujanjem pričakovanj do njih. Ko so pričakovanja staršev oziroma okolice tako visoka, se otroci velikokrat zlomijo."

Številni starši v zadnjih letih svoje otroke jemljejo kot družinski projekt in želijo, da bi bili uspešni v športu ali poslu. "Idealno bi bilo, da otrok razume, da je šport rekreacija, igra. Vsaj na začetku. Če si dober, pa ta igra preraste v nekaj bolj resnega. Ampak tu je zelo tanka meja. Poznam kar nekaj fantov, ki so zelo mladi šli v tujino, ampak pri 14 ali 15 letih to ni enostavno. To so občutljiva leta, puberteta, najstništvo. V tujini pa je samo posel. Ti prideš kot izdelek, ki so ga oni kupili za deset enot, želijo pa ga prodati za 20 enot. Prideš na obdelavo, če se pošalim iz proizvodne dejavnosti, in oni ne razmišljajo, kako se počutiš. Kupili so te, da bi te dražje prodali, saj to je logično. Poznam kar nekaj fantov, ki so se vrnili. In potem je težava, če se, ko si star 20 ali 22 let, vrneš v prvotno okolje. Izgubil si stik s prijatelji, vprašanje je, kolikšen del šole ti je uspelo narediti. Zelo zelo težke so te vrnitve."

Ivica Vulić Foto: Zavarovalnica Triglav Ljudje radi gledamo uspešne zgodbe, a ni vsak Luka Dončić. "Vidimo Dončića, ki je šel pri 13 letih, vidimo Jana Oblaka, ki je šel pri 17 letih. Ampak to sta dva od tisočih, ki so šli ven. Jaz vedno pravim: velika napaka je predvsem to, da pri otrocih vzbujamo previsoka pričakovanja, da bi bili najboljši, ker tudi za njihov razvoj to ni dobro. Jaz sem prepričan, da če pri otroku gradiš na igri in na druženju s prijatelji, se bodo ti največji talenti, predvsem pri nogometu, pri 14 ali 15 letih pokazali."

Že pri teh letih pa jih nato začnejo oblegati agenti, tudi z nerealnimi obljubami. "Nekdo v mladih vidi prihodek v prihodnosti in grejo. Verjetno kupijo po 20 ali 30 takih igralcev, samo enemu ali dvema pa uspe."

"Si dobil kakšno po nosu od starejšega"

Sebastjan Cimirotić Foto: Guliverimage Nekoč so otroci precej več trenirali. Vulić se spominja, kako je po šoli po več ur brcal žogo na ulici, jo nabijal v steno.

"In tega danes ni, ulice ni več. Pa si dobil kdaj kakšno po nosu od starejšega ali pa te je kakšen starejši malo pošolal. Mi smo bili po pet, šest ur na ulici in to nas je veliko naučilo. Jaz svojim otrokom povem, da sem imel krasno otroštvo med bloki. Se spomnim dni, ko nas je bilo po 50 ali 60 fantov, ki smo čakali, da smo lahko igrali. In če si izgubil, si šel dol. Cimerotič mi je govoril, da je bilo na Prulah po sto otrok zunaj na igrišču in se je tam največ naučil. Jaz sem bil ves čas na ulici, nabijal žogo v zid ali v drevo in razvil drugačno motoriko. Danes pa gre otrok za dve uri na dan na trening in mu ne gre."

"Predvsem je težak ta sestop iz soja žarometov"

Zgolj z igranjem v slovenski nogometni ligi ne boš preskrbljen do konca življenja. "Večina ima v glavi: star sem 35 let, zaključim kariero, opravil sem neko srednjo strokovno ali poklicno šolo, če mi je uspelo, in kaj zdaj? Večinoma postanejo trenerji, eni gredo delat, je pa to težko obdobje. Mnogi iščejo priložnost kot trenerji. Eni gredo delat v podjetja. Pa si lahko do 35. let zvezda v domači ligi, pod sojem žarometov, ampak zdaj pride šele resnično življenje. Nekaj si privarčeval, da imaš vsaj kakšno stanovanje. Ta imaš ta temelj. Treba je začeti na novo, kar res ni enostavno, ni, ni, ni. Jaz mislim, da se premalo pogovarjamo o tem."

In zato Vulić mladim nogometašem polaga na srce, naj razmišljajo, kaj bodo počeli po nogometni karieri. "Predvsem je težak ta sestop iz soja žarometov. Predstavljaj si, da si še včeraj bil v Stožicah, na derbiju Olimpija - Maribor, jutri pa konec kariere. Kdo se bo spomnil tega, ko prideš v podjetje na razgovor? Vsak športnik ima neke predispozicije, ki jih prenese iz športa, je borec, ima ekipni duh in tako dalje, ampak mislim, da to ni neka velika prednost pri zaposlitvi. Še vedno se je treba izkazati. Nihče me ne bo vzel v službo zato, ker sem bil prej dober nogometaš. Za prvo zaposlitev v zavarovalništvu mi je rekel direktor: 'vem, da si bil dober nogometaš, a jaz potrebujem delavca, ne nogometaša'. To je dobro povedal, saj nisem bil na razgovoru za nogometno ekipo, ampak podjetje. Zato se mi zdi pomembno, da se o tem pogovarjamo z otroki in najstniki."

"Starši ne smejo pa biti razočarani, ker nisi Luka Dončić"

Luka Dončić Foto: Guliverimage "Moji starši so pri meni spodbujali igro in druženje, zato mi ni všeč, ko kdo reče, da nisem izpolnil pričakovanj staršev, da mi ni uspelo, sem razočaral očeta, ki je pričakoval, da bom vrhunski nogometaš, košarkar. Hudo mi je, ko slišim, da sem razočaral starše. Pa ni nujno, da jih razočaraš zato, ker nisi Luka Dončić, ampak zaradi česa drugega, če narediš kakšno neumnost," poudarja Vulić.

In zato poda nasvet za starše, s katerim zaključi ta pogovor za Siol.net: "Ne bodo vsi olimpijski prvaki, ne bodo vsi svetovni prvaki. In pomembno je, da poveš otroku: nič ni narobe, če ti ne uspe, še vedno te imam rad, še vedno sem s tabo, te podpiram, boš pa končal študij in se zaposlil. To se mi zdi zelo pomembno, da otrok to ponotranji."

Sportal Svetovni podprvak v spustu, ki živi za Sočo in sukenski regut #video